BB/14. [distopija, ki jo živimo]

Težko je začeti pisati o temi, kot je kapitalizem, natančneje naša konkretna sodobna izkušnja zahodne postkapitalistične družbe, ne da napišem to, kar je bilo že neštetokrat povedano. Ne da bi zapisala resnice, ki pa se zaradi svoje dozdevne neubežnosti zdijo že kot floskule. Težko je dati v besede to, kar večina tako ali tako prepoznava kot problem, zdi se samo tako ultimativno brezizhoden, da smo se s tem skorajda sprijaznili, zato pa je tako nujno, da to naslavlja edino sredstvo, ki uspe vsaj tu in tam ubežati temu uničujočemu mehanizmu – umetnost. Trije dva režiserja in ena režiserka mlajše generacije pa v uprizoritvah, uvrščenih v letošnji tekmovalni program, vsak v svoji unikatni avtorski govorici obračunavajo s tematikami (post)kapitalizma, vse od njegovih protooblik pa do distopičnega in spekulativnega predvidevanja možne smeri, v katero skupaj drvimo.

Ivan Cankar, Varja Hrvatin, Bor Ravbar: In mnogi drugi ... 

r. Bor Ravbar, SLG Celje v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj

14. 6. 2026

Uprizoritev In mnogi drugi ... v svoji osnovi črpa iz Cankarjevih proznih del, najočitneje črtice Mater je zatajil, ki je zaradi arhetipa cankarjanske matere, ki se v njej vzpostavlja, vtisne v slovenski kolektivni spomin. Vendar namesto individualne moralne sodbe o Jožetovi izdaji matere v njej prepoznava širši diskurz o družbenem sramu, ta je pravzaprav poglavitna rdeča nit velikega dela Cankarjeve proze. Avtorja dramatizacije, Bor Ravbar in Varja Hrvatin, v Cankarju kot svojem ustvarjalnem izhodišču iščeta motive revščine, nato pa stremita k aktualizaciji cankarjanskega arhetipa. V sodobnem ekonomsko-političnem svetu, v katerem srednji razred počasi izginja, hkrati pa so definicije delavskega razreda pogosto nejasne, namreč odnos do revščine, sram do lastne družbene pozicioniranosti in ideal izobrazbe kot edinega upanja za družbeno mobilnost, niso tako daleč od stanja zgodnjega kapitalizma, v katerem je živel Cankar – le da danes poznamo drugačne oblike prekarnosti in dela.

Uprizoritev iz historičnega realizma, blizu Cankarjevi črtici, prehaja v vedno večjo razgibanost forme, ki se prek igre s formati kot so televizijski kviz šov ali modna revija, stopnjujejo v distopični kaos. Stalnico predstavljajo lika Jožeta, Cankarjevega alter-ega iz črtice (igra ga Luka Bokšan), njegove matere (v izvedbi Vesne Pernarčič) ter apostola (Aljoša Ternovšek), najprej nekakšne moralne avtoritete, kasneje pa usmerjevalca dogajanja, ki gledalcu približa različne teoretske poglede na delavstvo. Ostali liki pa sestavljajo nekakšen kolektiv, od cankarjanskih zastopnikov sicer nekoliko različnih slojev slovenske družbe, ki pa med vrsticami vsi nosijo neko mero nelagodja do svojega razreda, ti pa se aktualizirajo v sodobno maso brezimnih delavcev, ki nastopijo v nekako zborovski funkciji, saj ustvarjajo pevsko podlago, ki poustvarja ritem industrijskih strojev ali pa drdrajočega brezdušnega ritma vsakdana. In mnogi drugi ... torej obračuna z enim od slovenskih mitov tako, da pokaže, da je v Cankarjevem svetu nekaj nam bližjega, kakor bi si morda radi priznali ali kakor je bilo naslovljeno v osnovnošolski učilnici, ko smo iz beril prebirali zgodbo o Jožetu, ki je zatajil svojo mater zaradi njene kmečke oprave, nismo pa se spraševali, kje takšen sram občutimo tudi sami.

Jonas Hassen Khemiri: ≈ [približno enako kot] 

r. Maša Pelko, SNG Drama Maribor

15. 6. 2026

Komična drama sodobnega švedskega avtorja nosi naslov matematičnega znaka, ki zaznamuje pomenskost približnega enačaja, igra se namreč s strukturo enačbe, v kateri na eni strani stoji kapital, na drugi pa teža človeškega življenja. S prikazom pravzaprav popolnoma navadnih sodobnih posameznikov na subtilen način prikaže, kako kruto z našimi življenji upravljajo mehanizmi sodobnega kapitalizma, ki so se zažrli globoko v posameznikovo osebno mentaliteto. Tako tekst kot uprizoritev opozarjata na predpostavko, ki se sprva zdi drastična ali celo smešna, a pravzaprav niti ni tako daleč od popolnoma stvarne: kakšen ultimativni dobiček nam prinese določena izkušnja (denimo – gledališki dogodek) in če se v razmerju do našega vložka (denimo – cena vstopnice) to izplača, če se izkušnja ultimativno izplača.

Režiserka Maša Pelko avtorjev večplasten prerez sodobnega boja s kapitalistično logiko zgosti na le pet igralcev, Blaža Dolenca, Petjo Labovića, Ano Urbanc, Minco Lorenci in Kristijana Ostanka. Kar ostane, so ganljivo vsakdanji liki, ki prav zaradi svoje subtilnosti boleče zarežejo, predvsem ker intimna bližina Malega odra omogoča, da se nam zdijo resnično blizu. Hkrati pa je režijski jezik igriv in iznajdljivo preklaplja med realistično igro, performativnimi izstopi in narativnimi vložki, zato uprizoritev spretno krmari med eksistenčno grozo in olajševalnim smehom. Splete se precizen prikaz tihega kapitalističnega stroja, ki zmelje vse pred seboj, predvsem to, kar je v nas ranljivega in človeškega, in ga ni mogoče ustaviti – odmora nikoli ni, tudi v uprizoritvi ne, saj je odmor igran in gledalci gledališke dvorane ne zapustijo.

Rrose Sélavy: Nafta 

r. Jan Krmelj, Mini teater

19. 6. 2026

Avtorski projekt Nafta, ki je nastal v soavtorstvu režiserja Jana Krmelja, dramaturga Jerneja Potočana ter nastopajočih Jerneja Gašperina, Diane Kolenc, Mojke Končar, Gašperja Lovreca, Lucije Ostan Vejrup in Filipa Mramorja, k vprašanju kapitalizma pristopa z vidika ekologije in umetniškega aktivizma. Za obravnavo sodobnosti pa si izbere format igre s fikcijo in fakti, ki resonira z distopičnim občutkom realnosti, ki jo živimo. Zasleduje člane razvpitega umetniškega kolektiva R. MUTT, umetnikov in aktivistov, ki so med letoma 2019 in 2023 ustvarjali razvpit podcast, nato pa izginili, domnevno brez vsake sledi, v njihovo zgodbo pa vpelje kontekst razstave transparency, na kateri so obiskovalcem omogočili vpogled v celotno svoje življenje, oziroma o njem dostopne podatke. Prek tega pa se kot ena ena izmed osrednjih problematik v uprizoritvi vzpostavi tudi podatkovni kapitalizem, morda ena izmed najbolj strašljivih novodobnih pojavnih oblik kapitalističnega izkoriščanja človeka.

V fragmentarni strukturi združuje dokumentarne podatke, osebne zgodbe, ki so resnične ali pa ne, ready-made materiale, video intervencije in sproti nastajajočo zvočno podlago. Dogajanje na odru razplasti, pomnoži, drugače kadrira in povečuje oko kamere, kar je že nekakšen režijski avtorski podpis Jana Krmelja, pogled kamere pa asociira tudi na paranojo družbe nadzora, ki jo generira digitalna doba, in z njo povezano željo po umiku, izginotju, neizsledljivosti – slednje je kolektivu R. MUTT domnevno tudi uspelo. Nafta, ta temna in gosta snov, ki je nastala iz nekoč živih bitij, pa se vzpostavi kot tisto, kar povezuje prazgodovino s sedanjostjo in prihodnostjo, ki je še slutnja, je spomin na vrste, ki so nekoč vladale zemlji, simptom destruktivnih mehanizmov sodobnega časa in opomnik časa, ki prihaja in ga nihče ne more ustaviti.

Manca Tea Devetak