BB/13. The Welkin / Vse se steka k feminizmu

Nebesje
SNG Drama Ljubljana
r. Sebastijan Horvat

7. 6. 2025

Lijak, v katerega se steka vse. V katerega se stekajo obsodbe, sodbe, sojenje kot tako, družba, voda, mleko, ogenj, dim, kri, glasovi in nazadnje življenje. Lijak, ki požira in srka vase vse, kar je. Lijak, ki zbira, ne izbira, je neizprosen in neprestano opozarja na krožno gibanje, vračanje istega, morda vračanje kometa, a hkrati tudi ponavljanje vzorcev – družbenih, patriarhalnih. Kar na začetku morda izgleda kot spokojna idila, ki traja in bo trajala za zmeraj, se hitro prevesi v brutalnost, grozo in neizprosno nasilje. Komet, ki ga čakamo v Nebesju, je preletel nebo, a se bo po 300 letih verjetno spet vrnil v isto atmosfero.

Uprizoritev Nebesje v režiji Sebastijana Horvata, nastala po besedilu Lucy Kirkwood The Welkin, je na nek način dvodelna, je organiziran kaos, je mir in po drugi strani besedna nasičenost, a ta nikakor nenačrtovana ali vsiljena, je kontrast med prisotnostjo in odsotnostjo, je feminizem, ki vztraja in mora vztrajati, je zasedanje praznega prostora ter predvsem opozarjanje na avtoriteto, ki se v vsakem delčku družbe in življenja kaže na svoj način, a je je zmeraj in povsod polno. V uprizoritvi spremljamo poroto mater, poroto žensk, ki se morajo odločiti, ali bodo Sally Poppy, obsojeni zaradi umora mlade punce, življenje podaljšale s tem, da ji verjamejo, s tem pa sodišču potrdijo, da je noseča. Dane so v zaprt prostor – sodno dvorano –, ki ima samo eno okno, pod katerim se zbira množica, drhal, ki komaj čaka, da bo lahko videla še eno javno obešanje.

Dogajanje je postavljeno v leto 1759 v Anglijo, in sicer spremljamo ženske, ki prihajajo iz različnih družbenih razredov in imajo različna ozadja, toda skupno jim je, seveda, da so ženske. Večini tudi, da so matere in veliko njih babice. Ena izmed izkušenejših babic, Elizabeth Luke, preostalim redno pomaga pri porodih, zato na nek način tudi vodi dogajanje. Porota mater tako skupaj išče načine, kako ugotoviti, ali je Sally res noseča, vendar se kmalu izkaže, da za nekatere niti dokazi niso dovolj in da gre za veliko več kot le odločanje o nosečnosti. Med njimi so namreč razne zamere, Elizabeth med drugim obsodijo čarovništva, razkrivajo se take in drugačne skrivnosti. In ko že izgleda, da bodo kljub razlikam med sabo prišle do sklepa, se izkaže, da je lahko le moški, s tem tudi avtoriteta, prav tako tudi znanost, lahko bi rekli, da kar avtoriteta znanosti, tisti, ki jih dokončno prepriča. Sallyjino življenje je navidez podaljšano, a že v naslednjem trenutku Lady Wax podkupi paznika v sodni dvorani, da Sally pretepe, s tem pa povzroči, da splavi. Pozicija moči, v kakršni koli obliki ta pač je, je torej nad vsem. Da bi umrla dostojanstveno, Sally prosi Elizabeth (za katero se izkaže, da je njena mati), naj jo ubije.

Uprizoritev s scenografsko odločitvijo (scenograf Igor Vasiljev), da oder oblikuje v krožni obliki z luknjo na sredini in ga hkrati postavi nekoliko naprej, da sega že v dvorano (čeprav je to morda samo prilagoditev za tokratno gostovanje), doseže občutek, da je dogajanje v sodni dvorani nevarno blizu. Hkrati je prvi prizor, pri katerem v poltemi spremljamo dogajanje v gozdu, prav zaradi podaljšanega odra toliko bolj oddaljen, po drugi strani tudi toliko bolj nerealen. Čeprav z gozdom po navadi povezujemo mirnejše občutke, je glasba (skladatelj Drago Ivanuša), ki spremlja prvi prizor, sicer dolg dobrih dvajset minut, vedno intenzivnejša, zdi se, da nakazuje neko nevarnost, morda tudi katastrofo. Kontrast, ki se pri tem vzpostavi, je več kot učinkovit, ko na oder prihajajo igralke in igralci, da »počistijo« veje in zemljo, s tem pa pripravijo oder za nadaljnje dogajanje, je čustvena nabitost le še močnejša. Ko že mislimo, da napetost doseže vrhunec in bo zares nastopila katastrofa (čeprav: ali ni katastrofa že tukaj od samega začetka?), se z nenadno spremembo luči dogajanje prekine in nekje drugje znova začne. Istočasno spremljamo, kako v sodno dvorano prihajajo posamezne ženske, članice porote mater, in Elizabeth, ki jo gospod Coombes (Igor Samobor) še prepričuje, da bi se jim pridružila. Nasploh je delitev na dogajanje na levi in desni strani dobra rešitev, ki kasneje pri odločanju, ali je Sally noseča ali ne, tudi jasno vzpostavlja, kdo je za in kdo proti. Ločnica je nevidna in hkrati vidna, bolj kot je dogajanje napeto, bolj se briše, zdi se, da je takrat na odru tudi več krožnega gibanja. Množični prizori (večino časa je namreč na odru vseh 14 igralk) kažejo na natančno izdelano »koreografijo« predstave, hkrati tudi na temeljit premislek o organiziranju kaosa, ki mora delovati kot kaos, da lahko do izraza še jasneje in še bolje pridejo ključni poudarki v besedilu (dramaturg Milan Ramšak Marković). 

Kolektivna igra igralske ekipe je izjemna, med drugim lahko tudi zaradi postavitve posameznih igralk (recimo bolj v ospredju ali v ozadju) že od začetka čutimo, katera je na strani katere, kaj so njihove glavne vrednote in koliko trdno se jih bodo držale. Pri tem je treba posebej omeniti Natašo Barbaro Gračner in Marušo Majer v glavnih vlogah Elizabeth in Sally. A hkrati bi si tudi vsaka od ostalih igralk zaslužila nekaj dodatnih besed, tako da naj jih vsaj omenim: Saša Pavček, Silva Čušin, Sabina Kogovšek, Iva Babić, Vanja Plut, Pia Zemljič, Ana Pavlin, Eva Jesenovec, Maša Derganc, Zvezdana Mlakar in Mina Švajger. Maruša Majer je prepričljiva v vseh čustvenih stanjih svojega lika, zaradi česar ima gledalec ali gledalka do Sally skoraj ves čas nekoliko ambivalenten odnos. Sally v pravih trenutkih preglasi ostale, spet drugič v tišini, a s pomenljivim pogledom spremlja dogajanje. Nataša Barbara Gračner je prav tako izjemna, več kot prepričljiva in prodorna. S prezenco zapolni ves oder, s čimer svojemu liku omogoči, da jasno in učinkovito v veliko trenutkih deluje kot protiutež preostali skupini. Poleg igralskih presežkov k močni in napeti celoti pripomore tudi oblikovanje luči (oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek), ki od polteme v gozdu prehaja na rumenkasto, nato pa vedno bolj belo svetlobo, ki zaključni prizor, v katerem Elizabeth z vrvico iz steznika zadavi Sally, zaradi sive stene v ozadju naredi še nekoliko bolj zadušljiv in grozljiv.

Gledalke in gledalci kot neke vrste voajerji spremljamo dogajanje za zaprtimi vrati sodne dvorane. Nakazano je, da smo gledalci tista drhal, ki čaka pred sodiščem, pri čemer bi lahko bilo odpiranje in zapiranje navideznega okna verjetno nekoliko bolje izpeljano (vključno z zvokom množice), da bi se svoje pozicije zavedali bolj postopoma, a zato učinek ne bi bil nič manj močen. Iz skupnosti, ki mirno opazuje gozd, ki je v tistem trenutku še javen in skupen prostor, se občinstvo hitro prelevi v skupnost, ki je zaradi svoje nenehne prisotnosti po svoje soodgovorna za dogajanje, hkrati pa opozorjena na družbene vzorce, ki se zdijo nevarno podobni današnjim. Gledalke in gledalci se tako počutimo nemočne, kar le poudarja zaprtost ne le sodnega, temveč katerega koli sistema družbe, istočasno pa tudi moč avtoritete – fizično moč moškega, sodišča in nazadnje znanosti, ki je bila v času dramskega dogajanja absolutna domena moškega. Moški, ki v prostor, dodeljen poroti mater, samo vstopajo in izstopajo (kot nasilno vstopajo in izstopajo še kam drugam), vsakič pomembno spremenijo nadaljnji potek dogajanja, s čimer uprizoritev opozarja, da je lahko tudi navidezna odsotnost tista, ki bdi nad celotnim dogajanjem, nad celotnim sistemom in nad žensko.

Lana