BB/10. Filozofija/Gledališče je vaja v umiranju

Avtorska uprizoritev po motivih Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla

Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa

SNG Drama Ljubljana - Čakajoč Supermana, AGRFT

9. 6. 2025

Prva tekmovalna predstava večera je bila Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa. Uprizoritev odpira vprašanja o mnogih interpretacijah Lewisove Alice v Čudežni deželi, o gledaliških poklicih, identiteti igralca in njegove vloge, o koncu vsega (predstave, življenja, gledališča) ter o prehodu v smrt. Preizprašujejo se načini, kako razumeti nekaj morda nedojemljivega. Že Platon je v svojem delu Fajdon opisal filozofijo kot »vajo v umiranju«, ker je verjel, da pravi filozof vse življenje pripravlja svojo dušo na osvoboditev od telesa in zaznavnega sveta. Po njegovem mnenju je smrt osvoboditev duše, kar je temelj za razumevanje te misli.

Zaradi razgibanega urnika dne (in ne samo zaradi bližanja roka oddaje seminarske naloge) sem se odločila, da tokrat naredim bolj razgiban tudi format. Prost vseh presledkov, besed in misli. Po predstavi sem se pogovarjala z Evo Kraševec (dramaturginjo), Tino Vrbnjak (igralko) in Lukom Marcenom (režiserjem).

Kaj je po smrti?

Eva: Mislim, da je po smrti en tak lep Nič. In če si v tem Niču in ne čutiš več nič, potem si samo zlit z vsem. Po smrti je zlitje.

Tina: Ne vem. Ampak če govorim v kontekstu predstave, potem je obračun. S samim sabo in z vsem, v kar si vpet.

Luka: Tina Vrbnjak.

Če bi moral_a celo življenje igrati/režirati/biti dramaturginja pri predstavi o enem pravljičnem liku, katerega bi izbral_a?

Eva: Šeherezado iz Tisoč in ene noči.

Tina: Muco Moniko Kajetana Koviča. Ona je snobinja, je prevzetna in misli, da si zasluži veliko več kot konzerve, na primer jetrno pašteto.

Luka: Definitivno ne Alice.

Ali je bilo težko razmišljati o življenju po smrti? In to tudi uprizarjati?

Eva: Mislim, da to ni lahka tema. Mnogo ljudi ima veliko spoštovanja do govora o smrti. Vendar so vseeno našo predstavo razumeli na način, kot sem upala, da bodo. Se pravi ne kot blasfemijo, ampak kot dovolj inteligentno refleksijo, ki obravnava tabuje, povezane s smrtjo. Mislim, da je težko govoriti o neki temi v gledališču, če z njo nimaš res močne izkušnje. In v tej predstavi smo imeli prav takšno močno izkušnjo, na katero smo potem lepili nove kontekste. Nikakor pa ne smeš ostati pri osebni izkušnji, moraš jo poglobiti, kontekstualizirati, razširiti in kritično selekcionirati za uprizoritev.

Tina: Hecno, da v bistvu sploh ne. Ampak potem so se vsake toliko začele dogajati takšne hecne situacije ali nesreče, očitno znaki vesolja. Na primer premiero smo odpovedali sicer zaradi enih rošad v repertoarju. Ampak tisti dan sem dobila zelo močno vročino. Pred tem sem imela še klopa. Kasneje so mi na urgenci rekli, da imam mogoče meningitis. In potem sem si rekla, fak, res se igramo. Podobno se je zgodilo zadnjič, ko sem padla z odra na glavo, sem si mislila, oh, to meni nekdo nekaj sporoča.

Luka: V bistvu ne. Absurd tega časa nam daje veliko odgovorov na ta vprašanja. Tako da je bila bolj zafrknjena selekcija tega razmišljanja in ne samo razmišljanje.

Disney ali Tim Burton?

Eva: Če že, Tim Burton.

Tina: Tim Burton.

Luka: Tim Burton, vedno.

Najljubši lik iz Alice?

Eva: Miška. Predvsem zato, ker  je odprla pot do ostalih likov v tej predstavi.

Tina: Ena kuharica je, ki je zelo brezobzirna. Ona! Ona je tak odgovor na to, kakšna naj bi bila ženska v patriarhatu.

Luka: Nori Klobučar ali pa Flamingo Srčeve kraljice.

Kateri je tvoj najljubši čaj?

Eva: Sem velika ljubiteljica čajev. Rada imam zelene čaje. Sencho, bancho in podobne. Pa tudi Earl Grey. Obožujem namreč bergamotko. In zdaj bi lahko tako začela in ne nehala.

Tina: Moj najljubši čaj je kava.

Luka: Darjeeling.

Eat me cake (za povečanje) ali drink me poison (za pomanjšanje)?

Eva: Drink me poison za pomanjšanje.

Tina: Za povečanje! Nobenega manjšanja!

Luka: Drink me.

Nika Šoštarič