Nagrajenci 61. Festivala Borštnikovo srečanje
NAGRADE STROKOVNE ŽIRIJE 61. FESTIVALA BORŠTNIKOVO SREČANJE
Borštnikova nagrada za celosten dramaturški koncept
Tomi Janežič za uprizoritvi 1973 v produkciji Slovenskega narodnega gledališče Nova Gorica in 1974 v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča obe v koprodukciji z GO! 2025 – Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica-Gorica
Tomi Janežič v uprizoritvah 1973 in 1974 skozi potovanje v času vzpostavi izjemno kompleksen in trden dramaturški ustroj, v katerem se intimne usode protagonistov organsko prepletajo z družbenopolitično stvarnostjo obravnavanega obdobja. S poglobljeno in natančno psihologizacijo dramskih oseb uprizoritvi presežeta raven zgodovinske rekonstrukcije ter postaneta hkrati odtis časa, ki ga uprizarjata, in časa, v katerem nastajata. V večplastnem prepletu osebnega in kolektivnega, preteklosti in sedanjosti, ustvarjata trdno dramaturško strukturo, v kateri se zgodovinska in čustvena dediščina skupnosti preobraža v univerzalno izkušnjo, v epopejo navadnega človeka.
Borštnikova nagrada za raziskavo in razvoj besedila
Žiga Divjak, Katarina Morano, Jasmina Jerant in Monika Weiss za uprizoritev Anhovo v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica
Dokumentarno dramsko besedilo uprizoritve Anhovo prek fragmentacije in ponavljanja predstavi tragično usodo skupnosti iz spodnje Soške doline. V prepričljivem prepletu pričevanj, dokumentarnega gradiva in statističnih podatkov vzpostavlja trden spoj med raziskovanjem dejanskih zgodb ter njihovim umetniškim posredovanjem. S premišljeno dramaturško strukturo izkušnje dotične skupnosti umešča v širši družbeni in politični kontekst ter odpira prostor za razmislek o odgovornosti, sistemskem nasilju in posledicah industrijskega onesnaževanja. Besedilo pri tem dosledno ohranja ravnotežje med informativnostjo in čustveno močjo, zaradi česar uspe preseči lokalno okolje in se vzpostavi kot univerzalno opozorilo, ki uspeva prav zaradi natančne, secirajoče raziskave ter obdelave izbranega materiala. Procesualna narava besedila ostaja razvidna tudi v predstavi, kot sled temeljitosti, premišljenosti in visokega nivoja umetniške ter raziskovalne prečiščenosti, ki uprizoritvi daje posebno avtentičnost in prepričljivost.
Borštnikova nagrada za odrski gib
Gregor Luštek za uprizoritev Kralj Lear v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana
Koreograf Gregor Luštek v uprizoritvi Kralj Lear ključ gibalnega jezika išče v priklonih in klečeplazenju, s čimer prek preprostih, ponavljajočih se gest ustvarja močno in jasno atmosfero. Nastopajoči že zgolj prek gibanja naznanjajo družbeno hierarhijo, njene premike, padce in vzpone, odrski gib pa tako postane pomemben nosilec pomena. Z natančno odmerjenimi gibalnimi intervencijami v uprizoritev vnaša subtilnost in zgoščenost, hkrati pa učinkovito podpira osrednje tematske poudarke uprizoritve ter poglablja razmerja med dramskimi osebami. Posebno vrednost zasnovi giba daje njen nenehni dialog s scenografijo, saj gibanje organsko izhaja iz prostorskih danosti in jih hkrati soustvarja, s čimer se Luštkov odrski gib vzpostavlja kot ključni deležnik celovite odrske govorice.
Borštnikova nagrada za scenografijo
Branko Hojnik za uprizoritvi 1973 v produkciji Slovenskega narodnega gledališče Nova Gorica in 1974 v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča obe v koprodukciji z GO! 2025 – Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica-Gorica
Branko Hojnik v uprizoritvah 1973 in 1974 oblikuje dve odslikavi dovršenega scenografskega prostora, ki se ves čas gibljeta na meji med abstrahiranjem in hiperrealizmom. Scenografske rešitve ne izhajajo zgolj iz potreb zgodbe, temveč v svoj premislek aktivno vključujejo tudi arhitekturo odrskega prostora, ki postane enakovreden element scenografske zasnove. S premišljenim vpenjanjem gledališkega prostora v uprizoritveni svet ustvarja večplastno prostorsko govorico, ki presega funkcionalnost ter postane pomemben nosilec pomenov in osrednji gradnik atmosfere obeh uprizoritev. Scenografija tako vzpostavlja dinamičen dialog med gledališčem in uprizoritvijo, med fikcijo in njenim uprizoritvenim okvirom, med zgodovinsko pripovedjo in sodobnim trenutkom njenega uprizarjanja.
Borštnikova nagrada za mlado igralko
Mina Švajger za vlogo Regan v uprizoritvi Kralj Lear v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana
Mina Švajger v vlogo Learove srednje hčere Regan vstopi subtilno, z odmerjeno mero ostrine, ki se postopoma razkriva v svoji kompleksnosti. Z natančno igralsko gradnjo uteleša samozavest, preračunljivost in hinavščino, obenem pa v liku ohranja sledi naklonjenosti in človeške ranljivosti. Njena Regan ne dominira z izrazitimi izbruhi, temveč svojo moč vzpostavlja postopoma in vztrajno. Švajger natančno obvladuje razmerje med izrečenim in zamolčanim, pri čemer z drobnimi premiki v glasu, pogledu in telesni drži ustvarja lik, ki ostaja ambivalenten in izrazito živ. Prav v tej zadržanosti in premišljenosti se skriva prepričljivost njene interpretacije, ki ključno soustvarja kompleksen prikaz družinskih in oblastnih razmerij ter večplastnost uprizoritve.
Borštnikova nagrada za igro
Timon Šturbej za vlogo Edgarja v uprizoritvi Kralj Lear v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana
Timon Šturbej v vlogo Edgarja vstopa izrazito telesno, pri čemer notranje pretrese, bolečino izdaje in postopno preobrazbo lika dosledno prevaja v natančno oblikovano odrsko prezenco. Njegovo telo postane primarni nosilec čustvenih stanj, vendar telesna ekspresivnost nikoli ne deluje sama sebi namenjena, temveč jo z enako intenzivnostjo spremljata glasovna interpretacija in psihološka izgradnja lika. Šturbej prepričljivo izriše pot od zaupljivega sina do človeka, ki ga izkušnja krivice in izobčenja spremeni. V njegovi igri se fizična vzdržljivost in tehnična natančnost organsko združujeta s čustveno odprtostjo, zaradi česar se Edgar dvigne nad vlogo spremljevalca dramskega dogajanja in postane eden njegovih bolj pretresljivih likov.
Borštnikova nagrada za igro
Janez Škof za vlogo Kralja Leara v uprizoritvi Kralj Lear v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana
Lear Janeza Škofa predstavlja osrednjo os uprizoritve, okoli katere se vzpostavljajo in prelamljajo njeni simbolni, metafizični in čustveni pomeni. Škof vlogo gradi z izjemno igralsko avtoriteto in odrsko prezenco, pri čemer prepričljivo uteleša vladarja, ki se oklepa moči in lastne podobe, čeprav se mu svet nezadržno izmika iz rok. V njegovi interpretaciji se neizprosna potreba po nadzoru nenehno prepleta s človeško ranljivostjo in inercijo, ki ju lik vztrajno potiska na rob zavesti. Prav napetost med oblastjo in nemočjo, oholostjo in strahom, odločnostjo in razkrojem ustvarja večplasten portret človeka, ki se ob soočenju z izgubo postopoma razgalja do svojih najglobljih eksistencialnih resnic. Škof tako ne upodobi zgolj propada kralja, temveč potovanje posameznika skozi razpad identitete, dostojanstva in iluzij o samem sebi.
Borštnikova nagrada za igro
Ana Facchini za vlogi v uprizoritvah Anhovo v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica ter 1973 v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in GO! 2025 – Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica
Ana Facchini se v uprizoritvah Anhovo in 1973 izkaže kot pripovedovalka z izrazito organsko in neposredno igralsko maniro, prek katere zgodbe vsakdanjih ljudi pridobijo moč velikih gledaliških pripovedi. Njena interpretacija temelji na natančnem občutku za mero, zaradi česar upodobljeni liki in njihove usode nikoli ne zdrsnejo v sentimentalnost, smiljenje ali pokroviteljsko obravnavo. Zadržanost njenega izraza omogoča, da se čustvena moč zgodb razkriva postopoma in pristno, tudi v najbolj pretresljivih trenutkih ohranja dostojanstvo svojih likov ter jim namenja polno človeško kompleksnost, s čimer v obeh uprizoritvah ustvarja prostor identifikacije in empatije.
Borštnikova nagrada za igro
Marjuta Slamič za vlogo v uprizoritvi 1973 v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in GO! 2025 – Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica
Marjuta Slamič v svojo vlogo vstopa z visokim nivojem avtentičnosti in tenkočutnega razumevanja družbenega ter zgodovinskega konteksta. S prepričljivo in poglobljeno interpretacijo presega zgodbo posamezne ženske, ki je bila zaradi ekonomskih razmer prisiljena oditi s trebuhom za kruhom, ter njeno usodo vzpostavlja kot vseobsegajočo zgodbo vztrajnosti in odrekanja. Njena igra temelji na notranji trdnosti in psihološki natančnosti, ki čustvenih stanj ne razlaga in ne poudarja deklarativno, temveč jih razkriva skozi prisotnost, držo in odnos do sveta, ki ga nosi v sebi. Prav v tej subtilnosti se skriva moč njene interpretacije, s katero ustvari pretresljiv in prepričljiv portret ženske, ki jo oblikujejo delo, odgovornost in skrb za bližnje, s svojo igralsko prezenco pa ključno soustvarja sporočilno os celotne uprizoritve.
Nagrada Tomaža Pandurja za izjemno uprizoritveno vizijo
Ustvarjalni kolektiv uprizoritve Nafta v produkciji Mini teatra
Ustvarjalni kolektiv uprizoritve Nafta oblikuje celovito in prepoznavno uprizoritveno vizijo, v kateri se vizualna podoba, zvočna krajina, dramaturgija, režijski prijemi in igralska prezenca zlivajo v izjemno usklajeno odrsko celoto. S premišljenim prepletom distopičnih elementov in psevdodokumentarističnih strategij ustvarja svet, ki deluje hkrati oddaljeno in zaskrbljujoče blizu. Uprizoritev svojih tem ne artikulira zgolj skozi pripoved, temveč predvsem skozi same uprizoritvene mehanizme, ki postanejo nosilci pomena in refleksije, s čimer kolektiv vzpostavlja gledališki jezik, ki suvereno nagovarja sodobne slovenske in evropske uprizoritvene tokove, ne da bi pri tem izgubil lastno avtorsko prepoznavnost. Uprizoritev tako eno najbolj perečih problematik sodobnega človeka naslavlja z izrazito gledališkimi sredstvi in dokazuje, da lahko prav uprizoritvena forma postane enako pomemben nosilec družbene refleksije kot vsebina sama.
Borštnikova nagrada za režijo
Jernej Lorenci za režijo uprizoritve Kralj Lear v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana
Jernej Lorenci se kanonskega Shakespearovega dramskega besedila loteva s svojo prepoznavno režijsko poetiko. V uprizoritvi jo nadgradi z dovršeno uporabo meditativnih in performativnih postopkov, ki postanejo organski del uprizoritvenega tkiva, skozi katerega se razkrivajo temeljni konflikti dramskega sveta. Lorenci uspe ustvariti gosto atmosfero grotesknega vojnega stanja, v katerem nasilje, razpad družbenih vezi in erozija človečnosti niso zgolj značilnosti Shakespearovega univerzuma, temveč tudi odmev sodobnega sveta. Z natančnim občutkom za ritem, snovanje kolektivne igre in odrsko podobo vzpostavlja uprizoritev, ki klasičnega besedila ne aktualizira na deklarativni ravni, temveč njegove teme prevede v močno in neposredno izkušnjo sedanjega trenutka. Prav v tej sposobnosti vzpostavljanja dialoga med kanonom in sodobnostjo se razkriva izjemna moč njegove režijske vizije.
Velika Borštnikova nagrada za najboljšo predstavo
Kralj Lear v režiji Jerneja Lorencija v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana
Kralj Lear je udarna uprizoritev, v kateri se vsi ustvarjalni postopki združujejo v jasno, premišljeno in umetniško dovršeno celoto. Izhajajoč iz Shakespearove tragedije ustvarjalna ekipa vzpostavi uprizoritveni jezik, ki klasičnega besedila ne obravnava kot literarnega spomenika, temveč kot živ material za razmislek o mehanizmih moči, razpadu družbenega reda in krhkosti človeškega obstoja. Posamezni gradniki uprizoritve ne snujejo vzporednih pomenov, temveč skupaj oblikujejo enoten odrski organizem, v katerem je vsak uprizoritveni znak premišljen del širše kompozicije. Uprizoritev z izjemno disciplino in formalno natančnostjo ustvarja svet nenehnih premikov, padcev in prerazporejanj razmerij, v njem se intimne usode posameznikov neprestano prelamljajo skozi širše družbene in zgodovinske sile.
Zaključno poročilo strokovne žirije 61. Festivala Borštnikovo srečanje
Ogled tekmovalnega programa 61. Festivala Borštnikovo srečanje potrjuje, da je slovensko gledališče vitalen in družbeno odziven prostor. Gre za gledališče, ki se aktivno vpenja v aktualne slovenske in svetovne polemike, jih preizprašuje, analizira, problematizira, vrednoti ter se do njih jasno opredeljuje. Kadar je pri tem uspešno, vzpostavlja potencial javnega dialoga, ki ga v sodobni družbi izgubljamo z nepredstavljivo hitrostjo.
Izbrane uprizoritve pričajo tudi o vse večji zavesti ustvarjalk in ustvarjalcev o skupnostih, ki jih nagovarjajo. Predstave praviloma izhajajo iz jasno prepoznavnih družbenih, generacijskih, lokalnih ali interesnih kontekstov, pri čemer ne izgubljajo ambicije po širšem umetniškem in družbenem nagovoru. Prevladujoči ustvarjalni princip tekmovalnega programa je snovalno gledališče. Posebej je izstopal dokumentaristični pristop, saj vrsta uprizoritev izhaja iz raziskovanja konkretnih družbenih in mikrodružbenih okolij. Predstave se posvečajo političnim, ekonomskim, okoljskim in družinskim razmerjem ter pogosto nastajajo na podlagi obsežnih raziskovalnih procesov. Obravnavajo svetovne in lokalne pojave, vidne in spregledane katastrofe, humanitarne in ekološke krize, genocid, vzpon klerofašizma ter druge simptome sodobnega časa, ob tem pa izpostavljajo moč posameznic in posameznikov, skupnosti ter pomen solidarnosti. Mednarodni članici in člana žirije je posebej nagovorila in hkrati presenetila izrazita neposrednost političnega govora v slovenskem gledališču ter pripravljenost ustvarjalk in ustvarjalcev, da se do družbenih vprašanj opredeljujejo jasno, argumentirano in brez večjih zadržkov.
Čeprav so bila izhodišča predstav pogosto raznolika, jih je povezoval soroden uprizoritveni pristop. Prevladujoča je bila pripovedovalska forma, ki je v številnih primerih ostala osrednji ustvarjalni princip. Žirija ob tem ugotavlja, da ta pristop ni vedno nadgrajen z enako premišljenimi dramaturškimi, režijskimi ali drugimi uprizoritvenimi postopki. Predstav, ki bi vse svoje elemente povezale v kompleksno, večplastno in formalno dovršeno umetniško celoto, ni veliko, prav zato pa so najbolj izstopajoče med njimi še toliko močneje zaznamovale letošnji tekmovalni program.
Izbrane predstave je povezovala tudi uporaba ozvočenja in mikrofonov, ki so se pojavili v enajstih od dvanajstih uprizoritev. Žirija opaža, da takšna odločitev le redko izhaja iz jasno artikuliranih estetskih ali vsebinskih razlogov, saj pogosto predstavlja samostojen uprizoritveni postopek, katerega funkcija znotraj celote ni jasno razvidna. Njihova skoraj samoumevna prisotnost pa razkriva širši uprizoritveni trend, v katerem posredovani glas vse pogosteje nadomešča neposredno igralsko komunikacijo.
Pa vendar letošnji festival ponovno potrjuje, da ima slovensko gledališče trdne temelje in dovolj ustvarjalne moči za nadaljnji razvoj. Ostaja prostor, ki zna suvereno misliti sebe in svet, v katerem nastaja, ter vztrajno iskati nove načine umetniškega izraza in družbenega delovanja.
Snježana Abramović Milković, Matija Ferlin, Karolina Sadlauskaitė, Petra Vidali, Benjamin Zajc