BB/17. BBB ali: Baj baj, Borštnik

Se vidimo, ko Zemlja ponovno zaokroži Sonce!

Vsak festival ima svoj začetek. Tisti trenutek, ko se prvič odprejo vrata dvorane, ko se v avli začnejo zbirati ljudje, ko program iz nabora naslovov postane dejansko dogajanje. Veliko težje pa je določiti njegov konec. Je to zadnji aplavz? Zadnja podeljena nagrada? Zadnja izrečena kritika? Zadnji festivalski pogovor ob pozni uri, ko se zdijo vprašanja večja od odgovorov? Morda je konec festivala pravzaprav šele trenutek, ko se vrnemo domov in ugotovimo, da je nekaj ostalo z nami.

Borštnikovo srečanje se tudi letos poslavlja. Letos se poslavlja že 61-ič. Po dveh tednih predstav, srečevanj, razmislekov, navdušenj, razočaranj, presenečenj in odkritij se zdi skoraj nenavadno, da se lahko vse skupaj zaključi tako preprosto. Luči se ugasnejo, dvorane se izpraznijo, akreditacije romajo v predale, festivalski ritem pa se počasi razblini v vsakdan. A gledališče nikoli ni bilo umetnost trajanja. Njegova posebnost je prav v tem, da obstaja v trenutku. Da ga ni mogoče zares shraniti. Da predstava zaživi med ljudmi, v prostoru in času, nato pa izgine. Ostanejo spomini, zapiski, fotografije in občutki. Ostane tisto neulovljivo nekaj, zaradi česar se naslednje leto znova vračamo.

Ko pogledam nazaj na vse, o čemer sem (in tudi moje kolegice Lana, Manca in Doroteja) pisala oziroma pisale, se zdi, da so se skozi različne predstave in različne festivalske trenutke vedno znova vračale podobne teme. Čas. Spomin. Telo. Skupnost. Prisotnost. Odsotnost. Pisale smo o predstavah, ki so nas vabile v preteklost, in o tistih, ki so nas silile misliti prihodnost. O zgodbah posameznikov in zgodbah družb. O gledališču kot prostoru odpora, kot prostoru igre in kot prostoru vprašanj. Včasih smo iz dvoran odhajale polne navdušenja, drugič polne dvomov. Toda prav v tem je bistvo festivala. Ne gre za to, da bi se z vsem strinjale ali da bi nas vse enako prepričalo. Gre za to, da se srečamo z različnimi pogledi in dovolimo, da nas premaknejo. Morda je ena največjih vrednosti festivala prav možnost srečanja.

V času, ko je toliko našega življenja razpršenega med zasloni, obvestili in neskončnim tokom informacij, gledališče vztraja pri nečem skoraj radikalnem: pri skupni prisotnosti. Ob istem času na istem mestu sedimo ljudje, ki si delimo isti dogodek. Gledamo iste prizore, poslušamo iste besede in hkrati doživljamo nekaj, kar je za vsakega med nami vendarle drugačno. Ne srečujejo se le ustvarjalci in občinstvo. Srečujejo se generacije. Poetike. Estetike. Domišljije. Srečujejo se tisti, ki gledališče ustvarjajo, in tisti, ki ga spremljajo. Srečujejo se vprašanja, ki so nastala pred desetletji, in vprašanja, ki so nastala včeraj. In včasih se zdi, da je ravno to največji dosežek gledališča: da ustvari prostor, kjer lahko različni svetovi za trenutek obstajajo skupaj.

Borštnikovo srečanje je tudi letos dokazalo, da gledališče ni zgolj umetniška forma. Je način razmišljanja. Je način opazovanja sveta. Je prostor, kjer lahko stvari postanejo bolj zapletene, kot se zdijo na prvi pogled. Kjer ni nujno, da dobimo odgovore, pomembno pa je, da si zastavimo prava vprašanja. V svetu, ki pogosto zahteva hitre sodbe in jasna stališča, gledališče ponuja nekaj drugega. Ponuja možnost premisleka. Dvoma. Večplastnosti.

Kolikokrat smo letos po predstavi ostale brez takojšnjega mnenja? Kolikokrat je bilo treba prespati videno? Kolikokrat se je pravi pogovor začel šele po koncu dogodka? Prav v teh trenutkih se pokaže moč in smisel umetnosti. Ne takrat, ko vse razumemo, ampak takrat, ko nas nekaj še dolgo spremlja.

Festival je bil tudi opomnik, da je gledališče vedno dialog med minljivostjo in trajanjem. Vsaka predstava se konča. Vsak aplavz utihne. Vsak festivalski program nekoč postane arhivski dokument. In vendar se nekaj prenaša naprej. Ideje. Vprašanja. Podobe. Stavki, ki jih ne pozabimo. Obrazi, ki ostanejo v spominu. Občutki, za katere sploh ne znamo natančno pojasniti, zakaj so nas tako močno nagovorili. Morda je prav zato gledališče tako podobno življenju. Oboje je neponovljivo. Oboje obstaja le za določen čas. In oboje nas nenehno opominja, da je prisotnost dragocena.

Ko se festival zaključuje, ostaja občutek hvaležnosti. Hvaležnosti za ustvarjalce_ke, ki so svoje zgodbe delili z nami. Za organizatorje_ke, ki vsako leto znova ustvarjajo prostor srečanja. Za občinstvo, brez katerega gledališče ne obstaja. Za vse pogovore, ki so se zgodili med predstavami in po njih. Za vse spontane debate v avlah, na ulicah, v kavarnah in na poti domov.

Kajti festival ni le niz dogodkov. Je posebna optika, skozi katero nekaj časa gledamo svet. In ko se konča, ugotovimo, da se je spremenil tudi naš pogled. Morda le za odtenek. Morda ravno toliko, da naslednjič opazimo nekaj, kar bi sicer spregledali. Zato je težko reči, da se festival končuje. Končuje se njegov koledarski del. Zaključuje se program. Zaključujejo se uradni dogodki. Toda predstave bodo še naprej odmevale v spominu. Pogovori bodo dobivali nove pomene. Nekateri festivalski trenutki bodo postali anekdote, drugi bodo ostali pomembne reference, tretji se bodo nepričakovano vrnili čez mesece ali leta.

Kajti če nas je gledališče česa naučilo, je to, da se zgodbe vedno vračajo. V drugačni obliki, z novimi poudarki, skozi nove glasove. Nikoli povsem enake, a vedno povezane s tistim, kar je bilo prej. Tudi festival se bo vrnil. Z novimi predstavami. Novimi vprašanji. Novimi pogledi. 

Zato:

BBB.

Baj baj, Borštnik.

Se vidimo prihodnje leto.

Se vidimo, ko Zemlja ponovno zaokroži Sonce.

In ko se bomo ponovno zbrali v temi dvorane, pripravljeni, da nas neka nova zgodba za nekaj časa odnese drugam – in nas nato vrne nekoliko drugačne.

Še enkrat čestitke vsem nagrajenkam in nagrajencem!

Se beremo!

Nika Šoštarič