BB/11. Ne vem, kateri dan je, ampak BB se nadaljuje

BB dnevnik

Borštnikov performativ #3
Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa
Balada o trobenti in oblaku

9. 6. 2025

Dobro jutro! (Ali dober dan, ko to pišem, sem pokonci že slabe 4 ure.)

Festival se nadaljuje, BB se nadaljuje in še kar nekaj dni in predvsem predstav je pred nami. Na tej točki več ne vem, kateri festivalski dan zapored je ali koliko predstav sem že pogledala. Na to temo bomo z Manco in Niko v prihodnjih dneh objavile še en zapis, no, bomo videle, kakšna točno bo oblika, ampak pričakujete lahko prav poseben borštnikov bingo. Spet BB torej.

Kakorkoli. Trenutno sem na poti v Ljubljano, zvečer namreč na festivalsko stojnico s knjigami slovenskih gledaliških založnikov prinašam novo knjigo Petre Pogorevc: Gledališče in žalovanje. Uprizarjanje smrti kot izgube, ki je ravnokar izšla pri knjižnici MGL. Knjiga je izjemna, močno priporočam v branje. V vsakem primeru pa vabljeni na stojnico, ki je takoj pri vhodu v gledališče na levi strani (tam se sicer nahaja tudi info točka).

Preverila sem, kateri festivalski dan je bil včeraj (9. 6.), in sicer osmi. Z Manco in Niko smo jutranje ure namenile pisanju (no, predvsem midve z Niko, Manca je tista, ki od naše trojice najdlje spi), nato pa sva z Manco ob kavici z Ulo Talijo Pollak nadaljevali intervju o uprizoritvi Kje mi živimo, s katerim smo sicer začeli že večer prej. Zakaj nadaljevanje intervjuja in zakaj sem imela v noči prej res neprijetne sanje (bili smo na ladji, to je že samo po sebi scary), pa boste lahko kmalu prebrali na BB.

Po nujno potrebni jutranji kavi na Poštni (klasika) smo se odpravile v Kazinsko dvorano, kjer je potekal Borštnikov performativ #3. Upam, da ste si vzeli kakšen kos oblačila, da ste prisluhnili posnetkom only good shits, da ste Gabrijela vsaj enkrat objeli, ugotovili, katera je »vaša« pesem, prisedli k Niki in poslušali ter slišali. Pa tudi kaj prebrali in pogledali, performativni dan v tokratni Borštnik ediciji je namreč ponujal raznolike, predvsem pa močne, inovativne in zanimive performanse.

Sledil je čas za kosilo – Nana (spet klasika?). Potem pa sveža lubenica (hvala Nika!) in kar nekaj čokolade (sama sem med nami tremi najbolj sladkosneda). Še nekaj dela in nato prva tekmovalna predstava dneva: Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa v režiji Luke Marcena. Zatem power walk do Lutkovnega gledališča in naslednje tekmovalne predstave: Balada o trobenti in oblaku (r. Žiga Hren). Zanimivost včerajšnjega tekmovalnega programa je, da me z dvema od ustvarjalcev – igralko Tino Vrbnjak in režiserjem Žigo Hrenom – druži rojstni kraj (no, ne vem, če bi temu rekli rojstni, pač kraj, kjer smo odraščali), in sicer Selnica ob Dravi. Neke vrste Štajerska power torej – Tina je to v predstavi dobro izkoristila, vedno je dobrodošlo slišat kaj štajerščine na odru.

Alica nas je popeljala na svojevrstno potovanje po smrti ali posmrtnem, v obračun s smrtjo po eni in Alico po drugi strani, poigravala se je z gledališčem, igro, odrom, pa tudi absurdom. Uprizoritev je bila živa (ha ha) in občinstvo sproščeno ter nasmejano. Kaj se je dogajalo po predstavi, pa že lahko preberete v objavi BB/10., Nika si je namreč privoščila kozarček (naredimo še eno rubriko za štetje kozarcev vina?) z ustvarjalkama in ustvarjalcem predstave – vabljeni k branju!

Balada o trobenti in oblaku je bila v primerjavi s tem »mirnejša«, pripovedovalska, na nek način minimalistična, zaradi besedilne predloge Cirila Kosmača pa tudi poetična. Gledalke in gledalci smo lahko obnovili vsebino romana, predvsem pa na odru videli najmlajšo generacijo igralk in igralcev – Aljo Krhin, Nežo Dvorščak, Marka Rafolta in Jureta Šimonko. Vse čestitke! Na odru se je kuhala kava (v tistem trenutku sem si jo tudi sama zaželela), v ozadju je visela lučka v obliki oblaka, skoraj bi lahko slišali trobento, udarjalo je kladivo, kreda je drsela po tabli, da je lahko raslo drevo, kadilo se je in padal je sneg. 

Se beremo!

Lana

coffee count of the day – 8. dan: 7