18. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (10. dan): Zelo dekliški dan

Rada bi le na kratko zapisala, da danes preživljam svoj deseti dan v Sloveniji, v Mariboru, na festivalu, in sinoči sem se nenadoma spomnila, kako sem festivalu pisala že oktobra, ko sem pripravljala prijavo za štipendijo Philip Arnoult Mobility Fund. Moj prvi in najpomembnejši cilj je bil spoznati slovensko kulturo, zgodovino, dobre slovenske zgodbe, razumeti, skozi kaj so šli ti ljudje in kako se med seboj povezujejo različne generacije. V prijavi sem zapisala, da sem prepričana, da sta umetnost in gledališče primeren medij za to. Zdaj, po desetih dneh, ugotavljam, da prikimavam svojemu nekdanjemu jazu in se zavedam, koliko sem se naučila, koliko izvrstnih psiholoških, družbenih, duhovnih, verskih, političnih in drugih vprašanj se tukaj odpira ter koliko različnih načinov obstaja za odgovarjanje nanje – to je fascinantno.

Na primer, sinočnji 55. člen je bil natanko to, kar je obljubljal opis njegovega žanra: dokumentarna proslava. Odkar spremljam gledališče – pravzaprav že samo v času tega festivala – sem videla najrazličnejše dokumentarne in kolektivno ustvarjene predstave. Nekatere imajo visoke ambicije, vanje vložijo ogromno dela in jih tudi uspešno uresničijo. Druge pa se zdijo, kot da si želijo le oznake, ker je morda trenutno moderna (?), niso pa pripravljene vložiti potrebnega dela in discipline; namesto tega oder okrasijo s klišeji, napol izobraženimi, napol informiranimi, senzacionalističnimi elementi. Takšne predstave v meni pustijo občutek, da jih bolj zanima odziv občinstva kot pa tema, ki jih je prvotno spodbudila k nastanku. Gledališče ustvarjamo iz različnih razlogov; Božji živalski vrt je velik.

Režija Tjaše Črnigoj je popolno nasprotje slednjega. Če bi bilo treba poučevati žanr dokumentarne proslave, bi bila ta predstava navdihujoč učbeniški primer. Začnejo z osebnimi zgodbami likov in prispejo do širšega družbenega vprašanja, pri čemer previdno krmarijo skozi izkušnje prejšnjih generacij in gradijo vse plasti, potrebne za dosego katarzičnega zgodovinskega trenutka. Zaradi dramaturških zadržkov in priprav sem se zalotila, da me je iskreno zanimalo, ali bo 55. člen na koncu pristal v demokratični slovenski ustavi ali ne. Navdušena sem bila, čeprav je slovensko občinstvo izid gotovo že poznalo in sem ga nekje do takrat poznala tudi sama.

Za primerjavo: v Romuniji je bila pravica do splava prvič vključena v ustavo leta 1989, medtem ko madžarska ustava ne zagotavlja izrecno ne pravice do splava ne dostopa do kontracepcije. V Sloveniji – in to pišem posebej za prijatelje, ki berejo doma – je jugoslovanska ustava že od leta 1974 zagotavljala pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Leta 1991 je bilo treba to pravico znova braniti in se zanjo ponovno boriti, da bi bila vključena v demokratično slovensko ustavo. In po njihovi zaslugi je uspelo: Mojca Dobnikar, Vlasta Jalušič, Mateja Kožuh Novak, Sonja Lokar, Metka Mencin, Tanja Rener, Mirjana Ule in Živa Vidmar.

Kar zadeva prvo predstavo, imam obilico zapiskov. Najprej sem po naključju pogledala festivalski list in opazila ime avtorja. Z Alessandrom Bariccom sem se prvič srečala v srednji šoli, ko mi je učiteljica madžarske književnosti priporočila njegovo novelo Svila. Ko sem sedela v dvorani in gledala Ocean morje, nastal po njegovem romanu iz leta 1993, sem to storila z občutkom soparnega poletnega popoldneva – občutkom, ki sem ga nosila v sebi še iz petnajstega leta – skupaj z nečim drugim, kar bom prepustila v odkrivanje tistim, ki bodo roman morda nekoč sami prebrali.

Kar zadeva predstavo Ivana Lobode, je moj najbolj splošen vtis ta, da morje vsakomur pomeni nekaj drugega in da obstaja nešteto načinov, kako se lahko povezujemo s tem, kar morje predstavlja. Lahko pomeni odraščanje, ločitev od ljubljene osebe, soočanje z minljivostjo, poplavo dvomov o veri. Lahko pomeni depresijo, paniko, strah. Kot včasih pravijo terapevti: lahko sedimo ob morju v sebi in opazujemo, kaj se dogaja, če trenutno nimamo moči, da bi se s tem soočili drugače, lahko pa se vanj tudi potopimo. V Ocean morje najdemo primere obojega.

Dodala bi še nekaj. Ko sva bili v srednji šoli – nekje v času, ko sem prebrala Svilo – sva si z najboljšo prijateljico predstavljali, da bodo fantje, ki naju bodo nekoč zares ljubili, mornarji. V najinih mislih jih je to naredilo čudovito oddaljene in čudovito tuje; nekaj dekliškega, a hkrati osvobajajočega. Včeraj se mi je ta misel vrnila med Savignyjevim monologom (Mak Tepšić). Od takrat je minilo dvajset let, in koliko morij sva prepluli sami ter koliko morij so prepluli ljudje okoli naju. In ali znamo ljubiti? Ali znamo ljubiti same sebe?

V ta dnevnik bi rada zapisala še dva stavka, tako kot sem kot najstnica zbirala dobre misli:

Življenje ne more obdržati skupaj tistega, kar v obstoj prikliče strast.

Pisanje je edini način čakanja, ki ne boli.

*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence ChatGPT. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.