BB/5. American dream na mariborskem odru

Sorry

5. 6. 2025

Avtorski projekt Sorry v režiji Boba Jelčića in v produkciji HNK Zagreb je bila zadnja v zaporedju gostujočih predstav iz Hrvaške. Gre za niz prizorov o ljudeh iz nekega malega ameriškega mesta, arhetipskih podob, ki bi se lahko preslikale iz katerega koli ameriškega filma o srednješolcih iz šestdesetih oziroma, natančneje, nadaljevanke Mestece Peyton, saj je tudi predstava postavljena v ta fiktivni ameriški kraj, kar pa je sicer referenca, za katero mislim, da naši generaciji ni več tako samoumevna.

Vse se začne na (pre)napolnjenem odru, ki se že takoj izprazni, ostane le klavir, ki je edina odrska stalnica, nato pa igralci sami prinašajo le za posamezen prizor nujne rekvizite in scenske elemente, ki jih za sabo tudi pospravijo. Menjave prizorov so hitre, igralci, ko opravijo svoje, dobesedno stečejo z odra, ob spremljavi žive klavirske glasbe (pianist Karlo Hubak) pa vse spominja na nekakšne etude s korepetitorjem.

Predstava spretno lovi ravnotežje med minimalistično scenografijo ter simpatično tipskimi kostumi in namensko pretirano igro. Vsi člani zasedbe, ki jo sestavljajo Jadranka Đokić, Lana Meniga, Melody Martišković, Marko Makovičić, Luka Knez, Lara Nekić, Vid Ćosić, Marin Stević, Alma Prica, Ivan Colarić, Andrej Drenski in Antonio Mrzlić ter statista Andrej Drenski in Patrik Sečen, spretno in po principu more is more zgradijo like, ki so v vsaki kretnji ali obrazni mimiki potencirani ter jasno karakterizirani, pri čemer jih odlikuje predvsem izvrsta telesna komika.

Uprizoritveni proces temelji na konstantnem razgrajevanju in prevpraševanju odrske realnosti. Četrta stena se nenehno prebija, na začetku ena od igralk vodi skupno razgibavanje, ki občinstvo že takoj povabi k vključitvi v odrski dogodek, četudi ne gre za participatorno formo. Odrsko dogajanje večkrat prekine in pokomentira lik inspicienta, s scenskimi elementi pomagajo odrski delavci, pa tudi pianist jasno spada v popolnoma drugačen svet kot liki, ki jih spremlja njegova glasba.

Sorry je bil duhovit in velikopotezen piš svežega vetra, ki pa v svoji komičnosti nikakor ni banalen ali površinski, pač pa spretno prikaže do maksimuma potencirane stereotipne podobe, da jih lahko nato razgradi in skoznje preigrava dinamike medčloveških odnosov. V svoji melodramski maniri, ki na trenutke zdrsne celo na teren španske telenovele, publike nikakor ni pustil hladne, v dvorani se je večkrat slišal krohot, dramatični prizori so poželi aplavze, pa tudi kakšna solza je pritekla.

Manca

coffee count of the day - 4. dan: 4 + ena matcha