BB/7. Nekaj misli o snovanju okrogle mize

Okrogla miza Snovalno gledališče: razraščanje in esenca
v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) in Programom ARS
6. 6. 2025

Borštnikovo srečanje vsako leto poleg tekmovalnega in spremljevalnega programa pripravi tudi dodatni program, ki po navadi vključuje razstave, pogovore, okrogle mize in podobno. Letos je bila prva od dveh okroglih miz namenjena snovalnemu gledališču, in sicer je nosila naslov »Snovalno gledališče: razraščanje in esenca«. Druga bo namenjena priredbam dramskih besedil, udeležite se je lahko 13. junija ob 17.00 na Malem odru. Vabljeni!

V pogovoru o snovalnem gledališču so sodelovali Zala Dobovšek, Ula Talija Pollak, Varja Hrvatin in Blaž Lukan, moderirala pa ga je Ana Lorger. Obiskovalci dogodka smo bili maloštevilni, večinoma študentje in strokovna publika, a debata je zaokroženo, aktivno in lepo tekla. Kljub temu se mi zdi vredno izpostaviti nekaj premislekov (ali pomislekov) glede zastavljenih vprašanj, saj so ta pri kreiranju okrogle mize ključna in pomembno vplivajo na njen potek, hkrati pa tudi na predstavitev tematike ter z njo povezanih problematik.

Glavna tema pogovora je bilo torej snovalno gledališče, pri čemer je treba nujno (pa čeprav to ni enostavno), kot so poudarili tudi sodelujoči, vzpostaviti razlikovanje med snovalnimi, avtorskimi, dokumentarnimi, raziskovalnimi in drugimi projekti. Snovalno gledališče (ang. devised theatre) bi lahko razumeli kot gledališče, ki je po besedah Blaža Lukana v izhodišču »rezultat osamosvojitve gledališkega jezika in režije«, in se, kot je povedala Zala Dobovšek, začne »čisto iz začetka«. V strnjeni (in nepopolni) definiciji gre torej za gledališče, pri katerem besedilo običajno nastaja sproti, koncept in struktura uprizoritve pa se postopoma izgrajujeta. Hkrati snovalno gledališče še ne pomeni nujno dehierarhiziranega procesa dela, kot se velikokrat napačno predvideva. Podobno je s tematikami, ki jih uprizoritve, nastale po snovalnem procesu, odpirajo. Kot je povedala Zala Dobovšek, »progresivna forma še ne pomeni progresivne reprezentacije«.

Vprašanja so bila zasnovana in tudi postavljena z jasno ločnico na teorijo in prakso, pri čemer sta bila Zala Dobovšek in Blaž Lukan tista, ki sta »štela« k teoriji, Ula Talija Pollak in Varja Hrvatin pa k praksi, hkrati sta bili tudi predstavnici mlajše generacije, preostala dva sodelujoča pa starejše. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, je, ali je taka delitev pri konceptu, kot je snovalno gledališče, zares smiselna, ali bi bilo morda bolje teorijo povezovati s prakso, saj bi šele s tem koncept snovalnega gledališča lahko hkrati razumeli kot zgodovinski pojem, ki se s tem imenom v slovenskem prostoru pogosteje pojavlja zadnjih 10 let, in kot ves čas razvijajoči se koncept, ki ga lahko šele hkratna teoretična in praktična raba ter sopostavljanje dokončno definirata. Sama bi si tako v pogovoru morda želela več take vrste povezovanja, čeprav so se odgovori sodelujočih v nekaj primerih tudi lepo dopolnjevali.

Drugi pomislek je vezan na vprašanje o kritiki in o tem, kako bi kritika izgledala, če bi vanjo vključili tudi sam proces ustvarjanja. Zdi se mi, da gre pri tem za površno (a morda namenoma nekoliko duhovito) prenašanje koncepta snovanja na področje kritiškega pisanja v smislu poznavanja ozadja neke uprizoritve. Čeprav se zdi proces dela pri snovalnih projektih manj vnaprej začrtan kot pri drugih vrstah gledaliških projektov, gre vseeno za proces, načeloma namenjen avtorski ekipi oziroma sodelujočim, ne pa kritiki kot »zunanjemu opazovalcu«. Vprašanje tako odpira popolnoma novo temo, ki je veliko bolj vezana na problematiko kritike nasploh, na smisel ali namen kritike, ki jo lahko v eni od interpretacij seveda razumemo tudi kot zapis, ki je rezultat natančnega poznavanja ozadja uprizoritve. A s tem vstopamo, kot je omenil Blaž Lukan, na področje interkritike, kar gotovo ni avtomatsko povezano s snovalnim gledališčem ali celo samo s snovalnim gledališčem.

Zdi se, da so vprašanja na okrogli mizi izhajala iz pretežno tradicionalnega razumevanja procesa dela v gledališču, torej nastajanja besedila, vloge dramaturginje ali dramaturga in režiserke ali režiserja, vse skupaj pa je bilo prenešeno na področje snovalnega. Do neke mere so taka vprašanja seveda smiselna, več kot smiselno je prevpraševati vlogo dramaturginje ali dramaturga pri takih uprizoritvah in se dotakniti problemov, ki se pojavljajo pri nastajanju besedila, a hkrati se mi zdi snovalno gledališče v svojem bistvu toliko oddaljeno od klasičnega dramskega procesa, da bi bilo verjetno še bolje ter bolj zanimivo, če bi se tudi diskusije lotili na »neklasičen« način. Zanimivo bi bilo na primer na podlagi izkušenj udeleženih v pogovoru izvedeti, kako se snovalni projekti začnejo, koliko raznolike so lahko vstopne točke v take projekte in da vsi snovalni projekti morda niso že od samega začetka mišljeni kot snovalni. Na ta način bi se lahko teorija in praksa ter pogledi različnih generacij še lepše povezali, s tem pa bi morda nekoliko lažje tvorili zaokroženo celoto, ki bi dodala majhen, a hkrati pomemben košček k razumevanju kompleksnosti snovalnega gledališča.

Kljub nekaj izpostavljenim pomislekom se mi zdi na koncu nujno povedati, da je bila okrogla miza produktivna, debata na več mestih inspirativna, predvsem pa je odprla nekaj vprašanj, o katerih bi bilo smiselno še premišljevati – morda tudi v obliki še kakšne okrogle mize na isto temo. Pri tem imam v mislih predvsem hierarhičnost znotraj (snovalnih) procesov in seveda vprašanje natančnejšega pojmovanja snovalnega gledališča. Zdi se mi namreč, da bi bilo za diskusijo in nadaljnje raziskovanje ali premišljevanje o snovalnem gledališču bolj kot oziranje v preteklost in zgodovino samega pojma smiselno iskanje stične točke aktualnih snovalnih projektov, predvsem pa ugotavljanje, na kakšen način njihove avtorice in avtorji ali celotne ekipe razumejo lastno delovanje ter s tem pojem snovalnega.

Posnetek okrogle mize si je že mogoče ogledati na YouTube kanalu Borštnikovega srečanja (na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=X9XOIvyd3-s), kmalu pa ga boste lahko poslušali tudi na programu ARS.

Lana