BB/9. »A ne bi bilo lažje, da potem nekaj je?«
Eva Mahkovic in Dorian Šilec Petek po motivih V prah se povrneš Harolda Pinterja
Prah
Društvo Dveh
8. 6. 2025
Tišina. Pogledi. Neujemljive ideje.
Nedelja (8. junij) je bila dan za gledališče izven gledališča. Tekmovalni predstavi Prah in Kje mi živimo? sta posegli v morebiti še bolj gledališke prostore, kot je oder sam. Uprizoritvi sta naredili globoko zarezo v življenje samo. Z lutkovno predstavo Transport: Odhod in avtorskim projektom Zdej loh spokam zdej loh grem je bila publika Borštnikovega srečanja razkropljena po celotnem središču Maribora.
V nekdanjem Casinoju oz. Salonu uporabnih umetnosti so pobrisali prah, da je lahko prostor za dva večera zapolnil Prah – drugi del trilogije Erosa. Prva predstava V agoniji je s Polono Juh, Sašo Tabakovićem in Borisom Mihaljem vzniknila leta 2023 v Vili Zlatici z naturalističnim podpisom režiserke Nine Šorak. Drugi del (letošnja tekmovalna predstava), ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, je bil v Ljubljani postavljen v atelje Borisa Mihalja. Trilogija se namreč odvija v nekonvencionalnih negledaliških prostorih in nagovarja različne oblike intime v medsebojnih odnosih. Za 2025 pa je napovedano nadaljevanje z uprizoritvijo Igre za dva.
Tokrat spremljamo trenutke zakonskega para (Polona Juh in Saša Tabaković), dveh zlomljenih duš, ki bivata v melanholičnem svetu, polnem v vetru plapolajočih vrečk. Njun odnos je prežet s travmo, ki ustvarja različna čustvena polja, iz katerih ponovno poskušata vzpostavljati mostove med seboj. V tesnobnem vzdušju se trudita nadaljevati t. i. vsakodnevno življenje, ki ga predstavljajo ščetkanje zob, prehranjevanje in preoblačenje. Ob tem ju kozmos ves čas opominja, da živita v svetu, kjer drevesa iščejo svojo pot na površje skozi razpadle avtomobile. V svetu, kjer se je že vse končalo, tudi katastrofa, ki je doletela ljudi, naravo in zgodbe. Sedaj je torej čas po koncu časa. Dramaturginja Eva Mahkovic in režiser Dorian Šilec Petek sta namreč izhajala iz besedila Harolda Pinterja V prah se povrneš, ki se ukvarja s fenomenologijo travme in intimnim poljem izgube bližnjega, temu pa sta dodala še dimenzijo svojega besedila.
Poudarek predstave ni na nobeni veliki zgodbi, ker je zanjo že prepozno. Ustvarjalci poskušajo ujeti razpoloženje anksioznosti, surove bolečine ob odpiranju starih ran in minljivosti sveta. Izrazito fragmentarna predstava na ravni forme preizprašuje, ali lahko ujameš neujemljivo in kaj to sploh je? Ali se zavedamo, ko neko stvar naredimo zadnjič? Ali se lahko izognemo občutju mimobežnosti? Scenografija (ki je prav tako delo režiserja) smetišča spominov in okruškov časa biva v razpadlih delih avtomobila (sedež, volan …), ki so oviti v plastično folijo. Polne in prazne vrečke starih oblačil, odpadle drevesne veje in slike Borisa Mihalja odzvanjajo v izgovorjenem stavku: “Tudi katastrofa ima svojo strukturo.” Ambientalna sanjska glasba, ki jo je ustvaril Jan Krmelj, se spaja z zatemnjenim prostorom, kjer luči plešejo po svoje, žmigavci avta pa bliskajo kot simbol prehoda, ki še ni nastopil – in morda nikoli ne bo.
Po koncu predstave v gledalcu ostane občutek primanjkljaja kisika v prostoru. Mogoče ne bomo nikoli več ujeli idile dolgega spanca. Ker mogoče ni (več) večjega smisla. In mogoče je to okej. Svet zmeraj bolj razpada na majhne koščke in mogoče ne bomo mogli ujeti vseh. In mogoče je to okej. Mogoče bo v spominu ostal le sladek vonj v temačni atmosferi. In mogoče je to okej.
coffee count of the day – 7. dan: 7 + 1 matcha
Nika Šoštarič