Kolaž prizorov H. Ibsena in A. Strindberga
Henrik Ibsen: Divja račka, Nora, Strahovi, Sovražnik ljudstva, Peer Gynt, Hedda Gabler
August Strindberg: Močnejša, Gospodična Julija, Sonata strahov, Oče
Predstava traja 2 uri 45 minut in ima odmor.
Režiserja Lucas Carboni Kopše, Luka Ravnik
Dramaturga Tilen Oblak, Maruša Freya Voglar
Scenografa Lucas Carboni Kopše, Luka Ravnik
Zasedba
Brina Rakun, Ivan Vastl, Borut Petrovič, Filip Žunič, Matic Žust Šprah, Špela Lovrec, Mila Peršin, Jaša Savnik, Nace Korošec, Ela Potočnik, Robert Kladnik
Mentorice in mentorji
za dramsko igro in gledališko režijo prof. Nataša Barbara Gračner, prof. mag. Sebastijan Horvat
za dramaturgijo prof. dr. Aldo Milohnić
za scenografijo prof. mag. Jasna Vastl
za kostumografijo doc. mag. Tina Kolenik, asist. Nina Čehovin
za jezik in govor doc. dr. Nina Žavbi, asist. Martin Vrtačnik
Dva velikana skandinavske dramatike, Henrik Ibsen in August Strindberg, sta zaznamovala razvoj naturalizma in usodno preoblikovala oder modernega časa. Njun opus sega dlje od slogovne oznake: Ibsenova zgodnja dela še nosijo pečat poznega romantizma, medtem ko Strindberg v poznejšem obdobju odkrito koketira s simbolizmom. Oba pripovedujeta skozi oči vsakdanjega človeka — v času, ko se prvič zares oblikuje srednji razred in ko nova znanstvena odkritja pretresajo temelje dotedanjega razumevanja sveta. Kot da človek nenadoma nima več ničesar pod nadzorom.
Njuno osebno razmerje pa ni bilo nič manj dramatično. Sovražila sta se. Ibsen je imel v pisarni obešeno Strindbergovo sliko, da se je lahko naslajal ob njegovem jezno zgroženem pogledu med pisanjem. Strindberg pa je Ibsena srdito napadal in ga obtoževal plagiatorstva.
Kako sta lahko v istem času ustvarjala tako sorodno umetnost, a iz popolnoma različnih izhodišč? Ibsen s subtilno natančnostjo razgalja najtemnejše kotičke človeške psihe, medtem ko Strindberg popelje intimo, čustvenost in voajerstvo še korak dlje. Nekatere njune zgodbe bi zlahka prenesli v sodobni čas, druge so brezčasne prav takšne, kot so, tretje pa se upirajo vsakršni kategorizaciji. Morda pa prav s poigravanjem z jezikom, vizualnim izrazom in pripovednimi strukturami lahko o teh že neštetokrat interpretiranih delih odkrijemo še kaj povsem novega.