BB/16. O telesih s telesom

12. festivalski dan, 19. 6. 2026

Jaz, David (UL AGRFT in Maska Ljubljana, produkcija magistrskega programa Gledališka režija (UL AGRFT), r. Gabrijel Lazić)

Naj ob koncu letošnjega Borštnika pozornost namenim še produkciji, ki v kar nekaj pogledih izstopa v študentskem programu festivala. Jaz, David je predstava, ki si za izhodišče vzame resnično zgodbo družine, ki se ji z eno nesrečo življenje obrne na glavo. Janet in Ron Reimer leta 1965 dobita dvojčka (Bruce in Brian), pri operaciji obrezovanja pa Brucu že kot dojenčku resno poškodujejo penis. Škoda je nepopravljiva in jasno je, da bo Bruce živel brez penisa. Po nasvetih zdravnika dr. Moneya se Brucu odstranijo testisi, preimenovan je v Brendo (kasneje se preimenuje v Davida) in vzgajajo ga kot dekle pod tezo, da je spolna identiteta socialna in naučena. Vendar se odraščajoči otrok v vlogi Brende nikoli ne počuti dobro, izraža izrazito neujemanje ter težave z identifikacijo. Ko mu je v najstništvu razkrita resnica o rojstvu, se odloči za vrnitev v moški spol in prevzame ime David. 

Besedilo, ki je nastalo za produkcijo, je kompleksno ter zelo gosto (veliko je medicinskih izrazov in pojasnjevalnih odlomkov), vendar se Eneja Štemberger (Janet) in Muhamed Kulauzović (Ron) pogumno spopadeta z njim. Luka Kotnik (Brian) v predstavi ne spregovori niti besede, je pa njegova telesna prezenca tako močna in tako povedna, da ga pravzaprav zelo dobro slišimo. Te tri igralce in delo z njimi je treba še posebej izpostaviti, saj so bili na dan premiere v drugem letniku študija igre. Kaja Petrovič (David) ustvari lik z močno prezenco ter trmastim in intenzivnim pogledom preko katerega začutimo ogromno frustracije in razburkan notranji svet. 

Najmočnejši aspekt predstave so gibalni deli (prizor igranja nogometa, gibalni prizor med dvojčkoma pod isto majico …), ki tematiko spolne identitete in občutke, vezane nanjo, prikažejo učinkoviteje kot besede. Kotnik ostane povsem tiho, Petrovič pa do pavze spregovori le nekaj malega. Ta močna odločitev za sabo potegne množico pomenov. Dvojčkoma nihče ne da besede, zato svojo voljo izražata z mimiko, gestami in premiki. Gledalci pa zaradi dodelanega gibalnega izraza slišimo vse, kar imata za povedati. V zadnjem delu predstave pa zaslišimo glas Davida (Petrovič), ki v zvočnem posnetku pove preostanek zgodbe. Morda bi bilo zanimivo videti, kako bi se ta del odvil brez zvočnega posnetka, brez dokončanja zgodbe v besedah. Predstava ustvari neko mučno trajanje; veliko je tišin, ki so nabite s tenzijo, in pri tem bi lahko ustvarjalci vztrajali tudi v zadnjem delu predstave.

Scenografija se iz domačega okolja (izvrstno označenega zgolj s preprogo, mizo in televizorjem) spremeni v nekakšen laboratorij. Družina se s svojimi oblekami in pohištvom na belem plesnem podu znajde v prostoru za eksperimentiranje, prostor se tudi poveča, razdalje med liki postanejo večje. Uporabljen je tudi posnetek v živo (za snemanje Davidovega telesa), ki se projicira na veliko platno na zadnji steni. Ta del je povzročil nekaj tehničnih težav, ki jih sicer ne gre zameriti, vendar pa so pokazale, da uporaba tega elementa ni nujna. Bolj učinkovite so druge podobe, ki se projicirajo na platnu (fotografije genitalij, podoba srečne družine, ki ustvari odličen kontrast z govorjeno vsebino …). Predstava ima tudi izvrstno glasbo, ki dogajanje ustrezno podpira in ga ne preglasi. Z res malo sredstvi je na vseh nivojih jasno izpeljana in vidna misel uprizoritve.

Binarno razumevanje spola je preizprašano skozi premišljeno izbrano zgodbo, ki kompleksna vprašanja spola približa prek univerzalnega konteksta družine in starševstva. Tako nagovori tudi občinstvo, ki se s temi tematikami morda sicer ne srečuje veliko ter ga povabi k premisleku o lastnih predstavah in pričakovanjih glede spola. Je pa zato za posameznike z več znanja o spolni identiteti tematsko predstava nekoliko manj zanimiva. 

Jaz, David je študentska produkcija na visokem nivoju, ki o nasilju nad telesi spregovori s telesom. 

S tem zapisom izrekam nasvidenje do naslednjega Borštnika! Hvala ekipi BB ter vsem bralkam_cem!

Doroteja Drevenšek