BB/12. Stanovanjce, stanovanjce, kje si?

Avtorski projekt Kje mi živimo
Slovensko mladinsko gledališče in Zavod Melara

Intervju z avtorjema koncepta predstave Ulo Talijo Pollak in Borom Ravbarjem

8. 6. 2025

Del tekmovalnega programa letošnjega Borštnikovega srečanja je bila tudi predstava Kje mi živimo, avtorski projekt, ki je nastal v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara. Avtorstvo koncepta si delita Ula Talija Pollak, ki je bila pri predstavi tudi dramaturginja, in Bor Ravbar, sicer režiser predstave, pri oblikovanju besedila pa sta sodelovala s strokovno sodelavko Elo Božič. Predstava na svež, neizprosno humoren in igralsko razgiban način razgalja stanovanjsko problematiko, pri tem se poslužuje tudi formata resničnostnega šova v vsej njegovi bizarnosti, publiko pa iz gledališke dvorane preseli na ulico, v hodnik stanovanjske stavbe, v resnično stanovanje, na prosto in še marsikam vmes.

Po predstavi smo za BB z Ulo in Borom izvedli še krajši intervju na svežem zraku. S katerim pa, kot boste lahko prebrali, ni šlo vse po načrtu.

BB: Kako bi v eni povedi ali z nekaj besedami opisala ta projekt za tiste, ki predstave morda še niso uspeli videti? V čem je bistvo projekta?

Ula: Jaz bi rekla kar kje mi živimo. Na začetku smo imeli drug naslov, potem pa se je pojavila ta fraza, »pa kje mi živimo«, in zdi se mi, da je bila to dobra ubeseditev tematike in tega, kar smo odkrivali. Te stvari smo že poznali, ampak so nas vedno znova šokirale, zato se mi zdi ta izraz zelo uporaben.

Bor: Srna Mandič je v svojem doktoratu Stanovanje in država napisala, parafraziram, stanovanje je osnovna življenjska stvar; če nimaš stanovanja, ne moreš graditi ničesar drugega. Stanovanje v uvodu definira kot dve besedi v eni: to je stanovanje kot stanovanje v bloku in stanovanje kot stanovati, kot prebivati. Ne moreš kvalitetno prebivati, v filozofskem smislu biti, če ne živiš nekje, ne stanuješ.

BB: Če se navežemo še na humornost naslova: satira in smeh na glas sta ključna dela predstave. Tematika je prišla konec koncev že do takega absurda, da se človek lahko samo še smeje. Kdaj in kako je smešnost vstopila v koncept, je bil tak pristop zastavljen že od samega začetka?

Bor: Zelo hitro, v enem tednu raziskave z igralkami in igralci smo ugotovili, da se v resnici glede tega vse da, da vemo, kaj so ukrepi, ki bi ta problem sistemsko rešili ali ga vsaj poskušali reševati. V začetnem delu procesa smo na pogovor povabili nekaj strokovnjakov in v resnici ugotovili, da tudi oni vejo, torej ljudje na funkcijah vejo. In zakaj potem ne gre? To je absurd. Iz tega je potem nastal ves absurd predstave. Vedeli pa smo, da želimo, da je drugi del predstave, torej resničnostni šov »Domolov« čez-absurden. Tudi babice so recimo prinesle veliko humorja, ideja zanje pa se je rodila na vajah.

Ula: Kot prvo je absurdna sama situacija s stanovanjsko problematiko. In kot drugo so te zgodbe tako znane in prepoznavne, da iz tega izhaja tudi veliko komike. Smo pa imeli pomislek, ali je to v resnici preveč smešno za tako resno tematiko in za vse te grozne situacije. Ampak se mi zdi, da je to stvar naše generacije, na kakšen način torej mi sploh lahko prenesemo »svet, ki gre v kurac«. Humor in cinizem sta na nek način coping mechanism.

***

Na tem mestu je mimo prišel igralec Stane Tomazin, kralj komedije in show master v predstavi.

Na tem mestu se je (naključno?) telefon, na katerem je Lana intervju snemala, izklopil.

Bilo nama je hudo nerodno, da se je del pogovora zato izgubil oziroma ostal le v najinem spominu, Lano je na temo izbrisanih zvočnih posnetkov ponoči celo tlačila mora, ampak nama je Ula že naslednje jutro prijazno priskočila na pomoč, da smo ob kavi skupaj rekonstruirale vsebino intervjuja. Spodaj so vprašanja, odgovore je sicer govorila Ula, vendar smo se poskušale skupaj spomniti tudi Borovih.

***

BB: Tako znotraj igralske ekipe kot tudi v občinstvu ste imeli zastopane praktično vse generacije. Zanima naju, če so generacijske razlike kakor koli vplivale na odnos do tematike predstave, so se odzivi mlajše in starejše generacije na predstavo razlikovali?

Tako znotraj ekipe kot pri gledalkah in gledalcih smo ugotovili, da je bil drugi del predstave, torej resničnostni šov mlajši generaciji veliko razumljivejši, tudi bolj priljubljen je bil pri njih kot pri starejši generaciji. Prav tako so mlajše igralke in igralci pri ustvarjanju tega dela hitreje razumeli, na kakšen način morajo igrati in v čem je poanta tega game showa.

Druga razlika pa je povezana z jugoslovansko izkušnjo, kjer je bila stanovanjska problematika v primerjavi z danes precej dobro urejena. V zborniku Stanovanjske študije je navedeno, da se je ena tretjina stanovanjske problematike posameznic in posameznikov takrat reševala prek države in državnega sistema. Ko smo se pogovarjali s Srno Mandič, se nam je z današnje pozicije Jazbinškov zakon zdel bizaren. Bizarno se zdi, da se reševanje stanovanjske problematike prepusti prostemu trgu, prestavi iz državne domene na prosti trg. To je z današnje pozicije in z vidika nas, ki imamo izkušnjo prostega trga, čisto nepredstavljiva odločitev. Pri tem je treba upoštevati tudi kontekst na novo nastale države, ki je za nek začetni zagon potrebovala zadostno količino kapitala.

BB: Predstava je zasnovana tako, da na stanovanjsko problematiko gleda kot na problem celotne populacije, ne samo mladih. Pogost je namreč diskurz, ki o tem govori izključno kot o problematiki mladih. Kako ste pristopali k tako celostni obravnavi problema?

Ugotovili smo, da se o tej problematiki največkrat piše v kontekstu mlajše generacije in da je velikokrat tudi narobe razumljena kot problematika mladih študentk in študentov, ki se želijo preseliti v center Ljubljane, ampak je v resnici veliko širša. Kot prvo: ta problem ni samo centraliziran in vezan na Ljubljano ter okolico, ampak je velik problem tudi na območjih, ki so zelo turistično atraktivna, kot sta recimo Kranjska Gora in okolica ter Primorska, ki ima tudi svojo univerzo. Tam je za študentke in študente to zelo velik problem.

Kot drugo: ne gre le za mlajšo generacijo, ki se sooča s stanovanjskim problemom. Sploh glede starejše generacije in za prizor o babicah je bil ključen vir ProjektVida zavoda Humanitarček. Izhajali smo iz zapisov predvsem starejših, ovdovelih upokojenk, ki živijo s prihodkom, ki je pod pragom revščine, in govorijo o svojih izkušnjah. Ključno pa je bilo tudi, na kakšen način o tem govorijo, saj ne govorijo z neke žrtvene pozicije. Na stanovanjskem trgu je velik problem s starejšo in srednjo generacijo samskih oseb. Že razpisi za neprofitna stanovanja so na primer oblikovani tako, da samski ljudje in ljudje brez otrok takoj dobijo manj točk.

Ena izmed rešitev, ki se v Sloveniji sicer še razvijajo, v tujini, recimo v Španiji, pa so že veliko bolj razvite, so stanovanjske zadruge. Določena skupina ljudi se samoorganizira in ustanovi stanovanjsko zadrugo, poleg plačevanja najemnine in kritja neke osnovne, začetne investicije, imajo stanovanjske zadruge tudi rezervne sklade. Ti so namenjeni za nujne primere, v katerih član ali članica zaradi kriznih okoliščin ni sposoben plačevati mesečne najemnine. Te skupnosti so lahko torej pogosto zelo samooskrbne in solidarne. Gre tudi za solidarnost v smislu sobivanja, kjer starejši skrbijo za mlajše člane in obratno, lahko tudi skupaj kuhajo, skrbijo za otroke in podobno, ampak je treba poudariti, da to ni vedno nujno, ampak odvisno od posameznega primera. Zdi se mi pomembno opozoriti, da zadruge po navadi nastanejo po principu javno-zasebnega partnerstva; posameznice in posamezniki poskušajo situacijo reševati skozi zasebna združenja in investicije, ampak z občinskimi olajšavami. Čeprav iz izkušenj vemo, da javno-zasebna partnerstva velikokrat ne delujejo, gre pri stanovanjskih zadrugah v večini primerov res za solidarno in skupnostno gibanje, ki ne omogoči samo bivalnega prostora, ampak tudi alternativen način sobivanja. In prav pri tem je ključen ravno moment samoorganizacije in solidarnosti.

BB: V pogovoru po predstavi ste omenjali idejo tretje faze projekta v obliki intervencije v javni prostor; od kod ta želja in zakaj ste se odločili, da je na koncu niste izvedli?

Pri takih tipih predstav, ki govorijo o problematikah, ki se trenutno dogajajo, in verjetno tudi nasploh pri političnem gledališču, se velikokrat pojavlja vprašanje: »Kako bo pa ta uprizoritev pripomogla k temu, da se dejansko nekaj spremeni?« Da ne gre samo za odraz neke situacije ali pa njene interpretacije, ampak tudi za aktivno intervencijo.

Imeli smo ideje za intervencije, ampak smo čez čas ugotovili, da so take akcije zelo kompleksne in bi zahtevale samostojen projekt, sploh če hočemo, da so efektivne in ne le nominalne. Če bi želeli izpeljati predstavo in to, bi bilo na koncu vsega preveč in nismo želeli, da bi bilo oboje narejeno samo na pol.

Na začetku procesa smo na vaje povabili nekaj strokovnjakov s tega področja in hitro ugotovili, da so rešitve zelo jasne. Jasno je, kaj bi bilo treba storiti, da se situacija spremeni, ampak da se tega enostavno noče narediti. Predvsem zato, ker so ljudje, ki to urejajo, velikokrat na privilegiranih pozicijah in bi s temi rešitvami oziroma zakoni škodili samim sebi, zato se to rešuje zelo nesistematsko.

BB: Za konec pa še nekaj o gostovanju na Borštnikovem srečanju. Gre za site-specific projekt, ki ste ga zelo uspešno prenesli na novo lokacijo. Kako je to potekalo in kakšne nove horizonte lahko odpira drugačno prizorišče?

V prvi vrsti se zahvaljujemo festivalu Borštnikovo srečanje, ki je omogočil zelo efektiven prenos neke zelo site-specific predstave. Predstava je v novem prostoru neverjetno dobro funkcionirala. Prostor v Mladincu, kjer smo jo igrali, je v resnici prostor za bralne vaje, ki smo ga mi poskusili preurediti v stanovanje, medtem ko je prizorišče v Mariboru dejansko bilo stanovanje, zato smo tehnični ekipi zelo hvaležni za to opcijo. Sreča je bila tudi, da so igralci in igralke ta prostor sprejeli in so se bili pripravljeni nanj prilagoditi ter ga v igralskem smislu osvojiti. Tudi tehnična ekipa se je zelo potrudila, veliko dela je bilo vloženega v to, da so zvok, svetloba, rekviziti in scenografski elementi funkcionirali. Priprave na to – v stanovanje je bilo namreč treba namestiti ustrezno električno napeljavo – so trajale kakšen teden. Hvaležni pa smo tudi vremenu, da nas ni pustilo na cedilu.

Site-specific projekti izhajajo in temeljijo na (ponovno) najdenih prostorih in zato je ta prenos, ki se zgodi na gostovanju, kjer vstopaš v lokalno okolje, ki ti je v bistvu tuje, a hkrati tam najdeš neke nove potencialne prostore, tako zanimiv. V tem smislu je to zelo kreativen, a hkrati naporen proces. V drugačnem prostoru z novimi pogoji iščeš tudi novo atmosfero prostora, ki lahko potem v uprizoritvi funkcionira drugače. In to je nor občutek, kot da na novo gledaš predstavo.

Z Ulo in Borom sva se pogovarjali Manca in Lana. Hvala obema, naslednjič bova snemali z dvema telefonoma:)

Se beremo!