BB/6. Polna luna in morski konjiček

6. 6. 2025

Začetek vseh začetkov

Snovalno gledališče: razraščanje in esenca

Okrogla miza v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) in Programom ARS

Borštnik!

Razstava ob 60. obletnici Borštnikovega srečanja

Lapis Lazuli

Euripides Laskaridis, OSMOSIS, Onassis Stegi (GR) in drugi

Predstava srednjega formata za pet izvajalcev in bleščečega morskega konjička

Ob petih popoldne sem v Maribor prišla še jaz – Nika – tretja piska Borštnikovega bloga. Takoj po koncu vaj v ljubljanski Drami sem se s profesorjema pripeljala v poletno gledališko prestolnico. Priporočam, da se na pot z avtom med prestolnicama podate dve uri pred predstavo, kjub temu da je promet dokaj tekoč. S klimo v avtu in pogovori o gledališču vožnja mine, kot bi mignil.

Moj prvi postanek je bil na Malem odru, kjer je potekala okrogla miza o snovalnem gledališču (ang. devised theatre). Z Ano Lorger so se pogovarjale_i ​​Zala Dobovšek, Ula Talija Pollak, Varja Hrvatin in Blaž Lukan. V zadnjem času so namreč avtorski projekti, ki so nastali po principih snovalnega gledališča, vse številčnejši – kar je mogoče opaziti tudi na Borštniku. Čeprav se je zgodba snovalnega gledališča pri nas začela že pred Pupilijo Ferkeverk, se je predvsem utrdila (in potrdila), kot pišeta snovalki termina »snovalno gledališče« – Zala Dobovšek in Maja Šorli, z uprizoritvijo Kralja Ubuja (r. Jernej Lorenci, 2016, SNG Drama Ljubljana). Ob vsem tem smo imeli študentje v publiki še priložnost osvežiti temo za izpit, ki nas čaka takoj po festivalu, ostali poslušalci pa vpogled v aktualno sliko snovalnega gledališča, tako v praksi kot v teoriji.

Pot me je nato vodila do medetaže gledališča, kjer se je otvorila razstava Borštnik! ob 60. obletnici Borštnikovega srečanja. Dajmo si priznat, da so to že kar lepa leta. Ogledate si jo lahko še do konca festivala. Kaj  pa lahko vidimo? Predstavljeno je življenje Borštnika vse od leta 1966 do danes (in še na mnoga prihodnja leta). Videli boste njegove zgodbe, utrjevanje in izpopolnjevanje skozi čas, prehode, menjave in mednarodno sodelovanje ter vpogled v razvoj gledališke umetnosti pri nas doma. In potem je bila naenkrat ura osem. In potem se je zares začelo. In potem smo napolnili dvorano Ondine Otte Klasinc.

Vse oči so bile uprte na oder, kjer ni bilo nikogar, bila pa je pripravljena scenografija za otvoritveno predstavo. Nato se je po zvočniku zaslišal glas, ki je kot veliki brat uvedel in otvoril začetek tekmovalnega tedna. Morebiti se je zato več pozornosti organov gledanja fokusiralo v uvodne nagovore državnega sekretarja Ministrstva za kulturo, župana Mestne občine Maribor in umetniškega direktorja festivala. Pred našimi očmi so potrdili, da je javni promet v Sloveniji res samosvoj, da gledališča želijo, vendar si ne morejo privoščiti zastonj vstopnic za predstave in ja, da gledališko ustvarjanje (v vseh sektorjih!) ni le hobi, temveč delo, služba, poslanstvo z namenom in smislom. S 60. obletnico torej prikazujemo, da gledališka produkcija kljub situacijam v državi, v svetu in družbi vztraja, živi in diha še naprej. Sedaj pa zatemnitev. Luč. Zatemnitev. Nova zgodba.

Gremo po vrsti. Euripides Laskaridis je grški gledališki ustvarjalec, ki je tudi avtor koncepta in režiser otvoritvene predstave z nenavadnim naslovom. Kaj sploh pomeni? Lapis lazuli je modra kamnina (poldragi kamen – če vam to kaj doda k razumevanju) in je zelo cenjen že od antike zaradi svoje intenzivne barve. Poimenovan je tudi kot »kamen iz nebes«. In takšna je bila tudi predstava, zelo intenzivna. Skozi raznolikost gledaliških žanrov, vse od antične drame, kabukija, grozljivke in muzikala so odpirali eksistencialna vprašanja o odnosu s strahom in grozo.

Na odru gledamo slike onkraj realizma, ki so morebiti pobegnile iz kakšnega filma Tima Burtona, Twilighta in Jima Jarmuscha. Uprizoritev je bila polna raznolikih nonsense prizorov z liki, ki jih načeloma srečujemo v srhljivkah: pošasti iz omare, volkodlaki, okostnjaki, čarovnice, zobozdravniki in nori znanstveniki, črvi (verjetno iz filma Dune) in še in še. Čeprav igralci med predstavo menjujejo vloge in funkcije, so načeloma glavni liki volkodlak, dekle, lovec, jata ptic in drevo. A se spomnite te šale, ko nekdo reče, da igra drevo v predstavi in samo stoji pri miru 80 minut? No, ta igralec, ki je igral drevo, je dobil aplavz že med predstavo. V enem prizoru je kričal, jokal, se metal po tleh in zelo izčrpno ponazoril občutke drevesa, ki ni več zakoreninjeno v eno mesto, v eno situacijo (vsaka mu čast!).

Igralci oziroma gibalci so zgodbo prenašali skozi velike in poudarjene gibe, ki so karikirali njih same. V svetu predstave vladata nova logika in nova pravila, v katerih komunikacija poteka bolj skozi spuščanje zvokov kot skozi »uveljavljene« besede. Vsake toliko je padla kakšna poved v angleščini, italijanščini ali celo v slovenščini (vsaka jim čast tudi za to!). Skozi groteskno komiko, pretirane gibe in grozljive zvoke ustvarjajo univerzalen jezik, ki ga lahko razume ali interpretira vsak. Resnice ni več. Mogoče je nikoli niti ni bilo. Pomembno je le to, kako kot gledalec vidiš, spremljaš, razumevaš sam. Konec koncev se kriki groze prepletajo z glasovi smeha (publike in nastopajočih). Heglova dialektika pa tako zavzema materialno in duhovno, sanjsko in mračno, zavestno in podzavestno, neresnično in neresnično (ha ha).

Izstopajoč element predstave je bila tudi lučna osvetljava. Natančno doziranje teme in intenzivnih barvnih luči, ki pletejo svojo naratologijo odrskega dogajanja, je dodalo nov nivo razumevanja eksistence človeškega in gledališkega. Celotno dogajanje pa je na koncu eksplodiralo v totalen karneval simbolov, idej, likov, arhetipov. In potem, ko misliš, da si videl že vse, da se je vse že zgodilo, se iz niča dvigne velikanski morski konjiček. Res, kdo bi si mislil. Kot rečejo igralci tudi sami: »Beautiful, beautiful show, but difficult, difficult life.«

Predzadnja postaja je bila še pogostitev in pihanje 60. svečke. Pogostitev in pijača nikakor nista razočarali. Sadna torta pa je bila še češnjica na vrhu smetane (dobesedno, čeprav bolj jagoda). In potem še zadnja postaja: postelja, medtem ko v glavi še zmeraj vidim res močne slike otvoritvene predstave, morskih konjičkov, volkodlakov in polne lune (ki bo čez par dni, tako da pazite se!).

Coffee count of the day (tokrat za vse tri) – 5. dan: 7

Nika Šoštarič