BB/6. Blaznost kot diagnoza sveta

William Shakespeare: Kralj Lear

SNG Drama Ljubljana

Režiser in dramaturg: Jernej Lorenci

Shakespearov Kralj Lear je eno tistih dramskih besedil, ki jih vsaka doba bere na novo. Njegova izjemnost ni zgolj v psihološki kompleksnosti likov ali v monumentalnosti tragične strukture, temveč predvsem v dejstvu, da se v njem zgoščajo nekatera temeljna vprašanja političnega in družbenega življenja: vprašanja oblasti, legitimnosti, resnice, skupnosti in nasilja. Če je bil Hamlet pogosto razumljen kot drama modernega subjekta, je Kralj Lear drama sveta, ki izgublja svojo obliko. Ob soočenju s sodobnimi družbenimi in političnimi pretresi se zato zdi, da Shakespearejeve tragedije ne gledamo kot zgodbe iz preteklosti, temveč kot zaskrbljujoče aktualno diagnozo sedanjosti.

Kljub časovni distanci (400 let) med nastankom besedila in uprizoritvijo Jerneja Lorencija ostajajo temeljne teme presenetljivo aktualne. Volk oziroma človek dlako menja, a narave nikdar. Svet Kralja Leara je svet nasilja, napuha in maščevanja, v katerem ni mogoče vzpostaviti stabilne ločnice med zasebnim in političnim. V tem smislu Lear ne napoveduje zgolj razpada družinskega reda, temveč tudi širši razpad družbenega tkiva. Njegova znamenita blaznost se začne prav v trenutku, ko izgubi oblast nad državo in družino. Toda vprašanje, ki ga Lorencijeva uprizoritev odpira, je, od kod ta norost pravzaprav izvira: iz Learovega značaja, njegovega pohlepa in napuha, ali pa je okolica tista, ki ga potiska v blaznost?

Uprizoritev te ambivalence ne razreši, temveč jo materializira skozi odrski jezik. Glasbena kulisa Andraža Poliča vzpostavlja atmosfero celotne predstave, pri čemer se zvočni spekter razteza od ptičjega petja do korakanja vojaških čet in popularnih glasbenih referenc, kot je Everybody Loves Somebody. Ta heterogenost zvoka ne deluje kot ilustracija, temveč kot razslojevanje sveta, v katerem ni več enotnega reda pomena.

Scenografija Branka Hojnika je minimalistična in hkrati izrazito surova: velik rumen pod, mikrofon in nekaj tehničnih rekvizitov vzpostavljajo prostor, ki ne poskuša reprezentirati kraljestva, temveč njegovo izpraznjenost. Ta praznina ni nevtralna, temveč nasilna. Je prostor, v katerem se oblast reducira na golo prisotnost in govor na golo performativnost, ki v tem okviru postane posebej pomembna plast uprizoritve. Velik del igre tako torej temelji na telesu, gibu (Gregor Luštek). Na začetku predstave je na primer vzpostavljeno pravilo sveta, da se pred kraljem vsi ponižno premikajo po kolenih. Vendar pa se fizična podoba predstave še nadgradi z elementi barvanja telesa, kar nastopa v vlogi preobleke likov, a se s tem še toliko bolj poudari surova človeška narava. Fascinantni so tudi prizori, ko igralca Jureta Henigmana in Marka Mandića zavijejo v plastično folijo. Od glave do pet. Izpraznjena kapitalistična plastika tako deluje kot novodobni sramotilni steber, ki deluje kot nasilen ritual razčlovečenja. 

Kljub temu je predstava, ki jo gledamo izrazito dramska. Lahko bi rekli, da so vsi elementi uprizoritve vzpostavljeni tako, da v samo ospredje tiščijo in razpirajo igro. Janez Škof, ki v prvem dejanju odigra naslovno vlogo, obrnjen s hrbtom proti publiki, tako z manipulacijo glasu, utrujenega telesa in uma, skozi celotno predstavo dozira kraljevo blaznost do samega prepada. Ivana Percan Kodarin se kot Cordelia in Norec s tankočutno in prav tako blazno igro vzpostavlja tik ob Škofu. Obstaja namreč tradicija interpretacij, ki povezuje oba lika kot dve plati iste resnice. Ko Cordelia izgine, se pojavi Norec, pri čemer oba delujeta kot Learova najiskrenejša govorca resnice. Izrazit protipol odigrata tudi Timon Šturbej in Domen Novak, ki v vlogi bratov Edgarja in Edmunda vzpostavljata še dodatno rez med zlobo in nedolžnostjo, ki druga brez druge ne obstajata. 

Tamara Avguštin kot Goneril in Mina Švajger kot Regan v močni igralski prezenci nastopata kot poosebljenje brezobzirnosti in političnega oportunizma, vendar ju je mogoče razumeti tudi kot produkt sistema, ki ga je ustvaril sam Lear. Njuna krutost ne nastane v vakuumu, temveč v okolju, kjer so odnosi od vsega začetka podrejeni logiki moči. V tem smislu nista zgolj zlobni hčeri, temveč naslednici političnega reda, ki ga skušata prevzeti. Ob njiju stoji Oswald, eden najzanimivejših stranskih likov drame, figura služabnika, ki ga interpretacije pogosto potisnejo ob rob dogajanja, pa v tej uprizoritvi obstaja kot pomenljiv simptom sveta. Peter Podgoršek tako zgradi lik, ki ni velik zlikovec shakespearovskih razsežnosti, temveč nekaj veliko bolj vsakdanjega in zato morda tudi bolj zaskrbljujočega: človek, ki se brez pomislekov prilagaja vladajočim razmerjem. Na drugi strani pa vojvoda Gorazd Logar kot Albany predstavlja redko možnost moralnega prebujenja in prav v tem se kaže ena najbolj pesimističnih razsežnosti tragedije: posamezni glasovi razuma obstajajo, vendar nimajo več moči, da bi zaustavili razpad sveta.

Ena ključnih dramaturških linij predstave je postopno razkrajanje jezika. Na začetku je uprizoritev še izrazito verbalna, prežeta z govorom, argumenti in izjavami. Toda skozi potek predstave se govor postopoma reducira. Jezik razpada, odnosi razpadajo, kraljestvo razpada, svet razpada. Ta proces ni zgolj tematski, temveč strukturni: gledalec postaja priča razkroju komunikacije kot take. V tem smislu norost ni več zgolj stanje posameznika, temveč učinek sveta, ki izgublja sposobnost artikulacije. Morda je zato temeljno vprašanje uprizoritve, ali je Kralj Lear zgodba o razpadu posameznika ali o surovi človeški sili, ki ta razpad hkrati povzroča in ga poskuša zatreti. Learova blaznost ni zgolj posledica izgube oblasti, temveč tudi rezultat sistema, v katerem je oblast vedno že nasilje. 

Na koncu Kralja Leara ni odrešitve in pravične kazni. Ni jasne moralne razsodbe, ki bi ponovno vzpostavila red sveta. Prav v tem se kaže njegova tragična radikalnost. Learova vizionarska razsežnost je v tem, da napoveduje ponavljanje zgodovine, v kateri razpad reda ne vodi v novo stabilnost, temveč v nove oblike nasilja.

Število ur gledanja predstave: 5.5

Število kav med odmori: 1

Število kav čez cel dan: 5

Se beremo!

Nika Šoštarič