15. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (7. dan): Tisti, ki so ostali

Ta prispevek bo kratek, ker – kot je dejal umetniški direktor festivala Aleš Novak – Slovenci imajo radi dolge predstave, in čeprav jih imam rada tudi sama, me vseeno utrudijo.

Med predstavo Anhovo Žige Divjaka in Katarine Morano sem si zapisala pet idej za produkcijo, pri kateri se ukvarjamo z zelo podobno temo. Ogrelo me je pri srcu, ko sem ugotovila, da so ti navdihujoči ustvarjalci ljudje moje generacije, ki so tako obremenjeno, večplastno temo, polno skrivnosti, izkrivljanj, polresnic, laži in agresije, obravnavali z občutljivostjo, profesionalnostjo in potrpežljivostjo.

Med skoraj štiriurno predstavo smo potovali skozi malo več kot sto let v sadovnjaku, na podstrešju, v kuhinji, vrtcih, skozi božično prižiganje lučk v mestecu z nekaj tisoč prebivalci, skozi srca, pljuča, kisikove jeklenke, zdravstvene kartoteke, jezo, pogrebe in nemoč prebivalcev tega mesteca ter delavcev tovarne salonit Anhovo – kot prah, neskončen prah.

Od včeraj sem vznemirjena in predstavljam si, da tisti, ki izgubijo življenje na tako zaveden, manipuliran in nepravičen način, ostanejo tukaj, ne da bi strašili, ampak da bi podpirali žive, tiste, ki so še živi, da bi se v njihovem imenu in v imenu mrtvih izvršila pravica.

Zgodovina ponuja mnoge grozne primere krivice, a na srečo obstajajo predstave, kot je ta, v katerih tisti, ki so »ostali tukaj«, dobijo glas in se pripoveduje njihova zgodba.

*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence DeepL. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.