BB/5. This Story Is as True as It Gets
6. festivalski dan, 13. 6. 2026
Boško in Admira (Slovensko mladinsko gledališče, r. Živa Bizovičar)
Dokumentarna uprizoritev Boško in Admira v režiji Žive Bizovičar osnovni navdih črpa iz fotografije iz leta 1993, na kateri je mlad par, Admira Ismić in Boško Brkić, muslimanka in pravoslavec, ki objeta ležita mrtva. Fotografije trupel, ki sta na mostu Vrbanja v obleganem Sarajevu ležala sedem dni, za njuno smrt pa ni nihče prevzel odgovornosti. Ta fotografija pa postane simptomatična za širše vprašanje romantiziranja tovrstnih tragičnih podob, ko jih, pogosto brez privolitve ali celo vedenja subjektov fotografij, vase potegne vrtinec novinarskega senzacionalizma. Bolj kot je krvavo, bolj verjetno je, da bo na naslovnici – oziroma če uporabimo to, kar je danes valuta zanimivosti, več klikov bo privabilo.
Peterica nastopajočih, Primož Bezjak, Nataša Keser, Boris Kos, Kaja Petrovič in Stane Tomazin, si vlog ne deli po strogih ločnicah med posameznimi liki, pač pa se izmenjujejo v mnoštvu različnih funkcij, prek katerih poosebljajo Boška in Admiro, vse ostale vpletene v njuno zgodbo, pa tudi sanjske prizore vsega, kar bi v njunem življenju lahko bilo, tuje novinarje, ki jih fotografija mrtvih zaljubljencev fascinira, nenazadnje pa kar same sebe, ko preučujejo kontekst fotografije. Na trenutke pa njihova telesa postanejo medij performativnih akcij kot je preizkušanje razdalje, ki jo je Admira preplazila do Boškovega trupla po tem, ko sta bila oba ustreljena.
Dramaturgija uprizoritve (dramaturg Nik Žnidaršič) zasleduje gradacijo napetosti od objektivnih zgodovinskih faktov do čutno prenasičenega kaosa, ki ga vzbujajo mnogotere dileme, ki jih odpira problematika vojne fotografije. Najprej se uprizoritev loti natančnega prereza resnične zgodbe para, vseh podatkov, ki jih o njiju imamo, in vseh podrobnosti, o katerih lahko le sklepamo. V formi sedmih zank dekonstruira okoliščine, ki so pripeljale do usodne katastrofe ter gledalcem skuša čim bolj plastično prikazati, kaj točno je mračno in nelagodno ozadje tragedije na sliki – da ne gre le za podobo zamrznjeno v času, ampak osebi, ki sta bili spremenjeni v simbol, ovekovečena v zgodbo, večjo od njiju samih, čeprav je ta tudi novinarski konstrukt. Nato se odpre tudi vprašanje krivde, ki ostane nerešeno, saj se odgovornost zato dejanje v tako napeti vojni situaciji prelaga, vsaka stran si lahko opere roke, da za uboj niso krivi »njihovi«. V nadaljevanju pa zgodba Boška in Admire postane le reprezentativen primer obče problematike vojne fotografije: kaj je njen namen, kje se zarisujejo etične meje in kaj je ločnica med zgodbami, ki jih je treba deliti s svetom, ter senzacionalizmom ali celo poveličevanjem vojnega nasilja.
Uprizoritev se igra predvsem z različnimi formati predstavljanja dokumentarnih vsebin, od pripovedi do igralske rekonstrukcije izjav resničnih posameznikov, domnevno resničnih posnetkov, glasbe, ki jo je zgodba Boška in Admire navdihnila, pa do že omenjenih performativnih momentov v funkciji podajanja bolj telesne izkušnje podoživljanja njune zgodbe. Pomemben objekt, ki ujame pluralnost perspektiv in občutek medijskega cikla, skozi katerega doživljamo oddaljene tragedije, je objektiv kamere (video in scenografija Dorian Šilec Petek). Kot eden izmed bolj zanimivih in večplastnih postopkov pa se vtisne format podcasta, s katerim se predstava začne. Igralci namreč v angleščini z ameriškim naglasom in s temu primerne skoraj perverzne distance pripovedujejo tragično zgodbo o »Sarajevskima Romeu in Juliji« – kar je ime, ki sta ga Bošku in Admiri nadela fotograf Mark H. Milstein in novinar Kurt Schork, Američana, ki sta ustvarila to senzacionalistično zgodbo o ljubezni v času vojne. Prek forme podcasta pa se odpira vprašanje poslušalske oziroma gledalske odgovornosti, ko temu podobne zgodbe spremljamo v takšnih ali tem podobnih predelanih in lepo zapakiranih oblikah, kjer prej kot resničnemu poročanju o globalnih dogodkih služijo morbidni fascinaciji nad krutimi usodami.
Ko pride do vprašanja soočenja z lastno pozicijo odmaknjenega opazovalca vojn in drugih grozot po svetu iz udobne varne pozicije, pa se zdi pozornosti vredno tudi, kako se tekom generacij spreminja sam modus vzpostavljanja stik s tovrstnimi podobami. Njihovo širjenje je bilo namreč še nedolgo nazaj pretežno v domeni tiskanih medijev, zgodbe pa so okrog njih pletli profesionalni novinarji, posledično je tudi krožilo občutno manj takšnih fotografij oziroma je veliko več ljudi prihajalo v stik z njimi prek enakih medijev. Danes pa se je ta diskurz drastično pluraliziral, glavni medij širjenja vojnih grozot so postale naše osebne mobilne naprave, v vlogi kanalov njihove distribucije pa se znajdejo privatni posamezniki. Zato danes mehanizmi tega delujejo drugače, namesto ustvarjanja senzacionalističnega narativa na podlagi, na primer, zgolj ene fotografije, se soočamo z otopelostjo kot posledico dejstva, da nas podobe grozot prenasičijo z vseh strani, pogosto že takoj zjutraj, ko odpremo oči, hkrati pa se zaradi poplave z umetno inteligenco generiranih fotografij bolj kot kadar koli prej porajajo dvomi o njihovi resničnosti. Boško in Admira sicer s temi konkretnimi sodobnimi novinarskimi problematikami ne obračunava eksplicitno, vendar ponuja niansiran opomin na vse pretekle in aktualne vojne, ki se nas tičejo, prek tega pa spodbudi v razmislek o lastni poziciji in stališčih, za katera se zavzemamo.
Kar po koncu aplavza ostane pa je predvsem zavedanje, da je takšnih zgodb na tisoče. Da niso ostale nekje v devetdesetih ali štiridesetih ali v katerem koli drugem never again, da se vedno in znova ponavljajo. Takšne zgodbe se godijo danes in bolj živo pred našimi očmi kot kadarkoli doslej, mehanizmi, ki njihove zgodbe širijo pa niso nič manj nagnjeni k pop fetišizaciji resničnih usod. Boško in Admira tako preraste simboliko ljubezni v času vojne, pri kateri so se ustavile številne umetniške reinterpretacije zgodbe mladega para, na katere opozori tudi uprizoritev in postane prodoren opomin na odgovornost in spoštovanje do zgodb resničnih ljudi, ki so se znašli v krutem mehanizmu vojne.
Manca Tea Devetak
Razdalja, prepotovana do predstave: 133 km
Potovalni čas: 1 h 58 min