Nagrajenci 60. Festivala Borštnikovo srečanje

Zaključno poročilo strokovne žirije 60. Festivala Borštnikovo srečanje

V tekmovalni program letošnjega festivala so bile uvrščene predstave zelo raznorodnih vsebinskih, estetskih in uprizoritvenih modusov. Neposredno angažiranih projektov z jasno razvidno topiko in kritično noto je bilo sorazmerno malo, zato pa toliko več premišljeno strukturiranih refleksij. Te so ob bolj subtilno razdelani družbeni kritičnosti iz historičnega ali aktualnega vidika manifestirale današnje stanje univerzalne bivanjske travme, stiske in negotovosti. Pri tem so bile uporabljene najrazličnejše uprizoritvene strategije: od inventivne izbire lokacij, izrazite emocionalne vključenosti, ironične distance, preizpraševanja samega gledališkega medija in položaja igralca oziroma igralke v njem do ultimativnega fizičnega utelešenja izvedbenega akta v smislu performansa. Ne gre spregledati tudi domiselnih inscenacij del klasične slovenske literature, ki so ob izvirnih režijskih, dramaturških in koreografskih prijemih ter predvsem izjemnih igralskih stvaritvah predstavljala pomemben del festivalskega repertoarja. Ti projekti tudi s participacijo najmlajših generacij gledaliških ustvarjalcev pričajo o vitalnosti slovenskega gledališča in odličnih obetih za prihodnost. Vse nagrade je žirija podelila soglasno. 

Mojca Jan Zoran, Tomislav Zajec, Maria Säkö, Peter Rak, Evelin Bizjak.

Velika Borštnikova nagrada za najboljšo predstavo
Kazimir in Karolina v režiji Nine Rajić Kranjac v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega

Predstavo zaznamuje izjemna kompleksnost igralskih, koreografskih in scenskih prvin, kombiniranih z neštetimi natančno sinhroniziranimi detajli, kar tako protagoniste kot občinstvo od prvega prizora posrka v frenetičen vrtinec dogajanja. Preforsirani in karikirani liki učinkovito ilustrirajo znano sintagmo o banalnosti zla, tovrstni odrski narativ pa se še nevsiljivo dokumentarno potrjuje s kratkimi audio inserti same avtorice te sintagme – Hannah Arendt. Sugestivnost uprizoritve se stopnjuje tudi z občasnim izstopom protagonistov iz odrske iluzije, da bi se že v naslednjem trenutku celoten igralski ansambel spet pognal vanjo in s seboj potegnil tudi občinstvo.

Borštnikova nagrada za režijo
Nina Rajić Kranjac za režijo predstave Kazimir in Karolina v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega

Režiserka Nina Rajić Kranjac je dramsko predlogo Kazimir in Karolina uspela na radikalen način razstaviti in ponovno sestaviti v navidezno kaotičen tempo dogajanja, ki pa kljub izjemni dinamiki in številnim zastranitvam ohranja svojo notranjo koherentnost in nagovarja z določenimi družbenimi vprašanji tako iz historičnih kot aktualnih premis. Izpostavlja predvsem fenomen manipuliranih in manipulatorjev, ki očitno eksistira kot univerzalen in brezčasen pojav. Pri tem ne ostaja na abstraktni generalni ravni, temveč reflektira tudi in predvsem osebne in intimne človeške šibkosti, slabosti  in naivnosti.

Borštnikova nagrada za scenografijo

Igor Vasiljev za scenografijo v predstavi Nebesje v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

Scenografija Igorja Vasiljeva v predstavi Nebesje je hkrati odrska instalacija, ki s svojim notranjim življenjem prinaša reminiscenco nedolžnosti, in grozeča arena, ki jo za zgodbo o boju proti ženski represiji boleče dolgo pripravljajo same protagonistke. Na prizorišču, ki se spreminja v obliko nekakšnega mrtvaškega stola, se odvija sojenje ženski, ki si je upala najti svoj lastni glas. Znotraj kontrasta ledene arene in klavstrofobične narave Vasiljev oblikuje prostor, ki je živ in neusmiljen ter jasno določa gabarite te predstave, ki tudi prek scenografije izjemno natančno prinaša podobo sveta, v katerem živimo še danes.

Borštnikova nagrada za izvirno dramsko besedilo

Tibor Hrs Pandur za besedilo predstave Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije v produkciji Slovenskega ljudskega gledališča Celje

Tribor Hrs Pandurjev tekst Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije je drzen in neukrotljiv potop v brutalnost Shakespearovih kraljevskih iger skozi sodobno perspektivo. Gre za tvegano dejanje, ki v skoraj esejistični formi združuje številne elemente in na odru izriše prerez psihozgodovine tistih, ki imajo oblast. Večgeneracijsko delo povezuje Shakespearove kraljevske drame z dogodki iz angleške zgodovine in jim dodaja sodobno perspektivo. Ponudi skupni prostor in igrišče tako gledališkim ustvarjalcem kot občinstvu, kjer lahko merijo Shakespeara in njegove uvid(e) soočajo s sodobno resničnostjo. Besedilo ne moralizira, temveč vsakomur ponuja čustveni in miselni prostor za poskus zaznave sodobne politike skozi gledališko igro.

Borštnikova nagrada za mlado igralko
Živa Selan za igro v predstavi Boj na požiralniku v produkciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj

V pretresljivem svetu tega slovenskega klasika, kjer je vprašanje preživetja hkrati tudi vprašanje notranje moči, je izvedba Žive Selan v predstavi Boj na požiralniku performativno čista v svoji zadržanosti ter čustveno prisotna in pretresljiva v izvedbi. Skozi izjemno težko nalogo igralske vzdržljivosti v minimalističnem uprizoritvenem okviru je igralka našla natančno in globoko občuteno mero med stoično prisotnostjo in čustvenostjo. Dozira ju z minimalnimi, a izjemno preciznimi igralskimi sredstvi, s čimer na zanimiv način postaja osrednja točka celotne predstave.

Borštnikova nagrada za igro

Polona Juh za igro v predstavi Prah v produkciji Društva dveh

 V predstavi Prah Polona Juh v intimnem prostoru odigra izjemno zahtevno vlogo matere, ki je izgubila otroka. Gledalce brez zadržkov popelje v najtemnejše globine obupa, pri tem pa se v celoti izogne patosu ali ceneni melodrami. Kompleksno besedilo, prežeto z literarnimi in filmskimi aluzijami, je zahtevno in večplastno, a Juh se po vseh njegovih ravneh giblje suvereno, brez da bi za trenutek izgubila osredotočenost ali stik z bolečino. Človeka prikaže razgaljenega in neskončno kompleksnega v trenutku največje izgube, pri tem pa subtilno in kirurško natančno zajame tudi najnežnejše odtenke občutenja – od vsakdanje otopelosti do krika izgube.

Borštnikova nagrada za igro

Klemen Kovačič za igro v predstavi Agmisterij (zadnjič) v produkciji Bunker Ljubljana in Klemen Kovačič

Klemen Kovačič v osemurnem solo performansu Agmisterij združuje besedo, buto, sodobni ples, arhetipsko govorico gibanja in precizno upravljanje s časom in prostorom. Njegova igralska kreacija presega konvencionalno razumevanje igre in jo uresničuje kot telesni ritual, duhovno prakso in umetniško disciplino. Igralska umetnost se v tej uprizoritvi razširi v celostno avtorsko dejanje: Kovačič s svojo zbranostjo, natančnostjo in radikalno predanostjo oblikuje izkušnjo, ki aktivira celoten zaznavni aparat gledalca ter razpira prostor kontemplacije, senzorične občutljivosti in notranje transformacije. Gre za svež in samosvoj igralski izraz, ki se vrača h gledališču kot obrednemu prostoru kolektivne prisotnosti.

Borštnikova nagrada za igro

Darja Reichman za igro v predstavi Boj na požiralniku v produkciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj

Darja Reichman v predstavi Boj na požiralniku ustvarja odrsko prezenco, ki je veliko več kot zgolj pripovedovanje zgodbe. Brez zunanjih pripomočkov, zgolj v sozvočju s soigralci in z igralnim prostorom, gradi vzdušje zadušljivega brezupa, teže in brezizhodnosti. Pogled, gib, dih, roke, telo, statične poze, korake, obraz, zven … združuje v igralski izraz, ki brez besed, a z neizprosno igralsko povednostjo izraža vso grozo, krutost in hkrati lepoto Vorančevega besedila.

Borštnikova nagrada za igro

Ivan Peternelj za igro v predstavi Kje mi živimo v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara

 Ivan Peternelj v predstavi Kje mi živimo ustvari izčiščene igralske miniature. Z igralskim minimalizmom, v katerem ni prostora za odvečnosti, oblikuje prepričljive aktivne dramske like, med katerimi izstopa lik starke, ujete v bivanjsko brezizhodnost. Peterneljevi živi liki so sposobni polje individualnosti, predstavljeno z osebnimi zgodbami posameznika, učinkovito prevesti v polje univerzalnosti pereče družbene problematike in zahtevajo ukrepanje.

Borštnikova nagrada za kostumografijo

Marina Sremac za kostumografijo v predstavi Kazimir in Karolina v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega

Kostumografija Marine Sremac v predstavi Kazimir in Karolina gradi izrazito večplastno, ironično in vizualno nasičeno podobo sveta, ki deluje groteskno, karnevalsko, a hkrati prepoznavno in otipljivo stvarno. S premišljenim plastenjem tekstur, bleščic, umetnega krzna, retro krojev in neujemajočih se modnih kodov ustvarja polje, v katerem se razkrivajo razredne razlike, osebne krize in absurdi družbenega vzdušja. Kostumografsko celoto dopolnjujejo lasulje, ki učinkujejo kot hibrid med preobrazbo in masko, komični poudarek in orodje identitetne razgradnje, ob tem pa igralcem omogočajo drzno in večregistrsko igro.

Borštnikova nagrada za koreografijo

Klemen Kovačič, Nik Žnidaršič in Maša Radi Buh za koreografijo v predstavi Agmisterij (zadnjič) v  produkciji Bunker Ljubljana in Klemen Kovačič

 Koreografski prispevek trojice ustvarjalcev se na presečišču buta in sodobnega plesnega jezika uresničuje kot utelešena praksa, ki izhaja iz visceralnega, arhetipskega in izkustvenega. Kot samostojen nosilec ritma, atmosfere in pomena, je Agmisterij strukturiran kot ritual, ki preobraža – tako izvajalca kot tudi prostor in gledalca. V subtilni napetosti med ponovitvijo in variacijo, med zadržanostjo in eksplozijo se telo Klemna Kovačiča na odru uresničuje kot dinamična pokrajina, ki notranje impulze z natančno fizično artikulacijo prevaja v kompleksen gibalni jezik. Nenehno oscilira med osebnim in univerzalnim, med čutnim in simbolnim, med življenjem in smrtjo; in tako ustvari enkratno kompozicijo večplastnega utelešenja.

Borštnikova nagrada za posebni dosežek po presoji žirije za poglobljen pristop h konceptu in izvedbi predstave

Ustvarjalci predstave Balada o trobenti in oblaku v režiji Žige Hrena v produkciji Mini teatra in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani

Balada o trobenti in oblaku je poglobljena interpretacija enega najpomembnejših slovenskih romanov druge polovice preteklega stoletja. Ustvarili so jo najmlajši gledališki ustvarjalci, za katere sta čas in problematika romana zgodovina, ki je niso živeli. Ustvarjalci predstave s premišljenostjo, poglobljenostjo, predanostjo ter z iskreno in emocionalno izvedbeno energijo gradijo avtorski odrski izraz, ki presega dani okvir in obeta odličnost slovenske gledališke prihodnosti.

***

Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije  za najboljšo uprizoritev preteklega leta (2024) prejme uprizoritev Agmisterij v avtorski zasnovi, režiji in izvedbi Klemna Kovačiča, v produkciji Klemna Kovačiča in zavoda Bunker Ljubljana.

Uprizoritev Agmisterij predstavlja obračun performerja s samim seboj. V osemurnem performansu, ki uprizarja celoten cikel človeškega življenja – od rojstva do smrti – se Klemen Kovačič izkaže z izjemno mero natančnosti, predanosti in ranljivosti. Na videz vsakdanja pripoved o odraščanju in bivanju postane prostor premišljevanja o temeljih posameznikove identitete, pri čemer se Kovačič  zavestno izogne idealizaciji izjemnih figur ter svojo pozornost usmeri k univerzalnosti človeškega izkustva. Nedvomno največja odlika uprizoritve pa je širok ustvarjalni razpon Klemna Kovačiča, ki sega od dramske pisave preko igre do buta. Vse troje je ustvarjalna ekipa združila v celovito in presežno umetniško delo.