BB/15. Sledenje lastnim mislim o pogovorih po predstavah

Po tekmovalnih predstavah Borštnikovega srečanja so vedno organizirani moderirani pogovori po oziroma o predstavi. Letos sem tri od njih moderirala tudi sama, zato se mi je zdelo zanimivo, da bi v blog zapisu reflektirala izkušnjo moderiranja ter hkrati odprla prostor za razmislek o tem, kako na festivalu nasploh omogočiti diskusije, kako koncipirati pogovore ter zakaj jih sploh imeti ali ne imeti. 

Marsikdo od gledalk_cev se na festivalu prvič sreča z določeno_im režiserko_jem, z določenimi avtorskimi poetikami, morda tudi žanri ali vrstami gledališča. Istočasno kot to zapišem, želim to poved izbrisati, saj pomislim na imena, ki se na festivalu pojavljajo pogosto, ki lahko za festival vzpostavljajo neke vrste tradicijo, pa tudi na uprizoritve, ki so zelo prepoznavne in uveljavljene v svoji formi. Kakorkoli, vseeno mislim (ali upam), da je publika Borštnikovega srečanja dovolj široka, vsako leto tudi »nova«, po drugi strani pa so »nove_i« tudi udeleženke_ci, formati pa inovativni ter presenetljivi. Če se vrnem na misel, da se prvič srečamo z neko obliko gledališča, se mi zdijo pogovori po predstavi nujni. Njihova vsebina ali agenda pa bi morala biti v tem primeru verjetno namenjena predvsem predstavitvi avtoric_jev, njihovih poetik, da bi vodila k boljšemu razumevanju ali večji možnosti artikulacije videnega. Ja, raje artikulaciji kot razumevanju. Artikulaciji tega, kaj je bilo na odru, kako je učinkovalo name, šele kasneje pa temu, kaj je to videno tudi pomenilo. Zdi se mi, da bi bili pogovori s to predpostavko tudi z vidika moderiranja morda najlažji – najlažji v tem, da so lahko bazični (kar pa ne pomeni, da so tudi nekvalitetni ali preprosti), da so lahko morda krajši in da lahko služijo podajanju določenih odgovorov, ki pa kasneje poslušalke_ce spodbudijo k nadaljnjemu razmisleku. 

Pogovori po predstavah so včasih potekali šele naslednji dan, zdaj so že nekaj let organizirani takoj po predstavi. Prepričana sem, da je za odločitvijo, da so pogovori »takoj«, tudi dobra argumentacija, zato se v razmišljanje o drugem terminu na tem mestu ne bi spuščala. Vseeno pa dejstvo, da igralke_ci na pogovor »skočijo« takoj s predstave, gotovo vpliva na njihovo doživljanje teh pogovorov, na njihovo energijo, morda tudi na njihov tok misli. Enako seveda velja za gledalke_ce oziroma poslušalke_ce. (Med pisanjem ugotavljam, da je ta zapis morda poln raznoraznih špekulacij o počutju posameznic_kov, morda poln tudi predsodkov, predvsem pa subjektiven. Naj torej poudarim, da ne želim generalizirati in da se tudi ne počutim, kot da lahko zaradi nekajkratnega moderiranja podajam sodbo o take vrste pogovorih nasploh. To zapisujem na tem mestu in torej »med« preostalim besedilom, ker se mi zdi zanimivo zasledovati lasten tok misli in ker verjamem, da lahko skozi pisanje formuliramo marsikatere misli, katerih obstoja se pred tem morda sploh še nismo dobro zavedali.) V primeru, da pri koncipiranju pogovorov upoštevamo utrujenost in nasploh počutje igralk_cev, bi se mi zato zdelo zanimivo, da pogovori to tudi izkoristijo sebi v prid – da se torej osredotočijo na počutje, na adaptiranje predstave za nek specifičen prostor in nek specifičen čas, morda tudi na težave ali izzive s področja produkcije oziroma da pri njih najprej slišimo izkušnjo določenega dne (oziroma dni, odvisno od tega, koliko jih imajo ustvarjalke_ci na voljo za prilagajanje uprizoritve za festival). Bi to pomenilo, da je pogovor za gledalke_ce nezanimiv? Morda. Bi to pomenilo, da pogovor s tem ustvarjalkam_cem ponudi nekaj časa »za zadihat« in jih skozi neke vrste kronološkost povabi k razmišljanju o gostovanju, s tem pa tudi o festivalskem dogajanju? Morda. Bi to pomenilo, da je pogovor »nevsebinski« oziroma da se lahko zaradi labilnosti glede na počutje sodelujočih obrne v nepredvidljivo smer? Morda. Vprašanje, ki se tukaj postavlja, je torej (seveda), kaj od pogovora sploh pričakujemo. Če bi bili pogovori zelo obiskani, če bi bili morda organizirani tudi po drugih predstavah in dogodkih (ne samo po tekmovalnih predstavah), če bi bilo več ljudi takih, ki hodijo na čim več pogovorov, bi bili morda prej pripravljeni sprejeti nekoliko manj zanimiv pogovor (spet subjektivno, ja) ali pa se zadovoljiti s krajšim pogovorom. Ker izpostavljam število obiskovalk_cev pogovorov, bi rada omenila, da so bili nekateri letošnji pogovori zelo dobro obiskani, medtem ko drugi žal sploh ne. Sama sem na primer moderirala pogovor po uprizoritvi Približno enako kot, ki se ga je (poleg treh hostes in hostesnikov) udeležila le ena gospa. Gospa je sicer povedala, da festival obišče vsako leto, si v Mariboru najame Airbnb in tukaj ostane ves teden. Za Borštnika si vzame dopust. Gospa Ana, če to slučajno berete, hvala!

 »Na glas« bi rada razmislila še o besedi pogovor in na ta način o vsebini pogovorov. Dokler pogovori ostajajo na ravni postavljanja vprašanj in posameznih odgovorov nanje, se mi zdi, da gre bolj za kratek (ali pa ne tako kratek) intervju po predstavah kot za pogovor. Pogovor namreč, menim, pomeni izmenjavo mnenj, dialog, ki je skorajda (ali pa je popolnoma) enakovreden, predvsem pa za iztočnice, ki sodelujoče spodbujajo k razmisleku, odgovori pa zahtevajo – ali pričakujejo – odgovor nanje. Pogovor, menim, zahteva poslušanje in odzivanje, odzivanje v obliki dokončnega odgovora, nove iztočnice, podvprašanja ..., ki pelje pogovor naprej in tako skrbi za dinamiko celotnega pogovora. Dinamika je morda tista, ki lahko k sodelovanju privabi še več ljudi – tudi poslušalke_ce iz publike, ki bi torej v tem optimističnem primeru postali prav tako sodelujoči. Pri tem pomislim tudi na čisto fizično postavitev pogovorov, ki nekako vzpostavlja oder in »govoreče« na eni strani ter prostor za poslušalke_ce na drugi strani. Če si predstavljam, da je pogovor v tem smislu nekako »dehierarhiziran«, bi si lahko predstavljala tudi, da je angažma sodelujočih (predvsem teh, ki so sicer »publika«) večji. Nimam konkretne rešitve, kaj bi ta postavitev bila (krog, ki mi prvi pade na misel, se mi prav tako ne zdi preveč produktiven, vzpostavlja neko čudno opazovano in hkrati opazujočo pozicijo), mogoče tudi ni postavitev tista, ki bi to spremenila, saj, če še enkrat uporabim svojo izkušnjo, se je na primer v pogovoru po uprizoritvi Ocean morjepublika na drugi strani (spet po mojem subjektivnem občutku) nekako neobremenjujoče vključila in podala komentar, vtis, pohvalo oziroma postavila vprašanje. Želela bi si torej, da so pogovori po predstavah res pogovori, res pa je, da to morda pomeni, da je njihova vsebina bolj osredotočena na tisto, kar je stimulativno tudi za ustvarjalke_ce. Če to pomeni predhodno usklajevanje z njimi in predhodno pripravo na način, da lahko sami izpostavijo nekaj tem, o katerih se jim zdi vredno ali celo nujno, predvsem pa zanimivo načeti diskusijo, se mi zdi to morda veliko bolj stimulativno tudi za tisto ali tistega, ki pogovor moderira. Koliko je ta ideja realistično izvedljiva, ne vem, ampak v resnici niti ne gre za to. Gre za splošno vprašanje, kako vzpostaviti dialog, predvsem pa kvaliteten, konstruktiven, kritičen, zanimiv, angažiran, aktiven (itd.) dialog, ki bi lahko ustregel čim več različnim pričakovanjem. In hkrati, kako torej v formatu, kot je pogovor, ustvariti prostor, ki ne le dopušča svobodno izmenjavo mnenj, temveč to tudi spodbuja in k temu motivira. Ko pišem o pričakovanjih, se mi ponovno porodi vprašanje, za koga ti pogovori v resnici so oziroma komu in tudi čemu so namenjeni. So to pogovori predvsem za gledalke_ce, bolj za ustvarjalke_ce, samo za tiste, ki so predstavo pravkar gledali, gre res za prve misli po predstavi ali za bolj poglobljene pogovore, gre morda za neke vrste arhiviranje? 

V povezavi z arhiviranjem pomislim tudi na pisanje bloga, specifično Borštnikovega bloga, ki lahko služi kot neke vrste arhiv dogajanja na festivalu – seveda odvisno od narave in vrste zapisa, pa tudi od narave in vrste dogodka, ki ga določeni zapis pokriva. Zanimivo se mi zdi namreč razmišljati prav o pogovoru po predstavi kot o načinu dokumentiranja in tudi arhiviranja festivala. Če si predstavljamo, da bi bili pogovori snemani ali kakorkoli drugače dokumentirani in njihova vsebina dostopna tudi tistim, ki se pogovora iz katerega koli razloga že niso mogli ali želeli udeležiti, se mi zdi, da bi se k vsebini pogovora morda kdo vrnil še kasneje, se vrnil k mislim in vprašanjem, ki so bila zastavljena, s tem pa k razmisleku o uprizoritvi. Morda bi lahko bil dokumentirani pogovor kot arhivski material tisti, ki spodbuja k nadaljnjemu pogovoru, morda tudi h kritičnemu razmisleku o predstavi, pri čemer se mi zdi, da je to lahko dobro tudi za kritiko kot tako. Morda pa lahko pogovor po predstavi razumemo kot napotilo h kritiki. Kakorkoli, če se vrnem k pričakovanjem (sploh z ozirom na svoje priprave na letošnje pogovore), mislim, da so pogovori in kritika tukaj postavljeni v podobno pozicijo oziroma da se lahko pri obeh vprašamo, kaj je bistvo, kaj je namen, za koga in čemu. 

Pri pisanju bloga sem letos sicer začutila potrebo, da bi se – sklepam, da zaradi večjega števila pisk in predvsem dnevniškega zapisovanja Kate Győrfi – vzpostavil nek pogovor, nek dialog tudi znotraj formata bloga, torej med nami, piskami. Ne vem, ali bi to pomenilo konkretno odzivanje na en zapis ali bolj iskanje skupnega »blogovskega« jezika (karkoli pač to že pomeni), ampak morda bi to lahko predstavljajo prostor, kjer se pogovor o predstavah in po predstavah še nadaljuje, kjer ima nekaj povedanega oziroma v tem primeru zapisanega tudi nek odmev – čisto v smislu nečesa, kar se vrača, nečesa, kar je vrnjeno. Dokler to ne postane odmev lastnih besed in lastnih misli, seveda. Če pisanje o predstavah po predstavah odmeva nekam daleč in tudi nekam prek spletnih platform ter pri tem ne samo vzpostavlja pogovor, ampak ga mogoče celo zahteva, potem bi upala, da je forma pogovora na festivalu trdneje vzpostavljena. Tok misli gre sicer še naprej, kjer bi želela popolnoma zanikati ravnokar zapisano. Forma pogovora je že trdno vzpostavljena. Morda celo preveč trdno, preveč »strogo« ali preveč formalno, preveč znotraj dogovorjenih okvirjev, preveč znotraj horizontov pričakovanja. Kaj če bi poskusili pogovor na primer izpeljati kar v gledališki kavarni? Ali pa bi bili drzni in bi neke vrste quick chat izpeljali kar na poti iz dvorane? Bi lahko združili pogovore o več predstavah? Bi lahko bili to pogovori med ustvarjalkami_ci dveh na neki ravni podobnih (ali popolnoma različnih si) predstav?

Lana Krmelj