BB/20. Čakaj, kdo je rekel, da je zemlja last človeka?

Žiga Divjak, Gregor Zorc
Bodočnost
Mestno gledališče ljubljansko, Beogradsko dramsko pozorište (RS)
14. 6. 2025

Sklop tekmovalnih predstav 60. festivala Borštnikovo srečanje je v soboto zvečer zaključila Bodočnost, ki je nastala v koprodukciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Beograjskega dramskega gledališča. Ustvarjalci so ustvarili koreografijo, ki brez besed reflektira človeške odločitve, posege v naravo, ekološke katastrofe in spremembe v svetu, ki nas bodo nenazadnje stale tudi življenja, če bomo še naprej s takšno hitrostjo nadaljevali z uničevanjem lastnih tal pod nogami.

»Upati na boljšo prihodnost ne pomeni zgolj pasivno čakati nanjo, temveč si aktivno prizadevati za njeno uresničitev. Ko dejavno skrbimo za prihodnost, upanje raste, se širi in oplaja samo sebe.«

Na odru, kjer stoji velik peskovnik, spremljamo običajno dogajanje na plaži. Dvanajsterica igralcev (Bernarda Oman, Lara Wolf, Lotos Vincenc Šparovec, Gregor Gruden, Iztok Drabik Jug,  Gregor Zorc, Milena Vasić, Jana Bjelica, Marija Pikić, Milan Kolak, Stefan Starčević, Milan Zarić) v vlogi dopustnikov nam preko fizisa prikazuje trenutke, ki jih poznamo iz lastnega življenja. Saj veste, mladi ljudje z glasno glasbo, ki igrajo karte in nam gredo na živce, ker ne moremo v tišini brati nove kriminalke. Starši, ki kričijo na svojega otroka, da je sedaj čas, da pride iz vode, in potem kriči še on, da bi samo še malo ostal. Par, ki na plažo prinese cel apartma in si potem prisvoji več prostora, kot je dovoljeno po nenapisanem pravilniku o ležanju na plaži. Tam so tudi strastni mazalci sončne kreme, ki so beli kot sneg. Strastni ne-mazalci sončne kreme, ki pa so rdeči kot rak. Verjetno še kak mlad par, ki se valja drug po drugem. Ali pa kakšen starejši gospod, ki zelo na glas smrči, vendar ga žena ne želi zbuditi, ker ima zdaj vsaj svoj mir. Sej veste, te običajne zgodbe s plaže, ki so tako zelo običajne, da jih do večerje že pozabimo.

Ampak ta »običajnost« je pravzaprav najbolj srhljiva. Kajti ko ljudje končajo svojo izmeno praženja na soncu, gredo in za seboj pustijo spominke vseh oblik in velikosti. Danes ima žal že vsaka stvar svoj fizični odtis. Ne izdelujemo več trajnih stvari, kot so jih nekoč (in danes obstajajo v muzejih), ampak prevladujejo izdelki za enkratno uporabo, ki bodo z nami ostali še dolgo. Za človekom torej ostajajo vidni in nevidni odpadki. Do naslednjega jutra, preden plažo naselijo novi dopustniki, pa vsi odpadki “čudežno izginejo” (itak da ne v morje, izpuhtijo na Mars). Pločevinke piva, ostanki hrane, zaviti v plastiko, brisače, plastični ovoj za plastično blazino, polomljeni dežniki, predrte plastične žoge, plastika, plastika in še več plastike … Udobni hedonizem ne bo rešil okoljske krize.

»Čeprav ima plastika kratko zgodovino (manj kot 100 let), je njena prihodnost neomejena. Vsa plastika, ki je bila kadarkoli proizvedena, je še vedno tukaj.«

Uprizoritev, ki sega po univerzalnem človeškem jeziku, po gibu, spremlja projecirano besedilo Toma van Doorena iz knjige Načini leta. Zapisane besede govorijo o zgodbah ptic na robu izumrtja, predvsem o laysanskem albatrosu, ki živi na havajskem atolu Midway sredi Tihega oceana. Na prvi pogled se besedilo ne ujema z dogajanjem na plaži, saj opisuje bujno naravo daleč stran od nas. Vendar se posledicam človeških dejanj nobena narava ne more izogniti. Avtorja predstave Žiga Divjak in Gregor Zorc sta tako brez besed odpirala teme o antropocentričnem egoizmu, nonšalantnem odnosu do okolja, hrupu našega bivanja in hitrosti našega življenja. Kajti če le za sekundo utihnemo, lahko slišimo kaj drugega. Zato za uro in pol naš slušni aparat prevzame zvok morja, škržatov, rajskih ptic, hoje v natikačih, odpiranja pločevink piva, nežnih tropskih ritmov (avtor glasbe Blaž Gracar) in svetovno znane Macarene.

»Ko gnezdeči albatros tiho ignorira človekovo prisotnost, postane očitno, da ni najbolj tragično to, da se albatrosi ne zmorejo prilagoditi novim nevarnostim ter se naučiti razlikovati med hrano in plastiko; tragično postane dejstvo, da se človeška vrsta noče in ne zmore prilagoditi.«

Plaža deluje kot prostor tisočerih zgodb in za marsikoga predstavlja najbližji stik z naravo. Vendar človek pozablja, da na Zemlji ne živi sam in da je bilo pred njim mnogo drugih živih bitij, ki se na teh krajih počutijo ravno tako domače kot on. Z onesnaževanjem okolja ne ogrožamo samo t. i. rajskih ptic, katerih imen še nikoli nismo slišali (ne da bi bile sicer te kaj manj pomembne), ampak tudi lastno vrsto, ki ji bo enkrat grozilo prav takšno izumrtje. Če je potemtakem oder peščena plaža (scenograf Igor Vasiljev), potem je avditorij morje, v katerega akterji odlagajo vreče smeti. Mi smo morje plastike. Mi smo te ptice v prihodnosti. Mi smo sladoled, ki se topi na vročem soncu. Mi smo prenatrpana plaža, polna odpadkov. In mi se smejimo komičnim situacijam predstave Bodočnost, ki poskušajo na grenko-sladek (in tudi pekoč) način prikazati surovo resnico.

»Nam izumrtja celotnih vrst ne sporočajo, da moramo spremeniti svoje navade - kaj mora budnemu opazovalcu sporočati izumrtje celotne vrste?«

In potem sledi še odhod domov. Hitro nazaj, da bomo lahko hitro spet šli. Ker je dopust, dolg kot čik pavza, samo začasen beg pred resničnim življenjem. Čeprav morebiti bolj človeški kot delovni teden v pisarni. No, torej, kaj bomo sedaj? Kaj bomo naredili? Ali se to raje dogovorimo po dopustu, ker imamo ravno zdaj rezerviran apartma v Vodicah, pa ne moremo več zastonj skenslat. Saj lahko narava in izumrtje še malo počakata, a ne?

coffee count - 13. dan: 6

Nika Šoštarič