BB/18. Kako si izboriti kos torte?
Borštnikov performativ #3
Koncept v okviru predmeta Performans na drugostopenjskem magistrskem študijskem programu Dramaturgija in scenske umetnosti na UL AGRFT
9. 6. 2025
Del dodatnega oziroma v tem primeru študentskega programa Borštnikovega srečanja je bil letos tudi performativni dan ali Borštnikov performativ #3 – predstavitev performansov, ki jih magistrske študentke in študentje AGRFT ustvarjajo v okviru predmeta performans, ki ga vodi Zala Dobovšek. Performanse smo si lahko ogledali na osmi festivalski dan kadarkoli med 12. in 20. uro.
Performansi so napolnili Kazinsko dvorano, prostor pred njo in okrog nje, zdelo se je, da so se tako prelivali skozi celotno nadstropje. Performativni dan, ki letos poteka že tretjič (in torej postaja neke vrste tradicija), je sicer postavljen v prostore AGRFT na Trubarjevi v Ljubljani. Prenos zato seveda zahteva nekaj prilagajanja, ampak vseeno se zdi že samo povabilo celotnega »projekta« na Borštnikovo srečanje več kot dobrodošlo. Gre namreč za svojevrstno predstavitev akademije v drugačni obliki, kot so študentske produkcije, ki so vsako leto del festivala.
Zaradi daljšega trajanja bi pričakovali, da si jih bo lahko ogledalo večje število ljudi in da bodo zanimivi tudi nekoliko drugačnemu profilu občinstva kot siceršnji program Borštnikovega srečanja, vendar se je (vsaj med mojim obiskom) zdelo, da se v teh prostorih giblje manjše število ljudi, kot bi si želeli. Prijetno presenečenje je bila skupina srednješolk in srednješolcev iz Ljutomera, ki so, ko sem sama vstopila v glavni prostor in lahko uzrla performans Nike Korenjak, več kot zavzeto spremljali ter poslušali njene pripovedi, eden od učencev pa je, tik preden se je skupina morala odpraviti, še zadnjič stekel do Gabrijela Lazića, da mu je namenil (še en) objem. Zdi se torej, da bi bili srednješolci in srednješolke dobra ciljna publika, kar lahko morda služi kot priporočilo za prihodnje leto in oblikovanje promocije oziroma PR-ja za take vrste dogodkov. Kakorkoli, srčno upam, da je performanse videlo čim večje število ljudi in da bodo take vrste dogodki tudi v prihodnje del festivalskega programa.
Če se nekoliko dotaknem še vsebine Borštnikovega performativa #3.
Videli smo lahko na primer problematiziranje prekomerne produktivnosti, izgorelosti, pomena počitka in dajanja samega sebe »na off« – Suzana Krevh se je namreč odločila za performans v trajanju, ki ga, kot duhovito pojasni, tokrat ni mogla izvesti. Ne, popravek, izvedla ga je, vendar ni mogla biti prisotna. V ediciji na Trubarjevi smo jo lahko opazovali zaprto v sobo, z jogijem in televizorjem, na katerem je binge watchala eno svojih najljubših serij. Tokrat pa nas je pričakala prazna soba z jogijem in napisom »ARTIST IS NOT PRESENT!« (Marina Abramović bi bila gotovo ponosna). Marina Abramović je Suzano spremljala tudi pri njenem drugem performansu, Only good shit in 2025, v katerem lahko gledamo posnetke performerke na različnih straniščih, ko včasih uspešno, spet drugič neuspešno opravlja veliko potrebo. »Imagine Marina Abramović doing this« – tudi če ni Marina Abramović, je performans učinkovit, predvsem pa dovolj glasen in na pravem mestu, da je to skorajda prva stvar, ki jo tako slišimo kot vidimo, ko vstopimo v prostor.
Našo pozornost takoj ujame tudi ogromna miza z napol razrezano, napol pojedeno torto in kar nekaj prtički, ki so lično zloženi v trikotnike ter razporejeni okrog nje. Bliže kot pridemo, bolje lahko vidimo, da so na prtičkih napisana imena slovenskih režiserjev. In tu pa tam tudi kakšne režiserke. Jaka Smerkolj Simoneti namreč predstavlja razmerje med režiserji in režiserkami v slovenskem gledališču, tokrat specifično v mariborskem. Poleg mize, ki že sama po sebi govori dovolj, smo lahko videli tudi neke vrste dokazni material. Šokantno, a hkrati ne preveč presenetljivo, kot nazorna predstavitev problema pa je služil tudi natisnjen repertoar prihajajoče sezone v SNG Drama Maribor. Še en razlog več, zakaj bi moralo performans (in nasploh Borštnikov performativ) videti še več ljudi.
Performans Ajde Pirtovšek se je ukvarjal s potrošnjo in hkrati trajnostnostjo (tisti, ki Ajdi sledite na Instagramu, upam, da ste zasledili njen time lapse postavljanja stola:)), pri »performativnem kinu« pa na nek način tematizira izgubo, ki se je zgodila, še preden bi jo lahko zares čutili ali dojeli. Ob performativnem kinu je 8 ur (z nekaj odmori) stal Gabrijel Lazić, ki je skozi lastne zgodbe in prigode odstiral razne nivoje toksične moškosti, takega ali drugačnega sovraštva, predvsem pa, ker je šlo za primere sporočil, poslanih po raznih dating apps, v današnji družbi zelo »popularnega« ghostanja. Gabrijel je s prevezo na očeh stal na enem mestu in nam v »navodilih« svojega performans ponudil objem oziroma nas povabil, če bi si objema želeli. Lahko smo mu tudi kaj zašepetali na uho, pri čemer nam je zagotavljal, da bo to ostalo skrivnost. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko objemov je Gabrijel dobil (ali koliko smo jih dobili obiskovalke in obiskovalci), koliko skrivnosti je izvedel, predvsem pa, koliko ljudi se je po prvem, začetnem objemu ter nato prebranih besedilih, napisanih na posteljne rjuhe, vrnilo.
Prodoren je bil tudi performans Nike Korenjak, ki je brala različne zapise oziroma zgodbe žensk, ki so bile žrtve takega ali drugačnega nasilja znotraj partnerskih odnosov. Na vrvici za performerko smo lahko videli s ščipalkami obešene fotografije, ki jih je avtorica posnela po »motivih« ali navdihu posamezne zgodbe. Pretresljivi zapisi, ki pomenijo še pretresljivejše zgodbe, so lahko dialoško delovali s performansom Zale Dobovšek in Nastje Virk o femicidu, kjer smo lahko na podlagi izbranega predmeta ugotovili, katera je »naša« pesem o femicidu.
Čeprav sem navedla oziroma izpostavila le nekaj performansov, je bil vsak izmed njih več kot vreden ogleda, žal mi je tudi za nekaj performansov, ki smo si jih lahko ogledali na Trubarjevi, v tokratni ediciji pa ne. Spodaj je zato še nekaj fotografij, posnetih na Borštnikovem performativu #3, in seznam vseh sodelujočih.
Raznoliki performansi oziroma projekti, nekateri interaktivni, nekateri lahkotnejši, spet drugi ne, nekateri z navzočo performerko ali performerjem, spet drugi ne, so tako odražali ne le trenutno aktualne teme, s katerimi se ukvarja vsaka posamezna avtorica ali vsak posamezni avtor, temveč tudi večno pereče družbene probleme, ki bi jih bilo treba v taki in temu podobnih oblikah še pogosteje prevpraševati, predvsem pa razstavljati, predstavljati, prikazovati – ne le na performativnem dnevu ali festivalu, kot je Borštnikovo srečanje.
Sodelujoči:
Nika Korenjak, Suzana Krevh, Gabrijel Lazić, Tilen Oblak, Lučka Neža Peterlin, Ajda Pirtovšek, Jaka Smerkolj Simoneti, Nastja Virk, Sara Živković Kranj, Nina Kuclar Stiković, Zala Dobovšek
Lana