BB/16. Ed è subito sera
Agmisterij (zadnjič)
Klemen Kovačič
Bunker Ljubljana
11. 6. 2025
Klemen Kovačič je 11. 6. 2025 na tribuni dvorane Ondine Otta Klasinc (če upoštevamo naslov, torej zadnjič) izvedel svoj 8-urni performans Agmisterij. Agmisterij, ki je sicer nastal kot magistrska produkcija (v koprodukciji z Bunkerjem Ljubljana), združuje performans v trajanju in buto ter je, kot lahko preberemo v opisu, »obračun avtorja/performerja s samim seboj«. Sama sem si performans prvič ogledala v njegovi »četrtič« ediciji v Stari mestni elektrarni v Ljubljani, tokrat sem svoje pavze in izhode drugače razporedila ter si ga ogledala še enkrat.
Kot je Agmisterij obračun s performerjem, je na nek način lahko tudi obračun posamezne gledalke ali posameznega gledalca s samim seboj. Zaradi tega je spodaj zapis, ki bi ga lahko brali kot navajanje razlogov, zakaj gledati Agmisterij (kar je, če gre res za zadnjo ponovitev, morda nekoliko kontraproduktivno). Ali pa iskanje načina za opis 8-urne izkušnje. Ali preprosto nizanje tega, kar Agmisterij ponuja, kar odpira in kar z občutljivostjo na eni in neizprosnostjo na drugi strani daje. Ta zapis bo torej poskus združevanja dveh vsakič na svoj način transformativnih izkušenj. Pa tudi neke vrste zahvala ali pa prošnja, da bi se zgodil še Agmisterij petič ali šestič, Agmisterij, ki bi še trajal in trajal vedno znova.
(Čeprav bom poskusila v zapisu zajeti čim več občutkov in misli o Agmisteriju, pa vse to z zavedanjem, da bo mnogo ostalo neizrečenega in neomenjenega, kar pa samo govori v prid bogatosti in kompleksnosti videnega.)
***
Agmisterij je potovanje.
Agmisterij je magisterij je agmisterij.
Agmisterij je trajanje.
Agmisterij je molitev, ki traja.
Je glas na posnetku, ki teče, prehaja iz besede v besedo, razkriva spomine,
razkriva življenje, kot je, čas, ki traja, drsi iz preteklosti v sedanjost in gre neumorno naprej,
preliva en spomin v drugega,
»to je tvoj prvi spomin / tu se pričneš«,
miren glas, ki nas vodi,
telo, ki zapolnjuje prostor,
z gibi, očmi, pogledom,
otrese roki, dva prsta na vsaki, ki se dotakneta, prvič, drugič, pobrišeta pod očmi
in spet in spet,
koščki mozaika, ki je spomin, ki je vse, kar je, vse, kar sem,
zrnca peska, črta, ki se na začetku sklene, tako da ustvari igrišče,
igrišče za igro otroštva, mladosti in transformacije,
črta, ki zameji, do kod je dovoljeno iti, fizična meja med igralcem in občinstvom,
nekaj, kar varuje intimo, telo, zgodbo, ki se razgalja, a hkrati vleče vase vse, kar je okrog,
medtem ko občinstvo bolj ali manj nepremično sedi in gleda, gib na odru sestavlja svoj svet,
svet, ki je že nastal in obstaja, a nastaja vsakič znova, se neprekinjeno spreminja,
ne, ponudi prostor za spreminjanje.
Agmisterij je vdih in šele mnogo kasneje izdih.
Kot da vsaka prižgana in kasneje upihnjena sveča, pa tudi vsaka vžigalica, šteje korake,
kot da vsak stol in vsaka miza dobivata svojo zgodovino ali pa jo razgaljata in se poslavljata,
kot da se lahko vse sestavi in znova razstavi, pa spet sestavi in zgradi celoto,
kot da ima voda, ki kaplja, svoj čas,
kot da ni na svetu ničesar, kar daje več svobode kot rdeča zavesa,
kot da je v življenju od samega začetka oder vse, kar sega v dolžino, višino in globino.
Vdih.
Izdih.
***
Agmisterij po svoje osvobaja, v ravno pravi meri nam pusti sanjati, pusti nam, da smo v pričakovanju, a hkrati da so lahko naša pričakovanja prava, točna, da sestavljajo zgodbo, ki ni le zgodba nekega posameznika, temveč tudi naša. Hkrati je to zgodba, ki nastaja sproti, ki je od samega začetka ranljiva, ki se ne pretvarja, da predeluje nekaj, kar je že predelano, ali da pričakuje drugačne razplete nečesa, kar se je že razpletlo. Agmisterij pusti, da čutimo nekaj, kar je lahko univerzalno, a je hkrati vsakemu od nas lastno, daje občutek, da ni bilo z besedami do zdaj še nič izrečeno dovolj »dobro« ali dovolj prav, polni prostor v sebi, okrog sebe, istočasno tudi zunaj nas in v nas,
»zbrati preteklost,
kar je je, v vsem svojem obsegu
in jo, vso naenkrat, spustiti,
v enem samem zamahu,
jo vreči,
zasuti z njo ves tukaj in zdaj,
ta kraj, ta hip,
to telo, ki jo naseljuje, sprejema in hrani«
***
Ker je molitev.
Ker je meditacija.
Ker je vztrajnost.
Ker je mirnost, dihanje, proces in spet trajanje.
Ker vse, kar se sestavlja v ravno črto ali vrsto, potem postane del nečesa novega, ker vse vodi nekam, k nekemu koncu, ki ni konec ali pa za katerega želim, da ne bi bil konec.
Ker je vsak premik ključen, ker je vsak premik lahko stopnica k nečemu drugemu, ker je vse lahko stopnica tja, kamor se steka vse - k začetku.
***
Ed è subito sera
in je spet večer
in bi lahko vse začeli znova
in bi bilo vse, kot je že bilo,
in bi vsak delček telesa govoril svojo zgodbo,
in bi vse dobilo svoj glas, svoj gib, svoje premikanje v vetru
in bi se gramofonska igla vsakič znova, vsakič z isto nežnostjo dotaknila gramofonske plošče
in bi se vsa nežnost stekala v eno točko,
v en večer.
Lana
***
coffee count of the day – 10. dan: 4