BB/3. Dvoje klavirjev – eden s tipkami in eden brez

Double feature Gradsko kazalište Pula (HR)
3. 6. 2025

Jean Cocteau: Človeški glas
r.: Jug Đorđević

Jean Cocteau: Dolgega dneva potovanje v noč
r.: Ivica Buljan

Tišina, ki se je bojiš, in zvok, ki je preglasen,
in vmes ni nič
in tudi s smrtjo se ne konča.

You only live twice.

V drugi festivalski dan nas je uvedlo omizje s prejemniki Borštnikovega prstana Vladom Novakom, Petrom Ternovškom, Milado Kalezić in Minu Kjuder, pod moderatorsko taktirko Melite Forstnerič Hajnšek pa se je razvil luciden in nostalgije poln, predvsen pa hudomušno sproščen klepet, za katerega mi je samo iskreno žal, da sem ga morala zapustiti prej, da sem lahko ujela naslednjo predstavo. Pogovor, kot se pač na takšnih dogodkih rado zgodi, ni bil obilno obiskan, ampak vsekakor drži, kar je o tem rekla Melita: »Smo redki, ali smo jaki.«

Potem pa zares. Double feature gostujočih predstav iz Istrskega narodnega gledališča – Mestnega gledališča Pulj (ena v koprodukciji z Mini teatrom). Začelo se je s Človeškim glasom, mononadrealistično dramo, sledila pa ji je O'Neillova avtobiografska družinska drama Dolgega dneva potovanje v noč. Predstavi pravzaprav operirata po podobno-obratnem principu. Gre za dvojno razkrivanje intimnosti odnosov in slikanje portreta skrhanega posameznika (ali več njih).

Najprej je samo neskončna tema in ob rob odra stisnjena majhna telefonska govorilnica, v kateri se iz starega radia sliši napev … la voce, ho perso la mia voce ... znova in znova. Je zgodba o eni ženski in osebi na drugem koncu telefonske linije, o ženski na čustvenem robu, osebna tragedija o izgubi, zlomljenem odnosu, strahu pred prekinjeno komunikacijo, pred tišino na drugi strani, zgodba o ženski, življenje katere visi na nitki – oziroma kablu telefonske slušalke. Izredno čustveno nabita in surovo realistična igra Dijane Vidušin pa se v drugem delu predstave spremeni v baročno obarvan sanjski psevdooperni spektakel. Vsakdanja oblačila zamenja pompozna večerna toaleta, neskončno črnino pa baročno poslikan koncertni klavir, ki mu manjkajo tipke in katerega zvok se iz glasbe spreminja v vedno bolj neznosen hrup. Konča pa se s tišino, ki ni odrešujoča, in telefonom, ki spet zazvoni, tokrat brez odgovora.

V drugi predstavi pa se s klavirjem vse začne. Podoba srečne družine, ki si ob klavirju prepeva You only live twice. Ampak sreča je, seveda, samo navidezna. Vsak od družinskih članov, ki jih v večplastnih in raznolikih karakterizacijah upodobijo Marko Mandić, Alma Prica, Rok Juričić in Luka Grbić, ima svoje rane, zasvojenosti, neizživete sanje, in postopoma se te sestavijo v kompleksno družinsko tragedijo. Začne se z glasbo, le navidezno kolektivnostjo, ki se gradi za družinsko jedilno mizo, ko se zavesa dvigne in se razkrije labirintu podobna struktura iz belih fluorescentnih luči v ozadju, pa se zgodba postopoma razgradi v posamezne osamljenosti. Kar zadeva scenografski razvoj, pa se sprašujem, kako predstava funkcionira v puljskem gledališču ali v Mini teatru, saj zaradi dejstva, da je zasnovana zrcalno, da torej vzorec na tleh zrcali strukturo luči, pogled od spodaj ni bil optimalen, da bi transformacija prizorišča zaživela v polnem efektu.

Dve gostujoči predstavi sta se torej presenetljivo lepo dopolnjevali v nepričakovani diptih: dvojni intimen portret, dvojne zasvojenosti, dvojne sanje, ene nadrealistične in ene neizpolnjene, dvojna transformacija v nadrealistični svet, dvojna tragedija, ena osebna in ena družinska, in dvoje klavirjev – eden s tipkami in eden brez.

Manca Tea Devetak

coffee count of the day – 2. dan: 3 (ali jake)