BB/9. O spominjanju in brezčasnosti - poročilo s pogovora in okrogle mize
9. festivalski dan, 16. 6. 2026
Gledališče in žalovanje
Pogovor o knjigi v sodelovanju s Knjižnico MGL
Torkovo festivalsko popoldne je bilo namenjeno pogovoru o knjigi Gledališče in žalovanje, ki je nastala po doktorski disertaciji Petre Pogorevc. Pogovor je bil sicer del daljše kontinuitete tovrstnih dogodkov o tej knjigi, ki je izšla skoraj točno leto dni nazaj, že na lanski predstavitvi pa se je vzpostavila tudi »stalna ekipa« na dogodku nastopajoče četverice, ki jo sestavljajo: moderatorka Lana Krmelj ter sogovorci dr. Petra Pogorevc, dr. Blaž Lukan in Jernej Gašperin.
Knjiga izpostavi pet primerov sodobnih uprizoritev, ki nudijo različne poglede na konkretne gledališke smrti - Fabrizio Cassol & Alain Platel: Rekviem za L., Wajdi Mouawad: Vnetje glagola živeti, Milo Rau: Grief and Beauty, Jan Klata: Kralj Lear in Dragan Živadinov: Noordung 1995-2045. Na podlagi teh primerov pa razpira vprašanje resnične smrti igralke ali igralca ter kako ta poseže v gledališče, kako se vanj kot odziv na izgubo naselijo žalovanje, spominjanje in poslavljanje. Navajeni smo namreč na to, da na odru umira Hamlet ali Antigona, smrt igralca pa pusti tako intimen in kolektiven šok za vse, ki so z njim kakorkoli sobivali ali soustvarjali, hkrati pa pusti vrzel v repertoarju gledališke hiše, v kateri je ustvarjal, ki je otipljiv opomin o izgubi posameznika. Knjiga Gledališče in žalovanje je posvečena spominu na dva igralca, prezgodnji smrti katerih sta leta 2017 pretresli slovensko gledališče - Jerneju Šugmanu, člana ansambla SNG Drama Ljubljana, in Gašperju Tiču, iz katerega matične gledališke hiše, MGL, prihajata tudi Pogorevc in Gašperin.
Tokratna edicija dogodka pa je bila zaznamovana s tem, da se je odvijala na Malem odru mariborske Drame, kar je natanko isto prizorišče, kjer se je leta 2017 odvil poseben hommage istega leta tragično preminulemu Gašperju Tiču. V tekmovalni program tedaj 52. edicije Borštnikovega srečanja se je namreč uvrstila predstava Svetovalec, krstna uprizoritev drame Mileta Koruna v režiji Nine Rajić Kranjac, v kateri je Gašper Tič odigral naslovno vlogo, ker pa je novica njegove smrti slovensko javnost pretresla le nekaj dni po najavi tekmovalnega programa, so bili na festivalu primorani namesto žive izvedbe predvajati posnetek premiere. Da pa ne bi ostalo le pri dokumentarnem materialu - posnetek predstave je namreč vedno omejen predvsem na to funkcijo - so se njegovi sodelavci iz Mestnega gledališča ljubljanskega odločili na Borštnikovem srečanju izvesti tudi dogodek v živo, na katerem je Jernej Gašperin nastopil s svojim tekstom iz zadnjega dela predstave, namesto pokojnega soigralca pa je nagovarjal sliko Gašperja Tiča.
Lana je v svojem prispevku »Nevarljivost občutka ali hommage à Pandur« pisala o osebni sentimentalni vezi, ki se lahko zgodi med pokojnim umetnikom in gledalko, ki ga ni nikdar osebno poznala, se pa vedno znova vrača k njegovi predstavi, sama pa sem na okrogli mizi doživela neko drugo vrsto podoživljanja prezence nekoga, ki ga fizično ni več med nami. Četudi si Svetovalca nikoli nisem uspela ogledati, ni me bilo niti na Borštnikovem srečanju leta 2017 - pravzaprav se takrat še niti nisem zares zavedala tega, da se bom nekoč tudi sama ukvarjala z gledališčem, - se je zdelo, da se me dogodek, o katerem govorimo, tiče tudi osebno. Gašperinova pripoved o spominskem dogodku in vsa ostala spominjanja, ki sta jih delila Petra Pogorevc in Blaž Lukan, v povezavi z zavedanjem, da tudi lokacija, na kateri se nahajamo, ni naključna, so priklicali posebno avro, zgodila se je nekakšna dogodkovnost, ki presega akademski pogovor o knjigi. Poslušalci pogovora smo se znašli v neke vrste kolektivnem spominjanju. Spomine, ki niso naši, smo lahko vzeli za svoje in jih tako ohranjamo žive.
10. festivalski dan, 17.6. 2026
(Brez)časni Brecht
Okrogla miza v organizaciji Društva slovenskih književnih prevajalcev in Goethe-Instituta Ljubljana
V sredino dogajanje pa je uvedla okrogla miza o prevajanju dramatike Bertolta Brechta, prav tako del že tradicionalnega cikla okroglih miz v organizaciji Društva slovenskih književnih prevajalcev, ki jih vsakoletno gostijo na Borštnikovem srečanju, letos je namreč tekla že peta debata o prevajanju za gledališče. Tokrat se je moderatorka Tanja Petrič pogovarjala s prevajalkama Urško Brodar in Urško P. Černe, ki sta Brechtova dela prevajali za uprizarjanje na slovenskih odrih, ter mladim raziskovalcem na UL AGRFT in brechtologom Jakobom Ribičem. Dogodek se vpenja v obeleževanje 70-letnice avtorjeve smrti, katero spremlja celoletni cikel, naslovljen »Čas je za Brechta!«.
Jakob Ribič je Brechtovo ustvarjanje za poslušalce kontekstualiziral, predvsem je, kar je za vprašanje prevajanja ključno, predstavil zgodovino uprizarjanja Brechta na slovenskih odrih. Obe prevajalki, Urška Brodar in Urška P. Černe, pa sta delili predvsem konkretne izkušnje prevajanja Brechtovih komadov, navadno po naročilu za konketne uprizoritve, in s tem povezane dileme, ki so vezane na specifike Brechtovega dramskega jezika, še posebej ko pride do songov, ki zahtevajo največ prevajalske kreative. Dotaknili pa so se tudi pomembnosti ponovnega prevajanja, saj posebej v gledališču jezik izjemno hitro zastari, hkrati pa pogledi novih prevajalcev prinašajo vedno sveža branja - kot je opozorila moderatorka prevajalci namreč verjamejo, da rek, da je nekaj izgubljeno v prevodu, ne drži povsem, saj se s prevodom veliko več novega pridobi.
Nenazadnje pa so se sogovorci spraševali o naslovu: (Brez)časni Brecht - je res tako brezčasen, ali ga morda kako omejuje njegov zgodovinski kontekst. Sogovorci pa so si bili bolj ali manj edini v tem, da je smo Brechtovim delom najbolj zvesti prav s tem, da ga aktualiziramo in kritiziramo, saj ga prav tako ohranimo živega. Brecht je bil namreč avtor, ki je zavračal okostenelo tradicijo in prav zaradi tega velja za enega najpomembnejših reformatorjev gledališča 20. stoletja, zato bi preziral, da se njegova dela označi za tradicionalna in se jih kot nedotakljiva postavi v muzejsko vitrino, pač pa je Brechtu bolj zvesto, da se jih vedno znova reinterpretira. Prav v povezavi s tem pa ne gre pozabiti tudi na dejstvo, da obeleževanje 70-letnice smrti avtorja pomeni tudi, da se z začetkom naslednjega leta sproščajo avtorske pravice njegovih del, kar obeta razburljive nove kreativne reinterpretacije Brechtovega opusa.
Manca Tea Devetak