BB/8. Oseba je lahko tako veliko stvari hkrati
Toxic vol. 2
7. 6. 2025
Tekmovalni program se je začel z »domačo« uprizoritvijo, predstavo TOXIC v produkciji SNG Maribor. Je dramatizacija istoimenske knjige dramaturginje in pisateljice Eve Mahkovic, žanrsko hibridne avtofikcije, ki je avgusta 2023 izšla pri založbi Beletrina, uprizoritvena zasnova pa je delo predlanske prejemnice Borštnikovega prstana Nataše Matjašec Rošker.
TOXIC je umetnost trpljenja, je čustveni whiplash, je vrtinec možganskih smeti, je množica podob, ki se nalagajo in nalagajo, je vivisekcija nekih možganov neke ženske, je Hot Mess, je hkrati relatable in tako zelo specifičen, je lepljenka pop kulture, mitologije, krščanske ikonografije, podob iz klasičnega literarnega kanona, obskurnih dejstev in motivov iz osebne zgodovine, ki pa je lahko resnična ali ne.
In prav zato se zdi intrigantno predvsem vprašanje prenosa avtofikcijske proze na oder, za katero se zdi, da je treba vsakič znova iznajti način, ki bo obravnavanemu tekstu primeren, še posebej pa, ko gre za delo, ki se bolj kot z dogodki iz lastne zgodovine ukvarja z notranjimi svetovi, jih secira, predeluje in mitologizira. Na dejstvo, da avtofikcije na oder ni mogoče postaviti v razmerju ena proti ena, pa so na pogovoru po predstavi opozorile avtorice uprizoritve. To je posebej zanimivo tudi zato, ker je predstava (sicer v različici volume 1) premiero doživela 8. 3. 2024, manj kot leto dni po izidu knjige, izvirni material je bil torej še zelo svež, ko so se avtorice lotile dramatizacije in odrske adaptacije. Vol. 2, prenovljena dramska različica, ki smo si jo lahko ogledali na festivalu, pa živi od 11. 1. 2025.
Uprizoritev TOXIC si metodo najde v tem, da en lik prerazporedi med dve igralki, Natašo Matjašec Rošker in Uršo Kavčič, ki hkrati sicer izdelata vsaka svoj karakter, sta pa tudi dopolnjujoč se par, razdvojenost znotraj ene osebe, mlajša in starejša, svetlolasa in temnolasa polovica, pogosto tudi na različnih koncih čustvenega spektra. Čeprav njuna razmerja niso vedno popolnoma jasna, pa skozi njuno dvojnost lahko gledalec dojema boj z lastnim telesom, ki je ponavljajoč se motiv v TOXIC. Vzpostavljata medsebojni odnos, ki je lahko glasen, grob, dvomeč, ampak ultimativno nežen, začne in konča se v objemu, ker »samota je moj najljubši prostor, [...] je najpopolnejši hortus conclusus«. Pravzaprav je odnos dveh žensk, ki je hkrati odnos ženske do same sebe, tako močan, da se trenutke, ko v sliko vstopi kak moški, bodisi gre za katerega od X bodisi za blow up dolls, ki so del scenografije, čuti kot vdor nečesa tujega, naj edino izjemo naredim za odrskega tehnika, ki asistira s snežinkami, kar je seveda nujen doprinos k enemu od estetsko močnejših prizorov v predstavi.
Tudi sicer je estetika predstave navdušujoča predvsem v takšnih hipnih slikah, ki jih ustvarja. Vizualna podoba temelji na balansu med kostumi-ki-to-niso, saj se kostumograf Alan Hranitelj odloči za pretežno nezaznamovan outfit, ki funkcionira v svoji splošnosti, in dokaj minimalističnim odrom ter flashy scenski elementi, ki ga zapolnjujejo. Ti so delo scenografa Lina Japlja in delujejo kot nekaki copy-paste prenosi iz notranjega sveta avtorice, za največji wow efekt poskrbi predvsem miniatura prosojne kapelice s hot pink križem, droben hortus conclusus, poln emocionalnih smeti, parira pa mu še ogromna disko krogla v ozadju.
Predstava TOXIC je predvsem zanimiv poskus vzpostavljanja odnosa do avtofikcijskega materiala v prenosu na oder, ki sledi logiki poglavja Vertigo, v katerem se neštete podobe sedimentno kopičijo in ustvarjajo večplastno idejo o osebi, ki je lahko tako veliko stvari hkrati.
Manca
coffee count of the day – 6. dan: 6 + 1 matcha