Izrekanja

Premiera 19. 6. 2025, Stara mestna elektrarna

Predstava traja 1 uro in 25 minut in nima odmora.  

Koreografka in režiserka Maja Delak 

Prevajalec Pino Pograjc

Programer ter oblikovalec zvoka in glasbe Luka Prinčič

Scenografka Urša Vidic

Dramaturg Benjamin Zajc

Lektorica Tjaša Pirnar

Oblikovalec svetlobe Janko Oven

Kostumograf Andrej Vrhovnik

Grafični oblikovalec Mauricio Ferlin

Programer Raspberry Pi Jurij Podgoršek

Foto dokumentalistka Nada Žgank

Video dokumentalist Vid Hajnšek

Izvršni producentki in organizatorki Maja Delak, Tamara Pepelnik

Zasedba Nataša Živković, Mark Jacob Cavazza, Staša Popovič, Leon Marič, Loup Abramovici

Partner Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana

Finančna podpora Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Zahvale Lutkovno gledališče Ljubljana, Maruša Freya Voglar, Anja Bornšek, Jana Jevtović, Žarko Prinčič, Samo Kovač, www.1240.si

Predstava Izrekanja je bila v režiji Jordana Tannahilla premierno uprizorjena leta 2018 v produkciji torontskega gledališča Canadian Stage. Slovenska uprizoritev je nastala z dovoljenjem agencije Playwright and Marquis Literary (Colin Rivers) www.MQlit.ca.

Zlata strela za izstopajoč dogodek ustvarjalni ekipi predstave Izrekanja (sezona 2024/2025).

»To je to,« je prvi izrek markantnega Jordana Tannahilla v dramskem besedilu Izrekanja, ki ga je leta 2018 spisal na letalu skorajda v enem šusu. Enfant terrible kanadskega gledališča se v uprizoritvi Maje Delak slovenskemu občinstvu predstavlja prvič. Slovenski krst se osmišlja ob njegovem čustveno najbolj nabitem besedilu, v odprtem formatu, ki vsakič znova zahteva snovanje novega asociativnega polja, tako nastopajočih kot tudi občinstva.

Uprizoritev se snuje kot gibalna kompozicija, utelešenje prostora žalovanja, ki zdaj v gibu, zdaj v besedi brezkompromisno naseljuje pet nastopajočih. Njihova telesa postanejo plovila spomina, žalovanja. Vsaka gesta, vsaka izrečena beseda deluje kot nekakšna invazija v neizprosnost tako osebne kot univerzalne izgube. Postavitev ne išče rešitev ali trdno zakodiranih koreografskih elementov, temveč vztraja v prostoru odsotnosti, s tem pa tudi odprtosti, ki sega po tistem, kar je že izginilo. Beseda prekinja gib in gib prekinja besedo – kot odmev v prazni sobi, kot odmev neizrečenega.