BB/2. »I don’t want to set the world on fire«
Il fuoco era la cura / Zdravilni ogenj
po motivih romana Raya Bradburyja Fahrenheit 451
2. 6. 2025
Uprizoritev Zdravilni ogenj / Il fuoco era la cura (režija in zasnova: Sara Bonaventura, Claudio Cirri in Daniele Villa) se drzno in predvsem z različnimi uprizoritvenimi strategijami loti priredbe romana Fahrenheit 451 Raya Bradburyja, katerega osnovno zgodbo združuje z antiutopičnimi razmisleki o prihodnosti, tematsko aktualizacijo in predvsem vprašanjem kontradiktornosti informacij v že tako medijsko in tudi drugače prenasičenem svetu. Bradburyjev roman je tako po eni strani v ospredju, hkrati pa deluje le kot ena izmed linij v sicer motivno razpršeni uprizoritvi, ki pa je formalno ločena na prolog, prvi, drugi in tretji del ter epilog.
Hkrati se nahajamo v letu 2051, ko spremljamo pogovor z igralci po predstavi, ki nastaja v časih izjemne cenzure (tako na literarnem kot gledališkem področju), igralci pa se spominjajo izkušenj izpred 20, morda tudi 30 let, ko je bila situacija seveda drugačna. Poleg (malenkost prirejene) zgodbe romana, ki je v določenih trenutkih tudi v intertekstualnem odnosu do istoimenskega filma Françoisa Truffauta iz leta 1966, so tukaj še trenutki, ko igralci zamrznejo v »slikah«, nastalih na podlagi določenih knjig (ki jim je vestno dodana po njih navdihnjena glasba); pa tudi segmenti preizkusa izoliranosti, ki jo s študenti opravlja Univerza Harvard, utopično in avtoreferencialno razmišljanje o produkcijskih pogojih v gledališču, problematiziranje tega, kako dobro volivci dejansko razumejo delovanje politike in volitev ... Vsebinsko izstopajoče (tudi zaradi pogostosti in številčnosti, kar je več kot dobrodošlo) so tudi protislovne izjave, ki se ena za drugo – in ena nasproti drugi – nizajo na ekranih na zadnji steni odra.
Vsaka izmed tematskih in po svoje tudi fabulativnih linij bi lahko delovala kot zaokrožena celota, v uprizoritvi pa si sledijo v nizu krajših odsekov, katerih zaporedje ne sledi določenemu vzorcu, a jim lahko zaradi jasnih in konsistentnih sprememb v načinu naracije, igre ali konec koncev postavitve scenskih elementov (pri tem mislim predvsem na postavitev stolov na sprednji del odra) vseeno brez težav sledimo. Sopostavljenost teh odsekov pripomore k učinku nasičenosti, protislovnosti, predvsem pa negotovosti, verjetno tudi nelagodnosti glede prihodnosti – ali bolje glede sodobnosti, ki je bolj ali manj blizu temu, kar v romanu napoveduje Bradbury. Ker je uprizoritev nastala »po motivih« romana, se pri tem odpira splošnejše vprašanje adaptacije proznega besedila za gledališče. Uprizoritev namreč veliko prizorov gradi na naraciji, ta je lahko v obliki voice-over glasovnega posnetka, lahko jo govorijo igralci direktno v mikrofone ali pa jo beremo projicirano na ekranih, občutek pa je, da je te naracije v določenih trenutkih preveč, predvsem je vprašanje, ali je za potrebe uprizoritve res nujno skoraj do potankosti razložiti osnovno zgodbo romana. Narativne dele uprizoritve bi lahko dojemali kot bolj »statične«, dinamičnejši in po natančnosti izvedbe impresivni so gibalni deli. Presunljivi so bili predvsem trenutki pohitrenega gibanja in na drugi strani »freeze« trenutki. Izstopajoče je bilo tudi oblikovanje luči ter izbor glasbe, ki, kot že omenjeno, največkrat tematsko ali vsebinsko sledi izbranim naslovom knjig.
Napisi, ki se eden za drugim vrstijo na ekranih na zadnji steni odra, gledalca sprva morda zmedejo, slej kot prej pa lahko ugotovimo, da gre za izpostavljanje kontradiktornosti izjav, s čimer je pod vprašaj postavljena njihova resničnost, konec koncev tudi legitimnost in hkrati legitimnost pozicije tistega, ki jih izreka. Avtorjev izjav seveda ne poznamo, a hkrati so te dovolj »splošne« (ali pa smo jih že v dovolj veliki meri navajeni), da je to v resnici brezpredmetno. Zapisi nas vedno znova soočijo z dejstvom, da za vsak »za« obstaja tudi »proti«, da je naša resničnost kreirana s strani takih izjav in da njihovo število le še narašča. Morda se v nekem trenutku tudi ujamemo, da bi si želeli več jasnih in enoznačnih odgovorov, kar pa je navsezadnje to, pred čimer nas v svoji knjigi svari Bradbury: želja po eni resnici namreč prehitro vodi v avtoritativno stanje, v katerem so številne knjige, s tem pa številna mnenja in znanje prepovedani.
Kaj je resnica, kje so meje resničnosti in do katere mere se distopični prikaz prihodnosti že zliva s kruto sedanjostjo, so aktualna vprašanja, s katerimi je uprizoritev učinkovito otvorila festivalsko dogajanje. Občinstvo je bilo navdušeno, stoječe ovacije pa so postavile visok standard za prihajajoče uprizoritve. Borštnikovo se tako začenja v stilu in nas znova opominja na moč kolektivne gledalske izkušnje.
Lana Krmelj