BB/3. Koliko časa moraš biti odsoten, da postane prepozno za vrnitev?
Naslov izvirnika: Max, Mischa i ofenziva Tet
Zagrebško gledališče mladih (HR)
Režiser: Ivica Buljan
Avtor dramatizacije in dramaturg: Vid Hribar
Iz zagrebškega gledališča mladih je svojo pot do Maribora našla predstava Max, Misha in tetovska ofenziva režiserja Ivice Buljana, spletena po romanu Johana Harstada.
Uprizoritev je kronika, ki predstavlja življenje in odraščanje, sedaj 35-letnega gledališkega režiserja Maxa Hansena (Ugo Korani). Spoznamo ga pri njegovih 12. letih, ko dneve preživlja s svojimi sovrstniki in igranjem vojnih igric (predvsem o Vietnamu) ter navdušenjem nad Coppolovim filmom Apocalypse Now. Leto kasneje se mu življenje postavi na glavo, ko se z družino iz majhnega norveškega mesteca preseli na Long Island, v zvezno državo New York. Tako z muko za seboj pusti šolo, prijatelje, Norveško, jezik, kulturo in samega sebe. Primerja se tudi z ananasom, ki je bil prisiljeno poslan ali migriran daleč vstran. Ponoči sanja o tem, kako se bo velika Amerika še povečala in povečala in se bo premaknila vse do Evrope in bo lahko prišel nazaj domov, na Norveško. Skozi čas se vselej adaptira na novo realnost, na nov kraj in nove ljudi. Med tem ko se njegova starša začneta razhajati in živeti bedo ameriških sanj, Max svojo oporo najde pri prijatelju, kasneje igralcu Mordecaiu (Ivan Jurković), v ljubezni do slikarke Mishe (Hrvojka Begović) in podpori strica Ova/Owena (Rakan Rushaidat).
V 3.5 urni predstavi dramaturgija (Vid Hribar) tke tri linije Maxovega obstoja, ki so med seboj tako prepletene, da metaforično vzpostavljajo klobčič volne (iz katerega Maxova mama plete pulover) ali strukturo življenja samega. Po glavni liniji tako brezkompromisno tečejo teme in vprašanje človeške eksistence, vojne, migracij in odraščanja, ki se skozi predstavo razvijejo v linijo umetnosti, gledališča ter nenazadnje potopijo v osmišljevanje ljubezni, skupnosti in pripadnosti. Človek nikoli ni bil mišljen kot samotarska žival, ki bi lahko samozadostno sama preživela v divjini. Ravno obratno. Človek nenehno potrebuje povezave z drugimi in hrepeni po skupini ter ljubezni. In ravno to išče tudi Max, svoje ljudi, s katerimi si bi delili bol odraščanja in globoko rano sveta. Narativnost, ki tako prepleta več časov, geografskih prostorov in kultur soustvarjajo tudi kostumi (Ana Savić Gecan). Vzpostavljajo raznolikost in premike med Evropo in Ameriko, med bliščem in bedo, med notranjim bojem in zunanjim svetom ter oblikujejo Maxov spomin. Glasbeni komadi (Darko Rundek), ki se občasno izvajajo tudi v živo, pa vzpostavljajo še en nivo pri pripovedovanju zgodbe, in sicer poudarjajo občutke nostalgije, izgube ter hrepenenja po domu.
Odprta scenografija (Aleksandar Denić) z grajenjem različnih, premikajočih se praktikablov, prostorov in sob, vzpostavlja razdrobljeno pokrajino spominov. S tem pa podpira osrednje teme predstave - migracije, potovanje, iskanje doma, ki ga nikoli ne najdeš na enem mestu. Dom je nekaj zelo izmuzljivega, vendarle bi lahko rekli, da gre bolj za stanje duha kot pa za fizično ali geografsko oznako. Prav fragmentarna dramaturgija in scenografija omogočata režiserju Ivici Buljanu vzpostavitev neverjetno hitre dinamike predstave in šivanja med prizori na milimeter. Kajti ko se en še odvija, se drugi po tihem že začenja in nam zato daje občutek, da pred seboj morda vendarle ne gledamo gledališke predstave, temveč film.
V formi je predstava razdeljena na dva dela. Če je prvi del nekakšna gradnja sveta, priložnosti, ameriških sanj, odraščanja in sestavljanja smisla, se v drugem delu (beri: po odmoru) zgodi razpad. Apokalipsa. V slogu, sceni, statiki je nekakšno diametralno nasprotje prvemu delu. Tako igralci na nepremikajočih se plastičnih stolih sedijo kot kolektiv travmatiziran od sveta, pritiska, vseh mogočih vojn. Utrujeni in razočarani od življenja. Z roko v roki gre s tem v novo obdobje tudi Maxova zgodba. Življenje, ki se pošteno pretrese v vse možne smeri. Kondicijsko dobro pripravljena 16-članska zasedba pa tako z večjimi kot tudi minimalističnimi vlogami odlično vzpostavlja kolektivno igro. In tako ima gledalec_ka lahko občutek, da prav vsi elementi gledališke predstavi podpirajo drug drugega, da nihče ali nič ne prehiteva, vendar v soobstoju premikajo gonilo časa naprej.
Zelo fascinanten je tudi prizor, v katerem Maxova mama Beate (Lucija Šerbedžija), svojemu sinu s pomočjo pomaranče predstavi idejo o krhkosti življenja in gledališča. Če med gledališko predstavo na oder vržeš pomarančo, lahko ta zmoti igralce, prekine gledališko predstavo, zlomi iluzijo. Vendar ravno v tem je tudi bistvo gledališča. Živost. Obstoj tukaj in zdaj. Izpostavljeno je naključju, zunanjim posegom in napakam. In prav takšno je tudi naše življenje. Krhko. Naši odnosi. Krhki. Naše sanje. Krhke. Naša navidezna realnost. Krhka. Prav vsak aspekt v življenju lahko prekinejo zgodovina, selitev, vojna, izguba ali naključje. Vse je tako zelo krhko. Pomaranče, ki so v filmu že dobro poznan znak, na primer v Godfatherju predstavljajo slutnjo smrti, usode in ranljivosti. Krhkosti. In če tukaj potegnemo še eno nit o prepletenosti življenja: Coppola (režiser Godfatherja) je prav tako režiser Maxovega najljubšega filma Apocalypse Now, ki med drugim v njem prebudi željo po ustvarjanju.
Max v uvodnem prizoru, ki predstavlja novinarski intervju ali talk show, govori o vrnitvi domov, o iskanju svojega doma, ki ga je sam našel v gledališču. In zato verjame, da je gledališče dom za ljudi brez doma. Ne glede na to, kje na svetu se nahajaš. Kaj počneš ali kdo si izven dvorane. Ko ne najdeš svojega mesta pod soncem, si ga lahko zgradiš pač sam. In ravno v tem predstava Max, Misha in tetovska ofenziva deluje v svoji vrhunskosti. Ne le da zgradi, temveč 3.5 ure gradi in ruši svetove, pripoveduje zgodbe v različnih časih in prostorih in to na več nivojih. Spretno tke aktualne eksistencialne in politične tematike ter pri tem vzpostavlja neskončno vprašanj, ki gledalca_ko morijo še dolgo v noč po ogledu.
Nika Šoštarič
Moja oddaljenost od SNG Maribor v času pisanja: 128 km (v Ljubljani, kjer se počutim bolj doma kot v domačem kraju).