BB/15. Ta zgodba se konča, a se ne začne
Pier Paolo Pasolini
Ubesedovanje
SNG Nova Gorica
r. Jan Krmelj
INT. DVORANA FRANA ŽIŽKA – NOČ
12. 6. 2025 – 20:04
Ubesedovanje oziroma originalno Affabulazione (prevod Gašper Malej) je dramski tekst Piera Paola Pasolinija, ki je januarja lani na malem odru SNG Nova Gorica doživel prvo slovensko uprizoritev v režiji Jana Krmelja. Affabulazione je sodobna tragedija, praktično antična mitološka zgodba, prestavljena v zgodnjekapitalistično dobo šestdesetih, natančneje v leto 1968. Je »nekakšen obratni Ojdip«, kot zapišejo v napovedniku predstave, saj oče sina zaradi obsesije z njim prosi, naj ga ubije, ker mu ne ugodi, pa oče dvigne roko nad lastnim sinom. Iz tragične družinske sage pa se razleze v prispodobo za večno in neizogibno nasilje človeštva ter patriarhalne in kapitalistične družbe.
Ustvarjalci predstave so dramski tekst uokvirili z resnično življenjsko zgodbo režiserja, na začetek namreč dodajajo pogovor med Sofoklovo senco (Željko Hrs) in likom Piera Paola Pasolinija (Peter Harl), ki v nekakšnem talkshow formatu debatirata o Pasolinijevi filozofiji, predvsem konceptu besednega gledališča, katerega manifest je napisal. Zaklepaj temu pa naredi spet dopisani prizor (dramaturgija Živa Bizovičar), glavnina katerega se pravzaprav izpiše na projekciji, opiše pa okoliščine Pasolinijevega še vedno nerešenega umora, ki se je zgodil 1. 11. 1975 na plaži v Ostii.
V smiselnem sozvočju s tem, da verjetno Pasolinija najprej poznamo kot filmskega ustvarjalca, predstava v svojo režijo vpiše tudi pogled kamere, kar pa tudi sicer v zadnjem času predstavlja nekakšen Krmeljev avtorski podpis. V živo snemane sekvence (z izjemo nekaj vnaprej posnetih delov), projicirane na veliko platno, ki zameji zadnjo steno odra, kadrirajo pogled z zornih kotov, ki so sicer za gledalca, sedečega v dvorani, nedostopni, pa tudi fokusirajo na detajle, ki so včasih nenavadni, mestoma pa celo trenutki foreshadowinga. Pogled kamere podobo ne le reduplicira, ampak jo na poseben način namensko razprši. To pride posebej do izraza v trenutkih, ko se dogajanje ne odvija le na odru in filmskem platnu, pač pa tudi na različnih mestih po dvorani, v nekem trenutku celo izven nje (ta posnetek sicer ni sneman v živo, kar razkriva dejstvo, da nas je namesto v preddverje SNG Maribor transportiral v Novo Gorico). Tako pušča režijski jezik gledalcu prostor izbire, da se lahko prosto osredotoči na enega izmed simultano odvijajočih se zornih kotov. Iz filmarskega sveta pa so vzete tudi oznake menjav prizora, prav tako izpisane na projekciji.
Sago o družini naredijo pretresljivo z veliko mero psihološke intenzivnosti izdelani karakterji, ki jih odigrajo Miha Nemec v vlogi očeta, Marjuta Slamič v vlogi matere, Žiga Udir v vlogi sina in Lara Fortuna v vlogi sinovega dekleta. Pri tem sta posebej pretresljivi predvsem vlogi obeh staršev, ki sta vsaka po svoje tragični in ki z enako intenziteto obvladujeta hkrati oder in filmski kader. Uprizoritev Ubesedovanje zopet dopolnjuje Pasolinijev originalni tekst tako, da da ženskemu liku večjo veljavo. Namesto da bi se izgubila v ozadju tragičnega konflikta med očetom in sinom, se zgodba družine konča z materino bolečino, ki jo ubesedi v znova in znova ponavljajočem »nočem več ljubit tistih, ki jih ljubim«, z monologom matere, ki ostane brez sina in se zaradi tega odreka življenju.
Vsebina predstave je mestoma skrivnostna, filozofsko in konceptualno težje dostopna, zato kot pomembno vstopno mesto vanjo služi estetika. V spomin se zarežejo močne slike, ki jih ustvarja scenografija Doriana Šilca Petka. Prvi del predstave zaznamuje večji minimalizem, oder polnijo predvsem projekcijsko platno in luči, ki se z le minimalnimi dodatki, kot sta dva stola ali pa preproga iz kravje kože, spreminja v sanjski talkshow studio ali pa družinsko dnevno sobo. Ves čas pa je na odru prisotna tudi mala ročna kamera, s katero upravlja Pasolini (torej lik Pasolinija v predstavi) in kopica mikrofonov, preko katerih je izrečen ves tekst, kar služi kot nekakšno tehnološko potujevanje. Pred vstopom pogleda kamere je v ozadju renesančna slika ljudi, zamrznjenih z odprtimi usti, ki je v fascinantnem kontrastu s filmsko tehnologijo.
Atmosfera je sanjska, nadrealistična, nekako odmaknjena, k čemur pripomore tudi izdatna mera umetnega dima. Prelomno mesto se zgodi ob prvem soočenju med očetom in sinom, po katerem mama na oder pripelje kubus iz prozornega stekla, v katerem brbota temno rdeča kri. Nato začne pomivati tla z mopom, ki ga kmalu prepoji rdeča tekočina, rdeč je tudi njegov ročaj, pomaka ga v rdeče vedro, mop pa drži v rokah, oblečenih v rdeče rokavice. To je morda podoba, ki se najbolj vtisne v spomin, hkrati pa odličen primer tega, kako scenografovo delo dopolnjuje kostumografija Brine Vidic, ki se spretno drži na meji med realizmom in estetizacijo. V zadnjem delu predstave se zgodi dvajsetletni časovni preskok oziroma natančneje: čas se zavrti naprej, očeta zdaj vidimo kot berača s papirnato krono na glavi, v skladu s to degradacijo pa se oder prenapolni z razbitinami, opremo stanovanja mladega para, nakupovalnimi vozički, vrečami za trupla in še marsičem drugim, ustvari se kaotičen trashland. Ta trashland pa je zopet referenca na življenje oziroma smrt resničnega Pasolinija, saj naj bi, kot se izpiše na projekciji na koncu predstave, ženska, ki je našla njegovo truplo, na to najprej rekla: »Kaj dela ta vreča smeti na moji plaži?«
Ubesedovanje je predvsem močna čutna izkušnja, ki gledalca za slabe tri ure potegne v svoj skrivnostni svet ter se predvsem z uporabo videa igra z njegovo pozornostjo. V kombinaciji s pretresljivo igralsko močjo in dovršeno odrsko estetiko zgradi, kot predstavo opredeljujejo tudi ustvarjalci, hommage Pasolinijevemu opusu, hkrati pa odpira mesto za razmislek o vrednotah kapitalistične družbe, o nasilju kot zgodovinski konstanti, o mitološki determiniranosti človeškega življenja.
Manca
coffee count of the day – 11. dan: 9