BB/4. Nevarljivost občutka ali hommage à Pandur

4. festivalski dan, 11. 6. 2026

Okrogla miza Pandurjevo gledališče: “Postoj, trenutek, kako si vendar lep!”

Otvoritev razstave Iskanje in definiranje lepote

Immaculata (SNG Maribor, r. Livija Pandur)

Zdi se mi, da je Immaculata uprizoritev, h kateri se vedno znova vračam. Dobesedno in v metaforičnem smislu. Včeraj sem jo gledala (vsaj mislim, da) šestič in tudi tokrat je bil ogled povezan z dejanskim vračanjem v Maribor. Včeraj iz Berlina (začeti festival po 13-urni nočni vožnji s Flixbusom je svojevrsten izziv), leta 2023 sem jo na primer gledala, ko sem prišla na obisk z izmenjave v Pragi, enkrat sem se zaradi ogleda samo za en večer pripeljala iz Ljubljane – in če se poskušam spomniti prvega ogleda, se zdi, da je ta nekje globoko v spominu in ga ne morem točno locirati. Veliko bolje se spominjam občutkov po ogledu in s tem neke “prejšnje” verzije sebe. Ali pa drugačne verzije sebe oziroma svojega takratnega gledanja gledališča, pa tudi razumevanja sveta in konec koncev same sebe. Če me vprašate, kaj točno je takega na uprizoritvi, da se v čudnih ciklih miselno in dejansko vračam k njej, nimam koherentnega odgovora. Vem pa, da je ponovitev Immaculate nekakšen klic. 

Nasploh se mi zdi ponovni ogled katere koli uprizoritve nekaj posebnega, čeprav je to za marsikoga nesmiselno ali nepotrebno. Če se iz iskanja občutka ugodja vračam (verjamem, da ne edina) k vedno istim serijam ali filmom, potem ne razumem, zakaj bi moralo biti pri gledališču to kakorkoli drugače. Tukaj sicer ne gre za ugodje niti toliko za občudovanje ali pričakovanje vedno novega očaranja, bolj gre za lovljenje občutka, da obstaja nekje še nekaj več. Ne znotraj uprizoritve ne v njenem besedilu ali v njeni estetiki, temveč znotraj mene, ki to gledam oziroma vsake_ga posameznice_ka, ki to gleda. Kot da gre za valovanje med notranjostjo in vsem, kar me obdaja, med individuumom in kolektivom, med “biti sam” in “biti skupaj”. Ja, Immaculata mi daje občutek, da lahko znotraj prostorov imaginacije posežem po nečem, kar sicer deluje nevidno, neoprijemljivo, neznano. To je stavek, ki sem si ga izrekla (s tem morda tudi priznala?) po včerajšnjem večeru. Povezuje pa se z okroglo mizo, ki je skupaj z otvoritvijo razstave v preddverju velike dvorane naredila neke vrste uvod v uprizoritev, saj je bil včerajšnji festivalski dan posvečen Tomažu Pandurju. 

Na okrogli mizi, ki jo je vodila Vesna Milek, okrog nje pa so sedeli Livio Badurina, Ksenija Mišić, Livija Pandur in Branko Šturbej, je bilo namreč ogromno govora o tem, da so vsi ob Tomažu Pandurju in znotraj njegovih procesov ter njegovih predstav imeli občutek, da odkrivajo še neznane kotičke svojega nezavednega, da je bilo pri vsem skupaj res nekaj magičnega. Pripovedi s festivalov in gostovanj predvsem v Latinski Ameriki, ki je Pandurja preprosto oboževala, so prav tako govorile točno o tem. O magiji, o navdušenju, o svojevrstni histeriji, če lahko temu tako rečemo, ki lahko s perspektive nekoga veliko mlajšega (kot sem sama) morda delujejo kot pretiravanja, vendar me je včerajšnji pogovor prepričal nasprotno. Fascinantno je bilo poslušati o tem, da je nekdo upal toliko in tako sanjati kot Pandur, da je ciljal visoko, verjel v to, videl to, nato pa to tudi dosegel. Da je bil pri vsem tem neverjetno spoštljiv do sodelavk_cev, da je bil perfekcionističen (kar sem si, tudi sama perfekcionistka, posebej zapomnila), izjemno delaven, pri tem pa dajal vsem članicam_om (ustvarjalne, avtorske, tehnične …) ekipe občutek, da so pomembni ali celo nepogrešljivi. Da je iskal vedno nekaj več, nekaj drugega, drugačnega, novega. Da je s tem tudi izumljal novo, drugačno, več. Na pogovoru je bilo večkrat poudarjeno, da je bil Pandur pri vsem naštetem in torej tudi pri režiji izjema. Da je, morda ne da bi se sam tega zavedal, pri ljudeh okrog sebe sprožil nekaj posebnega. 

Ksenija Mišić, ki je Pandurja poznala od osnovnošolskih let naprej, je govorila o knjigah, ki so jih brali in poznali vsi v njihovem “krogu”, o skupnih filmih, predstavah – skupnih referencah torej –, ki so bile na koncu toliko skupne, da so se lahko pogovarjali skorajda v šifrah. To mi je dalo misliti o kolektivnem delu (kar delo v gledališču vedno je) nasploh – kako dolgo traja, koliko skupaj preživetih trenutkov je potrebnih, koliko enakih serij ali filmov je potrebnih, da se lahko (ne)naključna skupina ljudi poveže dovolj, da se tako dobro razume? Gre pri tem za povezovanje zaradi skupnih interesov ali je prvotni skupni interes, torej gledališče v bistvu tisto, kar ljudi združuje in po svoje vleče k vedno bolj podobnim ter nazadnje istim referencam? Skupen referenčni okvir je nekaj, kar se mi zdi za delovanje na področju gledališča nujno, hkrati pa v obdobju izrazitega individualizma, prežetim z epidemijo osamljenosti ter oddaljevanjem predvsem zaradi digitalnih tehnologij, tudi nekaj, kar kliče po radikalnih spremembah oziroma kar nas lahko – sploh po poslušanju anekdot, pripovedi, misli na včerajšnji okrogli mizi – spodbudi, da se poskusimo vrniti v čas, ki je že zdavnaj minil. Zavedam se, kako utopično to zveni, a zadnje čase se mi zdi, da je vrnitev k “starim” navadam – pa naj bo to z manj digitalizacije, z manj orodji umetne inteligence, z več spontanimi trkanji na sosedina_ova vrata, z več občutka za skupnost ali z več druženji dolgo v noč – vedno večkrat odgovor na intimne (z ozirom na druge, večje, politične, svetovne) probleme današnjega sveta.

Vprašanje, ki je nekako odprlo okroglo mizo, je bilo, kaj ostane za umetnikom, specifično režiserjem po tem, ko umre. To naj bi se za časa življenja spraševal tudi Pandur sam. Pri tem se mi je zdelo bolj kot vprašanje zanimivo predstavljati si človeka, ki se na vrhuncu svoje kariere in ob ogromnih uspehih svojega dela ukvarja s tem vprašanjem. Čeprav nanj obstaja nekaj očitnih odgovorov, kot so fotografije predstav, posnetki predstav, spomini, anekdote, intervjuji in podobno, se mi zdi, da nobeden od njih ni zares pravi. Tudi sama nimam pravega odgovora, ampak občutek, ko poslušam o Pandurju, mi pravi, da za njim ostane zavedanje o lastni minljivosti, o neke vrste dokončnosti, po drugi strani pa nedokončanosti, ko pride do raziskovanja in ustvarjanja gledališča. Zdelo se mi je, da je bilo tovrstno zavedanje včeraj prisotno v zraku Malega odra, da so besede, ki jih je morda izrekal Pandur sam, včeraj poplesavale med nami in nam odkrivale majhne delčke tega, kar ostane. S tem pa se je na novo (in spet in spet) vzpostavljala magija človeka, ki je bil, kot so povedali včeraj, tudi osamljen. Ki se je z osamljenostjo ukvarjal in želel ukvarjati, ki je morda prav zaradi tega (ne glede na to, kako točno razumemo to osamljenost) znal z gledalko_cem spleti posebno vez, ki ga je vlekla k skupnosti ali k skupnemu. 

Čeprav je ta zapis veliko bolj poetičen in sentimentalen, kot sem pričakovala, glede na to da Pandurja nisem nikoli spoznala, naj bo ta vez, ki se spleta ter razteza tudi deset let po premieri Immaculate, ki je sam žal ni mogel dokončati, trenutni odgovor na to, zakaj se vračam k tej uprizoritvi. Konec koncev je bil Pandur s Faustom iz leta 2015 tisti, zaradi katerega se danes ukvarjam z gledališčem. “O tem ne morem povedati več, kot lahko povem.”

Lana Krmelj