BB/17. Vlakec smrti zmeraj dela iste loope

14. junij 2025

Ödön von Horváth
Kazimir in Karolina
Mestno gledališče ljubljansko
r. Nina Rajić Kranjac

13. 6. 2025

 

Wise men say

Only fools rush in

- Elvis Presley

 

München. Oktoberfest. 1932. Po nebu leti cepelin. Množica, ki jo sestavljajo vsi družbeni razredi, upogne svoje vratove in strmi med oblake. »Živel cepelin!« München. Oktoberfest. 1932. Leto dni pred Hitlerjevim prihodom na oblast pisatelj in dramatik Ödön von Horváth napiše dramo Kazimir in Karolina. München. Oktoberfest. 1932. Kazimir reče: »Nad nami ti lepo pilotira dvajset kapitalistov, spodaj pa crkuje od lakote nekaj milijonov.« Ljubljana. MGL. 2024. Režiserka Nina Rajić Kranjac in dramaturg Tibor Hrs Pandur v obširni priredbi združita pet verzij Horváthovega teksta.

 

Dogajanje je postavljeno na tradicionalni bavarski festival, v čas množične brezposelnosti. Slednje pa je tudi impulz za začetek zgodbe o dveh zaročencih, ki kmalu to več nista. Melodramatični dogodek razhoda med Kazimirjem (Primož Pirnat), ki pravkar izgubi službo šoferja, in Karolino (Jana Zupančič), nižjo uradnico, pretrese njun svet. Ljubosumje, dvomi in socialni razkol med njima pa vodijo do splošnega prepada njunega mikrokozmosa, ki se pozna tudi v krhkem makrokozmusu. Ob tem pa ju obkrožajo njeni prestrašeni starši (Karin Komljanec in Gregor Gruden), agresiven Merklov Franc - bližnji prijatelj z bombo (Matej Puc) in njegova zapostavljena partnerka (Mojca Funkl), modni prikrojevalec Eugen Schürzinger (Jernej Gašperin) in njegova upokojena mama (Bernarda Oman), Kazimirjev angel varuh - ki je tudi nekakšna didaskalija ali zunanja pripovedovalka (Tanja Dimitrievska) -, trgovski svetnik (Lotos Vincenc Šparovec) in deželni sodnik (Uroš Smolej), ki se slinita okrog mladih deklet, uporniški Peter (Jure Rajšp) in njegov prijatelj (Gaber K. Trseglav) ter mladoletni obiskovalki (Lena Hribar Škrlec in Diana Kolenc). Vsi zaslepljeni pred resničnim dogajanjem v svetu. Vsi z velikansko željo po boljšem življenju, boljših priložnostih, višjem družbenem statusu in ugledu. Vsi z željo po tem, česar nimajo. Vsi družbeni razredi prenažrti alkohola in hrane, od jutra do mraka. Vsi v svojem svetu idej; medtem pa se fašistične ideje krepijo pri tistih, ki raje slepo verjamejo iluziji, kot pa da premislijo s svojo glavo. Vsi torej zbrani in pripravljeni za konec sveta, ampak ne še sedaj, šele po naslednji rundi piva. Kljub veliki zasedbi pa so vsi igralci pustili kompleksen odtis svojega lika v popolnoma svežih odtenkih, s svojimi predzgodbami in usodo, tako v načinu govora kot v gibalni preobleki.

 

Nina Rajić Kranjac tako v svoj režijski opus dodaja novo poglavje, v katerem uspešno vztraja pri svoji poetiki urejenega kaosa. Uprizoritev tako razdeli na več zavojev hermenevtične spirale razumevanja. Prvo plast predstavlja Horváthova zgodba, ki jo prežemajo vzroki za vzpon nacionalizma po razpadu avstro-ogrske monarhije, drugo grotesknost igre, ki tako ponuja nekakšno sintezo med ironičnostjo in resnobnostjo. Tretja plast je sestavljena iz fragmentov zvočnih posnetkov intervjuja s Hannah Arendt, filozofinjo nemško-judovskega rodu, ki je v svojih zapisih iznašla frazo “banalnost zla”, pisala pa je tudi o izvorih totalitarnih sistemov. Četrto plast predstavljajo metagledališki rezi, ki vzpostavljajo še toliko bolj tesnobno ozračje, preizprašujejo uprizarjanje samo in gledalca vržejo v realnost zunaj predstave, v najbolj aktualne trenutke njegovega obstoja.

 

Ob vsem tem oder poseljujejo množične lesene mize in stoli, na sredini je vrtljiv oder, ki pa ima v centru »gasilski« drog, okrog katerega se občasno spusti še zlat zavesni tulec (scenografinja Urša Vidic). Drobec sijaja, t. i. kulturni program, namenjen zabavi (tudi odklopu možganov), ki tradicionalno razveseljuje občinstva ter prikazuje svet brez skrbi in problemov. Ampak tako hitro, kot se prikaže, tudi izgine. Oder pa se vrti in vrti in ko igralci hodijo po njem, se nikamor ne premaknejo. Kot da so ujeti na večni vlakec smrti, ki pa vsakič znova vozi po isti progi in dela iste loope v zraku. Nato se vrne na izhodišče in »jovo na novo«. Podobna situacija se odvija, ko igralci med seboj menjujejo lasulje (kostumografija Marina Sremac), ki izgledajo iz nekega drugega časa, iz neke druge zgodbe, iz neke druge predstave. Kajti volk dlako menja, a narave nikdar. Ali poskusimo še eno različico: človek menja politično stranko, a svojega pravega političnega prepričanja nikdar.

 

Ustvarjalci predstave so tako ustvarili melanholično predstavo o brezupju, ki vselej skuša najti in predstaviti svoje odgovore v svetu, ki ne sliši ali pa ne želi slišati vseh. Žalost, ki se skriva za maskami vseh klovnov na karnevalih, na dnu pol litrskega kozarca  za pivo, v padlih sladolednih kornetih, ki sedaj samevajo na tleh, v grozi občutka nemoči, preizprašuje poslanstvo umetnika kot človeka in odpira vprašanja o smislu ter namenu uprizarjanja. O zgodbah, ki so bile že velikokrat povedane, ampak očitno ne dovolj na glas. O zgodovini, ki se ponavlja. O idejah, ki želijo spremeniti svet, vendar se nato radikalizirajo in pozabijo. Občinstvo, ki je eno uro in petinštiridest minut v večinoma osvetljenem avditoriju (oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik), pa tako beleži tesnobno atmosfero, ki je neizbežna tako na odru kot v vseh časopisnih novicah o dogajanju po svetu.

 

Zadnji prizor: pretep. Konec vseh koncev. Slow motion, megla, kri, neuresničene želje, blaznost in razpad vseh vrednot. Vsi liki se zarotijo drug proti drugemu in tako ne uničijo zgolj svojih nasprotnikov, temveč pokončajo tudi sami sebe. Nato pa obležijo na vrtečem se odru. Delajo loope. Človeštvo se spet ni ničesar naučilo. Ampak zdaj kmalu bo po nebu ponovno zapeljal cepelin. »Živeli, cepelin!« Hip hip hura! Združeni v razkroju. Združeni v tragični usodi. Združeni v propadu.

 

But I can't help falling in love with you

Shall I stay?

Would it be a sin

If I can't help falling in love with you?

- Elvis Presley

 

Nika Šoštarič

 

coffee count of the day  - 12. dan: 6