BB/8. Krik izčrpanega telesa

A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje, Emilia Romagna Teatro ERT / National Theatre (IT)

Max, Mischa in Tetovska ofenziva, Zagrebško gledališče mladih (HR)

Sonoma, La Veronal (ES), Otvoritvena predstava 61. Festivala Borštnikovo srečanje

Borštnikovo srečanje poleg tekmovalnega programa vsako leto ponudi tudi pomemben spremljevalni program, ki odpira prostor za tuje produkcije. Prav te predstave pogosto pritegnejo številno občinstvo, saj omogočajo stik z različnimi evropskimi gledališkimi praksami. Otvoritvena predstava Sonoma je bila s polno dvorano in stoječimi ovacijami letos prava uspešnica. V tem zapisu sem zbrala nekaj opazovanj, misli in povzetkov treh predstav spremljevalnega programa iz prvega tedna festivala.

A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje je predstava italijanskega gledališča Emilia Romagna Teatro ERT, gledališke skupine Kepler-452, na Borštniku pa smo jo lahko videli 8. 6. 2026, na prvi dan festivala. Pri tej uprizoritvi najbolj izstopa kontekst nastajanja, saj so se gledališki ustvarjalci za namen terenskega raziskovanja najnevarnejše svetovne migracijske poti odpravili v Sredozemlje z reševalnim vozilom Sea-Watch. Tam so spoznali reševalno, organizacijsko in tehnično ekipo ter bili priča reševanju ljudi iz gumijastih čolnov. V predstavi nastopijo režiser (ki je tudi sam preživel 10 dni na ladji) in nekateri člani posadke (medicinska sestra, električar …). Vsak od njih reflektira svojo pridružitev misiji, govorijo anekdote, vezane na bivanje in reševanje na ladji, ter delijo občutke, ki so jih spremljali ob njihovem delu. Najbolj pretrese količina ljudi; v eni od opisanih reševalnih akcij je bilo treba pomagati petim gumenjakom, na katerih je bilo skupaj okoli petsto ljudi, ki vsakodnevno sede na gumijaste čolne v upanju na boljši jutri z zelo različnimi razlogi za odhod (politični, ekonomski, osebni …). Enako pretresljiva pa je evropska politika, ki ta problem ignorira in reševanj ljudi sistematično ne podpira. Ljudje so tako prepuščeni (ne)milosti Sredozemskega morja, katerega dno postaja masovno grobišče, organizacije, ki na morju rešujejo življenja, pa so pri tem nemalokrat obravnavane kot kriminalne.

Predstava odpira vprašanja migracij, človekovih pravic in odkriva “resnico Evrope, ki se razkriva prav na svojih mejah” (kot izrečeno v predstavi). Scenografija je učinkovita, na oder so postavljeni deli ladje, reševalni jopiči, razgledni stolp, vendar morda zmanjka še kak dodatek za grajenje atmosfere. Nastopajoči so med seboj zelo različni, vendar delujejo nekoliko preveč vodeno, zato ne izpadejo vedno povsem pristno. 

Predstava se izogne patetiki zgodb in ne senzacionalizira zgodb z reševalnih misij. Namesto tega preizprašuje tudi samo produkcijo in posredovanje takšnih zgodb evropskemu občinstvu. Kljub temu ponekod v predolg in čustveno poudarjen monolog zapade režiser. Predvsem se predstava giba po mejah moraliziranja, najuspešnejša je sicer v dokumentarističnih pristopih in vsebinah (eden izmed močnejših trenutkov so posnetki plešočih ljudi na krovu po reševanju).

Prva polovica predstave teče nekoliko počasneje, vendar ji to lahko vsaj deloma odpustimo; režiser namreč v nekem trenutku sam naslovi to vprašanje, ko se sprašuje, kaj sploh storiti z vsemi temi besedami in zgodbami. S tem nakaže, da je počasnejši tempo prvega dela zavestna dramaturška odločitev, namenjena poudarjanju množice zgodb in besed, ki spremljajo migracijsko tematiko. Prav zato vprašanje, kaj storiti z vsemi temi zgodbami, postane najmočnejši trenutek predstave: ne sprašuje več le o migracijah, temveč o svetu, ki tragedije nenehno beleži, opisuje in komentira, a jih kljub temu dopušča.

Naslednja ogledana predstava je bila Max, Mischa in Tetovska ofenziva Zagrebškega gledališča mladih. Gre za povsem drugačen tip gledališča, za zgodbo o odraščanju, spremembah in umetnosti. O tej predstavi se je v blogu že razpisala Nika, zato bom pri tem zapisu krajša. Predstava je napolnila tribuno dvorane Ondine Otta Klasinc ter spremljevalni program obogatila s posebno energijo, odlično zasedbo, scenografijo in glasbeno podlago. Skupna točka obema predstavama pa je tematiziranje odhodov in migracij, ki jih obravnavata vsaka znotraj svojega družbenega okolja, socialnega razreda in geografskega prostora.

Otvoritveni večer nam je postregel s predstavo Sonoma (La Veronal, Španija). Gre za plesno predstavo, ki nas popelje v sanjske podobe, ki prepleta resničnost, sanjskost in fikcijo. Predstava se začne s krikom. Na odru so plesalke v oblekah, ki spominjajo na brezčasne narodne noše (poenotene obleke z rutami in krinolinami). Obleke segajo do tal, tako da se nog ne vidi, gibanje pa je podobno lebdenju. Ko se posedejo in spregovorijo, se začnejo molitve oz. obredni napevi hvaležnosti (“blagor tistim” …). Po tem se začne ples, ki je ritmičen, gre za izrazito fizično, skupinsko in detajlno koreografijo. Ves čas sta prisotna ritualnost in skupnost žensk. Rojstvo in smrt. “Življenje je kratko, umetnost je dolga.” V uprizoritvi je veliko krikov, izrazov preobremenjenega telesa. Plesalke nas popeljejo v temačnost, v nevihto ter stopnjevanje v ritmih. Priča smo posebni obrednosti, daritvam, molitvam in ritualnosti. Oder osvetljujejo veliki panoji, ki jih plesalke premikajo po odru, tisti nad njimi pa se spušča proti njim in spet dviga nazaj v zrak. Iz temačne atmosfere, polne temnih duhov, smrti in posebnega čarovništva, se predstava premakne tudi k vejam, cvetju in pomladi. Grmenje nadomesti gozd, plesalke postanejo deklice, vile, ki se igrajo na jasi. 

Na koncu se vsa moč in energija sprostita v igranju na bobne ter v krikih in parolah, ki govorijo o moči žensk v vseh obdobjih človeške zgodovine. Sonoma deluje hipnotično, je vizualno intenzivna in na oder postavi nadrealistične podobe, podobe iz folklore in religije. Sega v preteklost, sedanjost in prihodnost. Ženske iz osamljenega notranjega krika ustvarijo skupnost in s tem skupni/skupinski krik, ki zaobjame oder, dvorano ter telesa gledalk_cev totalno in v celoti. 

Omenjene predstave so si med seboj zelo različne – tako po pristopih kot po tematikah, vendar v svoji izraznosti suverene in vsaka na svoj način učinkovite. Spremljevalni program v prvem tednu Borštnika nas tudi letos ni pustil ravnodušnih.

Doroteja Drevenšek