BB/12. Ta zgodba se ne konča tukaj

10. festivalski dan, 17. 6. 2026

55. člen (Slovensko mladinsko gledališče, r. Tjaša Črnigoj)

55. člen pusti močan vtis. Posedemo se po dvorani, na sredini je pista za nastopajoče, publika pa sedi na obeh straneh piste, tako da se občinstvo med seboj gleda in vidi. Za našimi hrbti so ogledala, da lahko v publiki opazimo in pogledamo tudi sebe.

Igralke začnejo z uvodom v »imeti žensko telo« in s svojimi zgodbami o vstopanju v odkrivanje lastnega telesa, v spoznavanje in spoznanje, kako naše telo obravnava (patriarhalna) družba. Vse igralke svoje zgodbe podajo zelo sproščeno. Iz smeha, sproščenosti in udobja pa hitro preidemo v borbo; ta uvod postane vez med igralkami in vsebino, ki jo predstavljajo, in prav preko njega postanejo tudi same akterke v boju. Igralke predstavijo zgodbo o borbi, ki se je dogajala v letu, ko se je pisala slovenska ustava. V Jugoslaviji je bila pravica do brezplačnega in dostopnega splava ter kontracepcije vpisana v ustavo, ob ustanavljanju nove države in pisanju nove ustave pa so nekateri politiki, posamezniki in družbene skupine želeli ta člen izpustiti.

Igralke nam predstavijo glavne akterke v boju za ohranitev 55. člena. Pripovedujejo o delovanju teh žensk, njihovih akcijah, načrtih in političnih potezah, pri čemer ves čas ohranjajo stik s sabo in s publiko. Zgodbe se lotijo praznično in celostno. Na pisti pred nami plešejo, kot so plesale punce iz skupine Lilith v K4, protestirajo, kot so ženske in drugi zavezniki protestirali pred parlamentom ... Prostor se v enem trenutku napolni z glasbo, meglo in disko lučmi, v naslednjem pa vsi ti elementi izginejo in vrnemo se k manj slavnostnim podatkom. Ti prostori se ves čas preklapljajo in izmenjujejo. Ta zgodba je polna smeha in zmagoslavja, občutkov opolnomočenosti in povezanosti, hkrati pa tudi krivic, ignorance in razočaranj.

Ta predstava je dokumentarna proslava. In kljub temu, da proslavljamo veliko zmago v slovenski zgodovini, od žalosti zajokam. Zajokam, ko izvem, da so slovensko ustavo pisali moški in ena sama ženska. Od te točke dalje samo še jokam. Jokam, ko gledam posnetke iz parlamenta, na katerih za mizo govorijo samo moški in ne dajo besede strokovnjakinjam, ki zagovarjajo 55. člen. Jokam, ko borke pred parlamentom protestirajo. Jokam, ko pogledam moške obraze na drugi strani tribune. Več kot izvem, huje mi je. 

Ampak nisem samo žalostna. Sem tudi pretresena, razočarana, ponosna in polna upanja. 55. člen pusti ogromno občutkov.

Neizogibno je ob predstavi 55. člen misliti na naš čas. Čas, v katerem gibanje My voice my choice zbere milijon podpisov za iniciativo za dostopen splav v evropskem parlamentu (in tudi ta zelo uspešen skupinski boj še ni končan, ker še vedno čakamo konkretne spremembe – še en dokaz o tem kako birokratsko zahtevni so ti procesi), in hkrati čas, ko nam vladajo svetovni voditelji, ki so spolni prestopniki ali pa samo odkrito seksistični in šovinistični.

Ta zgodba se ne konča leta 1991 in se ne konča leta 2026. Ta zgodba se ne konča tukaj. In verjetno jokam prav zato.

Doroteja Drevenšek