Prejemnik Borštnikovega prstana je Aleš Valič
»Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco. «
Zapisali predlagatelji v nominacijah.
Žirija za podelitev Borštnikovega prstana podeljuje najvišje slovensko igralsko priznanje Alešu Valiču za njegov izjemni igralski opus, ki že več desetletij pomembno zaznamuje slovenski gledališki prostor, pa tudi radio, film, televizijo in pedagoško področje. S svojo umetniško integriteto, izjemno izrazno širino ter prepoznavno igralsko poetiko je ustvaril eno najobsežnejših in najbolj raznovrstnih igralskih poti svoje generacije.
Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco.
Po študiju dramske igre in umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, ki ga je zaključil leta 1977, ter diplomi iz umetniške besede leta 1979, je svojo poklicno pot začel v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, nato pa postal eden ključnih igralcev ljubljanske Drame, kjer je deloval do leta 2004. V tem obdobju je ustvaril vrsto izjemnih vlog klasičnega in sodobnega repertoarja ter se uveljavil kot eden osrednjih protagonistov slovenskega gledališča.
Posebno mesto v njegovem ustvarjanju zavzema tudi sodelovanje z Dramo Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je po letu 2004 ustvaril vrsto izrazitih vlog, ki so pomembno zaznamovale umetniško podobo gledališča. S premišljenim igralskim izrazom, z izostrenim občutkom za dramsko strukturo in izjemno govorno kulturo je vedno znova ustvarjal kompleksne, večplastne odrske osebnosti. Njegove vloge so bile pogosto nosilke uprizoritvene atmosfere in eden ključnih elementov njihove umetniške celovitosti. Njegov opus zaznamujejo tako velike dramske figure kakor tudi izrazito subtilne karakterne vloge, pri katerih je zmeraj znova dokazoval izjemen razpon igralskih registrov.
Njegovo umetniško delo je bilo skozi desetletja večkrat nagrajeno z najpomembnejšimi slovenskimi gledališkimi priznanji. Že zgodaj je prejel Borštnikovo nagrado za vlogo Moritza Stiefla v Pomladnem prebujenju, kasneje pa še več Borštnikovih nagrad za vrhunske igralske stvaritve, med njimi za vlogi Janka v Dedalusu, Orphulsa v Evropejcih in Jaga v Othellu. Prejel je tudi nagrado Prešernovega sklada ter nagrado Sklada Staneta Severja, njegove igralske stvaritve pa so bile prepoznane tudi na festivalih komedije in monodrame. Ta niz priznanj ne govori zgolj o kontinuirani umetniški odličnosti, temveč o igralcu, ki je skozi desetletja ostal ustvarjalno relevanten, raziskovalen in odprt za umetniško tveganje.
Izjemen pečat je Aleš Valič pustil tudi kot pedagog. Kot dolgoletni profesor, predstojnik Gledališkega oddelka in Katedre za umetniško besedo na UL AGRFT, nekdanji dekan Akademije in prorektor Univerze v Ljubljani je pomembno vplival na razvoj številnih generacij igralcev in igralk. S svojim znanjem, etičnim odnosom do umetniškega dela ter visokimi profesionalnimi merili je soustvarjal prostor igralske pedagogike, ki temelji na odgovornosti do jezika, misli in odrske prisotnosti. Njegov vpliv zato daleč presega zgolj njegove lastne vloge; trajno je zaznamoval tudi način razumevanja igralskega poklica v slovenskem prostoru.
Borštnikov prstan Alešu Valiču zato ne pripada zgolj za niz vrhunskih igralskih stvaritev, temveč za celovit umetniški opus, ki je s svojo intelektualno močjo, igralsko subtilnostjo, izrazno kultiviranostjo in etično držo pomembno zaznamoval slovensko gledališče zadnjih desetletij. Njegova umetnost ostaja zgled igralske predanosti, ustvarjalne doslednosti in globokega razumevanja gledališča kot prostora človeške refleksije in skupne izkušnje.