BB/13. U!-BU? … U!-JA!

21. junij 2026

7. festivalski dan, 14. 6. 2026

U!-BU? (Teatro Matita, Cankarjev dom, Lutkovno gledališče Ljubljana, r. Matija Solce)

U!-BU? je še ena predstava spremljevalnega programa, ki sem ga spremljala to sezono Borštnikovega bloga kot BB vajenka in o njej ne pišem, ker bi ji lahko še kaj dodala (sploh pa ne s temi navadnimi besedami in stavki), ampak zato, ker sem neizmerno vesela, da smo si jo v lutkovnem gledališču lahko ogledali.

Zbrali smo se v precej velikem številu in mislim, da nihče iz občinstva ni pričakoval toliko ritk in prdcev na odru. Osvežujoče! Igralska zasedba nam zgolj z brbljanjem (ki seveda ni brbljanje, ampak dadaistična mojstrovina) oriše vse svetovne bogataše in voditelje, njihove nazore ("billions and billions and billions ... and billions of DOLLARS!") ter se iz njih ponorčuje. Seveda pa si privošči tudi nas, ovčice, ki velikim zadnjicam sledimo. 

Največja aduta predstave sta njena nebrzdana ustvarjalna svoboda in nalezljiva igrivost ustvarjalcev, ki prežemata vsak trenutek. Nobena zamisel ni preveč nenavadna ali predrzna, da ne bi našla svojega mesta na odru. Uprizoritev samozavestno vztraja v svoji absurdnosti in humorju, ne da bi pri tem izgubila ostrino ali domiselnost, zato gledalca brez težav iskreno in do srca nasmeji. Resnobnost, ki sicer prežema velik del festivala, je prekinjena z glasnim prdcem! A naj vas ne zavedejo prdci in ritke, saj je uprizoritev v svojih izmislekih inovativna in tako premetena, da se ves čas gledanja sprašujem: »Kako sploh prideš do tega?« in »Kako je mogoče s tako malo besedami povedati tako veliko?«

Kot je zapisano v opisu predstave (ki ga močno priporočam v branje!), gre med drugim za »groteskno ždrekopereto«, pri čemer lahko glasbene vložke le pohvalim. Refreni so zelo spevni in ostanejo v glavi še dolgo po predstavi, koreografije so domiselne, komične in zapomnljive. Najlepši trenutek predstave je dvig zadnje stene, ko se pred nami odpre prazna tribuna Minoritov (ki se ji ob koncu nastopajoči seveda priklonijo, da ni nihče izključen) in v nas bušne svež poletni zrak. Ob pogledu na prazne sedeže pomislim, kako živa je predstava; prepričana sem, da bi s svojo energijo uspela tudi brez gledalcev, saj nastopajoči tako uživajo. Pomislim pa tudi na duhove, prezenco še enega drugega občinstva, ki ga ne vidim.

Ekipi, njihovim lutkam in dadaizmu se lepo zahvaljujem za dobro uro zabave in svežega vetra!

Doroteja Drevenšek