20. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (12. dan): To povem vsem

Dan se začne z razstavo Jiříja Y. Suchánka v Galeriji Kibla, kjer me prvo delo sprva spomni na mravljišča: prerez, umetna plastovita struktura prsti z zvočnimi zapisi, dodeljenimi njenim različnim plastem – kot bi mravlja s pritrjenim mikrofonom na hrbtu šelestela skozi določeno plast, mi pa bi poslušali njene posnetke.

Nato, če dopustim svoji pozornosti, da se umiri, in zmehčam pogled, si začnem predstavljati, da so te posamezne plasti zložene ena na drugo v času, in poslušam, kako se vsaka plast praktično oblikuje, useda, kopiči, nalaga in tako naprej. Oseba, ki me vodi skozi galerijo, reče, da je sam bolj analogen od tega, jaz pa se zalotim pri spraševanju, kaj sploh so lahko še bolj analogno od tega. Suchánkova dela Geophony (2004) na primer berejo, merijo in ojačujejo kamnite površine; delujejo z geološkimi frekvencami, spomini, sedimentacijo, trenjem, s časovnimi razponi, ki jih nisem sposobna dojeti. In vse ima svoj zvok, kar je zame še posebej pomenljivo, saj – kot sem zapisala v zapisu s 13. junija – zvok, hrup in glasba v meni raztapljajo linearnost časa.

In kako bi si človek lahko bolj popolno tempiral obisk te razstave kot ravno na dan uprizoritve Nafta? Predstave, v kateri se nekje okoli dveh tretjin o času razpravlja z vidika dinozavrov in v kateri je izrečen stavek: »Puščava je Božja roka.« In pomislim na pesek, neskončni pesek, ki se spominja; ki je podatek, spomin, spomin na gibanje, na vodo, trenje, erozijo, bližino in daljavo, tektonske premike, objeme; puščava, ki se spominja toplote in mraza, pomanjkanja in obilja.

Predstava v režiji Jana Krmelja izhaja iz domnevno resnične razstave v Amsterdamu, na kateri so bila na ogled dela domnevno resničnega aktivistično-umetniškega kolektiva. Skladno s konceptom razstave je vsak aktivist-umetnik dobil sobo, urejeno po svojih načelih, obiskovalci pa naj bi se sprehodili skoznje. Pišem »domnevno«, ker čeprav predstava deloma pripada dokumentarnemu žanru, smo še vedno v gledališču, kjer je vse ravno toliko resnično, kolikor je neresnično.

V eni od sob na primer umetniki javno objavijo svoje lastno »sledenje« in prek programskega jezika postane dostopna, berljiva in sledljiva vsaka njihova digitalna dejavnost, vsaka digitalna kretnja. Če bi te zapise natisnili na papir – in tudi o tem so razmišljali –, bi strani, izpolnjene s podatki, zasedle manjšo sobo. Ta razstava je izhodišče predstave.

To mi prikliče v spomin verz iz pesmi Predgovor madžarskega pisatelja iz dvajsetega stoletja Frigyesa Karinthyja:

»Nikomur ne morem povedati,

zato povem vsem.«

Do konca predstave pa izvemo, da je bil celoten arhiv razstave izbrisan, izginili pa so tudi umetniki sami. In res so.

Koncept predstave je te umetnike oživiti, jih na tak ali drugačen način fiktivno prikazati in občinstvo tako rekoč voditi skozi razstavo. Njen jezik je globoko poetičen, poln ganjljivih osebnih zgodb, povezanih z naftnimi rafinerijami, bogastvom, privilegiji, izkoriščanjem, razrednim bojem, kapitalizmom in neoliberalizmom. Pridemo v stik s kraji, zvoki, denarjem, snegom in nafto; povzročajo nam srbečico. To je ogromna asociativna pokrajina. Morda sem že utrujena, a včasih težko sledim in nekateri deli gredo popolnoma mimo mene.

Moji lastni pesniški interesi so se v zadnjih letih prav tako obrnili proti posthumanističnim in neantropocentričnim perspektivam. V svojih pesmih vadim sočutje z elementi in živimi bitji, ki so izpostavljeni katastrofam, ki jih povzroča človeški občutek privilegiranosti. Pred mojo poezijo je ogromno raziskovanja in eksperimentiram – v madžarščini – s pisanjem glagolov, premikov, premestitev in vibracij, ki niti posredno ne obujajo ničesar človeškega.

In sinoči, ko se festival počasi bliža koncu, sem se zalotila pri misli, da bom delila eno svojih pesmi o apokalipsi, da bi dodala nekaj svojega svetu, ki sta ga ustvarila včerajšnja razstava Jiříja Y. Suchánka in predstava zasedbe Rrose Sélavy–Jan Krmelj.

konec

konec je tema, v kateri

so bleščice, puh in obris

temni, v kateri ni

meja, ni globine in

ni nič manj temno. konec

je tam, kjer je vse odsotno,

in hkrati ni odsotno, ni

odsotnost, ki dela prostor ničemur,

ampak odsotnost in celovitost.

konec je verjetno neustavljivo

iskanje bleščic, puha,

in iskanje pomirjujočih

temnih obrisov z ničemer

znotraj in ničemer zunaj.

konec je toplota, v kateri

so bleščice, puh in obris

topli, v kateri se vse preliva,

ni struge in ni pretoplo. konec

je v toploti, ki ne obljublja nikakršnega

trajanja in je hkrati zaželena,

ne življenje, vredno čakanja,

ampak srhljivo vztrajanje.

konec je verjetno dopustiti,

da se sijaj vžge v moje oči

kot nepozaben spomin,

da me oslepi.

konec je nepremičnost, v kateri

so bleščice, puh in obris

nepremični, v kateri ni namere,

ni potrebe po dihanju in ni dihalne stiske.

konec je zadnji gib vsega, ne

pomanjkanje gibanja, ki pričakuje objem,

ampak neupogljiva brezsapnost.

konec je verjetno nepremičen

boj z voljo do puha,

in stiskanje pesti

v izčrpanosti za večnost.

*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence Gemini. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.