BB/10. Izgubiti »fiction : faction kompas«
Včeraj sem na festivalu gledala uprizoritev 1973. Sprva sem mislila, da bo ta zapis o njej, želela sem si namreč zapisati 1973 asociacij, ki bi jih imela med ogledom predstave, nato pa hitro ugotovila, da me zapisovanje med predstavo tokrat preveč obremenjuje, zato sem po 14 beseda/besednih zvezah prenehala. Ena od zapisanih stvari je tudi Josipa Lisac. Ime sem si zapisala med prvim odmorom, saj sem ob odhodu iz dvorane zaslišala del njene pesmi O jednoj mladosti. “Jedna mladost, jedan svijet nade …”
Čeprav bi si uprizoritev zaslužila (več kot samo en) obsežen zapis, se bom – če sledim svojim asociacijam – pri razmisleku o fikciji in faktičnosti bolj osredotočila na uprizoritvi Boško in Admira ter Anhovo. Zanimalo me bo, kako lahko gledališče usmerja moj občutek za to, kaj je resnično in kaj ne, kaj ta občutek vodi, zakaj mu ne morem ali ne želim slediti ter predvsem, kdaj se počutim, da kot gledalka izgubljam svoj “fiction : faction kompas”. Na besedo kompas pomislim zaradi uprizoritve Three Times Left is Right, ki se sicer ukvarja z neke vrste dialogom med (skrajno) desnimi in (skrajno) levimi ideologijami, z desničarsko retoriko in razlogi za njeno preveliko uspešnost, z mejo med ekstremom in ne-ekstremom, pa tudi s triggerji in trigger warningi, na vse skupaj pa bi prav tako lahko pogledali skozi prizmo fiction/faction. Če se vrnem k naslovu omenjene uprizoritve – ko se trikrat obrnemo levo, smo zares obrnjeni na desno. Tako lahko morda s trikratnim poudarjanjem fikcije dosežemo faktičnost ali obratno – z večkratnim poudarjanjem faktičnosti dosežemo fikcijo. Zagotovo je ta razmislek spodbudil tudi siceršnji porast projektov tako v Sloveniji kot v tujini, ki na različne načine naslavljajo to razmerje, pa naj bo to v obliki avtofikcijskega, dokumentarnega, raziskovalnega, na področju performansa, instalacije, predavanja-performansa in podobno. Konec maja je Bunker v Ljubljani organiziral tudi dvodnevni cikel, ki se je ukvarjal prav s tem razmerjem. Vprašanje, ki si ga postavljam v odnosu na nedavno ogledane uprizoritve na festivalu (danes je na sporedu še Nafta, ki bi jo prav tako lahko vključili v diskurz o fikciji in resničnosti), je, ali lahko zaradi poudarjene resničnosti ali verodostojnosti povedanega z ozirom na “poplavo” uprizoritev in performativnih dogodkov, ki se ukvarjajo z razmerjem fiction : faction, to poudarjanje prej prepoznavam kot strategijo, ki se uporablja za navidezno resničnost zgodbe, kot pa strategijo, ki bi služila za “dokazovanje” resničnosti povedanega. Z drugimi besedami: ali lahko zgodba, ki jo dojemam kot resnično, ki mi je že “dokazana” kot resnična, izgubi svojo resničnost zaradi izpostavljanja le-te? Ali je to strategija, ki je kot nek overcompensation fikcije, da bi lahko z večkratnim obračanjem prišla v polje resničnega, faktičnega? Oziroma ali je pri tako resničnih zgodbah sploh potrebno uporabljati mehanizme in strategije, ki bi jih zavoljo tega prispevka poimenovala “dokazi resničnosti”? Naj bo ta zapis torej spodbuda k razmisleku o tej (široki) tematiki.
Zgodba Boška in Admire je resnična. Njuna smrt je resnična. Njuna usoda je resnična. Kontekst njune smrti je resničen. Njuni imeni sta resnični. Senzacionalizacija njune zgodbe je resnična. Mitizacija, romantizacija (itd.) njune zgodbe je resnična. Njuni sorodniki so resnični. Fotografija njune smrti je resnična. Uprizoritev Boško in Admira njuno zgodbo vzpostavi že takoj na začetku, zgodba pa morda prav zaradi svoje razširjenosti, morda tudi zaradi svoje popularnosti nekako priča o njuni (torej Boškovi in Admirini, ne pa tudi o kakšni drugi) resničnosti. Uprizoritev je izjemno učinkovita v tem, da me kot gledalko prepriča, da je bil ustvarjalni proces tako do zgodbe kot do vseh vanjo vpletenih korekten, da se je materiala lotil z vsem spoštovanjem, da se zaveda svojih omejitev, pasti, v katere lahko zapade, da prav tako presprašuje meje, ki jih obravnava take zgodbe sama po sebi vzpostavlja, predvsem pa, da k dokumentarnemu materialu, k dokumentarnemu raziskovanju in nato raziskovanju vsega, kar sega onkraj dokumentarnega, pristopa suvereno. V glavnem: zgodbi od samega začetka “verjamem”. Zakaj v narekovajih? Ker uprizoritev seveda posega tudi na območja fikcije (morda celo bolj kot na resničnost), seveda vzpostavlja paralelne svetove, v katerih sta Boško in Admira še vedno živa, večkrat rekonstruira trenutek njune smrti, izkorišča polje domišljije, ko pride do njunih zadnjih trenutkov, pa tudi sega veliko dlje kot le do konkretne zgodbe Boška in Admire.
V uprizoritvi je na neki točki dokaj dokumentarno predstavljeno, kje točno (ali vsaj, kakšne so špekulacije ali možnosti glede tega) naj bi Boško in Admira umrla. Vidimo takratni zemljevid Sarajeva, natančneje del zemljevida okrog kraja njunega uboja, vidimo fotografije stavbe, ki v bližini stoji danes, fotografijo stavbe, s katere je fotograf verjetno posnel njuno fotografijo in tako naprej. Ko pride do tako natančnega opisa kraja njune smrti, pri tem pa tudi opisa tega, kako so poskušale_i ustvarjalke_ci ugotoviti, kako ta lokacija izgleda danes, do opisa sprememb imen določenih ulic in predelov v bližini, je zame nastopil trenutek, ko sem izgubila “kompas” resničnosti. Nisem začela dvomiti v resničnost zgodbe niti v resničnost tega, o čemer so govorile_i. Samo sebe sem ujela pri občutku, da je “dokazov” resničnosti občutno preveč. Če bi bila osnovna zgodba izmišljena, bi se mi ta domneva v tem trenutku morda potrdila. Potrdila bi se mi v trenutku, ko začutim, da je vsak dokaz, vsaka naslednja informacija, vsak naslednji material izpostavljen oziroma “v službi” dokazovanja resničnosti. Če bi bila zgodba izmišljena, predstavljena pa kot absolutno resnična, ali so ti dokazi dovolj, da me prepričajo o njeni domnevni resničnosti? Seveda gre pri tem prizoru ali teh prizorih za veliko več kot to, ali bom kot gledalka prepričana o resničnosti ali ne. Gre tudi za absurdnost situacije, za poudarjanje skrajnosti, v kateri sta se konkretno Boško in Admira znašla, morda tudi za kolektivni spomin, za spomin, ki se nabira ne le v ljudeh, temveč tudi v krajih, specifičnih točkah in podobno. Ampak gre tudi za strategijo dokumentaristične fikcije, ki bi bila sicer predstavljena kot skrajno ne-fikcijska.
Pri Anhovem je prva poved, ki jo slišimo (verjetno parafraziram): “Ta zgodba je popolnoma izmišljena.” Kot da bi trigger warninge v kontekstu fiction/faction tukaj nadomestila izjava o resničnosti ali neresničnosti tega, kar sledi. Kar sledi v Anhovem, so namreč natančni dokumentarni, tudi arhivski podatki ter informacije o tem, kaj se je v Anhovem ter v tovarni Salonit Anhovo dogajalo od leta 1921 in vse do danes oziroma kaj se v Anhovem še dogaja (in se najverjetneje še bo dogajalo). Kar izvemo o kraju, njegovi zgodovini in njegovih ljudeh, so informacije, ki so dostopne v arhivih, v časopisih, v zapisnikih sej in sestankov, v kartotekah, v raznoraznih novicah, informacije ki so bile pridobljene z intervjuji, ki so dostopne na spletu, v raznoraznih oddajah, posnetkih in še bi lahko naštevali. Akterji in odgovorni so izpostavljeni poimensko, podatki so natančni, podkrepljeni z datumi, fotografijami. Rekli bi torej lahko, da smo z vseh strani prepričani o verodostojnosti pripovedovane zgodbe. In če primerjam svoj občutek pri Anhovem z občutkom pri Bošku in Admiri: zgodbi od samega začetka verjamem. Kar je zanimivo, je torej omenjena prva poved. Čeprav je celotna zgodba res posredovana v obliki pripovedi, zgodbe, “ki bi se lahko začela tudi takrat”, “ki bi se lahko začela drugače”, je prva poved na nek komičen način tista, ki mi potrjuje resničnost nadaljevanja. Seveda gre spet za popolnoma subjektivno izkušnjo, seveda o tem pišem v času, ko je razmerje med fikcijo in faktičnostjo znotraj uprizoritvenih umetnosti skoraj vsakdanja tema, a vendar: zanikanje resničnosti, morda tudi mehanizem zanikanja me vodi skozi polja resničnosti. Toda kot bi me lahko izjava “ta zgodba je popolnoma resnična” v maniri ficiton/faction kompasa vodila k dvomu ne le o njeni resničnosti (ta je morda očiten), temveč predvsem o njeni neresničnosti, se dvom pri obratni izjavi prav tako obrne: najprej bi lahko podvomila o njeni neresničnosti, nato posledično o njeni resničnosti. Zanimivo je torej razmišljati, kako bi na podobno zgodbo z istim začetnim stavkom in z istto natančnimi podatki v nadaljevanju gledala v primeru, da mi zgodba ne bi bila tako blizu, da zgodbe sploh ne bi poznala in da ne bi bila tudi sama nekako vpeta v njen kontekst.
Boško in Admira in Anhovo sta si po eni strani podobna v vztrajnem navajanju dejstev (pri Anhovem je tega seveda še občutno več, prav tako besedilo temelji izključno na podatkih in informacijah, ki jih je ustvarjalna ekipa lahko pridobila), v resničnosti izhodiščne zgodbe, vendar pri prvi specifično navajanje dejstev v meni povzroči skoraj nekakšen odpor (odpor je morda premočna beseda, lahko bi rekla tudi začudenje ali presenečenje, da je tako “dokazovanje” uporabljeno), pri drugi pa je morda prvi stavek tisti, ki v tem smislu zaščiti navajanje dejstev, ki sledi. Verodostojnost dokumentarnega se mi zdi nekako paradoksalna. Naslov tega zapisa bi se morda lahko glasil tudi “o inherentnosti dvoma” ali “subjektivno doživljanje dokaznega materiala”, za zaključek pa morda le misel, da je “fiction : faction kompas” labilen in morda popolnoma nekalibriran, če se bom trikrat obrnila v levo, pa je dejstvo, da bo perspektiva, s katere gledam na resničnost, drugačna.
Lana Krmelj