10. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (2. dan)

Drugi festivalski dan je še vedno dan izgubljanja in opazovanja. Dan, ko si še ne upam vprašati na recepciji, zakaj iz pipe za hladno vodo teče mlačna voda, in ko je občutek tujosti še vedno prijetno intenziven. Skoraj se mi zdi, da sem nevidna. Tudi pri zajtrku madžarsko govoreče goste iz Madžarske opazujem, kot bi skozi steklo spremljala družbeni eksperiment – kot da so oni vesoljci ali pa sem vesoljka jaz. Pravzaprav ni pomembno. Poznate tisti občutek, ko je vse novo, vse čudovito, vse te navdušuje in se zdi, da nimaš druge naloge kot odkrivati svet, ki je tik pred teboj?

V tem skoraj lunatičnem stanju sem vsaj desetkrat preverila, ob kateri uri se začne prva predstava, za katero sem imela vstopnico. In vseh desetkrat sem si zapomnila, da se začne ob sedmih zvečer. Ob 18.15 sem deset metrov od gledališča ob kavi za vsak primer še enkrat pogledala vstopnico. Tam je bilo črno na belem zapisano: začetek ob 18.00.

Spomnila sem se, da me je nekdanja madžarska gledališka revija 7óra7 za vse življenje naučila, da se gledališke predstave začnejo ob sedmih. Nato pa sem se spomnila še nečesa drugega: na festivalih pravila pogosto ne veljajo. Revija 7óra7sicer ne obstaja več že od leta 2017, jaz pa sem zamudila predstavo Pas Moi Diane Anselmo.

Hrvaška uprizoritev Max, Mischa and the Tet Offensive medtem ni imela angleških nadnapisov, prilagojenih za projekcijo, sama pa si nisem upala tvegati triinpolurne predstave, za katero sem domnevala, da bo večinoma temeljila na besedilu.

Iz mape z gradivi izpred dveh let, ko sem bila na rezidenci v Severni Makedoniji, se mi je prikradel spomin, da se prebivalci nekdanje Jugoslavije med seboj bolj ali manj razumejo, Slovenci in Hrvati pa še posebej dobro. Preden sem se umaknila na kabaretni koncert v Lutkovno gledališče Maribor, sem Nino, izvrstno koordinatorko mednarodnih gostov, vprašala, v katerem jeziku bodo potekali pogovori po predstavah tekmovalnega programa. Izvedela sem, da je zgodovina poskrbela za to, da strokovnih razprav skoraj zagotovo ne bom razumela.

A dnevniški zapis prenese marsikaj. Tudi zbirko naključnih odkritij, ki sem jih doživela na dan izgubljanja in opazovanja. Kot ustvarjalka sem v vsakem mestu odprta za umetnost in običajno pred potovanjem opravim temeljito raziskavo. Tudi tokrat sem si na zemljevid označila muzeje, galerije in spomenike, opoldne pa sem se proti reki odpravila brez načrta. Brez pričakovanj in brez potrebe, da bi našla nekaj posebnega. In prav zato sem naletela na naslednje kraje, ljudi in umetniška dela.

Mali leksikon izgubljanja in opazovanja

Mariborka

Majhna knjigarna, kjer me izjemno prijazna prodajalka – morda tudi lastnica – takoj nagovori in mi priporoči novo antologijo slovenskih pesnikov moje generacije v angleškem prevodu. Nato mi predstavi še Srečka Kosovela, slovenskega pesnika med obema vojnama, ki je umrl pred natanko stotimi leti. Opisuje ga kot avtorja, ki ostaja sodoben v vsakem času, eksperimentalnega ustvarjalca, katerega dela še danes nagovarjajo bralce.

Na koncu kupim novelo Balerina, balerina gledališkega režiserja in pisatelja Marka Sosiča. Povem ji, da se v zgodbah počutim bolj domače, in vprašam, ali mi avtorja priporoča. Odvrne, da romana sicer ni prebrala, vendar je o njem slišala veliko dobrega. Zgodba naj bi spremljala odraščanje dekleta s shizofrenijo. Strinjava se, da verjetno ne more biti slaba.

Preden zapustim čudovito knjigarno, v kateri opazim tudi sodobno filozofijo, teorijo umetnosti in izjemno skrbno pripravljene slovenske prevode nekaterih svojih najljubših sodobnih avtorjev, mi pogled obstane na nenavadni publikaciji. Na polici z revijami leži zvit večstranski tisk. Vprašam, kaj je to. Prodajalka odstrani gumijasti trak in pojasni, da gre za najnovejšo številko slovenske fotografske revije, ki je zaradi svoje velikosti in mehkega papirja ni mogoče hraniti drugače.

Ko jo odpre pred menoj, si jo predstavljam vpeto v starinska stojala za časopise, kakršna običajno srečujemo v knjižnicah. Velike mehke strani so polne vrhunskih fotografij. »Kako čudovita publikacija,« si mislim. »Slovenska fotografska revija,« ponovi prodajalka. »Gotovo je zelo draga,« pripomnim. »Ne, štirinajst evrov,« odgovori. Zdi se mi, da ima ta država še vedno dovolj prostora za umetnost. Upam le, da se časopis na letalu ne bo preveč zmečkal.

Kulturni inkubator

Le nekaj korakov od knjigarne pokukam v galerijski prostor, kjer so na stenah razstavljene drobne risbe. Velik prostor in majhna dela. Noge me same odnesejo v notranjost.

Tako se srečam z grafikami Marije Janković, ne da bi sploh vedela, da gledam dela Marije Janković. Pred menoj se odpirajo stripovsko zasnovane risbe, izjemno natančni zapisi trenutkov, prostorov in odnosov. Svetovi, ki spominjajo na ilustracije igralnih kart, kjer ni prostora za zadržanost in kjer se golota, seksualnost, živali, nakit in religiozni simboli srečujejo v povsem naravni intimnosti. Prijazen, mističen in simbolen vzporedni svet.

Fotografski muzej Maribor

Natanko to, kar obljublja ime. Muzej fotografije. A hkrati tudi zgodba o slovenskem zbiratelju fotografske opreme, ki se je po drugi svetovni vojni izselil v Združene države Amerike. Skupaj z ženo mehiškega rodu sta vse življenje zbirala fotografsko dediščino in mestu Maribor podarila zbirko s 1.645 predmeti. Pod enim pogojem: da bo ustrezno predstavljena in da bo nosila ime Zbirka Avgusta in Marie Bohanec.

Sprehajati se skozi takšna življenja je privilegij.

Umetnostna galerija Maribor

Drugi največji slovenski muzej moderne in sodobne umetnosti, ki hrani dela slovenskih likovnih umetnikov od 19. stoletja do danes. Seveda je bil že označen na mojem zemljevidu.

Naj omenim štiri umetnike, ki so me posebej pritegnili in jih priporočam vsem, ki radi opazujejo.

Metka Krašovec je ustvarila cikel risb po poeziji Emily Dickinson, na katerega so se pozneje odzvali sodobni ameriški pesniki. Njihova dela so bila objavljena v knjigi The Heart’s Many Doors.

Velikoformatni odtisi Samuela Grajfonerja delujejo hkrati pomirjujoče in vznemirjajoče, z enako intenzivnostjo. Nočni prizori Zmaga Jeraja so videti, kot da bi njihovi protagonisti prišli naravnost iz podzemlja in se usedli pred portretista.

Posebej pa me je nagovoril Matija Bobičić, nekakšen balkanski Basquiat moje generacije. V njegovih podobah prepoznam junake svojega otroštva, vendar niso več zgolj risani liki. Odrasli smo, oni pa so ostali z nami kot popačeni totemi in večglava pop-božanstva, ki hkrati predstavljajo otroške spomine in odrasle tesnobe. Tako kot v devetdesetih letih tudi danes moja generacija ni povsem prepričana, ali bo jutri zagotovo vzšlo sonce.

To različico sem prilagodil publicističnemu slogu za festivalski blog: je bolj tekoča, manj dobesedna in bližje tonu, ki ga običajno uporabljajo kulturni mediji in festivalske objave.

*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.