BB/11. Čas je votel, okrog ga pa nič ni
Eden izmed štirih programov Borštnikovega srečanja je tudi študentsko gledališče, ki omogoča, da študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo svoje semestrske, diplomske in magistrske predstave predstavijo tudi festivalski publiki. V okviru tega programa se je odvil Borštnikov performativ (#80letAGRFT), ki ga je dokumentirala Manca v zapisu št. 7. Čez nekaj ur pa se bo otvorila tudi spletna razstava AGRFT 80 v organizaciji Centra za teatrologijo in filmologijo AGRFT UL.
Ampak začnimo na začetku.
Najprej bom Lani ukradla idejo za vstop v tekst. Dva dni nazaj sem tudi jaz gledala uprizoritev 1973. To je bilo leto, ko me še ni bilo. To je bilo leto, ko ni bilo niti moje mame. Pa vendar sva nekako obe bili prisotni, na nek način. Prihodnost si velikokrat predstavljamo kot oddaljeno pokrajino, h kateri z veliko hitrostjo vozi vlak. Ali pa kot tok reke, ki ga ne moreš nikoli prehitet, ker je zmeraj korak pred teboj. Ali pa kot nekaj, kar bo prišlo, ko bo sedanjost že odšla. Ampak kaj če pa prihodnosti ni in ne bo nikoli prišla? Pa ne mislim tega v pesimističnem vizionarskem smislu, ampak v pomisleku: kaj pa če je prihodnost že vselej tukaj? Mogoče je prihodnost nekaj, kar nastaja ves čas in je najbolj živa in aktivna ravno v sedanjosti. Ustvarjalci v uprizoritvi 1973 prepletajo sedanjost, preteklost in prihodnost. Poskušam se spomnit besedila, ki ga na začetku predstave izreče Tamara, pa mi ne gre najbolje … Nekaj v smislu. Smo leta 1973. Leta 1982 se bo Tamara poročila s sestrinim možem. Ampak danes tega še nihče ne ve. Danes tega še nihče ne sluti. (Moj spomin mi pravi, da je nekaj podobnega. Popravite me, če se motim.) In absolutno se strinjam s tem. Vsi nastavki za našo prihodnost pravzaprav že obstajajo v tem trenutku, v raznoliki obliki.
Ampak začnimo na začetku.
Študentsko gledališče lahko po eni strani razumemo tudi kot gledališče prihodnosti. Vstopno točko v procese, produkcije, ideje, predstave najmlajših generacij ustvarjalcev, ki svojo profesionalno pot šele začenjajo in nekoč bo tekmovalni in spremljevalni program poln predstav ravno teh generacij. O predstavah bi lahko napisali marsikaj; kritike, refleksije, naredili intervjuje, analize itd. Ampak tokrat izkoriščam priložnost za prostore razmisleka o času, ki je vselej že tukaj, čeprav “je votel, okrog ga pa nič ni”.
Ampak začnimo na začetku.
PRIZORI IZ VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Produkcija II. semestra Dramske igre ter Gledališke in radijske režije UL AGRFT
Prizori iz vsakdanjega življenja je predstava, zgrajena iz treh delov, treh različnih situacij, treh različnih režiserjev_k prvega letnika. Enkrat spremljamo družinsko situacijo v domačem gostišču, drugič preplet sanj, resničnosti in perspektiv v stanovanju, ki sega izven zidov, in tretjič smo priča praznovanju 60-letnice, v kateri se odprejo vse stare rane in ustvarijo nove. Prihodnost se najpogosteje skriva v najbolj banalnih trenutkih. Velike spremembe si radi predstavljamo kot prelomne dogodke, vendar naše življenje v resnici oblikujejo vsakodnevne geste, rutine in odnosi. V tem smislu vsakdanjost ni nasprotje zgodovine, temveč njen najtišji mehanizem. Prav v njej se oblikujejo navade, želje in predstave o svetu, ki bodo nekoč postale nekaj večjega od samih sebe.
SEN KRESNE NOČI
Produkcija IV. semestra Dramske igre ter Gledališke in radijske režije UL AGRFT
V Snu kresne noči prihodnost nastopa kot prostor nepredvidljivosti. Svet predstave poganjajo naključja, zmote, želje in sile, ki uhajajo racionalnemu nadzoru. Zanimivo je, kako pogosto skušamo prihodnost razumeti kot rezultat načrtovanja, čeprav jo v resnici sooblikujejo tudi nepredvidljivi obrati, srečanja in afekti. Morda prihodnost ni zgolj tisto, kar gradimo, temveč tudi tisto, kar nas preseneti. Sicer v enem drugem Shakespearju Prospero reče: “Iz take snovi smo, kakor so sanje – in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem.” Drugi letniki so se tako igrali z različnimi prostori in odpirali starodavna vprašanja usode in determinizma, ki imata mogoče kakšen magičen prašek za prihodnost.
MAČKA NA VROČI PLOČEVINASTI STREHI
Produkcija VI. semestra Dramske igre ter Gledališke in radijske režije UL AGRFT
Tretji letniki, ki so semester preživeli v dveh ustvarjalnih procesih, so vprašanja o času, determinizmu in prihodnosti (na posreden način) vzpostavljali skozi ameriški realizem Tennesseeja Williamsa. Mačko na vroči pločevinasti strehi je mogoče brati kot dramo prihodnosti, ki jo skušajo liki obvladati, še preden se zgodi. Družinski odnosi so prežeti z vprašanji dediščine, nasledstva in kontinuitete; prihodnost se kaže kot nekaj, kar je treba zavarovati, usmeriti ali si prisvojiti. Toda bolj ko jo liki skušajo nadzorovati, bolj se razkriva njena negotovost. Pod površino družinskih sporov se odpira vprašanje, v kolikšni meri je prihodnost sploh mogoče načrtovati. Predstava je zato delovala kot premislek o človekovi želji po gotovosti: o potrebi, da bi življenje prevedli v jasne zgodbe, odnose in zapuščine, čeprav nas resničnost vedno znova sooča z neizrekljivim, nepredvidljivim in izmuzljivim.
STEKLENA MENAŽERIJA
Produkcija VI. semestra Dramske igre ter Gledališke in radijske režije UL AGRFT
Če Mačka na vroči pločevinasti strehi govori o prihodnosti kot predmetu želje in nadzora, Steklena menažerija odpira vprašanje prihodnosti kot fantazme. Williamsova drama je zgrajena iz spomina, vendar ne kot nostalgičnega vračanja v preteklost, temveč se izrisuje kot poskus razumeti nekaj, kar se nikoli ni zares uresničilo. Njeni liki živijo v stalni usmerjenosti proti nečemu, kar naj bi prišlo: boljšemu življenju, drugačni usodi, možnosti pobega. Toda prihodnost v predstavi ostaja predvsem obljuba, ki se vedno znova odmika. Prav v tem se skriva njena posebna melanholija. Predstava nas opomni, da ljudje ne živimo zgolj iz spomina na preteklost, temveč tudi iz podob prihodnosti, ki si jih ustvarjamo. Ko te podobe razpadejo, ne izgubimo le načrta za naprej, temveč tudi del svoje identitete.
PERŠMAN (ŠTUDIJA)
Produkcija VIII. semestra Dramske igre, Gledališče in radijske režije ter Dramaturgije in scenskih umetnosti, diplomska uprizoritev
V diplomski predstavi 4. letnikov so gostovali tudi 1. letniki igre in režije, s pomočjo katerih so s 17 igralci_kami prikazali Permanovo domačijo, dom družin Sadovnik in Kogoj, vzhodno od Železne Kaple, leži visoko pod Peco. Sprva se nahajamo aprila 1945. Na začetku zgodbe, kjer se zgodi katastrofa. V zgodnjih jutranjih urah, 25. aprila 1945 policijski polk SS umori družino civilistov. Osemdeset let kasneje na istem mestu poteka mladinski antifašistični tabor. Avstrijska policija izvede obsežno racijo tabora, ki traja več ur. Predstava tako v kontekstu razmisleka o prihodnosti delovala kot opomin, da prihodnosti ni mogoče misliti brez zgodovinskega spomina. Če prihodnost pogosto razumemo kot gibanje naprej, predstava pokaže, kako močno je to gibanje prepleteno z nečim, kar ostaja za nami. Zgodovina v njej ni predstavljena kot zaključeno poglavje ali arhiv preteklih dogodkov, temveč kot aktivna prisotnost, ki še naprej oblikuje načine, kako razumemo sebe, skupnost in svet. Predstava tako odpira vprašanje medgeneracijskega prenosa: kako se travmatične izkušnje, nasilje in izgube prenašajo skozi čas ter kako postanejo del kolektivnega imaginarija tudi za tiste, ki jih niso neposredno doživeli. V času, ki pogosto privilegira novost in prihodnost razume kot odmik od preteklosti, Peršman (študija) vztraja pri misli, da nobena prihodnost ne nastaja iz praznine. Vsaka družba jo gradi iz spominov, ki jih ohranja, pa tudi iz tistih, ki jih potiska na rob vidnega. V tem smislu predstava ni toliko pogled nazaj kot razmislek o odgovornosti do časa, ki prihaja.
JAZ, DAVID
Produkcija magistrskega programa Gledališka in radijska režija, smer Gledališka režija UL AGRFT, Maska Ljubljana
Jaz, David vprašanje prihodnosti prestavi na raven posameznika in njegovega odnosa do lastne identitete. Če so druge predstave pogosto odpirale vprašanja skupnosti, družine ali zgodovine, je tukaj v ospredju subjekt, ki skuša vzpostaviti svojo pozicijo v svetu. A identiteta ni predstavljena kot nekaj stabilnega ali dokončno oblikovanega; prej kot proces nenehnega postajanja. Predstava odpira prostor za razmislek o tem, kako posameznik svojo prihodnost gradi skozi pripovedi, ki jih ustvarja o sebi, in skozi podobe, ki si jih zamišlja o tem, kdo bi lahko postal. Prihodnost se zato ne kaže kot zunanja okoliščina, ki čaka nekje pred njim, temveč kot notranji horizont, ki usmerja njegove odločitve, želje in samorazumevanje. V tem pogledu Jaz, David ponuja zanimiv premislek o sodobni subjektivnosti: o posamezniku, ki je nenehno soočen z nalogo, da se definira, izumlja in umešča v svet. Njegova usoda ni nekaj vnaprej danega, temveč nekaj, kar nastaja v samem procesu iskanja odgovora na vprašanje, kdo sem in kdo želim postati.
Ampak začnimo na začetku.
Če bi skušali letošnji študentski program povzeti skozi eno samo časovno gesto, bi to težko bila prihodnost kot taka. Bolj natančno bi bilo reči, da smo gledali sedanjost, ki se nenehno preliva v svojo lastno možnost. V tem smislu prihodnost ni bila predmet predstav, temveč njihov način obstoja. Ni se pojavljala zgolj kot tema, ampak kot element strukture: kot način, kako se sedanjost razpira, kako si daje obliko in hkrati presega sebe. To pomeni tudi, da prihodnost ni nikoli povsem ločena od tega, kar že je. Ni čist prehod v nekaj drugega, ampak razlika, ki nastaja znotraj istega časa. V vsaki predstavi se je zato zarisovalo isto vprašanje: ne kaj bo, ampak kaj že postaja. In morda je prav v tem tiha skupna točka vseh zelo različnih uprizoritev — da prihodnosti niso iskale, ampak so jo, vsaka na svoj način, že mislile kot prisotno možnost sedanjosti.
Ampak mogoče začetek ne obstaja. In samo moraš dalje.
Do kmalu!
Nika Šoštarič (tokrat se javljam iz prihodnosti)