# Festival Borštnikovo srečanje

Prikazana vsebina je v slovenščini (sl); spletišče je v celoti na voljo tudi v angleščini (en) pod predpono /en.
Vir vsebine je DatoCMS; vključene so le objavljene in prevedene vsebine.

## Documentation Sets

## O festivalu

Festival Borštnikovo srečanje (FBS) je osrednji slovenski gledališki festival, ki že več kot pol stoletja poteka v Mariboru.

Program obsega izbor uprizoritev slovenskih producentov v tekmovalnem in spremljevalnem programu, gostujoče predstave iz tujine, študentski program ter strokovne dogodke, delavnice in pogovore.

Ob koncu festivala strokovna žirija podeli festivalske nagrade; najuglednejša med njimi je Borštnikov prstan, nagrada za izjemen igralski opus. Festival financirata Republika Slovenija in Mestna občina Maribor.

## Strani

- [Novice](https://borstnikovo.si/novice)
- [Piškotki](https://borstnikovo.si/zasebnost)
- [Kontakt](https://borstnikovo.si/kontakt)
- [Pravila in pogoji](https://borstnikovo.si/pravila-in-pogoji)
- [Galerija](https://borstnikovo.si/galerija)
- [Video galerija](https://borstnikovo.si/video-galerija)
- [Dogodki](https://borstnikovo.si/dogodki)
- [Iskalnik](https://borstnikovo.si/iskalnik)
- [Sporočila za javnost](https://borstnikovo.si/sporocila-za-javnost)
- [Arhiv festivala](https://borstnikovo.si/arhiv-festivala)
- [Arhiv e-razstav](https://borstnikovo.si/arhiv-e-razstav)
- [Informacije javnega značaja](https://borstnikovo.si/informacije-javnega-znacaja)
- [Pravilnik o delovanju FBS](https://borstnikovo.si/pravilnik-o-delovanju-fbs)
- [Pravilnik o pogojih sodelovanja](https://borstnikovo.si/pravilnik-o-pogojih-sodelovanja-2023)
- [Določitev višine pavšalnega odkupa predstav v tekmovalnem programu FBS](https://borstnikovo.si/visina-pavsalnega-odkupa)
- [Poslovnik o delovanju strokovne skupine](https://borstnikovo.si/pravilnik-o-delovanju-festivala)
- [Sponzorji 2026](https://borstnikovo.si/sponzorji)
- [Vizualna podoba](https://borstnikovo.si/vizualna-podoba)
- [Prizorišča](https://borstnikovo.si/prizorisca)
- [Nagrajenci](https://borstnikovo.si/nagrajenci)
- [O festivalu](https://borstnikovo.si/o-festivalu)
- [Publikacije](https://borstnikovo.si/publikacije)
- [Borštnikovo srečanje - letopis](https://borstnikovo.si/letopis)
- [Borštnikov prstan](https://borstnikovo.si/borstnikov-prstan)
- [Prizorišča - tehnični načrti](https://borstnikovo.si/tehnika)
- [Tekmovalni program](https://borstnikovo.si/napoved-dogodkov)
- [Blog](https://borstnikovo.si/blog)

## Novice

### BB/17. BBB ali: Baj baj, Borštnik

URL: https://borstnikovo.si/novice/baj-baj-borstnik

_Datum: 2026-06-22_

Se vidimo, ko Zemlja ponovno zaokroži Sonce!

Vsak festival ima svoj začetek. Tisti trenutek, ko se prvič odprejo vrata dvorane, ko se v avli začnejo zbirati ljudje, ko program iz nabora naslovov postane dejansko dogajanje. Veliko težje pa je določiti njegov konec. Je to zadnji aplavz? Zadnja podeljena nagrada? Zadnja izrečena kritika? Zadnji festivalski pogovor ob pozni uri, ko se zdijo vprašanja večja od odgovorov? Morda je konec festivala pravzaprav šele trenutek, ko se vrnemo domov in ugotovimo, da je nekaj ostalo z nami.

Borštnikovo srečanje se tudi letos poslavlja. Letos se poslavlja že 61-ič. Po dveh tednih predstav, srečevanj, razmislekov, navdušenj, razočaranj, presenečenj in odkritij se zdi skoraj nenavadno, da se lahko vse skupaj zaključi tako preprosto. Luči se ugasnejo, dvorane se izpraznijo, akreditacije romajo v predale, festivalski ritem pa se počasi razblini v vsakdan. A gledališče nikoli ni bilo umetnost trajanja. Njegova posebnost je prav v tem, da obstaja v trenutku. Da ga ni mogoče zares shraniti. Da predstava zaživi med ljudmi, v prostoru in času, nato pa izgine. Ostanejo spomini, zapiski, fotografije in občutki. Ostane tisto neulovljivo nekaj, zaradi česar se naslednje leto znova vračamo.

Ko pogledam nazaj na vse, o čemer sem (in tudi moje kolegice Lana, Manca in Doroteja) pisala oziroma pisale, se zdi, da so se skozi različne predstave in različne festivalske trenutke vedno znova vračale podobne teme. Čas. Spomin. Telo. Skupnost. Prisotnost. Odsotnost. Pisale smo o predstavah, ki so nas vabile v preteklost, in o tistih, ki so nas silile misliti prihodnost. O zgodbah posameznikov in zgodbah družb. O gledališču kot prostoru odpora, kot prostoru igre in kot prostoru vprašanj. Včasih smo iz dvoran odhajale polne navdušenja, drugič polne dvomov. Toda prav v tem je bistvo festivala. Ne gre za to, da bi se z vsem strinjale ali da bi nas vse enako prepričalo. Gre za to, da se srečamo z različnimi pogledi in dovolimo, da nas premaknejo. Morda je ena največjih vrednosti festivala prav možnost srečanja.

V času, ko je toliko našega življenja razpršenega med zasloni, obvestili in neskončnim tokom informacij, gledališče vztraja pri nečem skoraj radikalnem: pri skupni prisotnosti. Ob istem času na istem mestu sedimo ljudje, ki si delimo isti dogodek. Gledamo iste prizore, poslušamo iste besede in hkrati doživljamo nekaj, kar je za vsakega med nami vendarle drugačno. Ne srečujejo se le ustvarjalci in občinstvo. Srečujejo se generacije. Poetike. Estetike. Domišljije. Srečujejo se tisti, ki gledališče ustvarjajo, in tisti, ki ga spremljajo. Srečujejo se vprašanja, ki so nastala pred desetletji, in vprašanja, ki so nastala včeraj. In včasih se zdi, da je ravno to največji dosežek gledališča: da ustvari prostor, kjer lahko različni svetovi za trenutek obstajajo skupaj.

Borštnikovo srečanje je tudi letos dokazalo, da gledališče ni zgolj umetniška forma. Je način razmišljanja. Je način opazovanja sveta. Je prostor, kjer lahko stvari postanejo bolj zapletene, kot se zdijo na prvi pogled. Kjer ni nujno, da dobimo odgovore, pomembno pa je, da si zastavimo prava vprašanja. V svetu, ki pogosto zahteva hitre sodbe in jasna stališča, gledališče ponuja nekaj drugega. Ponuja možnost premisleka. Dvoma. Večplastnosti.

Kolikokrat smo letos po predstavi ostale brez takojšnjega mnenja? Kolikokrat je bilo treba prespati videno? Kolikokrat se je pravi pogovor začel šele po koncu dogodka? Prav v teh trenutkih se pokaže moč in smisel umetnosti. Ne takrat, ko vse razumemo, ampak takrat, ko nas nekaj še dolgo spremlja.

Festival je bil tudi opomnik, da je gledališče vedno dialog med minljivostjo in trajanjem. Vsaka predstava se konča. Vsak aplavz utihne. Vsak festivalski program nekoč postane arhivski dokument. In vendar se nekaj prenaša naprej. Ideje. Vprašanja. Podobe. Stavki, ki jih ne pozabimo. Obrazi, ki ostanejo v spominu. Občutki, za katere sploh ne znamo natančno pojasniti, zakaj so nas tako močno nagovorili. Morda je prav zato gledališče tako podobno življenju. Oboje je neponovljivo. Oboje obstaja le za določen čas. In oboje nas nenehno opominja, da je prisotnost dragocena.

Ko se festival zaključuje, ostaja občutek hvaležnosti. Hvaležnosti za ustvarjalce\_ke, ki so svoje zgodbe delili z nami. Za organizatorje\_ke, ki vsako leto znova ustvarjajo prostor srečanja. Za občinstvo, brez katerega gledališče ne obstaja. Za vse pogovore, ki so se zgodili med predstavami in po njih. Za vse spontane debate v avlah, na ulicah, v kavarnah in na poti domov.

Kajti festival ni le niz dogodkov. Je posebna optika, skozi katero nekaj časa gledamo svet. In ko se konča, ugotovimo, da se je spremenil tudi naš pogled. Morda le za odtenek. Morda ravno toliko, da naslednjič opazimo nekaj, kar bi sicer spregledali. Zato je težko reči, da se festival končuje. Končuje se njegov koledarski del. Zaključuje se program. Zaključujejo se uradni dogodki. Toda predstave bodo še naprej odmevale v spominu. Pogovori bodo dobivali nove pomene. Nekateri festivalski trenutki bodo postali anekdote, drugi bodo ostali pomembne reference, tretji se bodo nepričakovano vrnili čez mesece ali leta.

Kajti če nas je gledališče česa naučilo, je to, da se zgodbe vedno vračajo. V drugačni obliki, z novimi poudarki, skozi nove glasove. Nikoli povsem enake, a vedno povezane s tistim, kar je bilo prej. Tudi festival se bo vrnil. Z novimi predstavami. Novimi vprašanji. Novimi pogledi. 

Zato:

BBB.

Baj baj, Borštnik.

Se vidimo prihodnje leto.

Se vidimo, ko Zemlja ponovno zaokroži Sonce.

In ko se bomo ponovno zbrali v temi dvorane, pripravljeni, da nas neka nova zgodba za nekaj časa odnese drugam – in nas nato vrne nekoliko drugačne.

Še enkrat čestitke vsem nagrajenkam in nagrajencem!

Se beremo!

Nika Šoštarič

### BB/16. O telesih s telesom

URL: https://borstnikovo.si/novice/o-telesih-s-telesom

_Avtor: Doroteja Drevenšek · Datum: 2026-06-22_

12. festivalski dan, 19. 6. 2026

***Jaz, David*** (UL AGRFT in Maska Ljubljana, produkcija magistrskega programa Gledališka režija (UL AGRFT), r. Gabrijel Lazić)

Naj ob koncu letošnjega Borštnika pozornost namenim še produkciji, ki v kar nekaj pogledih izstopa v študentskem programu festivala. *Jaz, David* je predstava, ki si za izhodišče vzame resnično zgodbo družine, ki se ji z eno nesrečo življenje obrne na glavo. Janet in Ron Reimer leta 1965 dobita dvojčka (Bruce in Brian), pri operaciji obrezovanja pa Brucu že kot dojenčku resno poškodujejo penis. Škoda je nepopravljiva in jasno je, da bo Bruce živel brez penisa. Po nasvetih zdravnika dr. Moneya se Brucu odstranijo testisi, preimenovan je v Brendo (kasneje se preimenuje v Davida) in vzgajajo ga kot dekle pod tezo, da je spolna identiteta socialna in naučena. Vendar se odraščajoči otrok v vlogi Brende nikoli ne počuti dobro, izraža izrazito neujemanje ter težave z identifikacijo. Ko mu je v najstništvu razkrita resnica o rojstvu, se odloči za vrnitev v moški spol in prevzame ime David. 

Besedilo, ki je nastalo za produkcijo, je kompleksno ter zelo gosto (veliko je medicinskih izrazov in pojasnjevalnih odlomkov), vendar se Eneja Štemberger (Janet) in Muhamed Kulauzović (Ron) pogumno spopadeta z njim. Luka Kotnik (Brian) v predstavi ne spregovori niti besede, je pa njegova telesna prezenca tako močna in tako povedna, da ga pravzaprav zelo dobro slišimo. Te tri igralce in delo z njimi je treba še posebej izpostaviti, saj so bili na dan premiere v drugem letniku študija igre. Kaja Petrovič (David) ustvari lik z močno prezenco ter trmastim in intenzivnim pogledom preko katerega začutimo ogromno frustracije in razburkan notranji svet. 

Najmočnejši aspekt predstave so gibalni deli (prizor igranja nogometa, gibalni prizor med dvojčkoma pod isto majico …), ki tematiko spolne identitete in občutke, vezane nanjo, prikažejo učinkoviteje kot besede. Kotnik ostane povsem tiho, Petrovič pa do pavze spregovori le nekaj malega. Ta močna odločitev za sabo potegne množico pomenov. Dvojčkoma nihče ne da besede, zato svojo voljo izražata z mimiko, gestami in premiki. Gledalci pa zaradi dodelanega gibalnega izraza slišimo vse, kar imata za povedati. V zadnjem delu predstave pa zaslišimo glas Davida (Petrovič), ki v zvočnem posnetku pove preostanek zgodbe. Morda bi bilo zanimivo videti, kako bi se ta del odvil brez zvočnega posnetka, brez dokončanja zgodbe v besedah. Predstava ustvari neko mučno trajanje; veliko je tišin, ki so nabite s tenzijo, in pri tem bi lahko ustvarjalci vztrajali tudi v zadnjem delu predstave.

Scenografija se iz domačega okolja (izvrstno označenega zgolj s preprogo, mizo in televizorjem) spremeni v nekakšen laboratorij. Družina se s svojimi oblekami in pohištvom na belem plesnem podu znajde v prostoru za eksperimentiranje, prostor se tudi poveča, razdalje med liki postanejo večje. Uporabljen je tudi posnetek v živo (za snemanje Davidovega telesa), ki se projicira na veliko platno na zadnji steni. Ta del je povzročil nekaj tehničnih težav, ki jih sicer ne gre zameriti, vendar pa so pokazale, da uporaba tega elementa ni nujna. Bolj učinkovite so druge podobe, ki se projicirajo na platnu (fotografije genitalij, podoba srečne družine, ki ustvari odličen kontrast z govorjeno vsebino …). Predstava ima tudi izvrstno glasbo, ki dogajanje ustrezno podpira in ga ne preglasi. Z res malo sredstvi je na vseh nivojih jasno izpeljana in vidna misel uprizoritve.

Binarno razumevanje spola je preizprašano skozi premišljeno izbrano zgodbo, ki kompleksna vprašanja spola približa prek univerzalnega konteksta družine in starševstva. Tako nagovori tudi občinstvo, ki se s temi tematikami morda sicer ne srečuje veliko ter ga povabi k premisleku o lastnih predstavah in pričakovanjih glede spola. Je pa zato za posameznike z več znanja o spolni identiteti tematsko predstava nekoliko manj zanimiva. 

*Jaz, David* je študentska produkcija na visokem nivoju, ki o nasilju nad telesi spregovori s telesom. 

S tem zapisom izrekam nasvidenje do naslednjega Borštnika! Hvala ekipi BB ter vsem bralkam\_cem!

Doroteja Drevenšek

### BB/15. Sledenje lastnim mislim o pogovorih po predstavah

URL: https://borstnikovo.si/novice/bb-15-sledenje-lastnim-mislim-o-pogovorih-po-predstavah

_Avtor: Lana Krmelj · Datum: 2026-06-21_

Po tekmovalnih predstavah Borštnikovega srečanja so vedno organizirani moderirani pogovori po oziroma o predstavi. Letos sem tri od njih moderirala tudi sama, zato se mi je zdelo zanimivo, da bi v blog zapisu reflektirala izkušnjo moderiranja ter hkrati odprla prostor za razmislek o tem, kako na festivalu nasploh omogočiti diskusije, kako koncipirati pogovore ter zakaj jih sploh imeti ali ne imeti. 

Marsikdo od gledalk\_cev se na festivalu prvič sreča z določeno\_im režiserko\_jem, z določenimi avtorskimi poetikami, morda tudi žanri ali vrstami gledališča. Istočasno kot to zapišem, želim to poved izbrisati, saj pomislim na imena, ki se na festivalu pojavljajo pogosto, ki lahko za festival vzpostavljajo neke vrste tradicijo, pa tudi na uprizoritve, ki so zelo prepoznavne in uveljavljene v svoji formi. Kakorkoli, vseeno mislim (ali upam), da je publika Borštnikovega srečanja dovolj široka, vsako leto tudi »nova«, po drugi strani pa so »nove\_i« tudi udeleženke\_ci, formati pa inovativni ter presenetljivi. Če se vrnem na misel, da se prvič srečamo z neko obliko gledališča, se mi zdijo pogovori po predstavi nujni. Njihova vsebina ali agenda pa bi morala biti v tem primeru verjetno namenjena predvsem predstavitvi avtoric\_jev, njihovih poetik, da bi vodila k boljšemu razumevanju ali večji možnosti artikulacije videnega. Ja, raje artikulaciji kot razumevanju. Artikulaciji tega, kaj je bilo na odru, kako je učinkovalo name, šele kasneje pa temu, kaj je to videno tudi pomenilo. Zdi se mi, da bi bili pogovori s to predpostavko tudi z vidika moderiranja morda najlažji – najlažji v tem, da so lahko bazični (kar pa ne pomeni, da so tudi nekvalitetni ali preprosti), da so lahko morda krajši in da lahko služijo podajanju določenih odgovorov, ki pa kasneje poslušalke\_ce spodbudijo k nadaljnjemu razmisleku. 

Pogovori po predstavah so včasih potekali šele naslednji dan, zdaj so že nekaj let organizirani takoj po predstavi. Prepričana sem, da je za odločitvijo, da so pogovori »takoj«, tudi dobra argumentacija, zato se v razmišljanje o drugem terminu na tem mestu ne bi spuščala. Vseeno pa dejstvo, da igralke\_ci na pogovor »skočijo« takoj s predstave, gotovo vpliva na njihovo doživljanje teh pogovorov, na njihovo energijo, morda tudi na njihov tok misli. Enako seveda velja za gledalke\_ce oziroma poslušalke\_ce. (Med pisanjem ugotavljam, da je ta zapis morda poln raznoraznih špekulacij o počutju posameznic\_kov, morda poln tudi predsodkov, predvsem pa subjektiven. Naj torej poudarim, da ne želim generalizirati in da se tudi ne počutim, kot da lahko zaradi nekajkratnega moderiranja podajam sodbo o take vrste pogovorih nasploh. To zapisujem na tem mestu in torej »med« preostalim besedilom, ker se mi zdi zanimivo zasledovati lasten tok misli in ker verjamem, da lahko skozi pisanje formuliramo marsikatere misli, katerih obstoja se pred tem morda sploh še nismo dobro zavedali.) V primeru, da pri koncipiranju pogovorov upoštevamo utrujenost in nasploh počutje igralk\_cev, bi se mi zato zdelo zanimivo, da pogovori to tudi izkoristijo sebi v prid – da se torej osredotočijo na počutje, na adaptiranje predstave za nek specifičen prostor in nek specifičen čas, morda tudi na težave ali izzive s področja produkcije oziroma da pri njih najprej slišimo izkušnjo določenega dne (oziroma dni, odvisno od tega, koliko jih imajo ustvarjalke\_ci na voljo za prilagajanje uprizoritve za festival). Bi to pomenilo, da je pogovor za gledalke\_ce nezanimiv? Morda. Bi to pomenilo, da pogovor s tem ustvarjalkam\_cem ponudi nekaj časa »za zadihat« in jih skozi neke vrste kronološkost povabi k razmišljanju o gostovanju, s tem pa tudi o festivalskem dogajanju? Morda. Bi to pomenilo, da je pogovor »nevsebinski« oziroma da se lahko zaradi labilnosti glede na počutje sodelujočih obrne v nepredvidljivo smer? Morda. Vprašanje, ki se tukaj postavlja, je torej (seveda), kaj od pogovora sploh pričakujemo. Če bi bili pogovori zelo obiskani, če bi bili morda organizirani tudi po drugih predstavah in dogodkih (ne samo po tekmovalnih predstavah), če bi bilo več ljudi takih, ki hodijo na čim več pogovorov, bi bili morda prej pripravljeni sprejeti nekoliko manj zanimiv pogovor (spet subjektivno, ja) ali pa se zadovoljiti s krajšim pogovorom. Ker izpostavljam število obiskovalk\_cev pogovorov, bi rada omenila, da so bili nekateri letošnji pogovori zelo dobro obiskani, medtem ko drugi žal sploh ne. Sama sem na primer moderirala pogovor po uprizoritvi *Približno enako kot*, ki se ga je (poleg treh hostes in hostesnikov) udeležila le ena gospa. Gospa je sicer povedala, da festival obišče vsako leto, si v Mariboru najame Airbnb in tukaj ostane ves teden. Za Borštnika si vzame dopust. Gospa Ana, če to slučajno berete, hvala!

 »Na glas« bi rada razmislila še o besedi *pogovor* in na ta način o vsebini pogovorov. Dokler pogovori ostajajo na ravni postavljanja vprašanj in posameznih odgovorov nanje, se mi zdi, da gre bolj za kratek (ali pa ne tako kratek) intervju po predstavah kot za pogovor. Pogovor namreč, menim, pomeni izmenjavo mnenj, dialog, ki je skorajda (ali pa je popolnoma) enakovreden, predvsem pa za iztočnice, ki sodelujoče spodbujajo k razmisleku, odgovori pa zahtevajo – ali pričakujejo – odgovor nanje. Pogovor, menim, zahteva poslušanje in odzivanje, odzivanje v obliki dokončnega odgovora, nove iztočnice, podvprašanja ..., ki pelje pogovor naprej in tako skrbi za dinamiko celotnega pogovora. Dinamika je morda tista, ki lahko k sodelovanju privabi še več ljudi – tudi poslušalke\_ce iz publike, ki bi torej v tem optimističnem primeru postali prav tako sodelujoči. Pri tem pomislim tudi na čisto fizično postavitev pogovorov, ki nekako vzpostavlja oder in »govoreče« na eni strani ter prostor za poslušalke\_ce na drugi strani. Če si predstavljam, da je pogovor v tem smislu nekako »dehierarhiziran«, bi si lahko predstavljala tudi, da je angažma sodelujočih (predvsem teh, ki so sicer »publika«) večji. Nimam konkretne rešitve, kaj bi ta postavitev bila (krog, ki mi prvi pade na misel, se mi prav tako ne zdi preveč produktiven, vzpostavlja neko čudno opazovano in hkrati opazujočo pozicijo), mogoče tudi ni postavitev tista, ki bi to spremenila, saj, če še enkrat uporabim svojo izkušnjo, se je na primer v pogovoru po uprizoritvi *Ocean morje *publika na drugi strani (spet po mojem subjektivnem občutku) nekako neobremenjujoče vključila in podala komentar, vtis, pohvalo oziroma postavila vprašanje. Želela bi si torej, da so pogovori po predstavah res pogovori, res pa je, da to morda pomeni, da je njihova vsebina bolj osredotočena na tisto, kar je stimulativno tudi za ustvarjalke\_ce. Če to pomeni predhodno usklajevanje z njimi in predhodno pripravo na način, da lahko sami izpostavijo nekaj tem, o katerih se jim zdi vredno ali celo nujno, predvsem pa zanimivo načeti diskusijo, se mi zdi to morda veliko bolj stimulativno tudi za tisto ali tistega, ki pogovor moderira. Koliko je ta ideja realistično izvedljiva, ne vem, ampak v resnici niti ne gre za to. Gre za splošno vprašanje, kako vzpostaviti dialog, predvsem pa kvaliteten, konstruktiven, kritičen, zanimiv, angažiran, aktiven (itd.) dialog, ki bi lahko ustregel čim več različnim pričakovanjem. In hkrati, kako torej v formatu, kot je pogovor, ustvariti prostor, ki ne le dopušča svobodno izmenjavo mnenj, temveč to tudi spodbuja in k temu motivira. Ko pišem o pričakovanjih, se mi ponovno porodi vprašanje, za koga ti pogovori v resnici so oziroma komu in tudi čemu so namenjeni. So to pogovori predvsem za gledalke\_ce, bolj za ustvarjalke\_ce, samo za tiste, ki so predstavo pravkar gledali, gre res za prve misli po predstavi ali za bolj poglobljene pogovore, gre morda za neke vrste arhiviranje? 

V povezavi z arhiviranjem pomislim tudi na pisanje bloga, specifično Borštnikovega bloga, ki lahko služi kot neke vrste arhiv dogajanja na festivalu – seveda odvisno od narave in vrste zapisa, pa tudi od narave in vrste dogodka, ki ga določeni zapis pokriva. Zanimivo se mi zdi namreč razmišljati prav o pogovoru po predstavi kot o načinu dokumentiranja in tudi arhiviranja festivala. Če si predstavljamo, da bi bili pogovori snemani ali kakorkoli drugače dokumentirani in njihova vsebina dostopna tudi tistim, ki se pogovora iz katerega koli razloga že niso mogli ali želeli udeležiti, se mi zdi, da bi se k vsebini pogovora morda kdo vrnil še kasneje, se vrnil k mislim in vprašanjem, ki so bila zastavljena, s tem pa k razmisleku o uprizoritvi. Morda bi lahko bil dokumentirani pogovor kot arhivski material tisti, ki spodbuja k nadaljnjemu pogovoru, morda tudi h kritičnemu razmisleku o predstavi, pri čemer se mi zdi, da je to lahko dobro tudi za kritiko kot tako. Morda pa lahko pogovor po predstavi razumemo kot napotilo h kritiki. Kakorkoli, če se vrnem k pričakovanjem (sploh z ozirom na svoje priprave na letošnje pogovore), mislim, da so pogovori in kritika tukaj postavljeni v podobno pozicijo oziroma da se lahko pri obeh vprašamo, kaj je bistvo, kaj je namen, za koga in čemu. 

Pri pisanju bloga sem letos sicer začutila potrebo, da bi se – sklepam, da zaradi večjega števila pisk in predvsem dnevniškega zapisovanja Kate Győrfi – vzpostavil nek pogovor, nek dialog tudi znotraj formata bloga, torej med nami, piskami. Ne vem, ali bi to pomenilo konkretno odzivanje na en zapis ali bolj iskanje skupnega »blogovskega« jezika (karkoli pač to že pomeni), ampak morda bi to lahko predstavljajo prostor, kjer se pogovor o predstavah in po predstavah še nadaljuje, kjer ima nekaj povedanega oziroma v tem primeru zapisanega tudi nek odmev – čisto v smislu nečesa, kar se vrača, nečesa, kar je vrnjeno. Dokler to ne postane odmev lastnih besed in lastnih misli, seveda. Če pisanje o predstavah po predstavah odmeva nekam daleč in tudi nekam prek spletnih platform ter pri tem ne samo vzpostavlja pogovor, ampak ga mogoče celo zahteva, potem bi upala, da je forma *pogovora* na festivalu trdneje vzpostavljena. Tok misli gre sicer še naprej, kjer bi želela popolnoma zanikati ravnokar zapisano. Forma pogovora je že trdno vzpostavljena. Morda celo preveč trdno, preveč »strogo« ali preveč formalno, preveč znotraj dogovorjenih okvirjev, preveč znotraj horizontov pričakovanja. Kaj če bi poskusili pogovor na primer izpeljati kar v gledališki kavarni? Ali pa bi bili drzni in bi neke vrste *quick chat* izpeljali kar na poti iz dvorane? Bi lahko združili pogovore o več predstavah? Bi lahko bili to pogovori med ustvarjalkami\_ci dveh na neki ravni podobnih (ali popolnoma različnih si) predstav?

Lana Krmelj

### Prejemnik Borštnikovega prstana je Aleš Valič

URL: https://borstnikovo.si/novice/prstan-ales-valic

_Datum: 2026-06-21_

> »*Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco. *« 
> Zapisali predlagatelji v nominacijah.

Žirija za podelitev Borštnikovega prstana podeljuje najvišje slovensko igralsko priznanje** Alešu Valiču za njegov izjemni igralski opus, ki že več desetletij pomembno zaznamuje slovenski gledališki prostor, pa tudi radio, film, televizijo in pedagoško področje**. S svojo umetniško integriteto, izjemno izrazno širino ter prepoznavno igralsko poetiko je ustvaril eno najobsežnejših in najbolj raznovrstnih igralskih poti svoje generacije.    

Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco.  

Po študiju dramske igre in umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, ki ga je zaključil leta 1977, ter diplomi iz umetniške besede leta 1979, je svojo poklicno pot začel v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, nato pa postal eden ključnih igralcev ljubljanske Drame, kjer je deloval do leta 2004. V tem obdobju je ustvaril vrsto izjemnih vlog klasičnega in sodobnega repertoarja ter se uveljavil kot eden osrednjih protagonistov slovenskega gledališča. 

Posebno mesto v njegovem ustvarjanju zavzema tudi sodelovanje z Dramo Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je po letu 2004 ustvaril vrsto izrazitih vlog, ki so pomembno zaznamovale umetniško podobo gledališča. S premišljenim igralskim izrazom, z izostrenim občutkom za dramsko strukturo in izjemno govorno kulturo je vedno znova ustvarjal kompleksne, večplastne odrske osebnosti. Njegove vloge so bile pogosto nosilke uprizoritvene atmosfere in eden ključnih elementov njihove umetniške celovitosti. Njegov opus zaznamujejo tako velike dramske figure kakor tudi izrazito subtilne karakterne vloge, pri katerih je zmeraj znova dokazoval izjemen razpon igralskih registrov.    

Njegovo umetniško delo je bilo skozi desetletja večkrat nagrajeno z najpomembnejšimi slovenskimi gledališkimi priznanji. Že zgodaj je prejel Borštnikovo nagrado za vlogo Moritza Stiefla v Pomladnem prebujenju, kasneje pa še več Borštnikovih nagrad za vrhunske igralske stvaritve, med njimi za vlogi Janka v Dedalusu, Orphulsa v Evropejcih in Jaga v Othellu. Prejel je tudi nagrado Prešernovega sklada ter nagrado Sklada Staneta Severja, njegove igralske stvaritve pa so bile prepoznane tudi na festivalih komedije in monodrame. Ta niz priznanj ne govori zgolj o kontinuirani umetniški odličnosti, temveč o igralcu, ki je skozi desetletja ostal ustvarjalno relevanten, raziskovalen in odprt za umetniško tveganje.  

Izjemen pečat je Aleš Valič pustil tudi kot pedagog. Kot dolgoletni profesor, predstojnik Gledališkega oddelka in Katedre za umetniško besedo na UL AGRFT, nekdanji dekan Akademije in prorektor Univerze v Ljubljani je pomembno vplival na razvoj številnih generacij igralcev in igralk. S svojim znanjem, etičnim odnosom do umetniškega dela ter visokimi profesionalnimi merili je soustvarjal prostor igralske pedagogike, ki temelji na odgovornosti do jezika, misli in odrske prisotnosti. Njegov vpliv zato daleč presega zgolj njegove lastne vloge; trajno je zaznamoval tudi način razumevanja igralskega poklica v slovenskem prostoru.  

Borštnikov prstan Alešu Valiču zato ne pripada zgolj za niz vrhunskih igralskih stvaritev, temveč za celovit umetniški opus, ki je s svojo intelektualno močjo, igralsko subtilnostjo, izrazno kultiviranostjo in etično držo pomembno zaznamoval slovensko gledališče zadnjih desetletij. Njegova umetnost ostaja zgled igralske predanosti, ustvarjalne doslednosti in globokega razumevanja gledališča kot prostora človeške refleksije in skupne izkušnje.

### Nagrajenci 61. Festivala Borštnikovo srečanje

URL: https://borstnikovo.si/novice/nagrade-61-fbs

_Datum: 2026-06-21_

**NAGRADE STROKOVNE ŽIRIJE 61. FESTIVALA BORŠTNIKOVO SREČANJE**

Borštnikova nagrada za celosten dramaturški koncept

**Tomi Janežič **za uprizoritvi** ***1973 *v produkciji* *Slovenskega narodnega gledališče Nova Gorica in** ***1974 *v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča obe v koprodukciji z GO! 2025 – Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica-Gorica

** **

Tomi Janežič v uprizoritvah *1973 *in *1974 *skozi potovanje v času vzpostavi izjemno kompleksen in trden dramaturški ustroj, v katerem se intimne usode protagonistov organsko prepletajo z družbenopolitično stvarnostjo obravnavanega obdobja. S poglobljeno in natančno psihologizacijo dramskih oseb uprizoritvi presežeta raven zgodovinske rekonstrukcije ter postaneta hkrati odtis časa, ki ga uprizarjata, in časa, v katerem nastajata. V večplastnem prepletu osebnega in kolektivnega, preteklosti in sedanjosti, ustvarjata trdno dramaturško strukturo, v kateri se zgodovinska in čustvena dediščina skupnosti preobraža v univerzalno izkušnjo, v epopejo *navadnega* človeka.

Borštnikova nagrada za raziskavo in razvoj besedila  

**Žiga Divjak, Katarina Morano, Jasmina Jerant **in** Monika Weiss **za uprizoritev *Anhovo *v produkciji* *Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica

** **

Dokumentarno dramsko besedilo uprizoritve *Anhovo* prek fragmentacije in ponavljanja predstavi tragično usodo skupnosti iz spodnje Soške doline. V prepričljivem prepletu pričevanj, dokumentarnega gradiva in statističnih podatkov vzpostavlja trden spoj med raziskovanjem dejanskih zgodb ter njihovim umetniškim posredovanjem. S premišljeno dramaturško strukturo izkušnje dotične skupnosti umešča v širši družbeni in politični kontekst ter odpira prostor za razmislek o odgovornosti, sistemskem nasilju in posledicah industrijskega onesnaževanja. Besedilo pri tem dosledno ohranja ravnotežje med informativnostjo in čustveno močjo, zaradi česar uspe preseči lokalno okolje in se vzpostavi kot univerzalno opozorilo, ki uspeva prav zaradi natančne, secirajoče raziskave ter obdelave izbranega materiala. Procesualna narava besedila ostaja razvidna tudi v predstavi, kot sled temeljitosti, premišljenosti in visokega nivoja umetniške ter raziskovalne prečiščenosti, ki uprizoritvi daje posebno avtentičnost in prepričljivost. 

Borštnikova nagrada za odrski gib

**Gregor Luštek** za uprizoritev *Kralj Lear* v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

Koreograf Gregor Luštek v uprizoritvi *Kralj Lear* ključ gibalnega jezika išče v priklonih in klečeplazenju, s čimer prek preprostih, ponavljajočih se gest ustvarja močno in jasno atmosfero. Nastopajoči že zgolj prek gibanja naznanjajo družbeno hierarhijo, njene premike, padce in vzpone, odrski gib pa tako postane pomemben nosilec pomena. Z natančno odmerjenimi gibalnimi intervencijami v uprizoritev vnaša subtilnost in zgoščenost, hkrati pa učinkovito podpira osrednje tematske poudarke uprizoritve ter poglablja razmerja med dramskimi osebami. Posebno vrednost zasnovi giba daje njen nenehni dialog s scenografijo, saj gibanje organsko izhaja iz prostorskih danosti in jih hkrati soustvarja, s čimer se Luštkov odrski gib vzpostavlja kot ključni deležnik celovite odrske govorice.

Borštnikova nagrada za scenografijo
**Branko Hojnik** za uprizoritvi *1973 *v produkciji* *Slovenskega narodnega gledališče Nova Gorica in *1974 *v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča obe v koprodukciji z GO! 2025 – Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica-Gorica

Branko Hojnik v uprizoritvah *1973* in *1974* oblikuje dve odslikavi dovršenega scenografskega prostora, ki se ves čas gibljeta na meji med abstrahiranjem in hiperrealizmom. Scenografske rešitve ne izhajajo zgolj iz potreb zgodbe, temveč v svoj premislek aktivno vključujejo tudi arhitekturo odrskega prostora, ki postane enakovreden element scenografske zasnove. S premišljenim vpenjanjem gledališkega prostora v uprizoritveni svet ustvarja večplastno prostorsko govorico, ki presega funkcionalnost ter postane pomemben nosilec pomenov in osrednji gradnik atmosfere obeh uprizoritev. Scenografija tako vzpostavlja dinamičen dialog med gledališčem in uprizoritvijo, med fikcijo in njenim uprizoritvenim okvirom, med zgodovinsko pripovedjo in sodobnim trenutkom njenega uprizarjanja. 

Borštnikova nagrada za mlado igralko

**Mina Švajger **za vlogo Regan v uprizoritvi *Kralj Lear *v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

Mina Švajger v vlogo Learove srednje hčere Regan vstopi subtilno, z odmerjeno mero ostrine, ki se postopoma razkriva v svoji kompleksnosti. Z natančno igralsko gradnjo uteleša samozavest, preračunljivost in hinavščino, obenem pa v liku ohranja sledi naklonjenosti in človeške ranljivosti. Njena Regan ne dominira z izrazitimi izbruhi, temveč svojo moč vzpostavlja postopoma in vztrajno. Švajger natančno obvladuje razmerje med izrečenim in zamolčanim, pri čemer z drobnimi premiki v glasu, pogledu in telesni drži ustvarja lik, ki ostaja ambivalenten in izrazito živ. Prav v tej zadržanosti in premišljenosti se skriva prepričljivost njene interpretacije, ki ključno soustvarja kompleksen prikaz družinskih in oblastnih razmerij ter večplastnost uprizoritve.  

Borštnikova nagrada za igro

**Timon Šturbej **za vlogo Edgarja v uprizoritvi *Kralj Lear*** **v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

Timon Šturbej v vlogo Edgarja vstopa izrazito telesno, pri čemer notranje pretrese, bolečino izdaje in postopno preobrazbo lika dosledno prevaja v natančno oblikovano odrsko prezenco. Njegovo telo postane primarni nosilec čustvenih stanj, vendar telesna ekspresivnost nikoli ne deluje sama sebi namenjena, temveč jo z enako intenzivnostjo spremljata glasovna interpretacija in psihološka izgradnja lika. Šturbej prepričljivo izriše pot od zaupljivega sina do človeka, ki ga izkušnja krivice in izobčenja spremeni. V njegovi igri se fizična vzdržljivost in tehnična natančnost organsko združujeta s čustveno odprtostjo, zaradi česar se Edgar dvigne nad vlogo spremljevalca dramskega dogajanja in postane eden njegovih bolj pretresljivih likov.

Borštnikova nagrada za igro

**Janez Škof **za vlogo Kralja Leara v uprizoritvi *Kralj Lear*** **v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

Lear Janeza Škofa predstavlja osrednjo os uprizoritve, okoli katere se vzpostavljajo in prelamljajo njeni simbolni, metafizični in čustveni pomeni. Škof vlogo gradi z izjemno igralsko avtoriteto in odrsko prezenco, pri čemer prepričljivo uteleša vladarja, ki se oklepa moči in lastne podobe, čeprav se mu svet nezadržno izmika iz rok. V njegovi interpretaciji se neizprosna potreba po nadzoru nenehno prepleta s človeško ranljivostjo in inercijo, ki ju lik vztrajno potiska na rob zavesti. Prav napetost med oblastjo in nemočjo, oholostjo in strahom, odločnostjo in razkrojem ustvarja večplasten portret človeka, ki se ob soočenju z izgubo postopoma razgalja do svojih najglobljih eksistencialnih resnic. Škof tako ne upodobi zgolj propada kralja, temveč potovanje posameznika skozi razpad identitete, dostojanstva in iluzij o samem sebi.

Borštnikova nagrada za igro

**Ana Facchini **za vlogi v uprizoritvah *Anhovo *v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica ter *1973 *v produkciji* *Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in GO! 2025 – Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica

** **

Ana Facchini se v uprizoritvah *Anhovo* in *1973* izkaže kot pripovedovalka z izrazito organsko in neposredno igralsko maniro, prek katere zgodbe vsakdanjih ljudi pridobijo moč velikih gledaliških pripovedi. Njena interpretacija temelji na natančnem občutku za mero, zaradi česar upodobljeni liki in njihove usode nikoli ne zdrsnejo v sentimentalnost, smiljenje ali pokroviteljsko obravnavo. Zadržanost njenega izraza omogoča, da se čustvena moč zgodb razkriva postopoma in pristno, tudi v najbolj pretresljivih trenutkih ohranja dostojanstvo svojih likov ter jim namenja polno človeško kompleksnost, s čimer v obeh uprizoritvah ustvarja prostor identifikacije in empatije. 

Borštnikova nagrada za igro

**Marjuta Slamič** za vlogo v uprizoritvi *1973 *v produkciji* *Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in GO! 2025 – Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica

Marjuta Slamič v svojo vlogo vstopa z visokim nivojem avtentičnosti in tenkočutnega razumevanja družbenega ter zgodovinskega konteksta. S prepričljivo in poglobljeno interpretacijo presega zgodbo posamezne ženske, ki je bila zaradi ekonomskih razmer prisiljena oditi s trebuhom za kruhom, ter njeno usodo vzpostavlja kot vseobsegajočo zgodbo vztrajnosti in odrekanja. Njena igra temelji na notranji trdnosti in psihološki natančnosti, ki čustvenih stanj ne razlaga in ne poudarja deklarativno, temveč jih razkriva skozi prisotnost, držo in odnos do sveta, ki ga nosi v sebi. Prav v tej subtilnosti se skriva moč njene interpretacije, s katero ustvari pretresljiv in prepričljiv portret ženske, ki jo oblikujejo delo, odgovornost in skrb za bližnje, s svojo igralsko prezenco pa ključno soustvarja sporočilno os celotne uprizoritve.

Nagrada Tomaža Pandurja za izjemno uprizoritveno vizijo

**Ustvarjalni kolektiv** uprizoritve *Nafta *v produkciji Mini teatra

** **

Ustvarjalni kolektiv uprizoritve *Nafta *oblikuje celovito in prepoznavno uprizoritveno vizijo, v kateri se vizualna podoba, zvočna krajina, dramaturgija, režijski prijemi in igralska prezenca zlivajo v izjemno usklajeno odrsko celoto. S premišljenim prepletom distopičnih elementov in psevdodokumentarističnih strategij ustvarja svet, ki deluje hkrati oddaljeno in zaskrbljujoče blizu. Uprizoritev svojih tem ne artikulira zgolj skozi pripoved, temveč predvsem skozi same uprizoritvene mehanizme, ki postanejo nosilci pomena in refleksije, s čimer kolektiv vzpostavlja gledališki jezik, ki suvereno nagovarja sodobne slovenske in evropske uprizoritvene tokove, ne da bi pri tem izgubil lastno avtorsko prepoznavnost. Uprizoritev tako eno najbolj perečih problematik sodobnega človeka naslavlja z izrazito gledališkimi sredstvi in dokazuje, da lahko prav uprizoritvena forma postane enako pomemben nosilec družbene refleksije kot vsebina sama.

Borštnikova nagrada za režijo

**Jernej Lorenci** za režijo uprizoritve *Kralj Lear* v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

Jernej Lorenci se kanonskega Shakespearovega dramskega besedila loteva s svojo prepoznavno režijsko poetiko. V uprizoritvi jo nadgradi z dovršeno uporabo meditativnih in performativnih postopkov, ki postanejo organski del uprizoritvenega tkiva, skozi katerega se razkrivajo temeljni konflikti dramskega sveta. Lorenci uspe ustvariti gosto atmosfero grotesknega vojnega stanja, v katerem nasilje, razpad družbenih vezi in erozija človečnosti niso zgolj značilnosti Shakespearovega univerzuma, temveč tudi odmev sodobnega sveta. Z natančnim občutkom za ritem, snovanje kolektivne igre in odrsko podobo vzpostavlja uprizoritev, ki klasičnega besedila ne aktualizira na deklarativni ravni, temveč njegove teme prevede v močno in neposredno izkušnjo sedanjega trenutka. Prav v tej sposobnosti vzpostavljanja dialoga med kanonom in sodobnostjo se razkriva izjemna moč njegove režijske vizije.

Velika Borštnikova nagrada za najboljšo predstavo

***Kralj Lear*** v režiji Jerneja Lorencija v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

*Kralj Lear* je udarna uprizoritev, v kateri se vsi ustvarjalni postopki združujejo v jasno, premišljeno in umetniško dovršeno celoto. Izhajajoč iz Shakespearove tragedije ustvarjalna ekipa vzpostavi uprizoritveni jezik, ki klasičnega besedila ne obravnava kot literarnega spomenika, temveč kot živ material za razmislek o mehanizmih moči, razpadu družbenega reda in krhkosti človeškega obstoja. Posamezni gradniki uprizoritve ne snujejo vzporednih pomenov, temveč skupaj oblikujejo enoten odrski organizem, v katerem je vsak uprizoritveni znak premišljen del širše kompozicije. Uprizoritev z izjemno disciplino in formalno natančnostjo ustvarja svet nenehnih premikov, padcev in prerazporejanj razmerij, v njem se intimne usode posameznikov neprestano prelamljajo skozi širše družbene in zgodovinske sile.

**Zaključno poročilo strokovne žirije 61. Festivala Borštnikovo srečanje**

Ogled tekmovalnega programa 61. Festivala Borštnikovo srečanje potrjuje, da je slovensko gledališče vitalen in družbeno odziven prostor. Gre za gledališče, ki se aktivno vpenja v aktualne slovenske in svetovne polemike, jih preizprašuje, analizira, problematizira, vrednoti ter se do njih jasno opredeljuje. Kadar je pri tem uspešno, vzpostavlja potencial javnega dialoga, ki ga v sodobni družbi izgubljamo z nepredstavljivo hitrostjo.

Izbrane uprizoritve pričajo tudi o vse večji zavesti ustvarjalk in ustvarjalcev o skupnostih, ki jih nagovarjajo. Predstave praviloma izhajajo iz jasno prepoznavnih družbenih, generacijskih, lokalnih ali interesnih kontekstov, pri čemer ne izgubljajo ambicije po širšem umetniškem in družbenem nagovoru. Prevladujoči ustvarjalni princip tekmovalnega programa je snovalno gledališče. Posebej je izstopal dokumentaristični pristop, saj vrsta uprizoritev izhaja iz raziskovanja konkretnih družbenih in mikrodružbenih okolij. Predstave se posvečajo političnim, ekonomskim, okoljskim in družinskim razmerjem ter pogosto nastajajo na podlagi obsežnih raziskovalnih procesov. Obravnavajo svetovne in lokalne pojave, vidne in spregledane katastrofe, humanitarne in ekološke krize, genocid, vzpon klerofašizma ter druge simptome sodobnega časa, ob tem pa izpostavljajo moč posameznic in posameznikov, skupnosti ter pomen solidarnosti. Mednarodni članici in člana žirije je posebej nagovorila in hkrati presenetila izrazita neposrednost političnega govora v slovenskem gledališču ter pripravljenost ustvarjalk in ustvarjalcev, da se do družbenih vprašanj opredeljujejo jasno, argumentirano in brez večjih zadržkov.

Čeprav so bila izhodišča predstav pogosto raznolika, jih je povezoval soroden uprizoritveni pristop. Prevladujoča je bila pripovedovalska forma, ki je v številnih primerih ostala osrednji ustvarjalni princip. Žirija ob tem ugotavlja, da ta pristop ni vedno nadgrajen z enako premišljenimi dramaturškimi, režijskimi ali drugimi uprizoritvenimi postopki. Predstav, ki bi vse svoje elemente povezale v kompleksno, večplastno in formalno dovršeno umetniško celoto, ni veliko, prav zato pa so najbolj izstopajoče med njimi še toliko močneje zaznamovale letošnji tekmovalni program.

Izbrane predstave je povezovala tudi uporaba ozvočenja in mikrofonov, ki so se pojavili v enajstih od dvanajstih uprizoritev. Žirija opaža, da takšna odločitev le redko izhaja iz jasno artikuliranih estetskih ali vsebinskih razlogov, saj pogosto predstavlja samostojen uprizoritveni postopek, katerega funkcija znotraj celote ni jasno razvidna. Njihova skoraj samoumevna prisotnost pa razkriva širši uprizoritveni trend, v katerem posredovani glas vse pogosteje nadomešča neposredno igralsko komunikacijo.

Pa vendar letošnji festival ponovno potrjuje, da ima slovensko gledališče trdne temelje in dovolj ustvarjalne moči za nadaljnji razvoj. Ostaja prostor, ki zna suvereno misliti sebe in svet, v katerem nastaja, ter vztrajno iskati nove načine umetniškega izraza in družbenega delovanja.

Snježana Abramović Milković, Matija Ferlin, Karolina Sadlauskaitė, Petra Vidali, Benjamin Zajc

[GALERIJA FOTOGRAFIJ -->](https://borstnikovo.si/galerija/nagrajenci)

### BB/14. [distopija, ki jo živimo]

URL: https://borstnikovo.si/novice/bb-14-distopija-ki-jo-zivimo

_Avtor: Manca Tea Devetak · Datum: 2026-06-21_

Težko je začeti pisati o temi, kot je kapitalizem, natančneje naša konkretna sodobna izkušnja zahodne postkapitalistične družbe, ne da napišem to, kar je bilo že neštetokrat povedano. Ne da bi zapisala resnice, ki pa se zaradi svoje dozdevne neubežnosti zdijo že kot floskule. Težko je dati v besede to, kar večina tako ali tako prepoznava kot problem, zdi se samo tako ultimativno brezizhoden, da smo se s tem skorajda sprijaznili, zato pa je tako nujno, da to naslavlja edino sredstvo, ki uspe vsaj tu in tam ubežati temu uničujočemu mehanizmu – umetnost. Trije dva režiserja in ena režiserka mlajše generacije pa v uprizoritvah, uvrščenih v letošnji tekmovalni program, vsak v svoji unikatni avtorski govorici obračunavajo s tematikami (post)kapitalizma, vse od njegovih protooblik pa do distopičnega in spekulativnega predvidevanja možne smeri, v katero skupaj drvimo.

**Ivan Cankar, Varja Hrvatin, Bor Ravbar: *****In mnogi drugi ... ***

**r. Bor Ravbar, SLG Celje v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj**

14. 6. 2026

Uprizoritev *In mnogi drugi ... *v svoji osnovi črpa iz Cankarjevih proznih del, najočitneje črtice *Mater je zatajil*, ki je zaradi arhetipa cankarjanske matere, ki se v njej vzpostavlja, vtisne v slovenski kolektivni spomin. Vendar namesto individualne moralne sodbe o Jožetovi izdaji matere v njej prepoznava širši diskurz o družbenem sramu, ta je pravzaprav poglavitna rdeča nit velikega dela Cankarjeve proze. Avtorja dramatizacije, **Bor Ravbar** in **Varja Hrvatin**, v Cankarju kot svojem ustvarjalnem izhodišču iščeta motive revščine, nato pa stremita k aktualizaciji cankarjanskega arhetipa. V sodobnem ekonomsko-političnem svetu, v katerem srednji razred počasi izginja, hkrati pa so definicije delavskega razreda pogosto nejasne, namreč odnos do revščine, sram do lastne družbene pozicioniranosti in ideal izobrazbe kot edinega upanja za družbeno mobilnost, niso tako daleč od stanja zgodnjega kapitalizma, v katerem je živel Cankar – le da danes poznamo drugačne oblike prekarnosti in dela.

Uprizoritev iz historičnega realizma, blizu Cankarjevi črtici, prehaja v vedno večjo razgibanost forme, ki se prek igre s formati kot so televizijski kviz šov ali modna revija, stopnjujejo v distopični kaos. Stalnico predstavljajo lika Jožeta, Cankarjevega alter-ega iz črtice (igra ga **Luka Bokšan**), njegove matere (v izvedbi **Vesne Pernarčič**) ter apostola (**Aljoša Ternovšek**), najprej nekakšne moralne avtoritete, kasneje pa usmerjevalca dogajanja, ki gledalcu približa različne teoretske poglede na delavstvo. Ostali liki pa sestavljajo nekakšen kolektiv, od cankarjanskih zastopnikov sicer nekoliko različnih slojev slovenske družbe, ki pa med vrsticami vsi nosijo neko mero nelagodja do svojega razreda, ti pa se aktualizirajo v sodobno maso brezimnih delavcev, ki nastopijo v nekako zborovski funkciji, saj ustvarjajo pevsko podlago, ki poustvarja ritem industrijskih strojev ali pa drdrajočega brezdušnega ritma vsakdana. *In mnogi drugi ... *torej obračuna z enim od slovenskih mitov tako, da pokaže, da je v Cankarjevem svetu nekaj nam bližjega, kakor bi si morda radi priznali ali kakor je bilo naslovljeno v osnovnošolski učilnici, ko smo iz beril prebirali zgodbo o Jožetu, ki je zatajil svojo mater zaradi njene kmečke oprave, nismo pa se spraševali, kje takšen sram občutimo tudi sami.

**Jonas Hassen Khemiri:***** ≈ \[približno enako kot\] ***

**r. Maša Pelko, SNG Drama Maribor**

15. 6. 2026

Komična drama sodobnega švedskega avtorja nosi naslov matematičnega znaka, ki zaznamuje pomenskost približnega enačaja, igra se namreč s strukturo enačbe, v kateri na eni strani stoji kapital, na drugi pa teža človeškega življenja. S prikazom pravzaprav popolnoma navadnih sodobnih posameznikov na subtilen način prikaže, kako kruto z našimi življenji upravljajo mehanizmi sodobnega kapitalizma, ki so se zažrli globoko v posameznikovo osebno mentaliteto. Tako tekst kot uprizoritev opozarjata na predpostavko, ki se sprva zdi drastična ali celo smešna, a pravzaprav niti ni tako daleč od popolnoma stvarne: kakšen ultimativni dobiček nam prinese določena izkušnja (denimo – gledališki dogodek) in če se v razmerju do našega vložka (denimo – cena vstopnice) to izplača, če se izkušnja ultimativno izplača.

Režiserka **Maša Pelko** avtorjev večplasten prerez sodobnega boja s kapitalistično logiko zgosti na le pet igralcev, **Blaža Dolenca**, **Petjo Labovića**, **Ano Urbanc**, **Minco Lorenci** in **Kristijana Ostanka**. Kar ostane, so ganljivo vsakdanji liki, ki prav zaradi svoje subtilnosti boleče zarežejo, predvsem ker intimna bližina Malega odra omogoča, da se nam zdijo resnično blizu. Hkrati pa je režijski jezik igriv in iznajdljivo preklaplja med realistično igro, performativnimi izstopi in narativnimi vložki, zato uprizoritev spretno krmari med eksistenčno grozo in olajševalnim smehom. Splete se precizen prikaz tihega kapitalističnega stroja, ki zmelje vse pred seboj, predvsem to, kar je v nas ranljivega in človeškega, in ga ni mogoče ustaviti – odmora nikoli ni, tudi v uprizoritvi ne, saj je odmor igran in gledalci gledališke dvorane ne zapustijo.

* *

**Rrose Sélavy: *****Nafta ***

**r. Jan Krmelj, Mini teater**

19. 6. 2026

Avtorski projekt *Nafta*, ki je nastal v soavtorstvu režiserja **Jana Krmelja**, dramaturga **Jerneja Potočana** ter nastopajočih **Jerneja Gašperina**, **Diane Kolenc**, **Mojke Končar**, **Gašperja Lovreca**, **Lucije Ostan Vejrup** in **Filipa Mramorja**,* *k vprašanju kapitalizma pristopa z vidika ekologije in umetniškega aktivizma. Za obravnavo sodobnosti pa si izbere format igre s fikcijo in fakti, ki resonira z distopičnim občutkom realnosti, ki jo živimo. Zasleduje člane razvpitega umetniškega kolektiva R. MUTT, umetnikov in aktivistov, ki so med letoma 2019 in 2023 ustvarjali razvpit podcast, nato pa izginili, domnevno brez vsake sledi, v njihovo zgodbo pa vpelje kontekst razstave *transparency*, na kateri so obiskovalcem omogočili vpogled v celotno svoje življenje, oziroma o njem dostopne podatke. Prek tega pa se kot ena ena izmed osrednjih problematik v uprizoritvi vzpostavi tudi podatkovni kapitalizem, morda ena izmed najbolj strašljivih novodobnih pojavnih oblik kapitalističnega izkoriščanja človeka.

V fragmentarni strukturi združuje dokumentarne podatke, osebne zgodbe, ki so resnične ali pa ne, ready-made materiale, video intervencije in sproti nastajajočo zvočno podlago. Dogajanje na odru razplasti, pomnoži, drugače kadrira in povečuje oko kamere, kar je že nekakšen režijski avtorski podpis **Jana Krmelja**, pogled kamere pa asociira tudi na paranojo družbe nadzora, ki jo generira digitalna doba, in z njo povezano željo po umiku, izginotju, neizsledljivosti – slednje je kolektivu R. MUTT domnevno tudi uspelo. Nafta, ta temna in gosta snov, ki je nastala iz nekoč živih bitij, pa se vzpostavi kot tisto, kar povezuje prazgodovino s sedanjostjo in prihodnostjo, ki je še slutnja, je spomin na vrste, ki so nekoč vladale zemlji, simptom destruktivnih mehanizmov sodobnega časa in opomnik časa, ki prihaja in ga nihče ne more ustaviti.

* *

* *

Manca Tea Devetak

### Čaka nas sklepna slovesnost s podelitvijo nagrad

URL: https://borstnikovo.si/novice/drevi-sklepna-slovesnost

_Datum: 2026-06-21_

Po dveh tednih vrhunskih uprizoritev, mednarodnih gostovanj, razstav, pogovorov, koncertov in študentskega programa bo 61. Festival Borštnikovo srečanje nocoj sklenil svoje letošnje festivalsko poglavje. Sklepna slovesnost s podelitvijo nagrad bo ob **20. uri** v Dvorani Ondine Otta Klasinc SNG Maribor.

Zaključni večer bo namenjen ustvarjalkam in ustvarjalcem, ki so s svojimi predstavami zaznamovali letošnji festival, ter razglasitvi najvidnejših umetniških dosežkov tekmovalnega in spremljevalnega programa. Festival bo še zadnjič povezal občinstvo in gledališko skupnost ter sklenil 61. edicijo v znamenju praznovanja gledališke umetnosti.

### BB/13. U!-BU? … U!-JA!

URL: https://borstnikovo.si/novice/u-bu

_Avtor: Doroteja Drevenšek · Datum: 2026-06-21_

7. festivalski dan, 14. 6. 2026

[***U!-BU?*** ](https://borstnikovo.si/dogodki/u-bu)(Teatro Matita, Cankarjev dom, Lutkovno gledališče Ljubljana, r. Matija Solce)

U!-BU? je še ena predstava spremljevalnega programa, ki sem ga spremljala to sezono Borštnikovega bloga kot BB vajenka in o njej ne pišem, ker bi ji lahko še kaj dodala (sploh pa ne s temi navadnimi besedami in stavki), ampak zato, ker sem neizmerno vesela, da smo si jo v lutkovnem gledališču lahko ogledali.

Zbrali smo se v precej velikem številu in mislim, da nihče iz občinstva ni pričakoval toliko ritk in prdcev na odru. Osvežujoče! Igralska zasedba nam zgolj z brbljanjem (ki seveda ni brbljanje, ampak dadaistična mojstrovina) oriše vse svetovne bogataše in voditelje, njihove nazore ("billions and billions and billions ... and billions of DOLLARS!") ter se iz njih ponorčuje. Seveda pa si privošči tudi nas, ovčice, ki velikim zadnjicam sledimo. 

Največja aduta predstave sta njena nebrzdana ustvarjalna svoboda in nalezljiva igrivost ustvarjalcev, ki prežemata vsak trenutek. Nobena zamisel ni preveč nenavadna ali predrzna, da ne bi našla svojega mesta na odru. Uprizoritev samozavestno vztraja v svoji absurdnosti in humorju, ne da bi pri tem izgubila ostrino ali domiselnost, zato gledalca brez težav iskreno in do srca nasmeji. Resnobnost, ki sicer prežema velik del festivala, je prekinjena z glasnim prdcem! A naj vas ne zavedejo prdci in ritke, saj je uprizoritev v svojih izmislekih inovativna in tako premetena, da se ves čas gledanja sprašujem: »Kako sploh prideš do tega?« in »Kako je mogoče s tako malo besedami povedati tako veliko?«

Kot je zapisano v opisu predstave (ki ga močno priporočam v branje!), gre med drugim za »groteskno ždrekopereto«, pri čemer lahko glasbene vložke le pohvalim. Refreni so zelo spevni in ostanejo v glavi še dolgo po predstavi, koreografije so domiselne, komične in zapomnljive. Najlepši trenutek predstave je dvig zadnje stene, ko se pred nami odpre prazna tribuna Minoritov (ki se ji ob koncu nastopajoči seveda priklonijo, da ni nihče izključen) in v nas bušne svež poletni zrak. Ob pogledu na prazne sedeže pomislim, kako živa je predstava; prepričana sem, da bi s svojo energijo uspela tudi brez gledalcev, saj nastopajoči tako uživajo. Pomislim pa tudi na duhove, prezenco še enega drugega občinstva, ki ga ne vidim.

Ekipi, njihovim lutkam in dadaizmu se lepo zahvaljujem za dobro uro zabave in svežega vetra!

Doroteja Drevenšek

### 20. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (12. dan): To povem vsem

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-dnevnik-gostje-dvanajsti-dan

_Avtor: Kata Győrfi · Datum: 2026-06-20_

Dan se začne z razstavo Jiříja Y. Suchánka v Galeriji Kibla, kjer me prvo delo sprva spomni na mravljišča: prerez, umetna plastovita struktura prsti z zvočnimi zapisi, dodeljenimi njenim različnim plastem – kot bi mravlja s pritrjenim mikrofonom na hrbtu šelestela skozi določeno plast, mi pa bi poslušali njene posnetke.

Nato, če dopustim svoji pozornosti, da se umiri, in zmehčam pogled, si začnem predstavljati, da so te posamezne plasti zložene ena na drugo v času, in poslušam, kako se vsaka plast praktično oblikuje, useda, kopiči, nalaga in tako naprej. Oseba, ki me vodi skozi galerijo, reče, da je sam bolj analogen od tega, jaz pa se zalotim pri spraševanju, kaj sploh so lahko še bolj analogno od tega. Suchánkova dela *Geophony* (2004) na primer berejo, merijo in ojačujejo kamnite površine; delujejo z geološkimi frekvencami, spomini, sedimentacijo, trenjem, s časovnimi razponi, ki jih nisem sposobna dojeti. In vse ima svoj zvok, kar je zame še posebej pomenljivo, saj – kot sem zapisala v zapisu s 13. junija – zvok, hrup in glasba v meni raztapljajo linearnost časa.

In kako bi si človek lahko bolj popolno tempiral obisk te razstave kot ravno na dan uprizoritve *Nafta*? Predstave, v kateri se nekje okoli dveh tretjin o času razpravlja z vidika dinozavrov in v kateri je izrečen stavek: »Puščava je Božja roka.« In pomislim na pesek, neskončni pesek, ki se spominja; ki je podatek, spomin, spomin na gibanje, na vodo, trenje, erozijo, bližino in daljavo, tektonske premike, objeme; puščava, ki se spominja toplote in mraza, pomanjkanja in obilja.

Predstava v režiji Jana Krmelja izhaja iz domnevno resnične razstave v Amsterdamu, na kateri so bila na ogled dela domnevno resničnega aktivistično-umetniškega kolektiva. Skladno s konceptom razstave je vsak aktivist-umetnik dobil sobo, urejeno po svojih načelih, obiskovalci pa naj bi se sprehodili skoznje. Pišem »domnevno«, ker čeprav predstava deloma pripada dokumentarnemu žanru, smo še vedno v gledališču, kjer je vse ravno toliko resnično, kolikor je neresnično.

V eni od sob na primer umetniki javno objavijo svoje lastno »sledenje« in prek programskega jezika postane dostopna, berljiva in sledljiva vsaka njihova digitalna dejavnost, vsaka digitalna kretnja. Če bi te zapise natisnili na papir – in tudi o tem so razmišljali –, bi strani, izpolnjene s podatki, zasedle manjšo sobo. Ta razstava je izhodišče predstave.

To mi prikliče v spomin verz iz pesmi *Predgovor* madžarskega pisatelja iz dvajsetega stoletja Frigyesa Karinthyja:

»Nikomur ne morem povedati,

zato povem vsem.«

Do konca predstave pa izvemo, da je bil celoten arhiv razstave izbrisan, izginili pa so tudi umetniki sami. In res so.

Koncept predstave je te umetnike oživiti, jih na tak ali drugačen način fiktivno prikazati in občinstvo tako rekoč voditi skozi razstavo. Njen jezik je globoko poetičen, poln ganjljivih osebnih zgodb, povezanih z naftnimi rafinerijami, bogastvom, privilegiji, izkoriščanjem, razrednim bojem, kapitalizmom in neoliberalizmom. Pridemo v stik s kraji, zvoki, denarjem, snegom in nafto; povzročajo nam srbečico. To je ogromna asociativna pokrajina. Morda sem že utrujena, a včasih težko sledim in nekateri deli gredo popolnoma mimo mene.

Moji lastni pesniški interesi so se v zadnjih letih prav tako obrnili proti posthumanističnim in neantropocentričnim perspektivam. V svojih pesmih vadim sočutje z elementi in živimi bitji, ki so izpostavljeni katastrofam, ki jih povzroča človeški občutek privilegiranosti. Pred mojo poezijo je ogromno raziskovanja in eksperimentiram – v madžarščini – s pisanjem glagolov, premikov, premestitev in vibracij, ki niti posredno ne obujajo ničesar človeškega.

In sinoči, ko se festival počasi bliža koncu, sem se zalotila pri misli, da bom delila eno svojih pesmi o apokalipsi, da bi dodala nekaj svojega svetu, ki sta ga ustvarila včerajšnja razstava Jiříja Y. Suchánka in predstava zasedbe Rrose Sélavy–Jan Krmelj.

### konec

konec je tema, v kateri

so bleščice, puh in obris

temni, v kateri ni

meja, ni globine in

ni nič manj temno. konec

je tam, kjer je vse odsotno,

in hkrati ni odsotno, ni

odsotnost, ki dela prostor ničemur,

ampak odsotnost in celovitost.

konec je verjetno neustavljivo

iskanje bleščic, puha,

in iskanje pomirjujočih

temnih obrisov z ničemer

znotraj in ničemer zunaj.

konec je toplota, v kateri

so bleščice, puh in obris

topli, v kateri se vse preliva,

ni struge in ni pretoplo. konec

je v toploti, ki ne obljublja nikakršnega

trajanja in je hkrati zaželena,

ne življenje, vredno čakanja,

ampak srhljivo vztrajanje.

konec je verjetno dopustiti,

da se sijaj vžge v moje oči

kot nepozaben spomin,

da me oslepi.

konec je nepremičnost, v kateri

so bleščice, puh in obris

nepremični, v kateri ni namere,

ni potrebe po dihanju in ni dihalne stiske.

konec je zadnji gib vsega, ne

pomanjkanje gibanja, ki pričakuje objem,

ampak neupogljiva brezsapnost.

konec je verjetno nepremičen

boj z voljo do puha,

in stiskanje pesti

v izčrpanosti za večnost.

*\*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence Gemini. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.*

### BB/12. Ta zgodba se ne konča tukaj

URL: https://borstnikovo.si/novice/ta-zgodba-se-ne-konca-tukaj

_Avtor: Doroteja Drevenšek · Datum: 2026-06-20_

10. festivalski dan, 17. 6. 2026

[***55. člen***](https://borstnikovo.si/dogodki/55-clen)** **(Slovensko mladinsko gledališče, r. Tjaša Črnigoj)

*55. člen* pusti močan vtis. Posedemo se po dvorani, na sredini je pista za nastopajoče, publika pa sedi na obeh straneh piste, tako da se občinstvo med seboj gleda in vidi. Za našimi hrbti so ogledala, da lahko v publiki opazimo in pogledamo tudi sebe.

Igralke začnejo z uvodom v »imeti žensko telo« in s svojimi zgodbami o vstopanju v odkrivanje lastnega telesa, v spoznavanje in spoznanje, kako naše telo obravnava (patriarhalna) družba. Vse igralke svoje zgodbe podajo zelo sproščeno. Iz smeha, sproščenosti in udobja pa hitro preidemo v borbo; ta uvod postane vez med igralkami in vsebino, ki jo predstavljajo, in prav preko njega postanejo tudi same akterke v boju. Igralke predstavijo zgodbo o borbi, ki se je dogajala v letu, ko se je pisala slovenska ustava. V Jugoslaviji je bila pravica do brezplačnega in dostopnega splava ter kontracepcije vpisana v ustavo, ob ustanavljanju nove države in pisanju nove ustave pa so nekateri politiki, posamezniki in družbene skupine želeli ta člen izpustiti.

Igralke nam predstavijo glavne akterke v boju za ohranitev 55. člena. Pripovedujejo o delovanju teh žensk, njihovih akcijah, načrtih in političnih potezah, pri čemer ves čas ohranjajo stik s sabo in s publiko. Zgodbe se lotijo praznično in celostno. Na pisti pred nami plešejo, kot so plesale punce iz skupine Lilith v K4, protestirajo, kot so ženske in drugi zavezniki protestirali pred parlamentom ... Prostor se v enem trenutku napolni z glasbo, meglo in disko lučmi, v naslednjem pa vsi ti elementi izginejo in vrnemo se k manj slavnostnim podatkom. Ti prostori se ves čas preklapljajo in izmenjujejo. Ta zgodba je polna smeha in zmagoslavja, občutkov opolnomočenosti in povezanosti, hkrati pa tudi krivic, ignorance in razočaranj.

Ta predstava je dokumentarna proslava. In kljub temu, da proslavljamo veliko zmago v slovenski zgodovini, od žalosti zajokam. Zajokam, ko izvem, da so slovensko ustavo pisali moški in ena sama ženska. Od te točke dalje samo še jokam. Jokam, ko gledam posnetke iz parlamenta, na katerih za mizo govorijo samo moški in ne dajo besede strokovnjakinjam, ki zagovarjajo 55. člen. Jokam, ko borke pred parlamentom protestirajo. Jokam, ko pogledam moške obraze na drugi strani tribune. Več kot izvem, huje mi je. 

Ampak nisem samo žalostna. Sem tudi pretresena, razočarana, ponosna in polna upanja. *55. člen *pusti ogromno občutkov.

Neizogibno je ob predstavi *55. člen* misliti na naš čas. Čas, v katerem gibanje My voice my choice zbere milijon podpisov za iniciativo za dostopen splav v evropskem parlamentu (in tudi ta zelo uspešen skupinski boj še ni končan, ker še vedno čakamo konkretne spremembe – še en dokaz o tem kako birokratsko zahtevni so ti procesi), in hkrati čas, ko nam vladajo svetovni voditelji, ki so spolni prestopniki ali pa samo odkrito seksistični in šovinistični.

Ta zgodba se ne konča leta 1991 in se ne konča leta 2026. Ta zgodba se ne konča tukaj. In verjetno jokam prav zato.

Doroteja Drevenšek

### Predstava Ladje odpovedana

URL: https://borstnikovo.si/novice/ladje

_Datum: 2026-06-20_

Nedavna nevihta je z obilico dežja žal preveč razmočila teren, zato smo primorani predstavo *Ladje* dokončno odpovedati!

Hvala za razumevanje.

### Ko gledališče ohranja spomin in odpira prostor novim generacijam

URL: https://borstnikovo.si/novice/gledalisce-ohranja-spomin

_Datum: 2026-06-20_

Današnji dan začenjamo z delavnico ***Bert in Nasi: Manj***, kjer bo mednarodno uveljavljeni performativni duo predstavil svoj pristop, ki skozi preprostost, minimalizem in iskreno odrsko prisotnost odpira prostor za razmislek o sodobnih družbenih temah.

Na zunanji lokaciji pod mariborskim Pohorjem bo na ogled uprizoritev ***Ladje*** v režiji Mojce Madon, nastala po resničnih zgodbah slovenskih izseljencev.

Študentski program bomo zaključili s pogovorom ***AGRFT 80***, ki bo ob jubileju Akademije za gledališče, radio, film in televizijo osvetlil njen razvoj, pomen in vlogo pri oblikovanju slovenskega gledališkega in filmskega prostora. Sledila bo še zadnja študentska produkcija ***Peršman (študija)*** po besedilu Florjana Lipuša. Avtorski projekt Julije Urban izhaja iz nasilja ob koncu druge svetovne vojne, vendar pogled usmerja tudi v sodobno Evropo, kjer prepoznava nove oblike avtoritarizma, nacionalizma in družbenega nadzora.

V tekmovalnem programu bo Slovensko mladinsko gledališče skupaj z GO! 2025 EPK Nova Gorica – Gorica predstavilo projekt ***1974***** **v režiji in dramaturgiji Tomija Janežiča. Transgeneracijska dokumentarna fikcija skozi osebne zgodbe ustvarjalk in ustvarjalcev prepleta intimne spomine z lokalnimi in svetovnimi dogodki ter odpira vprašanja pripadnosti, selitev in skupnega zgodovinskega spomina. Predstavi bo sledil pogovor z ustvarjalci.

Festivalski večer bo v Minoritih zaokrožila zasedba *bambus* z ***Večerom uglasbene poezije***. Kolektiv skozi preplet avtorske poezije, glasbe in performansa ustvarja izrazito sodobno odrsko izkušnjo, v kateri se srečujejo rock, jazz, improvizacija in govorjena beseda.

### BB/11. Čas je votel, okrog ga pa nič ni

URL: https://borstnikovo.si/novice/cas-je-votel

_Datum: 2026-06-20_

Eden izmed štirih programov Borštnikovega srečanja je tudi študentsko gledališče, ki omogoča, da študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo svoje semestrske, diplomske in magistrske predstave predstavijo tudi festivalski publiki. V okviru tega programa se je odvil Borštnikov performativ (#80letAGRFT), ki ga je dokumentirala Manca v zapisu št. 7. Čez nekaj ur pa se bo otvorila tudi spletna razstava AGRFT 80 v organizaciji Centra za teatrologijo in filmologijo AGRFT UL.

*Ampak začnimo na začetku. *

Najprej bom Lani ukradla idejo za vstop v tekst. Dva dni nazaj sem tudi jaz gledala uprizoritev *1973*. To je bilo leto, ko me še ni bilo. To je bilo leto, ko ni bilo niti moje mame. Pa vendar sva nekako obe bili prisotni, na nek način. Prihodnost si velikokrat predstavljamo kot oddaljeno pokrajino, h kateri z veliko hitrostjo vozi vlak. Ali pa kot tok reke, ki ga ne moreš nikoli prehitet, ker je zmeraj korak pred teboj. Ali pa kot nekaj, kar bo prišlo, ko bo sedanjost že odšla. Ampak kaj če pa prihodnosti ni in ne bo nikoli prišla? Pa ne mislim tega v pesimističnem vizionarskem smislu, ampak v pomisleku: kaj pa če je prihodnost že vselej tukaj? Mogoče je prihodnost nekaj, kar nastaja ves čas in je najbolj živa in aktivna ravno v sedanjosti. Ustvarjalci v uprizoritvi *1973* prepletajo sedanjost, preteklost in prihodnost. Poskušam se spomnit besedila, ki ga na začetku predstave izreče Tamara, pa mi ne gre najbolje … Nekaj v smislu. Smo leta 1973. Leta 1982 se bo Tamara poročila s sestrinim možem. Ampak danes tega še nihče ne ve. Danes tega še nihče ne sluti. (Moj spomin mi pravi, da je nekaj podobnega. Popravite me, če se motim.) In absolutno se strinjam s tem. Vsi nastavki za našo prihodnost pravzaprav že obstajajo v tem trenutku, v raznoliki obliki. 

*Ampak začnimo na začetku. *

Študentsko gledališče lahko po eni strani razumemo tudi kot gledališče prihodnosti. Vstopno točko v procese, produkcije, ideje, predstave najmlajših generacij ustvarjalcev, ki svojo profesionalno pot šele začenjajo in nekoč bo tekmovalni in spremljevalni program poln predstav ravno teh generacij. O predstavah bi lahko napisali marsikaj; kritike, refleksije, naredili intervjuje, analize itd. Ampak tokrat izkoriščam priložnost za prostore razmisleka o času, ki je vselej že tukaj, čeprav “je votel, okrog ga pa nič ni”.

*Ampak začnimo na začetku.
*

**PRIZORI IZ VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA**

Produkcija II. semestra Dramske igre ter Gledališke in radijske režije UL AGRFT

Prizori iz vsakdanjega življenja je predstava, zgrajena iz treh delov, treh različnih situacij, treh različnih režiserjev\_k prvega letnika. Enkrat spremljamo družinsko situacijo v domačem gostišču, drugič preplet sanj, resničnosti in perspektiv v stanovanju, ki sega izven zidov, in tretjič smo priča praznovanju 60-letnice, v kateri se odprejo vse stare rane in ustvarijo nove. Prihodnost se najpogosteje skriva v najbolj banalnih trenutkih. Velike spremembe si radi predstavljamo kot prelomne dogodke, vendar naše življenje v resnici oblikujejo vsakodnevne geste, rutine in odnosi. V tem smislu vsakdanjost ni nasprotje zgodovine, temveč njen najtišji mehanizem. Prav v njej se oblikujejo navade, želje in predstave o svetu, ki bodo nekoč postale nekaj večjega od samih sebe.

**SEN KRESNE NOČI**

Produkcija IV. semestra Dramske igre ter Gledališke in radijske režije UL AGRFT

V *Snu kresne noči* prihodnost nastopa kot prostor nepredvidljivosti. Svet predstave poganjajo naključja, zmote, želje in sile, ki uhajajo racionalnemu nadzoru. Zanimivo je, kako pogosto skušamo prihodnost razumeti kot rezultat načrtovanja, čeprav jo v resnici sooblikujejo tudi nepredvidljivi obrati, srečanja in afekti. Morda prihodnost ni zgolj tisto, kar gradimo, temveč tudi tisto, kar nas preseneti. Sicer v enem drugem Shakespearju Prospero reče: “Iz take snovi smo, kakor so sanje – in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem.” Drugi letniki so se tako igrali z različnimi prostori in odpirali starodavna vprašanja usode in determinizma, ki imata mogoče kakšen magičen prašek za prihodnost. 

**MAČKA NA VROČI PLOČEVINASTI STREHI**

Produkcija VI. semestra Dramske igre ter Gledališke in radijske režije UL AGRFT

Tretji letniki, ki so semester preživeli v dveh ustvarjalnih procesih, so vprašanja o času, determinizmu in prihodnosti (na posreden način) vzpostavljali skozi ameriški realizem Tennesseeja Williamsa. *Mačko na vroči pločevinasti strehi* je mogoče brati kot dramo prihodnosti, ki jo skušajo liki obvladati, še preden se zgodi. Družinski odnosi so prežeti z vprašanji dediščine, nasledstva in kontinuitete; prihodnost se kaže kot nekaj, kar je treba zavarovati, usmeriti ali si prisvojiti. Toda bolj ko jo liki skušajo nadzorovati, bolj se razkriva njena negotovost. Pod površino družinskih sporov se odpira vprašanje, v kolikšni meri je prihodnost sploh mogoče načrtovati. Predstava je zato delovala kot premislek o človekovi želji po gotovosti: o potrebi, da bi življenje prevedli v jasne zgodbe, odnose in zapuščine, čeprav nas resničnost vedno znova sooča z neizrekljivim, nepredvidljivim in izmuzljivim. 

**STEKLENA MENAŽERIJA**

Produkcija VI. semestra Dramske igre ter Gledališke in radijske režije UL AGRFT

Če *Mačka na vroči pločevinasti strehi* govori o prihodnosti kot predmetu želje in nadzora, *Steklena menažerija* odpira vprašanje prihodnosti kot fantazme. Williamsova drama je zgrajena iz spomina, vendar ne kot nostalgičnega vračanja v preteklost, temveč se izrisuje kot poskus razumeti nekaj, kar se nikoli ni zares uresničilo. Njeni liki živijo v stalni usmerjenosti proti nečemu, kar naj bi prišlo: boljšemu življenju, drugačni usodi, možnosti pobega. Toda prihodnost v predstavi ostaja predvsem obljuba, ki se vedno znova odmika. Prav v tem se skriva njena posebna melanholija. Predstava nas opomni, da ljudje ne živimo zgolj iz spomina na preteklost, temveč tudi iz podob prihodnosti, ki si jih ustvarjamo. Ko te podobe razpadejo, ne izgubimo le načrta za naprej, temveč tudi del svoje identitete. 

**PERŠMAN (ŠTUDIJA)**

Produkcija VIII. semestra Dramske igre, Gledališče in radijske režije ter Dramaturgije in scenskih umetnosti, diplomska uprizoritev

V diplomski predstavi 4. letnikov so gostovali tudi 1. letniki igre in režije, s pomočjo katerih so s 17 igralci\_kami prikazali Permanovo domačijo, dom družin Sadovnik in Kogoj, vzhodno od Železne Kaple, leži visoko pod Peco. Sprva se nahajamo aprila 1945. Na začetku zgodbe, kjer se zgodi katastrofa. V zgodnjih jutranjih urah, 25. aprila 1945 policijski polk SS umori družino civilistov. Osemdeset let kasneje na istem mestu poteka mladinski antifašistični tabor. Avstrijska policija izvede obsežno racijo tabora, ki traja več ur.  Predstava tako v kontekstu razmisleka o prihodnosti delovala kot opomin, da prihodnosti ni mogoče misliti brez zgodovinskega spomina. Če prihodnost pogosto razumemo kot gibanje naprej, predstava pokaže, kako močno je to gibanje prepleteno z nečim, kar ostaja za nami. Zgodovina v njej ni predstavljena kot zaključeno poglavje ali arhiv preteklih dogodkov, temveč kot aktivna prisotnost, ki še naprej oblikuje načine, kako razumemo sebe, skupnost in svet. Predstava tako odpira vprašanje medgeneracijskega prenosa: kako se travmatične izkušnje, nasilje in izgube prenašajo skozi čas ter kako postanejo del kolektivnega imaginarija tudi za tiste, ki jih niso neposredno doživeli. V času, ki pogosto privilegira novost in prihodnost razume kot odmik od preteklosti, *Peršman (študija)* vztraja pri misli, da nobena prihodnost ne nastaja iz praznine. Vsaka družba jo gradi iz spominov, ki jih ohranja, pa tudi iz tistih, ki jih potiska na rob vidnega. V tem smislu predstava ni toliko pogled nazaj kot razmislek o odgovornosti do časa, ki prihaja.

**JAZ, DAVID**

Produkcija magistrskega programa Gledališka in radijska režija, smer Gledališka režija UL AGRFT, Maska Ljubljana

*Jaz, David* vprašanje prihodnosti prestavi na raven posameznika in njegovega odnosa do lastne identitete. Če so druge predstave pogosto odpirale vprašanja skupnosti, družine ali zgodovine, je tukaj v ospredju subjekt, ki skuša vzpostaviti svojo pozicijo v svetu. A identiteta ni predstavljena kot nekaj stabilnega ali dokončno oblikovanega; prej kot proces nenehnega postajanja. Predstava odpira prostor za razmislek o tem, kako posameznik svojo prihodnost gradi skozi pripovedi, ki jih ustvarja o sebi, in skozi podobe, ki si jih zamišlja o tem, kdo bi lahko postal. Prihodnost se zato ne kaže kot zunanja okoliščina, ki čaka nekje pred njim, temveč kot notranji horizont, ki usmerja njegove odločitve, želje in samorazumevanje. V tem pogledu *Jaz, David* ponuja zanimiv premislek o sodobni subjektivnosti: o posamezniku, ki je nenehno soočen z nalogo, da se definira, izumlja in umešča v svet. Njegova usoda ni nekaj vnaprej danega, temveč nekaj, kar nastaja v samem procesu iskanja odgovora na vprašanje, kdo sem in kdo želim postati.

*Ampak začnimo na začetku.*

Če bi skušali letošnji študentski program povzeti skozi eno samo časovno gesto, bi to težko bila prihodnost kot taka. Bolj natančno bi bilo reči, da smo gledali sedanjost, ki se nenehno preliva v svojo lastno možnost. V tem smislu prihodnost ni bila predmet predstav, temveč njihov način obstoja. Ni se pojavljala zgolj kot tema, ampak kot element strukture: kot način, kako se sedanjost razpira, kako si daje obliko in hkrati presega sebe. To pomeni tudi, da prihodnost ni nikoli povsem ločena od tega, kar že je. Ni čist prehod v nekaj drugega, ampak razlika, ki nastaja znotraj istega časa. V vsaki predstavi se je zato zarisovalo isto vprašanje: ne kaj bo, ampak kaj že postaja. In morda je prav v tem tiha skupna točka vseh zelo različnih uprizoritev — da prihodnosti niso iskale, ampak so jo, vsaka na svoj način, že mislile kot prisotno možnost sedanjosti.

*Ampak mogoče začetek ne obstaja. In samo moraš dalje. *

Do kmalu!

Nika Šoštarič (tokrat se javljam iz prihodnosti)

### BB/10. Izgubiti »fiction : faction kompas«

URL: https://borstnikovo.si/novice/bb-10-izgubiti-fiction-faction-kompas

_Avtor: Lana Krmelj · Datum: 2026-06-19_

Včeraj sem na festivalu gledala uprizoritev ***1973***. Sprva sem mislila, da bo ta zapis o njej, želela sem si namreč zapisati 1973 asociacij, ki bi jih imela med ogledom predstave, nato pa hitro ugotovila, da me zapisovanje med predstavo tokrat preveč obremenjuje, zato sem po 14 beseda/besednih zvezah prenehala. Ena od zapisanih stvari je tudi Josipa Lisac. Ime sem si zapisala med prvim odmorom, saj sem ob odhodu iz dvorane zaslišala del njene pesmi *O jednoj mladosti*. “Jedna mladost, jedan svijet nade …” 

Čeprav bi si uprizoritev zaslužila (več kot samo en) obsežen zapis, se bom – če sledim svojim asociacijam – pri razmisleku o fikciji in faktičnosti bolj osredotočila na uprizoritvi ***Boško in Admira*** ter ***Anhovo***. Zanimalo me bo, kako lahko gledališče usmerja moj občutek za to, kaj je resnično in kaj ne, kaj ta občutek vodi, zakaj mu ne morem ali ne želim slediti ter predvsem, kdaj se počutim, da kot gledalka izgubljam svoj “*fiction : faction* kompas”. Na besedo kompas pomislim zaradi uprizoritve ***Three Times Left is Right***, ki se sicer ukvarja z neke vrste dialogom med (skrajno) desnimi in (skrajno) levimi ideologijami, z desničarsko retoriko in razlogi za njeno preveliko uspešnost, z mejo med ekstremom in ne-ekstremom, pa tudi s *triggerji* in *trigger warningi*, na vse skupaj pa bi prav tako lahko pogledali skozi prizmo *fiction/faction*. Če se vrnem k naslovu omenjene uprizoritve – ko se trikrat obrnemo levo, smo zares obrnjeni na desno. Tako lahko morda s trikratnim poudarjanjem fikcije dosežemo faktičnost ali obratno – z večkratnim poudarjanjem faktičnosti dosežemo fikcijo. Zagotovo je ta razmislek spodbudil tudi siceršnji porast projektov tako v Sloveniji kot v tujini, ki na različne načine naslavljajo to razmerje, pa naj bo to v obliki avtofikcijskega, dokumentarnega, raziskovalnega, na področju performansa, instalacije, predavanja-performansa in podobno. Konec maja je Bunker v Ljubljani organiziral tudi dvodnevni cikel, ki se je ukvarjal prav s tem razmerjem. Vprašanje, ki si ga postavljam v odnosu na nedavno ogledane uprizoritve na festivalu (danes je na sporedu še ***Nafta***, ki bi jo prav tako lahko vključili v diskurz o fikciji in resničnosti), je, ali lahko zaradi poudarjene resničnosti ali verodostojnosti povedanega z ozirom na “poplavo” uprizoritev in performativnih dogodkov, ki se ukvarjajo z razmerjem *fiction : faction*, to poudarjanje prej prepoznavam kot strategijo, ki se uporablja za navidezno resničnost zgodbe, kot pa strategijo, ki bi služila za “dokazovanje” resničnosti povedanega. Z drugimi besedami: ali lahko zgodba, ki jo dojemam kot resnično, ki mi je že “dokazana” kot resnična, izgubi svojo resničnost zaradi izpostavljanja le-te? Ali je to strategija, ki je kot nek *overcompensation* fikcije, da bi lahko z večkratnim obračanjem prišla v polje resničnega, faktičnega? Oziroma ali je pri tako resničnih zgodbah sploh potrebno uporabljati mehanizme in strategije, ki bi jih zavoljo tega prispevka poimenovala “dokazi resničnosti”? Naj bo ta zapis torej spodbuda k razmisleku o tej (široki) tematiki.

Zgodba Boška in Admire je resnična. Njuna smrt je resnična. Njuna usoda je resnična. Kontekst njune smrti je resničen. Njuni imeni sta resnični. Senzacionalizacija njune zgodbe je resnična. Mitizacija, romantizacija (itd.) njune zgodbe je resnična. Njuni sorodniki so resnični. Fotografija njune smrti je resnična. Uprizoritev *Boško in Admira* njuno zgodbo vzpostavi že takoj na začetku, zgodba pa morda prav zaradi svoje razširjenosti, morda tudi zaradi svoje popularnosti nekako priča o njuni (torej Boškovi in Admirini, ne pa tudi o kakšni drugi) resničnosti. Uprizoritev je izjemno učinkovita v tem, da me kot gledalko prepriča, da je bil ustvarjalni proces tako do zgodbe kot do vseh vanjo vpletenih korekten, da se je materiala lotil z vsem spoštovanjem, da se zaveda svojih omejitev, pasti, v katere lahko zapade, da prav tako presprašuje meje, ki jih obravnava take zgodbe sama po sebi vzpostavlja, predvsem pa, da k dokumentarnemu materialu, k dokumentarnemu raziskovanju in nato raziskovanju vsega, kar sega onkraj dokumentarnega, pristopa suvereno. V glavnem: zgodbi od samega začetka “verjamem”.  Zakaj v narekovajih? Ker uprizoritev seveda posega tudi na območja fikcije (morda celo bolj kot na resničnost), seveda vzpostavlja paralelne svetove, v katerih sta Boško in Admira še vedno živa, večkrat rekonstruira trenutek njune smrti, izkorišča polje domišljije, ko pride do njunih zadnjih trenutkov, pa tudi sega veliko dlje kot le do konkretne zgodbe Boška in Admire. 

V uprizoritvi je na neki točki dokaj dokumentarno predstavljeno, kje točno (ali vsaj, kakšne so špekulacije ali možnosti glede tega) naj bi Boško in Admira umrla. Vidimo takratni zemljevid Sarajeva, natančneje del zemljevida okrog kraja njunega uboja, vidimo fotografije stavbe, ki v bližini stoji danes, fotografijo stavbe, s katere je fotograf verjetno posnel njuno fotografijo in tako naprej. Ko pride do tako natančnega opisa kraja njune smrti, pri tem pa tudi opisa tega, kako so poskušale\_i ustvarjalke\_ci ugotoviti, kako ta lokacija izgleda danes, do opisa sprememb imen določenih ulic in predelov v bližini, je zame nastopil trenutek, ko sem izgubila “kompas” resničnosti. Nisem začela dvomiti v resničnost zgodbe niti v resničnost tega, o čemer so govorile\_i. Samo sebe sem ujela pri občutku, da je “dokazov” resničnosti občutno preveč. Če bi bila osnovna zgodba izmišljena, bi se mi ta domneva v tem trenutku morda potrdila. Potrdila bi se mi v trenutku, ko začutim, da je vsak dokaz, vsaka naslednja informacija, vsak naslednji material izpostavljen oziroma “v službi” dokazovanja resničnosti. Če bi bila zgodba izmišljena, predstavljena pa kot absolutno resnična, ali so ti dokazi dovolj, da me prepričajo o njeni domnevni resničnosti? Seveda gre pri tem prizoru ali teh prizorih za veliko več kot to, ali bom kot gledalka prepričana o resničnosti ali ne. Gre tudi za absurdnost situacije, za poudarjanje skrajnosti, v kateri sta se konkretno Boško in Admira znašla, morda tudi za kolektivni spomin, za spomin, ki se nabira ne le v ljudeh, temveč tudi v krajih, specifičnih točkah in podobno. Ampak gre tudi za strategijo dokumentaristične fikcije, ki bi bila sicer predstavljena kot skrajno ne-fikcijska.  

Pri *Anhovem* je prva poved, ki jo slišimo (verjetno parafraziram): “Ta zgodba je popolnoma izmišljena.” Kot da bi *trigger warninge* v kontekstu *fiction/faction* tukaj nadomestila izjava o resničnosti ali neresničnosti tega, kar sledi. Kar sledi v *Anhovem*, so namreč natančni dokumentarni, tudi arhivski podatki ter informacije o tem, kaj se je v Anhovem ter v tovarni Salonit Anhovo dogajalo od leta 1921 in vse do danes oziroma kaj se v Anhovem še dogaja (in se najverjetneje še bo dogajalo). Kar izvemo o kraju, njegovi zgodovini in njegovih ljudeh, so informacije, ki so dostopne v arhivih, v časopisih, v zapisnikih sej in sestankov, v kartotekah, v raznoraznih novicah, informacije ki so bile pridobljene z intervjuji, ki so dostopne na spletu, v raznoraznih oddajah, posnetkih in še bi lahko naštevali. Akterji in odgovorni so izpostavljeni poimensko, podatki so natančni, podkrepljeni z datumi, fotografijami. Rekli bi torej lahko, da smo z vseh strani prepričani o verodostojnosti pripovedovane zgodbe. In če primerjam svoj občutek pri *Anhovem* z občutkom pri *Bošku in Admiri*: zgodbi od samega začetka verjamem. Kar je zanimivo, je torej omenjena prva poved. Čeprav je celotna zgodba res posredovana v obliki pripovedi, zgodbe, “ki bi se lahko začela tudi takrat”, “ki bi se lahko začela drugače”, je prva poved na nek komičen način tista, ki mi potrjuje resničnost nadaljevanja. Seveda gre spet za popolnoma subjektivno izkušnjo, seveda o tem pišem v času, ko je razmerje med fikcijo in faktičnostjo znotraj uprizoritvenih umetnosti skoraj vsakdanja tema, a vendar: zanikanje resničnosti, morda tudi mehanizem zanikanja me vodi skozi polja resničnosti. Toda kot bi me lahko izjava “ta zgodba je popolnoma resnična” v maniri* ficiton/faction* kompasa vodila k dvomu ne le o njeni resničnosti (ta je morda očiten), temveč predvsem o njeni neresničnosti, se dvom pri obratni izjavi prav tako obrne: najprej bi lahko podvomila o njeni neresničnosti, nato posledično o njeni resničnosti. Zanimivo je torej razmišljati, kako bi na podobno zgodbo z istim začetnim stavkom in z istto natančnimi podatki v nadaljevanju gledala v primeru, da mi zgodba ne bi bila tako blizu, da zgodbe sploh ne bi poznala in da ne bi bila tudi sama nekako vpeta v njen kontekst. 

*Boško in Admira* in *Anhovo* sta si po eni strani podobna v vztrajnem navajanju dejstev (pri *Anhovem* je tega seveda še občutno več, prav tako besedilo temelji izključno na podatkih in informacijah, ki jih je ustvarjalna ekipa lahko pridobila), v resničnosti izhodiščne zgodbe, vendar pri prvi specifično navajanje dejstev v meni povzroči skoraj nekakšen odpor (odpor je morda premočna beseda, lahko bi rekla tudi začudenje ali presenečenje, da je tako “dokazovanje” uporabljeno), pri drugi pa je morda prvi stavek tisti, ki v tem smislu zaščiti navajanje dejstev, ki sledi. Verodostojnost dokumentarnega se mi zdi nekako paradoksalna. Naslov tega zapisa bi se morda lahko glasil tudi “o inherentnosti dvoma” ali “subjektivno doživljanje dokaznega materiala”, za zaključek pa morda le misel, da je “*fiction : faction* kompas” labilen in morda popolnoma nekalibriran, če se bom trikrat obrnila v levo, pa je dejstvo, da bo perspektiva, s katere gledam na resničnost, drugačna.

Lana Krmelj

### BB/9. O spominjanju in brezčasnosti - poročilo s pogovora in okrogle mize

URL: https://borstnikovo.si/novice/bb-o-spominjanju-in-brezcasnosti

_Avtor: Manca Tea Devetak · Datum: 2026-06-19_

9. festivalski dan, 16. 6. 2026

**Gledališče in žalovanje**

Pogovor o knjigi v sodelovanju s Knjižnico MGL

Torkovo festivalsko popoldne je bilo namenjeno pogovoru o knjigi ***Gledališče in žalovanje***, ki je nastala po doktorski disertaciji Petre Pogorevc. Pogovor je bil sicer del daljše kontinuitete tovrstnih dogodkov o tej knjigi, ki je izšla skoraj točno leto dni nazaj, že na lanski predstavitvi pa se je vzpostavila tudi »stalna ekipa« na dogodku nastopajoče četverice, ki jo sestavljajo: moderatorka **Lana Krmelj** ter sogovorci **dr.** **Petra Pogorevc**, **dr. Blaž Lukan** in **Jernej Gašperin**. 

Knjiga izpostavi pet primerov sodobnih uprizoritev, ki nudijo različne poglede na konkretne gledališke smrti - Fabrizio Cassol & Alain Platel: *Rekviem za L.*, Wajdi Mouawad: *Vnetje glagola živeti*, Milo Rau: *Grief and Beauty*, Jan Klata: *Kralj Lear* in Dragan Živadinov: *Noordung 1995-2045*.* *Na podlagi teh primerov pa razpira vprašanje resnične smrti igralke ali igralca ter kako ta poseže v gledališče, kako se vanj kot odziv na izgubo naselijo žalovanje, spominjanje in poslavljanje. Navajeni smo namreč na to, da na odru umira Hamlet ali Antigona, smrt igralca pa pusti tako intimen in kolektiven šok za vse, ki so z njim kakorkoli sobivali ali soustvarjali, hkrati pa pusti vrzel v repertoarju gledališke hiše, v kateri je ustvarjal, ki je otipljiv opomin o izgubi posameznika. Knjiga *Gledališče in žalovanje* je posvečena spominu na dva igralca, prezgodnji smrti katerih sta leta 2017 pretresli slovensko gledališče - Jerneju Šugmanu, člana ansambla SNG Drama Ljubljana, in Gašperju Tiču, iz katerega matične gledališke hiše, MGL, prihajata tudi Pogorevc in Gašperin.

Tokratna edicija dogodka pa je bila zaznamovana s tem, da se je odvijala na Malem odru mariborske Drame, kar je natanko isto prizorišče, kjer se je leta 2017 odvil poseben *hommage *istega leta tragično preminulemu Gašperju Tiču. V tekmovalni program tedaj 52. edicije Borštnikovega srečanja se je namreč uvrstila predstava ***Svetovalec***, krstna uprizoritev drame Mileta Koruna v režiji Nine Rajić Kranjac, v kateri je Gašper Tič odigral naslovno vlogo, ker pa je novica njegove smrti slovensko javnost pretresla le nekaj dni po najavi tekmovalnega programa, so bili na festivalu primorani namesto žive izvedbe predvajati posnetek premiere. Da pa ne bi ostalo le pri dokumentarnem materialu - posnetek predstave je namreč vedno omejen predvsem na to funkcijo - so se njegovi sodelavci iz Mestnega gledališča ljubljanskega odločili na Borštnikovem srečanju izvesti tudi dogodek v živo, na katerem je Jernej Gašperin nastopil s svojim tekstom iz zadnjega dela predstave, namesto pokojnega soigralca pa je nagovarjal sliko Gašperja Tiča.

Lana je v svojem prispevku »Nevarljivost občutka ali hommage à Pandur« pisala o osebni sentimentalni vezi, ki se lahko zgodi med pokojnim umetnikom in gledalko, ki ga ni nikdar osebno poznala, se pa vedno znova vrača k njegovi predstavi, sama pa sem na okrogli mizi doživela neko drugo vrsto podoživljanja prezence nekoga, ki ga fizično ni več med nami. Četudi si *Svetovalca *nikoli nisem uspela ogledati, ni me bilo niti na Borštnikovem srečanju leta 2017 - pravzaprav se takrat še niti nisem zares zavedala tega, da se bom nekoč tudi sama ukvarjala z gledališčem, - se je zdelo, da se me dogodek, o katerem govorimo, tiče tudi osebno. Gašperinova pripoved o spominskem dogodku in vsa ostala spominjanja, ki sta jih delila Petra Pogorevc in Blaž Lukan, v povezavi z zavedanjem, da tudi lokacija, na kateri se nahajamo, ni naključna, so priklicali posebno avro, zgodila se je nekakšna dogodkovnost, ki presega akademski pogovor o knjigi. Poslušalci pogovora smo se znašli v neke vrste kolektivnem spominjanju. Spomine, ki niso naši, smo lahko vzeli za svoje in jih tako ohranjamo žive.

10. festivalski dan, 17.6. 2026

**(Brez)časni Brecht**

Okrogla miza v organizaciji Društva slovenskih književnih prevajalcev in Goethe-Instituta Ljubljana 

V sredino dogajanje pa je uvedla okrogla miza o prevajanju dramatike Bertolta Brechta, prav tako del že tradicionalnega cikla okroglih miz v organizaciji Društva slovenskih književnih prevajalcev, ki jih vsakoletno gostijo na Borštnikovem srečanju, letos je namreč tekla že peta debata o prevajanju za gledališče. Tokrat se je moderatorka **Tanja Petrič **pogovarjala s prevajalkama **Urško Brodar** in **Urško P. Černe**, ki sta Brechtova dela prevajali za uprizarjanje na slovenskih odrih,** **ter mladim raziskovalcem na UL AGRFT in brechtologom **Jakobom Ribičem**. Dogodek se vpenja v obeleževanje 70-letnice avtorjeve smrti, katero spremlja celoletni cikel, naslovljen »Čas je za Brechta!«.

Jakob Ribič je Brechtovo ustvarjanje za poslušalce kontekstualiziral, predvsem je, kar je za vprašanje prevajanja ključno, predstavil zgodovino uprizarjanja Brechta na slovenskih odrih. Obe prevajalki, Urška Brodar in Urška P. Černe, pa sta delili predvsem konkretne izkušnje prevajanja Brechtovih komadov, navadno po naročilu za konketne uprizoritve, in s tem povezane dileme, ki so vezane na specifike Brechtovega dramskega jezika, še posebej ko pride do songov, ki zahtevajo največ prevajalske kreative. Dotaknili pa so se tudi pomembnosti ponovnega prevajanja, saj posebej v gledališču jezik izjemno hitro zastari, hkrati pa pogledi novih prevajalcev prinašajo vedno sveža branja - kot je opozorila moderatorka prevajalci namreč verjamejo, da rek, da je nekaj izgubljeno v prevodu, ne drži povsem, saj se s prevodom veliko več novega pridobi.

Nenazadnje pa so se sogovorci spraševali o naslovu: (Brez)časni Brecht - je res tako brezčasen, ali ga morda kako omejuje njegov zgodovinski kontekst. Sogovorci pa so si bili bolj ali manj edini v tem, da je smo Brechtovim delom najbolj zvesti prav s tem, da ga aktualiziramo in kritiziramo, saj ga prav tako ohranimo živega. Brecht je bil namreč avtor, ki je zavračal okostenelo tradicijo in prav zaradi tega velja za enega najpomembnejših reformatorjev gledališča 20. stoletja, zato bi preziral, da se njegova dela označi za tradicionalna in se jih kot nedotakljiva postavi v muzejsko vitrino, pač pa je Brechtu bolj zvesto, da se jih vedno znova reinterpretira. Prav v povezavi s tem pa ne gre pozabiti tudi na dejstvo, da obeleževanje 70-letnice smrti avtorja pomeni tudi, da se z začetkom naslednjega leta sproščajo avtorske pravice njegovih del, kar obeta razburljive nove kreativne reinterpretacije Brechtovega opusa.

Manca Tea Devetak

### Danes na programu študentske uprizoritve, sodobni performans in razmislek o družbi, v kateri živimo

URL: https://borstnikovo.si/novice/dvanajsti-dan

_Datum: 2026-06-19_

Dvanajsti festivalski dan odpira prostor raznolikim ustvarjalnim glasovom in gledališkim formam, ki skozi osebne zgodbe, družbeno kritiko in eksperiment raziskujejo telo, identiteto, vsakdan ter sodobne odnose moči.

Študentski program bosta zaznamovali uprizoritvi ***Jaz, David*** ter ***Prizori iz vsakdanjega življenja***. Prva skozi resnično zgodbo Davida Reimerja prevprašuje binarno razumevanje spola in družbene predstave o telesu, druga pa iz drobcev vsakdanjih situacij in improvizacij gradi odrski jezik, ki razkriva gledališkost v navidez povsem običajnih trenutkih.

V tekmovalnem programu bo Mini teater predstavil avtorski projekt ***Nafta*** režiserja Jana Krmelja. Performativni mozaik prepleta dokumentarno gledališče, predavanje, zvočno instalacijo in manifest ter odpira vprašanja podatkovnega kapitalizma, podnebne krize in možnosti kolektivnega delovanja v svetu, ki se sooča z vedno novimi krizami.

Festivalski večer bo sklenila predstava ***Račun, prosim / L'Addition*** v režiji Tima Etchellsa. Iz preproste situacije med gostom in natakarjem zraste duhovita in absurdna gledališka igra, ki skozi ponavljanje, menjavanje vlog in humor razkriva krhka razmerja moči ter pokaže, da na koncu račun vedno poravna nekdo drug.

### BB/8. Krik izčrpanega telesa

URL: https://borstnikovo.si/novice/krik-izcrpanega-telesa

_Avtor: Doroteja Drevenšek · Datum: 2026-06-18_

[*A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje*](https://borstnikovo.si/dogodki/a-place-of-safety-potovanje-v-osrednje-sredozemlje)*, Emilia Romagna Teatro ERT / National Theatre (IT)*

[*Max, Mischa in Tetovska ofenziva*](https://borstnikovo.si/dogodki/max-mischa-in-tetovska-ofenziva)*, Zagrebško gledališče mladih (HR)*

[*Sonoma*](https://borstnikovo.si/dogodki/sonoma)*, La Veronal (ES), Otvoritvena predstava 61. Festivala Borštnikovo srečanje*

Borštnikovo srečanje poleg tekmovalnega programa vsako leto ponudi tudi pomemben spremljevalni program, ki odpira prostor za tuje produkcije. Prav te predstave pogosto pritegnejo številno občinstvo, saj omogočajo stik z različnimi evropskimi gledališkimi praksami. Otvoritvena predstava *Sonoma* je bila s polno dvorano in stoječimi ovacijami letos prava uspešnica. V tem zapisu sem zbrala nekaj opazovanj, misli in povzetkov treh predstav spremljevalnega programa iz prvega tedna festivala.

*A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje* je predstava italijanskega gledališča Emilia Romagna Teatro ERT, gledališke skupine Kepler-452, na Borštniku pa smo jo lahko videli 8. 6. 2026, na prvi dan festivala. Pri tej uprizoritvi najbolj izstopa kontekst nastajanja, saj so se gledališki ustvarjalci za namen terenskega raziskovanja najnevarnejše svetovne migracijske poti odpravili v Sredozemlje z reševalnim vozilom Sea-Watch. Tam so spoznali reševalno, organizacijsko in tehnično ekipo ter bili priča reševanju ljudi iz gumijastih čolnov. V predstavi nastopijo režiser (ki je tudi sam preživel 10 dni na ladji) in nekateri člani posadke (medicinska sestra, električar …). Vsak od njih reflektira svojo pridružitev misiji, govorijo anekdote, vezane na bivanje in reševanje na ladji, ter delijo občutke, ki so jih spremljali ob njihovem delu. Najbolj pretrese količina ljudi; v eni od opisanih reševalnih akcij je bilo treba pomagati petim gumenjakom, na katerih je bilo skupaj okoli petsto ljudi, ki vsakodnevno sede na gumijaste čolne v upanju na boljši jutri z zelo različnimi razlogi za odhod (politični, ekonomski, osebni …). Enako pretresljiva pa je evropska politika, ki ta problem ignorira in reševanj ljudi sistematično ne podpira. Ljudje so tako prepuščeni (ne)milosti Sredozemskega morja, katerega dno postaja masovno grobišče, organizacije, ki na morju rešujejo življenja, pa so pri tem nemalokrat obravnavane kot kriminalne.

Predstava odpira vprašanja migracij, človekovih pravic in odkriva “resnico Evrope, ki se razkriva prav na svojih mejah” (kot izrečeno v predstavi). Scenografija je učinkovita, na oder so postavljeni deli ladje, reševalni jopiči, razgledni stolp, vendar morda zmanjka še kak dodatek za grajenje atmosfere. Nastopajoči so med seboj zelo različni, vendar delujejo nekoliko preveč vodeno, zato ne izpadejo vedno povsem pristno. 

Predstava se izogne patetiki zgodb in ne senzacionalizira zgodb z reševalnih misij. Namesto tega preizprašuje tudi samo produkcijo in posredovanje takšnih zgodb evropskemu občinstvu. Kljub temu ponekod v predolg in čustveno poudarjen monolog zapade režiser. Predvsem se predstava giba po mejah moraliziranja, najuspešnejša je sicer v dokumentarističnih pristopih in vsebinah (eden izmed močnejših trenutkov so posnetki plešočih ljudi na krovu po reševanju).

Prva polovica predstave teče nekoliko počasneje, vendar ji to lahko vsaj deloma odpustimo; režiser namreč v nekem trenutku sam naslovi to vprašanje, ko se sprašuje, kaj sploh storiti z vsemi temi besedami in zgodbami. S tem nakaže, da je počasnejši tempo prvega dela zavestna dramaturška odločitev, namenjena poudarjanju množice zgodb in besed, ki spremljajo migracijsko tematiko. Prav zato vprašanje, kaj storiti z vsemi temi zgodbami, postane najmočnejši trenutek predstave: ne sprašuje več le o migracijah, temveč o svetu, ki tragedije nenehno beleži, opisuje in komentira, a jih kljub temu dopušča.

Naslednja ogledana predstava je bila *Max, Mischa in Tetovska ofenziva* Zagrebškega gledališča mladih. Gre za povsem drugačen tip gledališča, za zgodbo o odraščanju, spremembah in umetnosti. O tej predstavi se je v blogu že razpisala Nika, zato bom pri tem zapisu krajša. Predstava je napolnila tribuno dvorane Ondine Otta Klasinc ter spremljevalni program obogatila s posebno energijo, odlično zasedbo, scenografijo in glasbeno podlago. Skupna točka obema predstavama pa je tematiziranje odhodov in migracij, ki jih obravnavata vsaka znotraj svojega družbenega okolja, socialnega razreda in geografskega prostora.

Otvoritveni večer nam je postregel s predstavo *Sonoma* (La Veronal, Španija). Gre za plesno predstavo, ki nas popelje v sanjske podobe, ki prepleta resničnost, sanjskost in fikcijo. Predstava se začne s krikom. Na odru so plesalke v oblekah, ki spominjajo na brezčasne narodne noše (poenotene obleke z rutami in krinolinami). Obleke segajo do tal, tako da se nog ne vidi, gibanje pa je podobno lebdenju. Ko se posedejo in spregovorijo, se začnejo molitve oz. obredni napevi hvaležnosti (“blagor tistim” …). Po tem se začne ples, ki je ritmičen, gre za izrazito fizično, skupinsko in detajlno koreografijo. Ves čas sta prisotna ritualnost in skupnost žensk. Rojstvo in smrt. “Življenje je kratko, umetnost je dolga.” V uprizoritvi je veliko krikov, izrazov preobremenjenega telesa. Plesalke nas popeljejo v temačnost, v nevihto ter stopnjevanje v ritmih. Priča smo posebni obrednosti, daritvam, molitvam in ritualnosti. Oder osvetljujejo veliki panoji, ki jih plesalke premikajo po odru, tisti nad njimi pa se spušča proti njim in spet dviga nazaj v zrak. Iz temačne atmosfere, polne temnih duhov, smrti in posebnega čarovništva, se predstava premakne tudi k vejam, cvetju in pomladi. Grmenje nadomesti gozd, plesalke postanejo deklice, vile, ki se igrajo na jasi. 

Na koncu se vsa moč in energija sprostita v igranju na bobne ter v krikih in parolah, ki govorijo o moči žensk v vseh obdobjih človeške zgodovine. *Sonoma* deluje hipnotično, je vizualno intenzivna in na oder postavi nadrealistične podobe, podobe iz folklore in religije. Sega v preteklost, sedanjost in prihodnost. Ženske iz osamljenega notranjega krika ustvarijo skupnost in s tem skupni/skupinski krik, ki zaobjame oder, dvorano ter telesa gledalk\_cev totalno in v celoti. 

Omenjene predstave so si med seboj zelo različne – tako po pristopih kot po tematikah, vendar v svoji izraznosti suverene in vsaka na svoj način učinkovite. Spremljevalni program v prvem tednu Borštnika nas tudi letos ni pustil ravnodušnih.

Doroteja Drevenšek

### BB/7. PERFORMATIV! - fotoreportaža

URL: https://borstnikovo.si/novice/bb-7-borstnikov-performativ

_Avtor: Manca Tea Devetak · Datum: 2026-06-18_

11. festivalski dan, 18. 6. 2026

**Borštnikov performativ (#80letAGRFT)**

V Kazinski dvorani se danes še do 20. ure odvija tradicionalni *Borštnikov performativ*,  prilagojena festivalska verzija *4. Performativnega dne*. To je vsakoletni dogodek, ki ga v okviru predmeta Performans v sklopu magistrskega študija Dramaturgije in scenskih umetnosti soustvarjajo študentke in študentje različnih letnikov in študijskih smeri pod mentorstvom doc. dr. Zale Dobovšek. Letošnja edicija *Performativnega dne* se je vrtela okrog jubilejnega 80. leta delovanja UL AGRFT. Seveda pa ustvarjalnost avtoric in avtorjev presega zgolj tematsko izhodišče in naslavlja množico različnih tem, saj je poslanstvo *Performativnega dne *predvsem nuditi ustvarjalni prostor, znotraj katerega lahko svobodno razvijajo svoja kritična stališča in raziskujejo različne umetniške formate za njihovo izražanje. *Borštnikov performativ *pa se vseeno odlepi od svojega predhodnika, saj nekateri izmed performansov niso le lokacijsko prilagojeni novemu prizorišču, ampak si jih lahko ogledamo v prenovljeni različici.



Po *Borštnikovem performativu *sem se sprehodila in fotografirala Manca Tea Devetak.

### Sklepna slovesnost s podelitvijo nagrad v režiji Jaše Kocelija

URL: https://borstnikovo.si/novice/sklepna-slovesnost

_Datum: 2026-06-18_

Ob zaključku Festivala Borštnikovo srečanje se pogled za trenutek ustavi. Pri predstavah, ki so zaznamovale festivalske dni, pri ustvarjalkah in ustvarjalcih, ki so jih soustvarili, ter pri občinstvu, ki jim je vdihnilo življenje. Festival tudi po več kot šestih desetletjih ostaja osrednje stičišče slovenskega gledališča, prostor umetniške odličnosti, dialoga in srečevanja različnih poetik. V tem duhu bo tudi letošnja sklepna slovesnost** v nedeljo, 21. junija 2026, ob 20. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc Slovenskega narodnega gledališča Maribor več kot zgolj protokolarni dogodek **– bo refleksija festivalskega dogajanja, poklon gledališki umetnosti in praznovanje ustvarjalnosti, ki nastaja v živem stiku med odrom in občinstvom.

Slovesnost, ki jo bo povezovala igralka **Gaja Filač**, bo oblikoval režiser in avtor besedila Jaša Koceli, eden vidnejših slovenskih gledaliških ustvarjalcev srednje generacije, znan po vizualno izrazitem in interdisciplinarnem gledališču. Njegove uprizoritve nastajajo v Sloveniji in tujini ter so prejele več mednarodnih priznanj.

Letošnji umetniški program izhaja iz motiva žalostnih klovnov ter skozi preplet glasbe, poezije, igre in plesa vzpostavlja prostor med humorjem in melanholijo, med praznovanjem in refleksijo. V umetniškem programu bo nastopila glasbena skupina **Milena**, ki jo sestavljajo Dan Caf (kitara, vokal), Benjamin Virk (klavir), Filip Klančnik (vokal), Lovro Žunić (bas kitara, vokal), Neža Ledinek Lozej (vokal), Nika Škodič (violina) in Rok Petrovčič Vižintin (bobni).

Posebno mesto bo namenjeno interpretaciji izbranih odlomkov iz pesnitve *Tragedija na oceanu* Srečka Kosovela. V Kosovelovem letu bodo njegovo poezijo interpretirali člani ansambla Drame SNG Maribor **Vladimir Vlaškalić, Minca Lorenci, Julija Klavžar in Matevž Biber**.

Besedo in glasbo bo dopolnjeval plesni duet **Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie**. Ustvarjalni duo, ki navdušuje občinstva doma in v tujini, sodi med prepoznavnejša imena sodobnega plesnega prostora.

Ustvarjalno ekipo sklepne slovesnosti sestavljajo scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografka Jelena Proković, oblikovalec svetlobe Klemen Kuhar in oblikovalec zvoka Gorazd Vever. Za masko nastopajočih skrbi Maska SNG Maribor, asistentka kostumografinje je Saša Dragaš, producentka dogodka pa Mojca Kolar. Portret letošnjega prejemnika Borštnikovega prstana Aleša Valiča pa je pripravila Marjana Ravnjak.

Vrhunec večera bo podelitev Borštnikovega prstana Alešu Valiču, enemu najvidnejših slovenskih gledaliških igralcev. Podeljene bodo tudi nagrade letošnjega festivala, o katerih odloča mednarodna strokovna žirija, ki jo sestavljajo Petra Vidali, Karolina Sadlauskaitė, Benjamin Zajc, Matija Ferlin in  Snježana Abramović Milković.

Sklepna slovesnost bo tako združila praznovanje vrhunskih umetniških dosežkov z razmislekom o gledališču kot prostoru skupnosti, ustvarjalnosti in živih srečanj. V neposrednem prenosu jo bo predvajala Televizija Slovenija.

### Gledališče kot prostor raziskovanja in spomina

URL: https://borstnikovo.si/novice/gledalisce-kot-prostor-raziskovanja

_Datum: 2026-06-18_

Današnji dan bo  odprl Borštnikov performativ (*#80letAGRFT*), ki so ga ob 80. obletnici Akademije za gledališče, radio, film in televizijo pripravile študentke in študenti magistrskega študija Dramaturgije in scenskih umetnosti UL AGRFT. Performativ raziskuje uprizoritvene možnosti onkraj klasičnih gledaliških oblik ter mladim ustvarjalcem ponuja prostor za umetniško raziskovanje in eksperiment.

V tekmovalnem programu bo na ogled avtorski projekt ***1973***** **v režiji Tomija Janežiča. Predstava, del obsežne Dodekalogije 1972–1983, skozi osebne zgodbe ustvarjalcev prepleta intimne spomine z družbenimi in zgodovinskimi dogodki leta 1973 ter razkriva, kako velike zgodbe vedno znova oblikujejo posameznikove usode.

Festivalski večer bo sklenilo gostovanje Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb z avtorskim projektom** *****Zares***. Večkrat nagrajena uprizoritev režiserja Tomislava Šobana skozi logiko znanstvenega eksperimenta raziskuje, kaj se zgodi, ko načela opazovanja, ponavljanja in preverjanja vstopijo v neponovljivi svet gledališča.

### 18. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (10. dan): Zelo dekliški dan

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-dnevnik-gostje-deseti-dan

_Avtor: Kata Győrfi · Datum: 2026-06-18_

Rada bi le na kratko zapisala, da danes preživljam svoj deseti dan v Sloveniji, v Mariboru, na festivalu, in sinoči sem se nenadoma spomnila, kako sem festivalu pisala že oktobra, ko sem pripravljala prijavo za štipendijo Philip Arnoult Mobility Fund. Moj prvi in najpomembnejši cilj je bil spoznati slovensko kulturo, zgodovino, dobre slovenske zgodbe, razumeti, skozi kaj so šli ti ljudje in kako se med seboj povezujejo različne generacije. V prijavi sem zapisala, da sem prepričana, da sta umetnost in gledališče primeren medij za to. Zdaj, po desetih dneh, ugotavljam, da prikimavam svojemu nekdanjemu jazu in se zavedam, koliko sem se naučila, koliko izvrstnih psiholoških, družbenih, duhovnih, verskih, političnih in drugih vprašanj se tukaj odpira ter koliko različnih načinov obstaja za odgovarjanje nanje – to je fascinantno.

Na primer, sinočnji *55. člen* je bil natanko to, kar je obljubljal opis njegovega žanra: dokumentarna proslava. Odkar spremljam gledališče – pravzaprav že samo v času tega festivala – sem videla najrazličnejše dokumentarne in kolektivno ustvarjene predstave. Nekatere imajo visoke ambicije, vanje vložijo ogromno dela in jih tudi uspešno uresničijo. Druge pa se zdijo, kot da si želijo le oznake, ker je morda trenutno moderna (?), niso pa pripravljene vložiti potrebnega dela in discipline; namesto tega oder okrasijo s klišeji, napol izobraženimi, napol informiranimi, senzacionalističnimi elementi. Takšne predstave v meni pustijo občutek, da jih bolj zanima odziv občinstva kot pa tema, ki jih je prvotno spodbudila k nastanku. Gledališče ustvarjamo iz različnih razlogov; Božji živalski vrt je velik.

Režija Tjaše Črnigoj je popolno nasprotje slednjega. Če bi bilo treba poučevati žanr dokumentarne proslave, bi bila ta predstava navdihujoč učbeniški primer. Začnejo z osebnimi zgodbami likov in prispejo do širšega družbenega vprašanja, pri čemer previdno krmarijo skozi izkušnje prejšnjih generacij in gradijo vse plasti, potrebne za dosego katarzičnega zgodovinskega trenutka. Zaradi dramaturških zadržkov in priprav sem se zalotila, da me je iskreno zanimalo, ali bo 55. člen na koncu pristal v demokratični slovenski ustavi ali ne. Navdušena sem bila, čeprav je slovensko občinstvo izid gotovo že poznalo in sem ga nekje do takrat poznala tudi sama.

Za primerjavo: v Romuniji je bila pravica do splava prvič vključena v ustavo leta 1989, medtem ko madžarska ustava ne zagotavlja izrecno ne pravice do splava ne dostopa do kontracepcije. V Sloveniji – in to pišem posebej za prijatelje, ki berejo doma – je jugoslovanska ustava že od leta 1974 zagotavljala pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Leta 1991 je bilo treba to pravico znova braniti in se zanjo ponovno boriti, da bi bila vključena v demokratično slovensko ustavo. In po njihovi zaslugi je uspelo: Mojca Dobnikar, Vlasta Jalušič, Mateja Kožuh Novak, Sonja Lokar, Metka Mencin, Tanja Rener, Mirjana Ule in Živa Vidmar.

Kar zadeva prvo predstavo, imam obilico zapiskov. Najprej sem po naključju pogledala festivalski list in opazila ime avtorja. Z Alessandrom Bariccom sem se prvič srečala v srednji šoli, ko mi je učiteljica madžarske književnosti priporočila njegovo novelo *Svila*. Ko sem sedela v dvorani in gledala *Ocean morje*, nastal po njegovem romanu iz leta 1993, sem to storila z občutkom soparnega poletnega popoldneva – občutkom, ki sem ga nosila v sebi še iz petnajstega leta – skupaj z nečim drugim, kar bom prepustila v odkrivanje tistim, ki bodo roman morda nekoč sami prebrali.

Kar zadeva predstavo Ivana Lobode, je moj najbolj splošen vtis ta, da morje vsakomur pomeni nekaj drugega in da obstaja nešteto načinov, kako se lahko povezujemo s tem, kar morje predstavlja. Lahko pomeni odraščanje, ločitev od ljubljene osebe, soočanje z minljivostjo, poplavo dvomov o veri. Lahko pomeni depresijo, paniko, strah. Kot včasih pravijo terapevti: lahko sedimo ob morju v sebi in opazujemo, kaj se dogaja, če trenutno nimamo moči, da bi se s tem soočili drugače, lahko pa se vanj tudi potopimo. V *Ocean morje* najdemo primere obojega.

Dodala bi še nekaj. Ko sva bili v srednji šoli – nekje v času, ko sem prebrala *Svilo* – sva si z najboljšo prijateljico predstavljali, da bodo fantje, ki naju bodo nekoč zares ljubili, mornarji. V najinih mislih jih je to naredilo čudovito oddaljene in čudovito tuje; nekaj dekliškega, a hkrati osvobajajočega. Včeraj se mi je ta misel vrnila med Savignyjevim monologom (Mak Tepšić). Od takrat je minilo dvajset let, in koliko morij sva prepluli sami ter koliko morij so prepluli ljudje okoli naju. In ali znamo ljubiti? Ali znamo ljubiti same sebe?

V ta dnevnik bi rada zapisala še dva stavka, tako kot sem kot najstnica zbirala dobre misli:

**Življenje ne more obdržati skupaj tistega, kar v obstoj prikliče strast.**

**Pisanje je edini način čakanja, ki ne boli.**

*\*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence ChatGPT. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.*

### 17. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (9. dan)

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-dnevnik-gostje-deveti-dan

_Avtor: Kata Győrfi · Datum: 2026-06-17_

Presenetljivo je bil včeraj dan, ko sem si med predstavami naredila največ zapiskov. Ne vem, ali zato, ker postajam utrujena in me je bilo strah, da bodo misli izginile, če jih ne zapišem, ali pa zato, ker šele zdaj prihajam v ritem vsega tega in sem imela naenkrat toliko misli, da sem jih preprosto morala spraviti na papir. Če pogledam samo včerajšnje zapiske, če primerjam le zapiske, ki sem jih naredila ob obeh predstavah, je že to zelo zgovorno.

Začela bom z drugo predstavo, saj se glede prve še nisem odločila, ali želim biti iskrena, ali se z njo sploh nočem ukvarjati, ali pa bi zaradi spoštovanja do igralcev morala vsaj malo premisliti o tem, kar smo videli. A o tem se bom odločila po kosilu. Do takrat pa:

Z imenom **Robert Icke** sem se prvič srečala pred leti, čeprav se ne spomnim več, v kakšnem kontekstu. Morda v kakšnem pogovoru v gostilni po covidu. Vem pa, da je nekega dne v moje roke prišla njegova drama *The Doctor* in spomnim se, da sem jo z veseljem prebrala, nato pa nanjo popolnoma pozabila. Včeraj se je nisem spomnila niti takrat, ko sem pred predstavo ošinila pogled na vstopnico.

Imela sem občutek déjà vuja, vendar sem predvidevala, da sem preprosto utrujena. Očitno déjà vu ni nič mističnega; gre zgolj za nevrološko utrujenost, pri kateri utrujeni možgani zaznano obdelajo z rahlim zamikom, in teh nekaj milijonink sekunde je dovolj, da se zaznava spremeni v spomin. Zato imaš občutek, kot da si tam že bil, kot da si to že videl. Meni se večinoma zdi, kot da sem to že sanjala. In natanko tako sem se počutila sinoči. K temu so gotovo prispevali hitri in pogosti prehodi med popolno temo in ostro, bolnišnično belo svetlobo, zaradi katerih se mi je v očeh bleščalo. Pravzaprav se je bleščal kar cel moj bit, cel moj obstoj (se na glas nasmeji). Zdelo se je skoraj nepredstavljivo, da ne gre za déjà vu, ampak da sem besedilo dejansko že brala.

Potem pa sta prišla dva trenutka, zaradi katerih je ta domačnost postala sumljiva, trenutka, ko sem začutila: tukaj sem že bila. Zanimivo je, da sta se oba vrtela okoli identitete. Prvi je vprašanje, ki ga Ruth (Nataša Barbara Gračner) postavi približno po tretjini predstave: ali naj nekoga opredeljujemo kot Juda ali ne, glede na nacistični in antisemitski koncept judovstva. 

Drugi nastopi v monologu, ki ga ima Sami (Timon Šturbej) in ki sledi Ruthinemu priznanju v »vročem stolu«. Ruth vztrajno trdi, da nje – in morda identitete nasploh – ne določa pripadnost skupini. Nato pa ljudem v krogu zaupa, da pozna Sami, ki je spremenil(a) spolno identiteto in da je nanje (them) ponosna. Ruth tako javno razkrije identito Sami. Sami se soočijo z Ruth, ker jih je razkrila, ker jih je zaprla v predalček, jim pripisala pripadnost določeni skupini in to storila zgolj zato, ker je ta navidezno občutljiva gesta služila njej sami.

Ko sta se pojavila ta dva odlomka – odlomka, ki sem ju zdaj ob podnapisih ponovno brala tudi v angleščini – sem nenadoma zagledala utrinke svoje stare dnevne sobe, sebe, kako dvigujem pogled s Kindla in razmišljam prav o teh idejah. Ne vem, ali drugi ljudje berejo na tak način. Morda si vsi drugi zapomnijo vse, kar preberejo: avtorje, naslove, zgodbe in podobno. Jaz zmorem približno toliko – da lahko vsaj naknadno rekonstruiram spomin.

O tej predstavi sem si zapisala dve stvari, o katerih bi raje razmišljala, kot pa se vrgla v očitno politično, retorično, identitetno in epistemološko razpravo o jeziku, o tem, kaj dolgujemo jeziku, kako je jezik zgodovinski, političen in še marsikaj drugega. To je Pandorina skrinjica in nisem prepričana, da imam še dovolj moči, da bi jo odprla.

Namesto tega bi rada tukaj pustila kratko misel Austina, analitičnega filozofa jezika iz dvajsetega stoletja, ki je s teorijo govornih dejanj zagovarjal stališče, da je jezik performativen in da je za opravičilo povsem dovolj, če preprosto rečemo: *»Žal mi je.«*

Tako si osmi dan festivala končno zapišem prvo stvar: slovensko besedo *tišina*. Do današnjega jutra sem bila popolnoma prepričana, da ta beseda obstaja tudi v romunščini in da nosi povsem enak pomen kot v slovenščini, srbščini in hrvaščini. Ko sem jo prvič slišala v predstavah, sem namreč takoj razumela, kaj pomeni. Danes zjutraj pa sem to preverila, ker sem želela zapisati, da imamo vsaj eno skupno besedo, in to tako čudovito, poetično skupno besedo. Toda internet pravi, da ne – romunska beseda *tișină* ne obstaja. Čeprav bom o tem še povprašala prijatelje. Do takrat pa ostanimo skupaj v iluziji, da je *tišina* enako *tișină* in da obe pomenita - tišino.

Druga stvar je stavek s konca predstave, ki odzvanja z mojim zapisom z dne 12. junija. Odločila sem se, da bo to stavek, ob katerem bom do konca življenja takoj pomislila na Roberta Icka, na to dramo in na to uprizoritev: »Bolnišnice bi morale biti tako lepe kot cerkve.«

*\*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence ChatGPT. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.*

### Deseti festivalski dan povezuje gledališko klasiko, sodobno literaturo in dokumentarno gledališče

URL: https://borstnikovo.si/novice/deseti-festivalski-dan

_Datum: 2026-06-16_

Deseti festivalski dan bo v znamenju velikih zgodb in pomembnih družbenih vprašanj. Ob 70. obletnici smrti Bertolta Brechta bo okrogla miza** *****(Brez)časni Brecht***** **odprla razmislek o novih in starejših prevodih njegovih del ter o tem, zakaj njegove drame in gledališke ideje ostajajo aktualne tudi danes.

V tekmovalnem programu bo Gledališče Koper uprizorilo predstavo ***Ocean morje***** **po istoimenskem romanu Alessandra Baricca. Poetična zgodba o nenavadnih prebivalcih odmaknjenega obmorskega letovišča skozi preplet izgubljenih ljubezni, brodolomov in iskanja odrešitve raziskuje človekov odnos do morja, ki postane osrednji protagonist predstave.

Večer bo zaznamovala dokumentarna proslava ***55. člen*** Slovenskega mladinskega gledališča, ki se skozi arhivsko gradivo in pričevanja vrača k nastajanju slovenske ustave ter boju ženskih in feminističnih gibanj za ohranitev reproduktivnih pravic. Festivalski dan bo v okviru programa Študentsko gledališče dopolnila še ***Steklena menažerija***** **v produkciji UL AGRFT.

### 16. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (8. dan): Od konca proti začetku

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-dnenik-gostje-osmi-dan

_Avtor: Kata Győrfi · Datum: 2026-06-16_

Stavila bi, da je avtor drame ≈ \[Almost Equal To\] Šved. Kot sem že napisala v prejšnjih prispevkih, pred ogledom predstav sploh ne berem sinopsisov in pogosto niti ne poznam naslova predstave, ki si jo bom ogledala (glej spodaj). Pravzaprav, kar je precej zabavno, se ne spomnim niti imen gledaliških dvoran, tako da nekako ostajam v tem otroškem, naivnem, lebdečem stanju – neskončno prijetnem za nekoga, ki je polovico svojega življenja preživel s kompulzivnim raziskovanjem vseh stvari vnaprej. 

Seveda se potem vse razjasni. Na primer dejstvo, da je Jonas Hassen Khemiri res Šved. In ne verjamem, da imajo narodi nujno svoje sloge – zagotovo jih nimajo –, a vendarle mora biti nekaj v tem, saj je bila to moja prva misel. Ste videli The Bothersome Man? Ni švedski, ampak norveški. Režiral ga je Jens Lien po scenariju H. V. Schreinerja. Iz neznanega razloga sem pomislila tudi na to.

≈ \[Almost Equal To\] obravnava zgodbe svojih likov epizodno, skoraj kot miniserija na Netflixu, zgodbe, ki so med seboj povezane le posredno. Kot da bi avtor imel na voljo nekaj dobrih zgodb in likov ter jih preprosto spletel v igro. Liki so povsem navadni ljudje, in nekako sta se včerajšnji predstavi zdeli povezani prav s to neskončno vsakdanjostjo. Mlad iskalec zaposlitve (Petja Labović), brezdomec (Kristijan Ostanek), delavka v kiosku (Minca Lorenci), doktorski študent in nadomestni učitelj (Blaž Dolenc) ter nedavno odpuščena brezposelna ženska (Ana Urbanc). Ti liki so se na različne načine pojavljali v epizodah drug drugega.

Ne vem, ali je bilo to zato, ker je nekdo v vrsti za mano glasno smrčal med spanjem, ali pa je preprosto zmanjkalo tistega, kar je do »odmora« organsko ohranjalo humorno, elegantno svežino, ki jo je predstava ponujala na začetku, toda ko se v bolnišnici zbudi sestra brezdomca in ko nedavno odpuščeno brezposelno žensko pospremijo z oddelka, sem si rekla: živahni liki so se spremenili v igralce, ki recitirajo besedilo.

In resnično ne vem, ne morem natančno določiti trenutka, ko se je to zgodilo. Morda sploh ni trenutek, ampak proces. Morda se besedilo ne more samo ohraniti. Morda besedilo ne more ohraniti vsega prihajanja in odhajanja na odru. Morda je prostor premajhen. Morda je prevelik. Morda je premalo glasbe. Morda sem utrujena. Morda je preveč besedila. Morda je preveč nadnapisov. Ne vem, a pri prizoru s stopljenim sirom in testeninami sem se popolnoma izklopila, čeprav se je igralec usedel prav zraven mene.

V vsakem primeru, zaradi tega – ali kljub temu – končni trenutek, monolog nadomestnega učitelja o tem, da je življenje čudovit padec, veselo minljivo pritrdovanje veri, da se bo nekako vse uredilo, in da se bo tudi to vse končalo, in da lahko v tem mirno uživamo svobodo – ta monolog nekako ostaja na meji med kičem, klišejem in resničnim gledališkim trenutkom. Seveda ga lahko v sebi zlahka potisnem na stran resničnega gledališkega trenutka, ker mi je družba všeč, a resnica je, da je to odvisno od mene. Čeprav se ob poklonu zbudi tudi gospod, ki spi za mano, in celo preneha smrkati in zehati. Zato je povsem mogoče, da – če si sposodim športni izraz – igralci predstavo rešijo.

Kar zadeva drugo predstavo, sem bila po ogledu veselo presenečena, ko sem ugotovil, da gre prav tako za produkcijo dramatičarke Katarine Morano in režiserja Žige Divjaka, istega dvojca, ki stoji za predstavo Anhovo, ki sem si jo ogledala predvčerajšnjim. In dobro je, da tega nisem vedela, preden sem vstopila v gledališče, saj bi takrat že nosila s seboj močno pozitivno izkušnjo njune prejšnje produkcije in bi prišla tudi na to predstavo z določenimi pričakovanji. Namesto tega sem lahko preprosto uživala, se smejala, se poistovetila, ljubila, sočustvovala itd. – in šele naknadno sem si rekla: »Aha, ja, to je popolnoma smiselno.«

Med predstavo sedim v prvi vrsti – kjer ni lahko brati nadnapisov, nameščenih na samem vrhu odra – in ostajam prepričana, da je naslov predstave "And Then Eventually We Got Divorced", medtem ko je v resnici naslov *Why We Got Divorced*, kar je nekoliko drugače. Pri naslovu, ki sem si ga izmislila, mi je všeč, da nekako opisuje trenutek od konca, trenutek, ki ga morda sploh ne vidimo, a je ta naslov prva stvar, ki jo izvemo o predstavi. Z drugimi besedami, prva stvar, ki jo izvemo o predstavi, je trenutek, ki ga v resnici nikoli ne bomo doživeli, a h kateremu se predstava sama približuje. Seveda to počne tudi izvirni naslov; le v mojih očeh se moj zdi bolj časovno umeščen, manj usmerjen v odnose z javnostjo, bolj gledališki. A bistvo je isto.

Med predstavo sem si zapisala dve stvari.

Prva je, da sem na festivalu doslej videla nekaj – ne veliko, a nekaj – naturalistično opremljenih odrskih okolij. Realizem prostora je seveda še vedno lahko verodostojen, navdihujoč in izviren. A med gledanjem predstave *Why We Got Divorced* se zavem, da je koncept tukaj prav v tem, da se prostor dobesedno zgradi iz nič. Dramaturgija dela – v nasprotju z linearnostjo, ki jo nakazuje naslov – je obrnjena, kar deluje v nasprotju s tem, kar se fizično dogaja na odru.

Da bo jasneje: že od prvega trenutka stoji sredi odra star opel, obdan z elementi s polja. Po desetih minutah so se moje oči tako navadile nanj, da o njem do konca predstave ne razmišljam več. Medtem ko se predstava časovno pomika naprej, igralca postopoma prinašata svoje stvari, tla, stene, pohištvo, osebne predmete, čista oblačila, smeti itd. – dobesedno naseljujeta prostor svojega skupnega življenja.

Hkrati se dramaturgija giblje v nasprotno smer. Začenši z najbolj intimnimi, pogovornimi, vsakdanjimi pogovori, se odnos para pred našimi očmi postopoma ohlaja, postaja vse bolj jezen, vse bolj odtujen, dokler ne pridemo – ali se vrnemo – do popolne neznanosti: stanja njunega prvega srečanja. In tu se vrne avto – avto, ki je bil ves čas na odru – kraj, kjer sta se prvič srečala in okoli katerega sta zgradila svoje skupno življenje.

Kakšna briljantna ideja, kajne?

Besedilo predstave je neverjetno smešno in prepoznam toliko svojih vzorcev, mehanizmov svojih prijateljev ter mladih in ne tako mladih družin okoli mene. Je tudi globoko tragično v smislu, da – čeprav je to težko vedeti in videti, ko si v tem – če se te stvari ne obravnavajo, če ni delitve bremen, ni timskega dela, ni partnerstva, ni pozornosti, ni prisotnosti, ni ljubezni do sebe, potem neizogibno vodijo k nečemu, kar se bliža koncu.

Vidim in čutim, da se občinstvo okoli mene identificira z njo, da se v njej prepoznava, in v svojem srcu navijam za vsakega posameznega gledalca, za sebe, za svoje prijatelje in resnično za vse, da bi našli pot nazaj k sebi in k tistim mejnikom ljubezni, ki jih ljudje postavljajo ob poti svojega življenja kot referenčne točke. Krajev, od koder je vedno mogoče začeti znova, četudi – in to je bila druga stvar, ki sem jo zapisal – na koncu vsega tega tako ali tako umremo.

*\*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence DeepL. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.*

### 15. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (7. dan): Tisti, ki so ostali

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-dnevnik-gostje-sedmi-dan

_Avtor: Kata Győrfi · Datum: 2026-06-16_

Ta prispevek bo kratek, ker – kot je dejal umetniški direktor festivala Aleš Novak – Slovenci imajo radi dolge predstave, in čeprav jih imam rada tudi sama, me vseeno utrudijo. 

Med predstavo *Anhovo* Žige Divjaka in Katarine Morano sem si zapisala pet idej za produkcijo, pri kateri se ukvarjamo z zelo podobno temo. Ogrelo me je pri srcu, ko sem ugotovila, da so ti navdihujoči ustvarjalci ljudje moje generacije, ki so tako obremenjeno, večplastno temo, polno skrivnosti, izkrivljanj, polresnic, laži in agresije, obravnavali z občutljivostjo, profesionalnostjo in potrpežljivostjo.

Med skoraj štiriurno predstavo smo potovali skozi malo več kot sto let v sadovnjaku, na podstrešju, v kuhinji, vrtcih, skozi božično prižiganje lučk v mestecu z nekaj tisoč prebivalci, skozi srca, pljuča, kisikove jeklenke, zdravstvene kartoteke, jezo, pogrebe in nemoč prebivalcev tega mesteca ter delavcev tovarne salonit Anhovo – kot prah, neskončen prah.

Od včeraj sem vznemirjena in predstavljam si, da tisti, ki izgubijo življenje na tako zaveden, manipuliran in nepravičen način, ostanejo tukaj, ne da bi strašili, ampak da bi podpirali žive, tiste, ki so še živi, da bi se v njihovem imenu in v imenu mrtvih izvršila pravica.

Zgodovina ponuja mnoge grozne primere krivice, a na srečo obstajajo predstave, kot je ta, v katerih tisti, ki so »ostali tukaj«, dobijo glas in se pripoveduje njihova zgodba.

*\*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence DeepL. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.*

### Dve tekmovalni predstavi, pogovor o gledališču in žalovanju ter nova študentska interpretacija Tennesseeja Williamsa

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-torek

_Datum: 2026-06-16_

Današnje festivalsko dogajanje bosta zaznamovali tekmovalni predstavi ***Inkubator ***Slovenskega mladinskega gledališča in ***Zdravnica*** Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Predstavi na različne načine odpirata vprašanja posameznika v odnosu do družbe, skupnosti in institucij ter nadaljujeta eno izmed osrednjih tem letošnjega festivala.

***Inkubator ***režiserja Oliverja Frljića izhaja iz pretresljive podobe novorojenčkov v bolnišnici Al Šifa v Gazi in skozi simboliko medicinskega inkubatorja odpira vprašanja meja človečnosti. ***Zdravnica*** britanskega dramatika Roberta Ickeja pa aktualizira dramo *Profesor Bernhardi *Arthurja Schnitzlerja ter vprašanja medicinske etike postavlja v središče sodobnih družbenih in političnih razprav.

V okviru dodatnega programa bo potekal pogovor o knjigi* ****Gledališče in žalovanje***, ki odpira vprašanja izgube, spominjanja in uprizarjanja žalovanja v gledališču. Večer bo dopolnila še predstava ***Mačka na vroči pločevinasti strehi*** v produkciji UL AGRFT, nova interpretacija ene najpomembnejših dram Tennesseeja Williamsa.

### BB/6. Blaznost kot diagnoza sveta

URL: https://borstnikovo.si/novice/kralj-lear

_Datum: 2026-06-15_

William Shakespeare: Kralj Lear

SNG Drama Ljubljana

Režiser in dramaturg: Jernej Lorenci

Shakespearov *Kralj Lear* je eno tistih dramskih besedil, ki jih vsaka doba bere na novo. Njegova izjemnost ni zgolj v psihološki kompleksnosti likov ali v monumentalnosti tragične strukture, temveč predvsem v dejstvu, da se v njem zgoščajo nekatera temeljna vprašanja političnega in družbenega življenja: vprašanja oblasti, legitimnosti, resnice, skupnosti in nasilja. Če je bil *Hamlet* pogosto razumljen kot drama modernega subjekta, je *Kralj Lear* drama sveta, ki izgublja svojo obliko. Ob soočenju s sodobnimi družbenimi in političnimi pretresi se zato zdi, da Shakespearejeve tragedije ne gledamo kot zgodbe iz preteklosti, temveč kot zaskrbljujoče aktualno diagnozo sedanjosti.

Kljub časovni distanci (400 let) med nastankom besedila in uprizoritvijo **Jerneja Lorencija **ostajajo temeljne teme presenetljivo aktualne. Volk oziroma človek dlako menja, a narave nikdar. Svet *Kralja Leara* je svet nasilja, napuha in maščevanja, v katerem ni mogoče vzpostaviti stabilne ločnice med zasebnim in političnim. V tem smislu Lear ne napoveduje zgolj razpada družinskega reda, temveč tudi širši razpad družbenega tkiva. Njegova znamenita blaznost se začne prav v trenutku, ko izgubi oblast nad državo in družino. Toda vprašanje, ki ga Lorencijeva uprizoritev odpira, je, od kod ta norost pravzaprav izvira: iz Learovega značaja, njegovega pohlepa in napuha, ali pa je okolica tista, ki ga potiska v blaznost?

Uprizoritev te ambivalence ne razreši, temveč jo materializira skozi odrski jezik. Glasbena kulisa **Andraža Poliča** vzpostavlja atmosfero celotne predstave, pri čemer se zvočni spekter razteza od ptičjega petja do korakanja vojaških čet in popularnih glasbenih referenc, kot je *Everybody Loves Somebody*. Ta heterogenost zvoka ne deluje kot ilustracija, temveč kot razslojevanje sveta, v katerem ni več enotnega reda pomena.

Scenografija **Branka Hojnika **je minimalistična in hkrati izrazito surova: velik rumen pod, mikrofon in nekaj tehničnih rekvizitov vzpostavljajo prostor, ki ne poskuša reprezentirati kraljestva, temveč njegovo izpraznjenost. Ta praznina ni nevtralna, temveč nasilna. Je prostor, v katerem se oblast reducira na golo prisotnost in govor na golo performativnost, ki v tem okviru postane posebej pomembna plast uprizoritve. Velik del igre tako torej temelji na telesu, gibu (**Gregor Luštek**). Na začetku predstave je na primer vzpostavljeno pravilo sveta, da se pred kraljem vsi ponižno premikajo po kolenih. Vendar pa se fizična podoba predstave še nadgradi z elementi barvanja telesa, kar nastopa v vlogi preobleke likov, a se s tem še toliko bolj poudari surova človeška narava. Fascinantni so tudi prizori, ko igralca **Jureta Henigmana **in **Marka Mandića** zavijejo v plastično folijo. Od glave do pet. Izpraznjena kapitalistična plastika tako deluje kot novodobni sramotilni steber, ki deluje kot nasilen ritual razčlovečenja. 

Kljub temu je predstava, ki jo gledamo izrazito dramska. Lahko bi rekli, da so vsi elementi uprizoritve vzpostavljeni tako, da v samo ospredje tiščijo in razpirajo igro. **Janez Škof**, ki v prvem dejanju odigra naslovno vlogo, obrnjen s hrbtom proti publiki, tako z manipulacijo glasu, utrujenega telesa in uma, skozi celotno predstavo dozira kraljevo blaznost do samega prepada. **Ivana Percan Kodarin** se kot Cordelia in Norec s tankočutno in prav tako blazno igro vzpostavlja tik ob Škofu. Obstaja namreč tradicija interpretacij, ki povezuje oba lika kot dve plati iste resnice. Ko Cordelia izgine, se pojavi Norec, pri čemer oba delujeta kot Learova najiskrenejša govorca resnice. Izrazit protipol odigrata tudi **Timon Šturbej** in **Domen Novak**, ki v vlogi bratov Edgarja in Edmunda vzpostavljata še dodatno rez med zlobo in nedolžnostjo, ki druga brez druge ne obstajata. 

**Tamara Avguštin** kot Goneril in **Mina Švajger** kot Regan v močni igralski prezenci nastopata kot poosebljenje brezobzirnosti in političnega oportunizma, vendar ju je mogoče razumeti tudi kot produkt sistema, ki ga je ustvaril sam Lear. Njuna krutost ne nastane v vakuumu, temveč v okolju, kjer so odnosi od vsega začetka podrejeni logiki moči. V tem smislu nista zgolj zlobni hčeri, temveč naslednici političnega reda, ki ga skušata prevzeti. Ob njiju stoji Oswald, eden najzanimivejših stranskih likov drame, figura služabnika, ki ga interpretacije pogosto potisnejo ob rob dogajanja, pa v tej uprizoritvi obstaja kot pomenljiv simptom sveta. **Peter Podgoršek** tako zgradi lik, ki ni velik zlikovec shakespearovskih razsežnosti, temveč nekaj veliko bolj vsakdanjega in zato morda tudi bolj zaskrbljujočega: človek, ki se brez pomislekov prilagaja vladajočim razmerjem. Na drugi strani pa vojvoda **Gorazd Logar** kot Albany predstavlja redko možnost moralnega prebujenja in prav v tem se kaže ena najbolj pesimističnih razsežnosti tragedije: posamezni glasovi razuma obstajajo, vendar nimajo več moči, da bi zaustavili razpad sveta.

Ena ključnih dramaturških linij predstave je postopno razkrajanje jezika. Na začetku je uprizoritev še izrazito verbalna, prežeta z govorom, argumenti in izjavami. Toda skozi potek predstave se govor postopoma reducira. Jezik razpada, odnosi razpadajo, kraljestvo razpada, svet razpada. Ta proces ni zgolj tematski, temveč strukturni: gledalec postaja priča razkroju komunikacije kot take. V tem smislu norost ni več zgolj stanje posameznika, temveč učinek sveta, ki izgublja sposobnost artikulacije. Morda je zato temeljno vprašanje uprizoritve, ali je *Kralj Lear *zgodba o razpadu posameznika ali o surovi človeški sili, ki ta razpad hkrati povzroča in ga poskuša zatreti. Learova blaznost ni zgolj posledica izgube oblasti, temveč tudi rezultat sistema, v katerem je oblast vedno že nasilje. 

Na koncu *Kralja Leara* ni odrešitve in pravične kazni. Ni jasne moralne razsodbe, ki bi ponovno vzpostavila red sveta. Prav v tem se kaže njegova tragična radikalnost. Learova vizionarska razsežnost je v tem, da napoveduje ponavljanje zgodovine, v kateri razpad reda ne vodi v novo stabilnost, temveč v nove oblike nasilja.

Število ur gledanja predstave: 5.5

Število kav med odmori: 1

Število kav čez cel dan: 5

Se beremo!

Nika Šoštarič

### BB/5. This Story Is as True as It Gets

URL: https://borstnikovo.si/novice/bb-5-this-story-is-as-true-as-it-gets

_Avtor: Manca Tea Devetak · Datum: 2026-06-15_

6. festivalski dan, 13. 6. 2026

**Boško in Admira** (Slovensko mladinsko gledališče, r. Živa Bizovičar)

Dokumentarna uprizoritev *Boško in Admira *v režiji **Žive Bizovičar*** *osnovni navdih črpa iz fotografije iz leta 1993, na kateri je mlad par, Admira Ismić in Boško Brkić, muslimanka in pravoslavec, ki objeta ležita mrtva. Fotografije trupel, ki sta na mostu Vrbanja v obleganem Sarajevu ležala sedem dni, za njuno smrt pa ni nihče prevzel odgovornosti. Ta fotografija pa postane simptomatična za širše vprašanje romantiziranja tovrstnih tragičnih podob, ko jih, pogosto brez privolitve ali celo vedenja subjektov fotografij, vase potegne vrtinec novinarskega senzacionalizma. Bolj kot je krvavo, bolj verjetno je, da bo na naslovnici – oziroma če uporabimo to, kar je danes valuta zanimivosti, več klikov bo privabilo.

Peterica nastopajočih, **Primož Bezjak**, **Nataša Keser**, **Boris Kos**, **Kaja Petrovič** in **Stane Tomazin**, si vlog ne deli po strogih ločnicah med posameznimi liki, pač pa se izmenjujejo v mnoštvu različnih funkcij, prek katerih poosebljajo Boška in Admiro, vse ostale vpletene v njuno zgodbo, pa tudi sanjske prizore vsega, kar bi v njunem življenju lahko bilo, tuje novinarje, ki jih fotografija mrtvih zaljubljencev fascinira, nenazadnje pa kar same sebe, ko preučujejo kontekst fotografije. Na trenutke pa njihova telesa postanejo medij performativnih akcij kot je preizkušanje razdalje, ki jo je Admira preplazila do Boškovega trupla po tem, ko sta bila oba ustreljena.

Dramaturgija uprizoritve (dramaturg **Nik Žnidaršič**) zasleduje gradacijo napetosti od objektivnih zgodovinskih faktov do čutno prenasičenega kaosa, ki ga vzbujajo mnogotere dileme, ki jih odpira problematika vojne fotografije. Najprej se uprizoritev loti natančnega prereza resnične zgodbe para, vseh podatkov, ki jih o njiju imamo, in vseh podrobnosti, o katerih lahko le sklepamo. V formi sedmih zank dekonstruira okoliščine, ki so pripeljale do usodne katastrofe ter gledalcem skuša čim bolj plastično prikazati, kaj točno je mračno in nelagodno ozadje tragedije na sliki – da ne gre le za podobo zamrznjeno v času, ampak osebi, ki sta bili spremenjeni v simbol, ovekovečena v zgodbo, večjo od njiju samih, čeprav je ta tudi novinarski konstrukt. Nato se odpre tudi vprašanje krivde, ki ostane nerešeno, saj se odgovornost zato dejanje v tako napeti vojni situaciji prelaga, vsaka stran si lahko opere roke, da za uboj niso krivi »njihovi«. V nadaljevanju pa zgodba Boška in Admire postane le reprezentativen primer obče problematike vojne fotografije: kaj je njen namen, kje se zarisujejo etične meje in kaj je ločnica med zgodbami, ki jih je treba deliti s svetom, ter senzacionalizmom ali celo poveličevanjem vojnega nasilja.

Uprizoritev se igra predvsem z različnimi formati predstavljanja dokumentarnih vsebin, od pripovedi do igralske rekonstrukcije izjav resničnih posameznikov, domnevno resničnih posnetkov, glasbe, ki jo je zgodba Boška in Admire navdihnila, pa do že omenjenih performativnih momentov v funkciji podajanja bolj telesne izkušnje podoživljanja njune zgodbe. Pomemben objekt, ki ujame pluralnost perspektiv in občutek medijskega cikla, skozi katerega doživljamo oddaljene tragedije, je objektiv kamere (video in scenografija **Dorian Šilec Petek**). Kot eden izmed bolj zanimivih in večplastnih postopkov pa se vtisne format podcasta, s katerim se predstava začne. Igralci namreč v angleščini z ameriškim naglasom in s temu primerne skoraj perverzne distance pripovedujejo tragično zgodbo o »Sarajevskima Romeu in Juliji« – kar je ime, ki sta ga Bošku in Admiri nadela fotograf Mark H. Milstein in novinar Kurt Schork, Američana, ki sta ustvarila to senzacionalistično zgodbo o ljubezni v času vojne. Prek forme podcasta pa se odpira vprašanje poslušalske oziroma gledalske odgovornosti, ko temu podobne zgodbe spremljamo v takšnih ali tem podobnih predelanih in lepo zapakiranih oblikah, kjer prej kot resničnemu poročanju o globalnih dogodkih služijo morbidni fascinaciji nad krutimi usodami.

Ko pride do vprašanja soočenja z lastno pozicijo odmaknjenega opazovalca vojn in drugih grozot po svetu iz udobne varne pozicije, pa se zdi pozornosti vredno tudi, kako se tekom generacij spreminja sam modus vzpostavljanja stik s tovrstnimi podobami. Njihovo širjenje je bilo namreč še nedolgo nazaj pretežno v domeni tiskanih medijev, zgodbe pa so okrog njih pletli profesionalni novinarji, posledično je tudi krožilo občutno manj takšnih fotografij oziroma je veliko več ljudi prihajalo v stik z njimi prek enakih medijev. Danes pa se je ta diskurz drastično pluraliziral, glavni medij širjenja vojnih grozot so postale naše osebne mobilne naprave, v vlogi kanalov njihove distribucije pa se znajdejo privatni posamezniki. Zato danes mehanizmi tega delujejo drugače, namesto ustvarjanja senzacionalističnega narativa na podlagi, na primer, zgolj ene fotografije, se soočamo z otopelostjo kot posledico dejstva, da nas podobe grozot prenasičijo z vseh strani, pogosto že takoj zjutraj, ko odpremo oči, hkrati pa se zaradi poplave z umetno inteligenco generiranih fotografij bolj kot kadar koli prej porajajo dvomi o njihovi resničnosti. *Boško in Admira* sicer s temi konkretnimi sodobnimi novinarskimi problematikami ne obračunava eksplicitno, vendar ponuja niansiran opomin na vse pretekle in aktualne vojne, ki se nas tičejo, prek tega pa spodbudi v razmislek o lastni poziciji in stališčih, za katera se zavzemamo.

Kar po koncu aplavza ostane pa je predvsem zavedanje, da je takšnih zgodb na tisoče. Da niso ostale nekje v devetdesetih ali štiridesetih ali v katerem koli drugem *never again*, da se vedno in znova ponavljajo. Takšne zgodbe se godijo danes in bolj živo pred našimi očmi kot kadarkoli doslej, mehanizmi, ki njihove zgodbe širijo pa niso nič manj nagnjeni k pop fetišizaciji resničnih usod. *Boško in Admira* tako preraste simboliko ljubezni v času vojne, pri kateri so se ustavile številne umetniške reinterpretacije zgodbe mladega para, na katere opozori tudi uprizoritev in postane prodoren opomin na odgovornost in spoštovanje do zgodb resničnih ljudi, ki so se znašli v krutem mehanizmu vojne.

Manca Tea Devetak

Razdalja, prepotovana do predstave: 133 km

Potovalni čas: 1 h 58 min

### Smo v drugi polovici festivala

URL: https://borstnikovo.si/novice/druga-polovica

_Datum: 2026-06-15_

Program se nadaljuje z raznolikimi pogledi na sodobnega človeka: od razmerja med vrednostjo in kapitalom do gledališkega prostora, Shakespearove igre sanj in intimne zgodovine partnerskega odnosa.

Na Malem odru SNG Maribor bo ob 18. uri na ogled predstava ***≈ \[približno enako kot\]**** ***Jonasa Hassena Khemirija** v produkciji **Drame SNG Maribor**. Uprizoritev v režiji **Maše Pelko** skozi humor, absurd in ostro družbeno diagnozo premišljuje svet, v katerem je mogoče skoraj vse prevesti v ekonomske formule prihodka, vrednosti in dobička. Predstavi bo sledil pogovor z ustvarjalci.

V sklopu študentskega gledališča bo na Komornem odru ob 18. uri na ogled ***Sen kresne noči*** Williama Shakespeara v produkciji IV. semestra Dramske igre ter Gledališke in radijske režije **UL AGRFT**. Ena najbolj priljubljenih Shakespearovih komedij odpira prostor med resničnostjo in sanjami ter med družbenimi pravili in željami posameznika.

V preddverju Kazinske dvorane bo potekal pogovorni večer o scenografiji, pripravljen v sodelovanju z **Galerijo DESSA**. Pogovor bo osvetlil pomen prostora, arhitekture in scenografije v gledališču ter razprl pogled v zakulisje ustvarjanja odrskih svetov.

Večer bo v Dvorani Frana Žižka zaokrožila predstava ***Zakaj sva se ločila*** Katarine Morano v produkciji **Mestnega gledališča ljubljanskega**. Uprizoritev v režiji **Žige Divjaka** z občutljivo natančnostjo razpira plasti dolgoletnega partnerskega odnosa. Mož in žena vsak s svoje perspektive sledita letom skupnega življenja ter poskušata razumeti, kaj se je med njima zgodilo.

### 14. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (6. dan): Štiri stvari o petih urah

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-dnevnik-gostje-sesti-dan

_Avtor: Kata Győrfi · Datum: 2026-06-14_

Kar mi je všeč pri literaturi, je to, da si med branjem v domišljiji ustvarjam lastno uprizoritev in film, in kot piše Lana Krmelj o predstavi *Immaculata*, ki jo je prvič videla pred desetimi leti in si jo od takrat večkrat ponovno ogledala: nikoli ne gleda iste predstave dvakrat, saj se sama sčasoma spreminja in s tem se spreminja tudi njena percepcija. Shakespearovega *Kralja Leara* sem prebrala trikrat v različnih obdobjih svojega življenja, z različnimi vrednostnimi sistemi, v različnih razpoloženjih, z različno hitrostjo in iz različnih razlogov. Nazadnje pred približno mesecem dni, ko sem vedela, da si bom na festivalu ogledala petinpolurno uprizoritev tega dela.

Pred nekaj dnevi sem videla objavo, v kateri je pisalo, da ko človek preživlja težko obdobje in se njegova psiha odloči, da dogodkov ne more obdelati, kot mehanizem za uravnavanje in spopadanje s tem izbere ignoriranje, kar pa povzroči izgubo spomina. Svojega prvega branja *Kralja Leara* se sploh ne spomnim, čeprav sem o njem vodila seminar. Od drugega branja se spomnim, da me je navdušil čudoviti slog Shakespeara, to, kakšen velik pesnik je bil, in kako tesen je bil njegov odnos z naravo, kako svoboden je moral biti bil v svojem ustvarjalnem delu, življenju, pisanju in ponovnem izumljanju svojega življenja, ne da bi poznal Boga ali človeka. Spominjam se, da sem se navduševala nad povezavami med njegovimi dramami, brala prizor nevihte ob madžarskih prevodih njegovih sonetov in se zaljubila v njegovo sočutje do narave ter v občutljivost, s katero je morda živel svoje življenje v svetu šestnajstega in sedemnajstega stoletja. In si za sebe želela enako obsesivno predanost, disciplino in občutljivost. Moje tretje branje se mi zdi, da je nekako najbližje včerajšnji interpretaciji. Ali pa je morda moje branje vplivalo na moje doživetje predstave in bi v njej, ne glede na to, kakšna produkcija bi bila, videla le tisto, kar sem že bila sposobna videti? To je zanimivo vprašanje. O tem bi z veseljem diskutirala.

Včeraj zvečer sem si zapisala tri plus eno temo in ko sedim sredi postelje, pridem do zaključka, da se vse vrtijo okoli istega in da je predstava v resnici govorila le o eni stvari, in da je to tisto, o čemer govori Shakespearov *Kralj Lear* leta 2026. Poskusila bom rekonstruirati miselni tok točno tak, kot sem ga dojela. Dobrodošli v mojo glavo:

Moja prva in najmočnejša izkušnja iz režije Jerneja Lorencija, ki jo bom dolgo nosila v spominu, je toplina, s katero Edgar (Timon Šturbej) objame svojega očeta Gloucesterja (Marko Mandić) v četrtem dejanju. Edgar, polgoli Edgar, ki v brezdomstvu svojega krivičnega izgnanstva ponori, se v enem od prejšnjih dejanj popolnoma sleče in se na izrazit, simboličen in šokanten način popolnoma spremeni v rdečo barvo. Gloucester, ki ga je v prejšnjem dejanju drugi sin tako zavedel, da je na Edgarja vrgel vse mogoče obtožbe, Gloucester, ki v skladu s svojim vrednostnim sistemom vsaj poskuša iz človečnosti rešiti kogar in karkoli je mogoče rešiti, a je nato mučen zaradi izdaje in mu, v morda najbolj avtentičnem shakespearovskem gledališkem gestusu, kar sem ga doslej videla, izkopljejo oči. Ta objem obstaja med dvema osebama, ki sta resnično preživeli zasebna pekla svojih življenj, ki sta neodvisno prešla skozi najbolj intenzivne faze tragičnega spektra človeških čustev. Objem, s katerim sin objame svojega očeta. Objem, ki vsebuje odpuščanje, kesanje, spomin na sovraštvo, upor, izdajo in prezir. Ker vemo, da ni pomembno, ali je Edgar v resnici izdal Gloucestera; če Gloucester doživi izdajo, potem je izdaja doživeta. In vemo tudi, da ni pomembno, ali je Edgar upravičen, da zaradi krivice ponori; če Edgar ponori, potem ponori. In v objemu, tako pri Edgarju kot pri Gloucesterju, so njune teatralno doživete tragedije še vedno prisotne, vidne in nepozabne: volnena odeja, napol spuščeno spodnje perilo, celofan, ki pokriva telo od glave do pete, rogovje, barve. In v objemu je ljubezen, do katere otrok v življenju pride do svojega starša. Ta objem si predstavljam kot eno od postaj človeškega življenja. Edgarjev ljubeč pogled me je ganil do kosti. V vesolje bi rada zakričala krivdo, kes, jezo, odgovornost: moj Bog, temu se ne da izogniti, to je treba storiti v tem življenju.

Njegov »ogledalni objem« je trenutek, ko se Learov (Janez Škof) pogled zbistri, ko prepozna Kordelijin (Ivana Percan Kodarin) obraz. A o tem bom pisala, ko bom odrasla in ko bom natančneje vedela, kaj to pomeni. To je druga stvar.

Tretja stvar, ki sem si jo takoj po predstavi zapisala, je skoraj nekakšna meta-posledica prejšnjih dveh, nekaj, kar zahteva mojo empatijo do Leara in Gloucestra, čeprav seveda ne opravičuje odločitev Goneril (Tamara Avguštin), Regan (Mina Švajger) ali Edmunda (Domen Novak). Moj prvi spomin na stiskanje v grlu ob pogledu na starejšega človeka sega skoraj dvajset let nazaj, nato postane intenzivnejši, ko živim v Budimpešti, globlji, ko se preselim v Bukarešto, postane povsem vsakdanji, ko se v Barceloni znajdem v solzah ob pogledu na starejšega človeka, ki sedi sam, in pred nekaj leti, ko sem se preselila v majhno transilvansko mestece, je postalo očitno, da se moram spopasti s to reakcijo. Za zdaj si zapišem le »spet starost« in v takih trenutkih nikoli ne razmišljam o lastni starosti, ne o smrtnosti, ne o dejstvu, da bomo vsi nekega dne umrli, in ko vidim starejšega človeka, ne pomislim: »Oh, tako blizu smrti so.« Kot ko stopiš v oblak dima in se ti oči, usta in cel prsni koš napolnijo z dimom, me preplavi neskončna osamljenost, ki si jo predstavljam za njihovimi življenji. Predstavljam si, kakšne katastrofalno drobne, neopažene, nepremišljene in grenke odločitve so morda pripeljale do življenja, ki je doseglo to točko, tako blizu konca samega. Kakšna nasprotja vrednot med generacijami in kulturami, kakšne osebnosti, oblikovane v različnih političnih obdobjih, kakšno pomanjkanje radovednosti, pomanjkanje medsebojnega zaupanja in pomanjkanje ljubezni do življenja so morda pripeljali do starosti Leara in Gloucestera? In to me pripelje do četrte stvari, morda tiste, ki vse ostalo povezuje.

Moja strategija odziva na tesnobo, ki jo čutim, ko vidim osamljene starejše ljudi, je, da se z njimi pogovarjam, poslušam njihove zgodbe in poslušam starejšo generacijo, ki mi je bližja, da postavljam vprašanja in poslušam, da jim pustim, da pred mano glasno razmišljajo, da pripovedujejo zgodbe. In tu ne gre za mojo samaritansko osebnost, ampak za vero, ki jo imam v ljudi, ki živijo na tej zemlji, in za četrto stvar.

Četrta stvar je tipično shakespearovska dramaturška tehnika. Ali bolje rečeno, vprašanje o jajcu in kokoši, ali je v različici a.) najprej prišlo do intenzivne življenjske izkušnje in je Shakespearu postalo jasno, da gre za to; ali v različici b.) si je to izmislil sam in pomislil: hmm, to je pameten način, da zavrtim glave občinstva in povem nekaj pametnega, zabavnega in zvitega o življenju in človeških odnosih. *Kakor vam drago, Dvanajsta noč, Beneški trgovec, Milo za drago* . Preobleke, zamenjave identitet, izmenjave identitet, pozno spoznanje – vse se vrti okoli iste vrele kaše, okoli tega, kdo in kaj je določena oseba v resnici, če ji odvzamemo vlogo, okraske, naziv, poklic, čin in časti, če jo postavimo v krog na nasprotnem koncu spektra, kaj se o njej razkrije. Vse se vrti okoli vrele kaše tega, kaj pomeni videti Drugega, biti viden in si dovoliti, da nas vidijo. Kaj pomeni videti sebe. In v Edgarjevem pogledu sem videla sebe, videla sem, za kaj moram odgovarjati, videla sem, kaj je ljubezen.

*\*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence DeepL. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.*

### Festivalska nedelja med Cankarjem, Anhovim in grotesko oblasti

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalska-nedelja

_Datum: 2026-06-14_

Sedmi festivalski dan prinaša tri uprizoritve, ki skozi različne gledališke jezike odpirajo vprašanja razreda, odgovornosti, okolja in družbene slepote.

Ob 18. uri bo v Dvorani Frana Žižka na ogled predstava* ****In mnogi drugi …*** v koprodukciji **Prešernovega gledališča Kranj** in **Slovenskega ljudskega gledališča Celje**. Uprizoritev po motivih Ivana Cankarja, v dramatizaciji **Varje Hrvatin** in **Bora Ravbarja**, raziskuje revščino, razredni položaj in socialni sram. Cankarjeva besedila postavlja v sodobni čas ter se sprašuje, kako se ekonomska neenakost vpisuje v družinske in medosebne odnose. Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.

Na tribuni na odru Dvorane Ondine Otta Klasinc bo gostovala** SNG Nova Gorica** s predstavo ***Anhovo****.* Avtorski projekt **Žige Divjaka** in **Katarine Morano** izhaja iz pričevanj ljudi iz Anhovega in doline Soče. Predstava govori o azbestu, onesnaženju in prevladi kapitala nad zdravjem ljudi. Ob tem pa je Anhovo tudi zgodba o pogumu, vztrajnosti, solidarnosti in uporu. Nekaj vstopnic je še na voljo. 

V Lutkovnem gledališču Maribor bo na ogled še ***U!-BU?*** v režiji **Matije Solceta**, po motivih **Alfreda Jarryja**. Predstava na presečišču političnega gledališča, teatra objektov, groteske in koncerta ustvarja ekscentričen svet UBU-izma. Skozi lutke, glasbo, dadaistični humor in ostro družbeno kritiko nas sooča s podobami oblasti, pohlepa in absurdov sodobnega sveta.

### 13. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (5. dan)

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-dnevnik-gostje-peti-dan

_Avtor: Kata Győrfi · Datum: 2026-06-13_

Nekje v nekem intervjuju László Krasznahorkai pravi, da piše vedno isti roman, in včeraj zvečer, ko sem se po  otvoritveni predstavi festivala vračala v hotel, sem se zalotila pri tem, da so moje prve misli o predstavi španskega koreografa Marcosa Moraua popolnoma enake tem, ki sem jih imela po ogledu prve uprizoritve madžarskega koreografa Csabe Horvátha. A jaz ne bom Krasznahorkai – kako bi sploh lahko bila? Kdo sploh zapiše kaj takega? – Ne bom napisala tega, kar sem napisala pred več kot desetimi leti, o neki temeljni izkušnji, ki sem jo takrat raziskovala še mesece po tem. Ti dve estetiki si sploh nista podobni, tema, glasba, scenografija, koncept so popolnoma različni, a izkušnja je bila strašno podobna. 

In to vseeno zapisujem, ker so te izkušnje estetske katarze tudi kot zaljubljanje: nobena ni enaka, in če živiš svoje življenje iskreno in premišljeno, potem veš, da je nemogoče, da bi bile enake, in hrepenenje po tisti prvi izkušnji zaljubljanja je preprosto izguba časa. Ker se z vsakim zaljubljanjem predvsem ti spremeniš, razviješ, pridobiš izkušnje in nikoli več ne moreš biti isti, kot če ne bi doživel tistega, kar si doživel. In zaradi tega – in zato to zapisujem – drugo ali tretje ali četrto zaljubljanje ni nič manj čarobno. Nasprotno, odnese te s premočno silo presenečenja: "Po vsem tem se še vedno lahko počutim tako." V svojem življenju sem videla več predstav, kot je bilo primerov, ko sem bila zaljubljena, zato si lahko predstavljate obseg te evforije.

Moja temeljna izkušnja je torej, da se tisto, kar se dogaja na odru, dogaja tudi meni. Mislim v mojem telesu. Edini problem je, da je zelo težko pisati o tem brez uporabe pojmov iz kartezijanskega dualizma, ki mu je tisto, kar človek doživi, dejansko popolnoma nasprotno. Po kartezijanskem dualizmu sta telo in um ločeni stvari, izkušnja pa se odvija linearno in v času, tako da najprej moje telo nekaj doživi, nato pa to »obdela« moj um. V sredini dvajsetega stoletja je Merleau-Ponty kritično uvedel idejo, da je telo že v svetu in ga v procesu izkušnje ni mogoče tako zlahka ločiti od uma. Da je telo corps vécu. In da, ko gledam predstavo La Veronal, moje doživeto telo v okviru estetske simulacije, kakršna je izkušnja gledanja gledališča, z večjo intenzivnostjo doživlja tisto, kar je tam, da se doživi, namreč samo predstavo. Torej je vsak gib predstave tudi moj gib.

Poleg tega obstaja nevrološka teorija zrcalnih nevronov, po kateri se, na kratko, ko nekdo pred mano naredi gib – in takih gibov v Sonomi ne manjka –, aktivira nevronska mreža, ki na nek način simulira empatijo, kot da bi gib naredila tudi sama. Iz tega je zrasel pojem utelešenega spoznavanja, s katerim na koncu operira tudi Merleau-Ponty.

Glasba predstave me navaja na stanje odprtosti, je presenetljivo občutljiva, ne dopušča mi, da bi se potopila v svoj sedež, in da bi jo tako kot po dobrem filmu poslušala vedno znova in znova, da bi me še enkrat popeljala skozi predstavo. Kompozicije Juana Cristóbala Saavedre objemajo druge elemente predstave na tak način, da imam včasih občutek, da je glasba dramaturško odgovorna za produkcijo, to odgovornost pa izpolnjuje drzno, pogumno, pogosto nepremišljeno. Koreografija obstaja v odzivnem, dialogičnem odnosu z njo: premik se zgodi le malo prej, kot bi lahko predvidela; tema vstopi z zvokom jokajočega dojenčka na tak način, da jo povežem šele naknadno; bpm se ohranja na način, ki podpira celotno predstavo in moj srčni utrip v njej. In dramaturgija teh odzivov, časovnih točk, ritmov in prehodov ustvarja iluzijo, da te predstave ne gledam, ampak jo tam in takrat živim. Zame je glasba tako ali tako umetnostna oblika, ki je najbolj globoko časovna, in to mislim na ravno nasprotne način, kot bi si morda mislili: z njo pozabim na čas, ker mi ga – za razliko od na primer literature – odpravi.

Scenografa, odgovorna za oblikovanje vizualnega sveta (Bernat Jansà, David Pascual), kostumografka (Silvia Delagneau) ter oblikovalci klobukov, mask in lutk (Nina Pawlowsky, Juan Serrano, Martí Doy) ustvarjajo ta kompleksen svet, v katerem se združujejo občutki prestrašenosti, nadrealističnosti, grozljivosti, a obenem mehkobe, dišečega in znanega, in tisto, kar se znotraj mene izmenjuje onkraj kakršne koli možnosti, da bi temu sledila, je: tega ne bomo preživeli – to bomo preživeli.

Plesalci in koreografija delujejo skozi moč skupnosti, moč skupnega gibanja, moč natančnega ponavljanja, za katero iz naših ritualnih izkušenj vemo, da ima hipnotičen učinek. Hipnotično nas spominjajo, kako podobni smo si; ali celo, če naj si to drznem zapisati: spominjajo nas, da smo eno. In kaj je hipnoza, če ne stanje, v katerem lahko izklopimo vsakdanje razburjanje, vsakdanje motnje in doživimo samo življenje?

Med predstavo sem naredila eno fotografijo, in sicer v trenutku, ko na odru praznujejo z absurdno velikimi in čudovitimi cvetnimi venčki. To sem storila predvsem zaradi podnaslova, stavka, ki sem ga slišala v podaljšanem zborovskem delu: umetnost traja, a življenje je kratko.

*\*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence DeepL. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.*

### Nocoj o razpadu moči, vojnih podobah in svetlobi v noči

URL: https://borstnikovo.si/novice/sobotni-program

_Datum: 2026-06-13_

Festivalska sobota prinaša več raznolikih uprizoritev, ki vsaka na svoj način odpirajo vprašanja odgovornosti, nasilja, spomina in človeške izbire.

Popoldne bo v Dvorani Frana Žižka na ogled ***Kralj Lear**** v* izvedbi **SNG Drama Ljubljana**. Shakespearovo tragedijo je režiral in dramaturško oblikoval **Jernej Lorenci**. Uprizoritev spremlja razpad sveta, v katerem se stari red ruši, novi pa se še ne more vzpostaviti. V ospredju so vprašanja moči, starosti, družinskih vezi in nasilja, ki nastane v času prehoda. Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.

Večer se bo nadaljeval v Lutkovnem gledališču Maribor z avtorskim projektom ***Boško in Admira*** v režiji **Žive Bizovičar **in produkciji **Slovenskega mladinskega gledališča**. Predstava izhaja iz tragične zgodbe mladega para, ki je leta 1993 poskušal zbežati iz obleganega Sarajeva. Ob tem odpira vprašanja vojne fotografije, etike podob in načinov, kako javnost iz osebnih tragedij ustvarja simbole.

Na Malem odru SNG Maribor bo sledila predstava ***Nemško življenje**** *Christopherja Hamptona v režiji **Alena Jelena**. Monodrama z **Marijano Brecelj** odpira pogled v eno najtežjih poglavij evropske zgodovine. Govori o molku, krivdi in mehanizmih prilagajanja, ki omogočijo, da zlo postane del vsakdana.

Festivalski večer bo v Minoritih, Pod hrastom, zaokrožil koncert z naslovom ***Polnočno sonce*** avtorice in vokalistke **Zvezdane Novaković ZveN**. Z vokalom, godalnim kvartetom in elektroniko bo ustvarila zvočno pokrajino med temo in svetlobo ter občinstvo povabila k poslušanju sebe in drugega.

### BB/4. Nevarljivost občutka ali hommage à Pandur

URL: https://borstnikovo.si/novice/bb-4-nevarljivost-obcutka

_Avtor: Lana Krmelj · Datum: 2026-06-12_

4. festivalski dan, 11. 6. 2026

Okrogla miza **Pandurjevo gledališče: “Postoj, trenutek, kako si vendar lep!”**

Otvoritev razstave **Iskanje in definiranje lepote**

**Immaculata** (SNG Maribor, r. Livija Pandur)

Zdi se mi, da je ***Immaculata*** uprizoritev, h kateri se vedno znova vračam. Dobesedno in v metaforičnem smislu. Včeraj sem jo gledala (vsaj mislim, da) šestič in tudi tokrat je bil ogled povezan z dejanskim vračanjem v Maribor. Včeraj iz Berlina (začeti festival po 13-urni nočni vožnji s Flixbusom je svojevrsten izziv), leta 2023 sem jo na primer gledala, ko sem prišla na obisk z izmenjave v Pragi, enkrat sem se zaradi ogleda samo za en večer pripeljala iz Ljubljane – in če se poskušam spomniti prvega ogleda, se zdi, da je ta nekje globoko v spominu in ga ne morem točno locirati. Veliko bolje se spominjam občutkov po ogledu in s tem neke “prejšnje” verzije sebe. Ali pa drugačne verzije sebe oziroma svojega takratnega gledanja gledališča, pa tudi razumevanja sveta in konec koncev same sebe. Če me vprašate, kaj točno je takega na uprizoritvi, da se v čudnih ciklih miselno in dejansko vračam k njej, nimam koherentnega odgovora. Vem pa, da je ponovitev *Immaculate* nekakšen klic. 

Nasploh se mi zdi ponovni ogled katere koli uprizoritve nekaj posebnega, čeprav je to za marsikoga nesmiselno ali nepotrebno. Če se iz iskanja občutka ugodja vračam (verjamem, da ne edina) k vedno istim serijam ali filmom, potem ne razumem, zakaj bi moralo biti pri gledališču to kakorkoli drugače. Tukaj sicer ne gre za ugodje niti toliko za občudovanje ali pričakovanje vedno novega očaranja, bolj gre za lovljenje občutka, da obstaja nekje še nekaj več. Ne znotraj uprizoritve ne v njenem besedilu ali v njeni estetiki, temveč znotraj mene, ki to gledam oziroma vsake\_ga posameznice\_ka, ki to gleda. Kot da gre za valovanje med notranjostjo in vsem, kar me obdaja, med individuumom in kolektivom, med “biti sam” in “biti skupaj”. Ja, *Immaculata* mi daje občutek, da lahko znotraj prostorov imaginacije posežem po nečem, kar sicer deluje nevidno, neoprijemljivo, neznano. To je stavek, ki sem si ga izrekla (s tem morda tudi priznala?) po včerajšnjem večeru. Povezuje pa se z **okroglo mizo**, ki je skupaj z otvoritvijo razstave v preddverju velike dvorane naredila neke vrste uvod v uprizoritev, saj je bil včerajšnji festivalski dan posvečen **Tomažu Pandurju**. 

Na okrogli mizi, ki jo je vodila **Vesna Milek**, okrog nje pa so sedeli **Livio Badurina**,** Ksenija Mišić**,** Livija Pandur **in** Branko Šturbej**, je bilo namreč ogromno govora o tem, da so vsi ob Tomažu Pandurju in znotraj njegovih procesov ter njegovih predstav imeli občutek, da odkrivajo še neznane kotičke svojega nezavednega, da je bilo pri vsem skupaj res nekaj magičnega. Pripovedi s festivalov in gostovanj predvsem v Latinski Ameriki, ki je Pandurja preprosto oboževala, so prav tako govorile točno o tem. O magiji, o navdušenju, o svojevrstni histeriji, če lahko temu tako rečemo, ki lahko s perspektive nekoga veliko mlajšega (kot sem sama) morda delujejo kot pretiravanja, vendar me je včerajšnji pogovor prepričal nasprotno. Fascinantno je bilo poslušati o tem, da je nekdo upal toliko in tako sanjati kot Pandur, da je ciljal visoko, verjel v to, videl to, nato pa to tudi dosegel. Da je bil pri vsem tem neverjetno spoštljiv do sodelavk\_cev, da je bil perfekcionističen (kar sem si, tudi sama perfekcionistka, posebej zapomnila), izjemno delaven, pri tem pa dajal vsem članicam\_om (ustvarjalne, avtorske, tehnične …) ekipe občutek, da so pomembni ali celo nepogrešljivi. Da je iskal vedno nekaj več, nekaj drugega, drugačnega, novega. Da je s tem tudi izumljal novo, drugačno, več. Na pogovoru je bilo večkrat poudarjeno, da je bil Pandur pri vsem naštetem in torej tudi pri režiji izjema. Da je, morda ne da bi se sam tega zavedal, pri ljudeh okrog sebe sprožil nekaj posebnega. 

Ksenija Mišić, ki je Pandurja poznala od osnovnošolskih let naprej, je govorila o knjigah, ki so jih brali in poznali vsi v njihovem “krogu”, o skupnih filmih, predstavah – skupnih referencah torej –, ki so bile na koncu toliko skupne, da so se lahko pogovarjali skorajda v šifrah. To mi je dalo misliti o kolektivnem delu (kar delo v gledališču vedno je) nasploh – kako dolgo traja, koliko skupaj preživetih trenutkov je potrebnih, koliko enakih serij ali filmov je potrebnih, da se lahko (ne)naključna skupina ljudi poveže dovolj, da se tako dobro razume? Gre pri tem za povezovanje zaradi skupnih interesov ali je prvotni skupni interes, torej gledališče v bistvu tisto, kar ljudi združuje in po svoje vleče k vedno bolj podobnim ter nazadnje istim referencam? Skupen referenčni okvir je nekaj, kar se mi zdi za delovanje na področju gledališča nujno, hkrati pa v obdobju izrazitega individualizma, prežetim z epidemijo osamljenosti ter oddaljevanjem predvsem zaradi digitalnih tehnologij, tudi nekaj, kar kliče po radikalnih spremembah oziroma kar nas lahko – sploh po poslušanju anekdot, pripovedi, misli na včerajšnji okrogli mizi – spodbudi, da se poskusimo vrniti v čas, ki je že zdavnaj minil. Zavedam se, kako utopično to zveni, a zadnje čase se mi zdi, da je vrnitev k “starim” navadam – pa naj bo to z manj digitalizacije, z manj orodji umetne inteligence, z več spontanimi trkanji na sosedina\_ova vrata, z več občutka za skupnost ali z več druženji dolgo v noč – vedno večkrat odgovor na intimne (z ozirom na druge, večje, politične, svetovne) probleme današnjega sveta.

Vprašanje, ki je nekako odprlo okroglo mizo, je bilo, kaj ostane za umetnikom, specifično režiserjem po tem, ko umre. To naj bi se za časa življenja spraševal tudi Pandur sam. Pri tem se mi je zdelo bolj kot vprašanje zanimivo predstavljati si človeka, ki se na vrhuncu svoje kariere in ob ogromnih uspehih svojega dela ukvarja s tem vprašanjem. Čeprav nanj obstaja nekaj očitnih odgovorov, kot so fotografije predstav, posnetki predstav, spomini, anekdote, intervjuji in podobno, se mi zdi, da nobeden od njih ni zares pravi. Tudi sama nimam pravega odgovora, ampak občutek, ko poslušam o Pandurju, mi pravi, da za njim ostane zavedanje o lastni minljivosti, o neke vrste dokončnosti, po drugi strani pa nedokončanosti, ko pride do raziskovanja in ustvarjanja gledališča. Zdelo se mi je, da je bilo tovrstno zavedanje včeraj prisotno v zraku Malega odra, da so besede, ki jih je morda izrekal Pandur sam, včeraj poplesavale med nami in nam odkrivale majhne delčke tega, kar ostane. S tem pa se je na novo (in spet in spet) vzpostavljala magija človeka, ki je bil, kot so povedali včeraj, tudi osamljen. Ki se je z osamljenostjo ukvarjal in želel ukvarjati, ki je morda prav zaradi tega (ne glede na to, kako točno razumemo to osamljenost) znal z gledalko\_cem spleti posebno vez, ki ga je vlekla k skupnosti ali k skupnemu. 

Čeprav je ta zapis veliko bolj poetičen in sentimentalen, kot sem pričakovala, glede na to da Pandurja nisem nikoli spoznala, naj bo ta vez, ki se spleta ter razteza tudi deset let po premieri *Immaculate*, ki je sam žal ni mogel dokončati, trenutni odgovor na to, zakaj se vračam k tej uprizoritvi. Konec koncev je bil Pandur s Faustom iz leta 2015 tisti, zaradi katerega se danes ukvarjam z gledališčem. “O tem ne morem povedati več, kot lahko povem.”

Lana Krmelj

### 12. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (4. dan)

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-dnevnik-gostje-cetrti-dan

_Avtor: Kata Győrfi · Datum: 2026-06-12_

*„(…) vsako obliko družbenega odstopanja je mogoče obravnavati kot bolezen“ *(Sontag, 1978, str. 56).

Slovenska beseda za »četrtek« je skoraj enaka madžarski, razen da so v slovenščini med soglasniki samoglasniki "e", medtem ko sta v madžarščini to samoglasnika ü \[y\] in ö \[øː\], za kar si vedno predstavljam, da je morda posledica turškega vpliva. In dejansko obstaja transilvansko madžarsko narečje, ki, če malo pretiravam, madžarsko besedo za četrtek izgovori tako, da zveni točno tako kot slovenska.

Na istem trgu kot gledališka stavba stoji mariborska katedrala, ki sem si jo izbrala že prvi dan, v ponedeljek. Všeč mi je sedeti v cerkvah, povsod, v vsakem kotičku sveta, celo pred najmanjšim oltarjem. In ne zaradi kolonializma, množičnih pobojev, izbrisa kulture in izkoreninjenja, storjenega v imenu krščanstva. Prej zato, ker sem v zadnjih nekaj letih, če pogledam vase in v svojo duhovnost ter navzven v druge in njihovo duhovnost, začutila, da se vse to konča v treh majhnih besedah. Besede, ki sem jih eno po eno odkrivala v svoji lastni noveli o odraščanju, ki ji pravim življenje, in šele kasneje sestavila, da gre za neko skupno človeško potrebo, izkušnjo, toplino, ki presega kulturo, jezik, celino, zgodovino, vero in ki govori predvsem o naši človeški naravi. In čeprav je krščanska teologija (1 Kor 13,13), kot vsaka teologija skozi zgodovino, iz njih napisala svojo zgodbo, so vera, upanje in ljubezen globoko posvetne, mitološke, psihološke, arhaične, skoraj evolucijske, kozmološke izkušnje. In v cerkve hodim zaradi teh stvari, da doživim večgeneracijsko vero, upanje in ljubezen, ki so jih tam pred menoj doživeli drugi, in iz katerih si, kot si predstavljam, tudi sama napolnim baterije, kot Tesla Y.

In o takšnih stvareh pišem v tem dnevniku le zato, ker se mi zdi presenetljivo naključje, da sem ravno na dan predstave ***Immaculata*** sedela v katedrali. In to je presenetljivo le zato, ker redko berem opise predstav, preden grem na predstavo, in tokrat ni bilo nič drugače – mislim, da je to stvar okusa in navade. Naslov je seveda morda sprožil nek asociativni proces v ozadju, a se nikoli ni vrinil v mojo zavest. Pravzaprav sem svojo gledališko izkušnjo tako temeljito očistila vseh referenc, da niti pri delu z Lazarusom nisem vzpostavila povezave. Mislim, da je to razlog, zakaj ljubim gledališče. Svojo diplomsko nalogo iz filozofije sem celo napisala na podlagi hipoteze, ali je mogoče iz naše estetske izkušnje odstraniti vse reference, ali je mogoče način, na katerega se nam svet kaže v fenomenologiji, na nek način prenesti v gledališko izkušnjo. Gledališka izkušnja pa je po definiciji prežeta z referencami, večkratno obremenjena s kulturo. In potem sem si zamislila, da bi »vse postavila v oklepaje« (Husserl), zmanjšala in preprosto pustila, da se mi gledališka predstava prikaže. Če hočem biti iskrena, mislim, da to počnem pri vsaki estetski izkušnji. Ta festivalski dnevnik postaja zelo izpoveden. (Se nerodno zasmeji.)

Kdaj sem spoznala, o čem je predstava? Ko sem v podnapisih zagledala besedico Kana. Takrat se mi je odvalil kamen od srca. In od tistega trenutka naprej sem gledala povsem drugo predstavo. Ker sem do takrat v predstavi videla boj večne ženske in matere, ki je nevidna, neljubljena, necenjena, od trenutka, ko sem prepoznala referenco, pa nisem več mogla misliti na večno žensko. Ne vem, ali je to moji izkušnji kaj odvzelo ali kaj dodalo, a zagotovo me je potisnilo malo globlje v sedež, in čeprav nisem nujno izgubila zanimanja, je naslednji del postal predvidljivejši. Moja nova znanka s festivala, Lana, si je predstavo sinoči ogledala že šestič.

Ob križanju, ali morda celo že prej, ob Pilatovi obsodbi, »kot bi psu vrgel palico,« sem se spomnila na delo Susan Sontag *Bolezen kot metafora*, v katerem obravnava obtoževanje žrtev skozi metafore, jezik, fantazije, mite, reakcije in literarne reference, ki se pogosto uporabljajo za opis bolezni (tuberkuloza, rak, sifilis, kuga, gobavost), in ljudi, ki jih te prizadenejo. Prav tako sem razmišljala o tem, kako Foucault v delu *Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora* ob razpravi o tehnologijah moči vzpostavlja vzporednico med načinom, kako se je moč spopadala z gobavostjo v srednjem veku in s kugo v zgodnjem novem veku. Namreč, v primeru srednjeveške gobavosti so bili bolniki izključeni, ločeni od mesta in skupnosti – šlo je za izključitev bolnega telesa –, medtem ko so bili med kugo v zgodnjem novem veku bolniki zaprti v svojih domovih, registrirani in nadzorovani. 

In medtem ko sin brezmadežne Marije pred njenimi očmi izkrvavi, ona pa išče načine, da bi se njegovo trpljenje čim prej končalo, se zalotim, da fantaziram o tem, kakšna bolezen bi morala biti, da bi se zaradi nje nekdo imenoval Sin Božji, in kaj bi Foucault rekel o oblasti, ki to bolezen zdravi s križanjem zunaj mestnih obzidij. Potem mi pride na misel spektakel (Debord), a ne le spektakel javne usmrtitve, politično gledališče pred 18. stoletjem, o katerem govori tudi Foucault, temveč tudi gledališče krvavitve, iz katerega Marija ne more oditi in iz katerega lahko na koncu vendarle odide. Ta spektakel, na koncu katerega nekdo drug umije telo brez življenja, ki je posušeno v marmor. V mislih se mi pojavi Pietà, če se vrnem h globoki referencialnosti, ki prežema naša življenja in k Debordu.

In sploh še nisem pomislila na Tomaža Pandurja.


*\*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence DeepL. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.*

### V pričakovanju otvoritvene predstave Sonoma

URL: https://borstnikovo.si/novice/otvoritvena-predstava

_Datum: 2026-06-12_

S pozdravnimi nagovori ministrice za kulturo dr. Ignacije Fridl Jarc, župana Mestne občine Maribor Aleksandra Saše Arsenoviča in umetniškega direktorja festivala Aleša Novaka bomo nocoj ob 20. uri slavnostno odprli letošnji 61. Festival Borštnikovo srečanje, ki s festivalskimi dogodki sicer že od ponedeljka bogati mestni utrip in polni gledališke dvorane. 

Pred tem vabimo na projekcijo dokumentarnega filma *Tomaž Pandur – Nebo nad Madridom* in na javno vodstvo po razstavi *Iskanje in definiranje lepote*. 

Otvoritvena predstava Sonoma španske skupine La Veronal v koreografiji in umetniškem vodstvu **Marcosa Moraua** bo občinstvo popeljala v hipnotičen svet sanj, rituala in instinkta. Deveterica plesalk z natančno in silovito plesno govorico ustvarja odrski mikrokozmos, navdihnjen s tradicionalnimi pogrebnimi in verskimi procesijami nekdanje Španije. Ples se srečuje z arhitekturo, besedilom, vizualno umetnostjo in glasbo. Ob zvokih Debussyja in Wagnerja se pred občinstvom odpira nenavaden, nadrealističen in izrazito telesen svet.

La Veronal velja za eno najprepoznavnejših evropskih plesnih skupin. Njena dela zaznamujejo močne podobe, fantastična lepota in natančno oblikovani odrski svetovi. Marcos Morau je za svoje koreografije prejel več pomembnih priznanj, med njimi špansko nacionalno nagrado za ples. Leta 2023 pa ga je revija *tanz* razglasila za koreografa leta.

### BB/3. Koliko časa moraš biti odsoten, da postane prepozno za vrnitev?

URL: https://borstnikovo.si/novice/max-misha-in-tetovska-ofenziva

_Avtor: Nika Šoštarič · Datum: 2026-06-11_

Naslov izvirnika: [*Max, Mischa i ofenziva Tet*](https://www.zekaem.hr/predstave/max-mischa-i-ofenziva-tet/)

Zagrebško gledališče mladih (HR)

Režiser: Ivica Buljan

Avtor dramatizacije in dramaturg: Vid Hribar

Iz zagrebškega gledališča mladih je svojo pot do Maribora našla predstava *Max, Misha in tetovska ofenziva* režiserja **Ivice Buljana**, spletena po romanu **Johana Harstada**. 

Uprizoritev je kronika, ki predstavlja življenje in odraščanje, sedaj 35-letnega gledališkega režiserja Maxa Hansena (**Ugo Korani**). Spoznamo ga pri njegovih 12. letih, ko dneve preživlja s svojimi sovrstniki in igranjem vojnih igric (predvsem o Vietnamu) ter navdušenjem nad Coppolovim filmom *Apocalypse Now*. Leto kasneje se mu življenje postavi na glavo, ko se z družino iz majhnega norveškega mesteca preseli na Long Island, v zvezno državo New York. Tako z muko za seboj pusti šolo, prijatelje, Norveško, jezik, kulturo in samega sebe. Primerja se tudi z ananasom, ki je bil prisiljeno poslan ali migriran daleč vstran. Ponoči sanja o tem, kako se bo velika Amerika še povečala in povečala in se bo premaknila vse do Evrope in bo lahko prišel nazaj domov, na Norveško. Skozi čas se vselej adaptira na novo realnost, na nov kraj in nove ljudi. Med tem ko se njegova starša začneta razhajati in živeti bedo ameriških sanj, Max svojo oporo najde pri prijatelju, kasneje igralcu Mordecaiu (**Ivan Jurković**), v ljubezni do slikarke Mishe (**Hrvojka Begović**) in podpori strica Ova/Owena (**Rakan Rushaidat**). 

V 3.5 urni predstavi dramaturgija (**Vid Hribar**) tke tri linije Maxovega obstoja, ki so med seboj tako prepletene, da metaforično vzpostavljajo klobčič volne (iz katerega Maxova mama plete pulover) ali strukturo življenja samega. Po glavni liniji tako brezkompromisno tečejo teme in vprašanje človeške eksistence, vojne, migracij in odraščanja, ki se skozi predstavo razvijejo v linijo umetnosti, gledališča ter nenazadnje potopijo v osmišljevanje ljubezni, skupnosti in pripadnosti. Človek nikoli ni bil mišljen kot samotarska žival, ki bi lahko samozadostno sama preživela v divjini. Ravno obratno. Človek nenehno potrebuje povezave z drugimi in hrepeni po skupini ter ljubezni. In ravno to išče tudi Max, svoje ljudi, s katerimi si bi delili bol odraščanja in globoko rano sveta. Narativnost, ki tako prepleta več časov, geografskih prostorov in kultur soustvarjajo tudi kostumi (**Ana Savić Gecan**). Vzpostavljajo raznolikost in premike med Evropo in Ameriko, med bliščem in bedo, med notranjim bojem in zunanjim svetom ter oblikujejo Maxov spomin. Glasbeni komadi (**Darko Rundek**), ki se občasno izvajajo tudi v živo, pa vzpostavljajo še en nivo pri pripovedovanju zgodbe, in sicer poudarjajo občutke nostalgije, izgube ter hrepenenja po domu. 

Odprta scenografija (**Aleksandar Denić**) z grajenjem različnih, premikajočih se praktikablov, prostorov in sob, vzpostavlja razdrobljeno pokrajino spominov. S tem pa podpira osrednje teme predstave - migracije, potovanje, iskanje doma, ki ga nikoli ne najdeš na enem mestu. Dom je nekaj zelo izmuzljivega, vendarle bi lahko rekli, da gre bolj za stanje duha kot pa za fizično ali geografsko oznako. Prav fragmentarna dramaturgija in scenografija omogočata režiserju Ivici Buljanu vzpostavitev neverjetno hitre dinamike predstave in šivanja med prizori na milimeter. Kajti ko se en še odvija, se drugi po tihem že začenja in nam zato daje občutek, da pred seboj morda vendarle ne gledamo gledališke predstave, temveč film.

V formi je predstava razdeljena na dva dela. Če je prvi del nekakšna gradnja sveta, priložnosti, ameriških sanj, odraščanja in sestavljanja smisla, se v drugem delu (beri: po odmoru) zgodi razpad. Apokalipsa. V slogu, sceni, statiki je nekakšno diametralno nasprotje prvemu delu. Tako igralci na nepremikajočih se plastičnih stolih sedijo kot kolektiv travmatiziran od sveta, pritiska, vseh mogočih vojn. Utrujeni in razočarani od življenja. Z roko v roki gre s tem v novo obdobje tudi Maxova zgodba. Življenje, ki se pošteno pretrese v vse možne smeri. Kondicijsko dobro pripravljena 16-članska zasedba pa tako z večjimi kot tudi minimalističnimi vlogami odlično vzpostavlja kolektivno igro. In tako ima gledalec\_ka lahko občutek, da prav vsi elementi gledališke predstavi podpirajo drug drugega, da nihče ali nič ne prehiteva, vendar v soobstoju premikajo gonilo časa naprej. 

Zelo fascinanten je tudi prizor, v katerem Maxova mama Beate (**Lucija Šerbedžija**), svojemu sinu s pomočjo pomaranče predstavi idejo o krhkosti življenja in gledališča. Če med gledališko predstavo na oder vržeš pomarančo, lahko ta zmoti igralce, prekine gledališko predstavo, zlomi iluzijo. Vendar ravno v tem je tudi bistvo gledališča. Živost. Obstoj tukaj in zdaj. Izpostavljeno je naključju, zunanjim posegom in napakam. In prav takšno je tudi naše življenje. Krhko. Naši odnosi. Krhki. Naše sanje. Krhke. Naša navidezna realnost. Krhka. Prav vsak aspekt v življenju lahko prekinejo zgodovina, selitev, vojna, izguba ali naključje. Vse je tako zelo krhko. Pomaranče, ki so v filmu že dobro poznan znak, na primer v *Godfatherju* predstavljajo slutnjo smrti, usode in ranljivosti. Krhkosti. In če tukaj potegnemo še eno nit o prepletenosti življenja: Coppola (režiser *Godfatherja*) je prav tako režiser Maxovega najljubšega filma *Apocalypse Now*, ki med drugim v njem prebudi željo po ustvarjanju.

Max v uvodnem prizoru, ki predstavlja novinarski intervju ali talk show, govori o vrnitvi domov, o iskanju svojega doma, ki ga je sam našel v gledališču. In zato verjame, da je gledališče dom za ljudi brez doma. Ne glede na to, kje na svetu se nahajaš. Kaj počneš ali kdo si izven dvorane. Ko ne najdeš svojega mesta pod soncem, si ga lahko zgradiš pač sam. In ravno v tem predstava *Max, Misha in tetovska ofenziva *deluje v svoji vrhunskosti. Ne le da zgradi, temveč 3.5 ure gradi in ruši svetove, pripoveduje zgodbe v različnih časih in prostorih in to na več nivojih. Spretno tke aktualne eksistencialne in politične tematike ter pri tem vzpostavlja neskončno vprašanj, ki gledalca\_ko morijo še dolgo v noč po ogledu. 


Nika Šoštarič

Moja oddaljenost od SNG Maribor v času pisanja: 128 km (v Ljubljani, kjer se počutim bolj doma kot v domačem kraju).

### 11. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (3. dan)

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-dnevnik-gostje-tretji-dan

_Avtor: Kata Győrfi · Datum: 2026-06-11_

»Da s tem zapolnim ure dneva« – ta stavek Jordana Tannahilla je izrečen v slovenščini, v angleščini pa je zapisan na steni v predstavi Maje Delak. In čeprav gre v predstavi nedvomno za žalovanje, me ta stavek v prvi vrsti gani, ker v njem občutim nek privilegij in pomen. Ferenc Barnás, sodobni madžarski pisatelj – ki je preveden v angleščino, francoščino, nemščino, češčino, hrvaščino, srbščino in indonezijščino – je napisal veliko knjig o smrti, torej tudi o življenju, in letos je na knjižnem festivalu v Transilvaniji dejal, da je zanimivo pri ljudeh to, da se vsak dan prepričujejo, da je življenje vredno živeti. Ne spomnim se več, in niti ni pomembno, ali je to rekel Barnás ali sem to dodala sam, da je umetnost pri tem tako odlična partnerica. A včeraj okoli 21. ure, med predstavo *Izrekanja*, ob koncu tako intenzivnega dneva, kot je bil včeraj, ob pogledu na ta stavek: »Da s tem zapolnim ure dneva«, me je preplavil občutek privilegija in bila sem srečna, da sem živa.

Ker se je dan začel zgodaj, oblačno, kot je včasih prijetno, in popolnoma primerno za odkrivanje bregov Drave med tekom. Nikoli nisem tako motivirana za tek kot takrat, ko sem v drugi državi. In ker tudi to spada k privilegiju, ki me je napolnil ob koncu tega dne, bom na kratko povedala, da za dejstvom, da lahko kadarkoli in kjerkoli obujem tekaške copate in takoj občutim, da sem močna, da je svet okoli mene brezhiben, takoj občutim, da smo vsi enaki, da je dobro biti drug z drugim, če pred pogledom drug na drugega omilimo svoj pogled. Klišejsko, vem, ampak »To je tisto.«

Popoldanska razprava je potekala o izidu nove številke revije Maska Ljubljana. Cripping Performance II je druga številka revije Maska, posvečena dostopnosti, in poleg tega, da je bolj akademsko, epistemološko usmerjena v pojasnjevanje pojmov okoli vključenosti in solidarnosti, sem od udeležencev okrogle mize dobila izkušnjo za vse življenje. Za sebe izpostavljam tri stvari:

1. Koncept CRIP se pojavi v knjigi Alison Kafer *Feminist, Queer, Crip*, ki jo je leta 2013 izdala Indiana University Press, v sestavljenki »crip time«, in se ukvarja z raziskovanjem časovne dimenzije invalidnosti. Razmišljam o tem, kako so se razprave te vrste v moje akademsko okolje vključile le bežno, in kako dobro je, da lahko razširim svojo bibliografijo in besednjak, ko želim razmišljati o telesih na odru. (To sem si zapisala v svoj leksikon.)
2. Na začetku okrogle mize, za katero ugotovim, da se prenaša v živo, – iz lastne nevednosti – me preseneča, da vsak udeleženec začne z opisom samega sebe. Višina, lasje, očala, barve oblačil. In ugotovim, da se to počne zato, da se lahko v situacijo vključijo tudi tisti, ki na primer ne vidijo prenosa, ampak ga poslušajo. Na prizorišču sta prisotni tudi dve tolmački znakovnega jezika. Ena tolmači iz tako imenovanega univerzalnega znakovnega jezika v angleški znakovni jezik, druga pa iz angleškega znakovnega jezika v govorjeni angleški jezik.
3. Od Diana Anselmo (they/them), ki so avtorji publikacije, eni od izvajalcev* Pas Moi*, uporabnikov znakovnega jezika kot maternega jezika, se ukvarjajo s queer performativno umetnostjo in vizualno umetnostjo ter so glavni organizator vključujočega in pionirskega festivala neodvisnega gledališča in uprizoritvenih umetnosti Repubblica Sorda v Rimu, mi je ostala naslednja misel – parafrazirano: obstajajo nacionalni znakovni jeziki in obstaja jezik, ki ga uporablja tudi Daniel Bongioanni, ki sedi poleg njih, univerzalni jezik, nekaj podobnega esperantu. Ta univerzalni znakovni jezik nima države in ozemlja, govori se ga povsod po svetu. In kjer je jezik, tam je kultura, in kjer je kultura, tam je umetniško izražanje. Nujno in neizogibno je, da ima gluha kultura tudi svojo ustvarjalno skupnost. Govorimo o tem, kako se prepričati, da je življenje vredno živeti, in kako odličen partner je pri tem umetnost. Malo kasneje govorijo o skupnosti, da neoliberalni, individualistični svet okoli nas hoče, da se sramujemo, ker potrebujemo drug drugega, ker potrebujemo skupnost. In čeprav so to izkušnje, ki sem jih doživela zasebno, ko jih slišim na tej razpravi, mislim, da je solidarnost empatija, ki se širi navzven, in da smo vsi v tem skupaj.

Presenetljivo malo nas je obiskalo predavanje-performans Dalibora Šandora *Dis Lecture On Something Very Special*, čeprav je že v naslovu navedeno, da je Very Special. In ker so nas prosili, naj ne razkrivamo vsebine, sem se odločila, da bom o tem performansu delila nekaj zelo intimnega.

Moj največji strah je, da mi bodo ljudje, ki me imajo radi in ki jih imam rada, nekega dne preprosto vzeli svojo ljubezen, da mi je ne bodo več dajali. Moja pošast je suho, krivo bitje, prekrito z odprtimi, krvavečimi ranami, pošast je plešasta, brez dlak in nizka, s širokimi usti in mehkim pogledom. Njena krila izgledajo, kot da jih je ukradla zaklanemu piščancu in si jih pritrdila na hrbet – popolnoma neuporabna. Hodi bosa in tiho. Dalibor, če bereš ta dnevnik: hvala!

In če se obrnem k večerni predstavi, na univerzi, kjer trenutno opravljam magistrski študij, se asociativni pristopi k pisanju dramskih del štejejo za skoraj hudiške, kar domnevam, da je zato, ker se splača najprej vaditi tisto vrsto, ki ni taka, da se kasneje lahko od nje odmakneš. V vsakem primeru sem pisala in pišem tako to vrsto kot tisto, saj je navsezadnje vse skupaj le igra. Jordan Tannahill, na primer, naj bi *Izrekanja* napisal med letom z letalom, kar – v režiji in koreografiji Maje Delak – na mene deluje točno kot kratko potovanje skozi žalost, skozi panični napad, ki se nikoli ne konča. To je zmedeno. Predstava je bila torej, kot da bi bila fragment iz daljše žalosti, ki se je začela že pred našim prihodom in bi trajala dlje, kot bomo mi tukaj. Hkrati sem se nekako nežno in neopaženo vživela v napad in me je ves čas držal. Kot izkušnja moje prijateljice s strahom pred letenjem in kapitana: ko je moja prijateljica preventivno obvestila kapitana, da ima fobijo pred letenjem in da že več kot desetletje ni letela sama, je kapitan odgovoril: »Ne letite sami, letite z nami.« In ker je besedilo predstave močno asociativno, sem se pogosto potopila globoko vase, a mi je koreografija skoraj do sekunde natančno opominjala, da sem z igralci, da sem z občinstvom, in me potegnila nazaj v moje telo ravno takrat, ko sem to potrebovala.

Prosim, vrnite se na začetek dnevnika in še enkrat preberite prvi odstavek.

*\*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence DeepL. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.*

### Četrti festivalski dan zaznamujejo spomini na velikega režiserja 

URL: https://borstnikovo.si/novice/pandurjev-dan

_Datum: 2026-06-11_

Današnji festivalski dan bomo začeli z okroglo mizo *Pandurjevo gledališče: »Postoj, trenutek, kako si vendar lep!«*, posvečeno desetletnici smrti režiserja Tomaža Pandurja. Njegovi sodelavci in življenjski sopotniki bodo spregovorili o njegovi prepoznavni gledališki poetiki, ustvarjalni drznosti in vplivu, ki ga je pustil v slovenskem in mednarodnem gledališkem prostoru.

V sklopu dogodkov, posvečenih Tomažu Pandurju, bomo odprli tudi razstavo *Iskanje in definiranje lepote*, ki skozi gledališko fotografijo in arhivsko gradivo predstavlja šest znamenitih uprizoritev iz obdobja Pandurjevega umetniškega vodenja mariborske Drame. Razstava osvetljuje njegov prepoznavni vizualni jezik in ustvarjalno poetiko, s katerima je pomembno zaznamoval slovenski in evropski gledališki prostor.

Zvečer bo na sporedu predstava *Immaculata* Drame SNG Maribor, ki je nastala po umetniški zasnovi Tomaža in Livije Pandur ter je tesno povezana z režiserjevim zadnjim ustvarjalnim obdobjem. Z njo bi Pandur odprl sezono 2016/17 v mariborski Drami, vendar mu je to preprečila prezgodnja smrt leta 2016. Monodrama v izvedbi Nataše Matjašec Rošker po romanu Colma Tóibína skozi intimno izpoved Marije raziskuje teme ljubezni, izgube, vere in samote.

Dan bomo zaključili s projekcijo dokumentarnega filma *Tomaž Pandur – Nebo nad Madridom* režiserke Dragice Petrovič. Večplastni portret enega najprepoznavnejših slovenskih gledaliških ustvarjalcev osvetljuje ključne mejnike njegove umetniške poti – od začetkov v gimnazijski gledališki skupini Tespisov voz in kultne *Šeherezade* do mednarodne kariere, s katero je pomembno zaznamoval evropski gledališki prostor.

### BB/2. Plimovanje prvega dne

URL: https://borstnikovo.si/novice/bb-2-plimovanje-prvega-dne

_Avtor: Doroteja Drevenšek · Datum: 2026-06-10_

[*Now, Suddenly, I Was a Creature of Vice*](https://borstnikovo.si/dogodki/now-suddenly-i-was-a-creature-of-vice)*, *

*A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje*

Drage\_i bralke\_ci, gledalke\_ci in obiskovalke\_ci!

Borštnik je nazaj in čas je, da se znova premaknemo v Maribor. Pričakal me je nekoliko bolj siv kot Ljubljana (vem, sliši se skoraj nemogoče), vendar pa me ob oblačnem vremenu vedno bolj vleče v teater, tako da sem to vzela kot dober znak. V zadnjem času sem slišala toliko grozečih prometnih informacij, da se naših cest nekoliko bojim, zato sem pot presedela v vagonih. V naslednjih dneh bom prav gotovo naredila manjši “field research” med udeleženci festivala o načinih potovanja na Borštnika, kar pa se tudi super ujema z našo uvodno rubriko “razdalja do mariborskega SNG-ja v trenutku pisanja”. 

Z železniške postaje sem se podala proti Slomškovem trgu, kjer so se v gledališki kavarni že zbirali znani festivalski obrazi. Na malem odru se je odvila [*Now, Suddenly, I Was a Creature of Vice*](https://borstnikovo.si/dogodki/now-suddenly-i-was-a-creature-of-vice) in ko so gledalci prikapljali na površje, se je v zraku pojavil festivalski duh.

Knjižna stojnica je stala, info točka je čakala na prihajajoče in po prijetnem klepetu z znanci smo se skupaj odpravili v sredozemlje s Teatro Arena del Sole, Bologna. Z ladjo smo se popeljali po Evropi, se vmes izgubili med zakoniki o človekovih pravicah in njihovem apliciranju v praksi, dokler nas niso s svetilnikom ustvarjalci spet našli potopljene v naše sedeže. 

Prvi dan je bil prijetna plovba in ta teden bo Borštnikovo morje še lovilo gledalce, da se do otvoritvene predstave naberemo v bučne valove aplavza.

Se slišimo jutri!

Doroteja Drevenšek

razdalja do mariborskega SNG-ja v trenutku pisanja: 2 km

### 10. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (2. dan)

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-dnevnik-gostje-drugi-dan

_Avtor: Kata Győrfi · Datum: 2026-06-10_

### Mali leksikon izgubljanja in opazovanja

Drugi festivalski dan je še vedno dan izgubljanja in opazovanja. Dan, ko si še ne upam vprašati na recepciji, zakaj iz pipe za hladno vodo teče mlačna voda, in ko je občutek tujosti še vedno prijetno intenziven. Skoraj se mi zdi, da sem nevidna. Tudi pri zajtrku madžarsko govoreče goste iz Madžarske opazujem, kot bi skozi steklo spremljala družbeni eksperiment – kot da so oni vesoljci ali pa sem vesoljka jaz. Pravzaprav ni pomembno. Poznate tisti občutek, ko je vse novo, vse čudovito, vse te navdušuje in se zdi, da nimaš druge naloge kot odkrivati svet, ki je tik pred teboj?

V tem skoraj lunatičnem stanju sem vsaj desetkrat preverila, ob kateri uri se začne prva predstava, za katero sem imela vstopnico. In vseh desetkrat sem si zapomnila, da se začne ob sedmih zvečer. Ob 18.15 sem deset metrov od gledališča ob kavi za vsak primer še enkrat pogledala vstopnico. Tam je bilo črno na belem zapisano: začetek ob 18.00.

Spomnila sem se, da me je nekdanja madžarska gledališka revija *7óra7* za vse življenje naučila, da se gledališke predstave začnejo ob sedmih. Nato pa sem se spomnila še nečesa drugega: na festivalih pravila pogosto ne veljajo. Revija *7óra7*sicer ne obstaja več že od leta 2017, jaz pa sem zamudila predstavo *Pas Moi* Diane Anselmo.

Hrvaška uprizoritev *Max, Mischa and the Tet Offensive* medtem ni imela angleških nadnapisov, prilagojenih za projekcijo, sama pa si nisem upala tvegati triinpolurne predstave, za katero sem domnevala, da bo večinoma temeljila na besedilu.

Iz mape z gradivi izpred dveh let, ko sem bila na rezidenci v Severni Makedoniji, se mi je prikradel spomin, da se prebivalci nekdanje Jugoslavije med seboj bolj ali manj razumejo, Slovenci in Hrvati pa še posebej dobro. Preden sem se umaknila na kabaretni koncert v Lutkovno gledališče Maribor, sem Nino, izvrstno koordinatorko mednarodnih gostov, vprašala, v katerem jeziku bodo potekali pogovori po predstavah tekmovalnega programa. Izvedela sem, da je zgodovina poskrbela za to, da strokovnih razprav skoraj zagotovo ne bom razumela.

A dnevniški zapis prenese marsikaj. Tudi zbirko naključnih odkritij, ki sem jih doživela na dan izgubljanja in opazovanja. Kot ustvarjalka sem v vsakem mestu odprta za umetnost in običajno pred potovanjem opravim temeljito raziskavo. Tudi tokrat sem si na zemljevid označila muzeje, galerije in spomenike, opoldne pa sem se proti reki odpravila brez načrta. Brez pričakovanj in brez potrebe, da bi našla nekaj posebnega. In prav zato sem naletela na naslednje kraje, ljudi in umetniška dela.

### Mali leksikon izgubljanja in opazovanja

**Mariborka**

Majhna knjigarna, kjer me izjemno prijazna prodajalka – morda tudi lastnica – takoj nagovori in mi priporoči novo antologijo slovenskih pesnikov moje generacije v angleškem prevodu. Nato mi predstavi še Srečka Kosovela, slovenskega pesnika med obema vojnama, ki je umrl pred natanko stotimi leti. Opisuje ga kot avtorja, ki ostaja sodoben v vsakem času, eksperimentalnega ustvarjalca, katerega dela še danes nagovarjajo bralce.

Na koncu kupim novelo *Balerina, balerina* gledališkega režiserja in pisatelja Marka Sosiča. Povem ji, da se v zgodbah počutim bolj domače, in vprašam, ali mi avtorja priporoča. Odvrne, da romana sicer ni prebrala, vendar je o njem slišala veliko dobrega. Zgodba naj bi spremljala odraščanje dekleta s shizofrenijo. Strinjava se, da verjetno ne more biti slaba.

Preden zapustim čudovito knjigarno, v kateri opazim tudi sodobno filozofijo, teorijo umetnosti in izjemno skrbno pripravljene slovenske prevode nekaterih svojih najljubših sodobnih avtorjev, mi pogled obstane na nenavadni publikaciji. Na polici z revijami leži zvit večstranski tisk. Vprašam, kaj je to. Prodajalka odstrani gumijasti trak in pojasni, da gre za najnovejšo številko slovenske fotografske revije, ki je zaradi svoje velikosti in mehkega papirja ni mogoče hraniti drugače.

Ko jo odpre pred menoj, si jo predstavljam vpeto v starinska stojala za časopise, kakršna običajno srečujemo v knjižnicah. Velike mehke strani so polne vrhunskih fotografij. »Kako čudovita publikacija,« si mislim. »Slovenska fotografska revija,« ponovi prodajalka. »Gotovo je zelo draga,« pripomnim. »Ne, štirinajst evrov,« odgovori. Zdi se mi, da ima ta država še vedno dovolj prostora za umetnost. Upam le, da se časopis na letalu ne bo preveč zmečkal.

**Kulturni inkubator**

Le nekaj korakov od knjigarne pokukam v galerijski prostor, kjer so na stenah razstavljene drobne risbe. Velik prostor in majhna dela. Noge me same odnesejo v notranjost.

Tako se srečam z grafikami Marije Janković, ne da bi sploh vedela, da gledam dela Marije Janković. Pred menoj se odpirajo stripovsko zasnovane risbe, izjemno natančni zapisi trenutkov, prostorov in odnosov. Svetovi, ki spominjajo na ilustracije igralnih kart, kjer ni prostora za zadržanost in kjer se golota, seksualnost, živali, nakit in religiozni simboli srečujejo v povsem naravni intimnosti. Prijazen, mističen in simbolen vzporedni svet.

**Fotografski muzej Maribor**

Natanko to, kar obljublja ime. Muzej fotografije. A hkrati tudi zgodba o slovenskem zbiratelju fotografske opreme, ki se je po drugi svetovni vojni izselil v Združene države Amerike. Skupaj z ženo mehiškega rodu sta vse življenje zbirala fotografsko dediščino in mestu Maribor podarila zbirko s 1.645 predmeti. Pod enim pogojem: da bo ustrezno predstavljena in da bo nosila ime Zbirka Avgusta in Marie Bohanec.

Sprehajati se skozi takšna življenja je privilegij.

**Umetnostna galerija Maribor**

Drugi največji slovenski muzej moderne in sodobne umetnosti, ki hrani dela slovenskih likovnih umetnikov od 19. stoletja do danes. Seveda je bil že označen na mojem zemljevidu.

Naj omenim štiri umetnike, ki so me posebej pritegnili in jih priporočam vsem, ki radi opazujejo.

Metka Krašovec je ustvarila cikel risb po poeziji Emily Dickinson, na katerega so se pozneje odzvali sodobni ameriški pesniki. Njihova dela so bila objavljena v knjigi *The Heart’s Many Doors*.

Velikoformatni odtisi Samuela Grajfonerja delujejo hkrati pomirjujoče in vznemirjajoče, z enako intenzivnostjo. Nočni prizori Zmaga Jeraja so videti, kot da bi njihovi protagonisti prišli naravnost iz podzemlja in se usedli pred portretista.

Posebej pa me je nagovoril Matija Bobičić, nekakšen balkanski Basquiat moje generacije. V njegovih podobah prepoznam junake svojega otroštva, vendar niso več zgolj risani liki. Odrasli smo, oni pa so ostali z nami kot popačeni totemi in večglava pop-božanstva, ki hkrati predstavljajo otroške spomine in odrasle tesnobe. Tako kot v devetdesetih letih tudi danes moja generacija ni povsem prepričana, ali bo jutri zagotovo vzšlo sonce.

To različico sem prilagodil publicističnemu slogu za festivalski blog: je bolj tekoča, manj dobesedna in bližje tonu, ki ga običajno uporabljajo kulturni mediji in festivalske objave.

*\*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.*

### Nocoj o vidnosti, spominu in človeški izkušnji

URL: https://borstnikovo.si/novice/nocoj-o-vidnosti

_Datum: 2026-06-10_

Danes bo v okviru konference Cripping Performansa II pogovor ob izidu nove številke revije *Maska*, posvečene temi cripping performansa. Uredniški koncept nadaljuje raziskovanje dostopnosti skozi tri tematske sklope – krip epistemologijo, krip tehniko in krip solidarnost – ter združuje prispevke nevrodivergentnih, gluhih in oviranih umetnic\_kov, raziskovalk\_cev in aktivistk\_ov. Pogovor, ki bo potekal v angleščini, bo osvetlil načine, kako lahko umetnost ustvarja prostore skrbi, vključevanja in skupnostnega znanja.

Na Malem odru bo uprizorjeno predavanje *Dis Lecture On Something Very Special* avtorja Daliborja Šandorja. Predstava raziskuje družbeni odnos do oseb z invalidnostjo ter skozi osebno izkušnjo odpira vprašanja izključevanja, predsodkov in dostopnosti.

Zvečer nas čaka še predstava *Izrekanja* v režiji in koreografiji Maje Delak po besedilu kanadskega dramatika Jordana Tannahilla. Uprizoritev skozi preplet giba in besede raziskuje teme spomina, žalovanja in izgube ter občinstvo vabi v intimno refleksijo o odsotnosti in minljivosti.  Predstava je prejela tudi nagrado Zlata strela za izstopajoč dogodek v sezoni 2024/2025. Nekaj vstopnic je še na voljo.

### 9. junij – Festivalski dnevnik gostje Kate Győrfi (1. dan)

URL: https://borstnikovo.si/novice/festivalski-dnevnik-gostje-prvi-dan

_Avtor: Kata Győrfi · Datum: 2026-06-09_

Festivale doživljam kot regionalne, zgodovinske, umetnostnozgodovinske, estetske, kulturnopolitične, antropološke in socialnopsihološke inkubatorje – kot posebne kapsule časa in prostora. Tokrat bom prvič poskusila razmišljati na glas ne toliko o posameznih predstavah, temveč o nizu predstav, o festivalski izkušnji kot celoti, o kapsuli, ki jo soustvarjajo dnevi, teme in medsebojni odzivi uprizoritev.

Po eni strani se mi zdi takšen pristop vznemirljivejši. Škoda bi bilo prezreti način, kako se predstave, dnevi in motivi med seboj prepletajo. Če nekoliko pripremo oči in ponoči ne spimo najbolje, bomo v naslednjih dveh tednih morda spremljali eno samo dolgo predstavo. Po drugi strani pa sta me predstavi prvega dne spomnili na znameniti verz Attile Józsefa iz pesmi *Ars Poetica*: »Meri se z vesoljem!« Ker festivalskega dnevnika nisem pisala že več kot deset let, si dovolim v ta žanr vstopiti skoraj kot nekdo, ki se vrača iz vesolja in mora odgovarjati zgolj vesolju samemu. Včeraj zvečer, nekje med zadnjo tretjino druge predstave, sem si zapisala nedokončano misel: kakšno odgovornost nosimo kot ustvarjalci do zgodb, ki jih prejmemo? Danes bi vprašanje zastavila drugače: kaj dolgujemo ljudem, katerih zgodbe uporabimo za ustvarjanje predstave o določeni temi?

Je popoldanska predstava govorila o seksualnem delu ali o konkretnih ljudeh, s katerimi so nastali intervjuji? Je bila večerna predstava o migracijah ali o posameznikih, ki so si svet naložili na ramena in se podali na negotovo pot?

Prvo vprašanje se mi je porodilo med predstavo *Now, Suddenly, I Was a Creature of Vice*, ko je Lea Aymard odprla kovček in iz njega vzela rožnato krilo iz tila. Predstava je bila približno na polovici, ko sem ugotovila, da smo do tedaj večinoma poslušali in v nadnapisih spremljali obdelane izseke intervjujev. Tisto krilo je bilo prvi odrski znak, ki je zame zares opozoril nase.

Moje izhodišče je bilo zato predvsem estetsko. Prvo naivno vprašanje, ki sem si ga zastavila, je bilo: kje je gledališče? Seveda vem, da gre za dokumentarno gledališče. A rada si pustim možnost, da o vsaki predstavi razmišljam najprej kot o gledališču, ne glede na žanrsko oznako. Tako lahko morda pridem do nečesa bolj splošnega. Je to nesmiselno? Ne vem. Meni je tako zanimiveje.

Za odrska svetova predstav *Now, Suddenly, I Was a Creature of Vice* in *A Place of Safety* bi uporabila besede, kot so minimalistično, industrijsko, nakazovalno, simbolno. Morda celo brutalistično – v smislu poudarjene surovosti in funkcionalnosti. Prav skozi ti dve predstavi se lepo razkrije narava dokumentarnega gledališča. Produkcija zavoda Maska uporablja digitalna in multimedijska sredstva na način, ki me prepušča lastni domišljiji. Glasovi seksualnih delavk in delavcev ustvarjajo podobe, ki jih moram sama sestaviti. Vsak človek, o katerem govorijo, nastaja v moji predstavi o njem. Odrski znaki so preprosti, skoraj nosilni elementi. Predstava se pravzaprav odvija v moji domišljiji. Očiščena je odvečnih predstav in me prek glasov previdno vodi skozi notranje podobe. Ni sunkovitih prehodov, vse deluje organsko. Skoraj haluciniram. Ko Lea Aymard izreče misel: »Ves dan sem razmišljala, kakšen lik naj danes postanem,« se nenadoma zavem, da sem v gledališču.

Podobno deluje tudi predstava *A Place of Safety*, le da me do iste točke pripelje drugače. Njeno nastajanje je temeljilo na raziskovanju terena, na srečanjih in resničnih izkušnjah. Vizualni elementi na odru delujejo kot deli reševalnega čolna, ki je bil razstavljen in nato poetično ponovno sestavljen. Če se poskušam spomniti začetka, me na pot pospremi rešilni jopič. Neopazno se pred menoj začne sestavljati celoten čoln. Kos za kosom, predmet za predmetom, pričevanje za pričevanjem. Nenadoma pred seboj zagledam morje. Neskončno vodno površino. Z minimalnimi sredstvi in skrbno odmerjenimi industrijskimi materiali predstava prikliče eno najbolj prvinskih izkušenj: vodo. In ko je enkrat tam voda, je tam že tudi zibanje čolna, strah, tesnoba, neskončnost in smrt. Moja izkušnja, zasidrana v konkretnih odrskih elementih, se začne širiti v domišljiji. V prsih začutim toploto, ude mi oblije omrtvelost, skoraj me zaziblje morska bolezen. Potem pa se na kovinski površini odra pojavi prvi premikajoči se piksel dokumentarnega posnetka in srečam prvi par oči. Prvi resnični par oči. Ne oči igralca. Ne podobe, ki jo ustvarja moja domišljija. Oči človeka, ki je v zadnjih letih na Sredozemskem morju zares doživel strah, tesnobo, neskončnost in morda tudi upanje. Balon umetnosti poči. Vse postane strašljivo resnično.

Zato je bilo moje začetno vprašanje napačno. Vprašanje ni, kje je gledališče. Vprašanje ni, kaj gledališče dolguje temi ali zgodbi. Pravzaprav sploh ne gre za vprašanje dolga. Če za trenutek odmislimo dejstvo, da je dokumentarno gledališče tradicionalno politično in pogosto raziskovalno, se lahko vrnemo k Attili Józsefu. Gledališče v takšnih predstavah opravlja pomembno nalogo. Z uporabo celotnega arzenala gledaliških sredstev zajame našo pozornost in jo usmeri k najmanjšim podrobnostim. K na pol prerezani gobici za pomivanje posode. K koščkom kože med prsti. Takšne predstave – in umetnost nasploh – ne morejo povedati vsega o neki temi ali o posameznem človeku. Lahko pa storijo nekaj, česar ne more skoraj nič drugega: našo pozornost usmerijo proti svetlobi, ki obdaja posamezne človeške usode.

*\*Z namenom dostopnosti slovenskemu bralstvu je bilo to besedilo iz angleščine prevedeno z orodji umetne inteligence. Kot festival, ki zavezano podpira človeško ustvarjalnost in avtorstvo, vas prosimo za razumevanje ob morebitnih jezikovnih ali vsebinskih pomanjkljivostih.*

### BB/1. WE ARE BACK

URL: https://borstnikovo.si/novice/bb-1-we-are-back

_Datum: 2026-06-09_

Drage\_i bralke\_ci, gledalke\_ci in obiskovalke\_ci ter vsi ostali, ki ste na Borštniku, še boste na Borštniku ali ste se preprosto znašle\_i na tej spletni strani, lepo pozdravljene\_i! Dobrodošle\_i znotraj portala, ki mu pravimo BB. Zveste\_i bralke\_ci boste vedele\_i, da je to naša okrajšava za Borštnikov Blog. Veseli nas, da ste ponovno z nami, vse\_i, ki ste tukaj prvič, pa vabimo k spremljanju poskusa arhiviranja festivalske izkušnje.

En krog okoli sonca kasneje so se naše poti ponovno prekrižale v Mariboru. Letos že na 61. Borštnikovem srečanju. 

Lani smo festival motrile in reflektirale Lana, Manca in Nika. Tokrat pa se vračamo v večjem številu. V novi ediciji se nam pridružuje še Doroteja, dodaten par oči in ušes. Tako se kot štiri profesionalne lovilke festivalskih trenutkov podajamo v raziskovanje predstav, dogodkov, pogovorov, aplavzov, zadnjih vrst dvoran, prepolnih foajejev, jutranjih zaspanostih in večernih evforij. Festivalsko dogajanje je tudi letos zelo raznoliko in prinaša raznorazne dogodke, zato jih bomo po svojih najboljših močeh poskušale zaobjeti čim več, predvsem pa zaobjeti festivalsko vzdušje ter ga na svojevrstne načine prenesti tudi do tistih, ki se festivala morda ne boste mogle\_i udeležiti. 

Na blogu boste tako lahko prebrali marsikaj. Vse od kritik in refleksij, do intervjujev, seznamov, poročil, teoretskih poglabljanj itd. v najrazličnejših dolžinah ter formatih. Nekatere objave bodo resne. Druge manj. Nekatere bodo preizkušale meje svoje forme. Druge bodo pri tem bolj konvencionalne. Nekatere bodo nastale takoj po predstavi, ko bo glava še polna vtisov. Druge bodo dozorele ob tretji kavi in petem pogovoru o istem prizoru. Nobena pa ne bo poskušala biti dokončna razlaga videnega. 

Če vas zanimajo predstave, zakulisje, ljudje, naključni pogovori, kulturni hot take-i, statistika kofeina in vse, kar se zgodi med dvema festivalskima terminoma, ste torej na pravem mestu.

Lani smo vas navadile na rubriko “coffee count of the day”, ki jo bomo poskušale letos popestriti in najti (ali iznajti) različne načine, kako sistematično, morda tudi matematično arhivirati svojo izkušnjo v Mariboru. Ker se ekipa BB trenutno še počasi nabira v Mariboru, se nam je zdela za uvodno objavo primerna rubrika “razdalja do mariborskega SNG-ja v trenutku pisanja”:

Doroteja: 2 km

Manca: 135 km

Lana: 956 km

Nika: 30 km

Se beremo!

### Od trajnostnih praks v kulturi do zgodb o migracijah, identiteti in domu

URL: https://borstnikovo.si/novice/drugi-dan

_Datum: 2026-06-09_

Drugi dan festivala začenjamo s konferenco *Kultura in trajnost – kje smo in kam gremo*, ki v organizaciji Mladinskega kulturnega centra Maribor odpira prostor za srečanje ustvarjalcev, producentov in organizatorjev na področju kulture. Skozi predstavitve dobrih praks, pogovore in izmenjavo izkušenj udeleženci raziskujejo trajnostne usmeritve in iščejo konkretne rešitve, ki že spreminjajo delovanje kulturnih organizacij.

Dopoldne se bo nadaljevalo s seminarjem *O estetiki dostopnosti*, ki ga v okviru konference Cripping Performansa II vodi mednarodno uveljavljeni koreograf, performer in raziskovalec Saša Asentić. Seminar raziskuje dostopnost kot umetniško metodo in spodbuja razmislek o ustvarjalnih praksah, ki presegajo ustaljene normativne okvire ter širijo možnosti uprizoritvenih umetnosti.

Zvečer nas čakajo kar tri raznolika festivalska doživetja. Na Tribuni na odru Dvorane Frana Žižka bo Diana Anselmo s performansom *Pas Moi*, ki skozi perspektivo gluhih in znakovnega jezika raziskuje zgodovino tehnologij za snemanje in reprodukcijo zvoka. Na Tribuni v Dvorani Ondine Otte Klasinc bo Zagrebško gledališče mladih predstavilo uprizoritev *Max, Mischa in Tetovska ofenziva* po romanu Johana Harstada, monumentalno zgodbo o odraščanju, migracijah, spominih in iskanju doma. Festivalski večer pa bo v Minoritih zaokrožil koncertni kabaret *Jure Ivanušič & NORDunk*, glasbeno-gledališki omnibus avtorskih zgodb, prežetih z ironijo, humorjem in pretanjenim pogledom na sodobni svet. Zaradi napovedanih večernih ploh dogodek selimo v Veliko dvorano Lutkovnega gledališča.

### Začenja se 61. Festival Borštnikovo srečanje

URL: https://borstnikovo.si/novice/zacenja-se-festival

_Datum: 2026-06-08_

S prvo letošnjo festivalsko uprizoritvijo, dokumentarnim performansom *Now, Suddenly, I Was a Creature of Vice* v produkciji Maske, se nocoj začenja 61. Festival Borštnikovo srečanje.

Predstava avtorice koncepta, besedila in režiserke Lučke Neže Peterlin izhaja iz pogovorov z ženskami z izkušnjo spolnega dela v Sloveniji. Dokumentarni material se v multimedijski formi prepleta z gledališko konstrukcijo ter odpira vprašanja stigme, družbenega nadzora in moralnega presojanja. Skozi različne glasove in izkušnje raziskuje, kdo govori, kdo posluša in pod kakšnimi pogoji je govor sploh mogoč.

Festivalsko dogajanje bomo obogatili z odprtjem fotografske razstave *Zaodrje 60. Festivala Borštnikovo srečanje,* ki skozi objektiv dolgoletnega festivalskega fotografa Boštjana Laha razkriva tisto plat gledališča, ki običajno ostaja skrita pred pogledi občinstva. Izbor 25 fotografij ujame ustvarjalni nemir, zbranost, napetost in drobne trenutke zakulisnega življenja ter obiskovalcem ponuja intimen vpogled v svet za gledališko zaveso. Razstava bo na ogled vsak dan v času festivala v preddverju Malega odra SNG Maribor.

Odprli bomo tudi razstavo *Na mladih svet stoji: mladi arhitekti v prostoru odrske scenografije*, ki je nastala v sodelovanju z Galerijo DESSA. Predstavlja dela enajstih mladih arhitektov in scenografov ter obiskovalcem približuje ustvarjalne procese oblikovanja odrskega prostora, ki pomembno soustvarjajo gledališko izkušnjo. Na ogled bo vsak dan v preddverju Kazinske dvorane.

Prvi festivalski dan bomo sklenili z gostovanjem italijanske gledališke skupine Kepler-452 in predstavo *A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje. *Večkrat nagrajena uprizoritev, ki je leta 2025 prejela tudi nagrado UBU za najboljšo italijansko gledališko predstavo leta, gledalce popelje v srčiko sodobnih migracijskih poti in odpira prostor za razmislek o odgovornosti, solidarnosti in mejah evropskega prostora.

Vstopnice so še na voljo.

### Borštnikovo srečanje je tik pred vrati

URL: https://borstnikovo.si/novice/borstnikovo-tik-pred-vrati

_Datum: 2026-05-27_

> *Festival Borštnikovo srečanje je eden najpomembnejših dogodkov slovenskega gledališča – praznovanje gledališke ustvarjalnosti, prostor umetniške odličnosti, kritične refleksije, ustvarjalnega dialoga in srečevanja različnih poetik, generacij ter pogledov na sodobno gledališče. V času družbenih negotovosti gledališče ohranja svojo nenadomestljivo moč žive izkušnje in premišljevanja sveta, festival pa ostaja regijsko pomembna gledališka manifestacija in promotor slovenskega gledališča. Tudi letos bomo občinstvu ponudili jagodni izbor slovenskih in tujih gledaliških predstav, ki jih res ne kaže zamuditi.*
>
> — Aleš Novak, umetniški direktor

Danes je v SNG Maribor potekala novinarska konferenca, na kateri je umetniški direktor festivala **Aleš Novak **podrobneje predstavil program 61. Festivala Borštnikovo srečanje: *»Tudi letos smo v Maribor pripeljali vrhunske slovenske in tuje gledališke predstave ter občinstvu ponudili obsežen in raznolik festivalski program, ki vključuje tudi strokovna srečanja, pogovore, koncerte in druge dogodke. V več kot šestih desetletjih svojega obstoja se je Borštnikovo srečanje uveljavilo kot referenčen nacionalni festival, ki podeljuje najpomembnejše nagrade na področju gledališča, hkrati pa tudi kot pomemben prostor mednarodnega povezovanja, izmenjave idej in refleksije sodobnih uprizoritvenih praks.«*

Borštnikovo srečanje bo v Mariboru potekalo med **8. in 21. junijem**, programsko jedro festivala predstavlja **dvanajst zelo različnih vrhunskih slovenskih uprizoritev**, ki jih je izbrala selektorica **Kaja Novosel**, in se bodo potegovale za **festivalske nagrade**. O izbranih tekmovalnih uprizoritvah je selektorica v utemeljitvi zapisala: *»Posebej izstopajoča je dimenzija kolektivnosti in medsebojne skrbi ustvarjalnih oziroma, ožje, igralskih zasedb, kar je v času vedno večjega individualizma in stremljenja k zgolj lastnim koristim zagotovo tolažeče in opogumljajoče. Kot možna rdeča nit (čeprav naj to tematsko izhodišče ne služi kot vodilo k presoji) vseh tekmovalnih uprizoritev se kaže vprašanje minljivosti in minevanja: uprizoritve so zmožne argumentirano ujeti tisto, kar odhaja, propada, zapušča, in se pogumno vprašati, zakaj je temu tako, ali je to smiselno in kaj bi se zgodilo, če bi ta nekdo ali to nekaj o(b)stal(o). Odgovori so različni – naj jih vsaka od teh na svoj način presežnih predstav ponovno poišče še na festivalu.«*

Tekmovalni program zaokrožuje **izbor slovenskih in tujih uprizoritev v spremljevalnem programu, ki ga je zasnoval umetniški direktor Aleš Novak**: *»Spremljevalni program letošnjega festivala odpira prostor različnim uprizoritvenim poetikam, estetikam in produkcijskim kontekstom, ki pomembno zaznamujejo sodobno slovensko in evropsko gledališče. Izbrane predstave niso ilustracija neke naključno izbrane skupne festivalske teme ali ideje, izbor je večplasten zemljevid sodobnih uprizoritvenih praks – od izrazito intimnih in osebnih gledaliških estetik do politično angažiranih in formalno drznih projektov. Festival tako tudi letos vzpostavlja prostor srečevanja slovenskega gledališča z mednarodnim kontekstom ter spodbuja razmislek o gledališču kot prostoru umetniške svobode, kritične refleksije in naše skupne izkušnje.«*

**Slavnostna otvoritev festivala** bo v petek, 12. junija, ob 20. uri z mednarodno odmevnim gledališkim spektakel ***Sonoma*** španske skupine La Veronal v koreografiji Marcosa Moraua, ki raziskuje razmerje med telesom, zvokom in instinktom ter odpira prostor med realnostjo in sanjami. V goste prihaja še nekaj odmevnih mednarodnih uprizoritev z evropskih gledaliških odrov in festivalov. Italijanska predstava ***A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje*** skozi dokumentarno gledališče odpira temo migracij in humanitarne krize v Sredozemlju ter premišljuje, kakšna Evropa smo in kakšna bi lahko postali. Zagrebško gledališče mladih z monumentalno uprizoritvijo ***Max, Mischa in Tetovska ofenziva ***raziskuje vprašanja identitete, migracij in časa skozi zgodbo režiserja brez doma. Hrvaška predstava ***Zares*** raziskuje idejo eksperimenta v umetnosti in gledališču, britansko-francoska koprodukcija ***Račun, prosim*** pa skozi absurdno ponavljajočo se situacijo duhovito razkriva mehanizme moči, nadzora in gledališke iluzije.

Eden izmed pomembnejših vsebinskih poudarkov letošnjega festivala bo sklop dogodkov, posvečen temi ***cripping performansa*** v sodelovanju z zavodom Maska in Platformo sodobnega plesa (Zavod Moja kreacija). Štirje dogodki – seminar, pogovor, predstava in uprizorjeno predavanje – bodo skozi umetniške in teoretske prakse raziskovali, **kako lahko umetnost preseže normativne okvire in vzpostavlja bolj vključujoče, solidarne in občutljive prostore skupnosti**. V ospredju sklopa je koncept *crip* perspektive, ki oviranosti ne razume kot pomanjkljivost, temveč kot izkušnjo, identiteto in vir vednosti, iz katerega lahko nastajajo nove estetike, jeziki in umetniške forme. Program tako odpira vprašanja telesa, časa, komunikacije in reprezentacije ter opozarja na pomen dostopnosti kot ustvarjalnega, ne zgolj tehničnega ali organizacijskega vprašanja.

Deset let po smrti **Tomaža Pandurja** festival s pogovorom, razstavo, predstavo in dokumentarnim filmom osvetljuje njegovo prelomno umetniško dediščino, ki je Maribor in slovensko gledališče postavila na svetovni zemljevid. Na pogovornem večeru bodo njegovi tesni sodelavci razmišljali o njegovi dediščini, prepoznavni gledališki poetiki in vplivu, ki ga je imel na slovenski gledališki prostor. Pogovor bo moderirala Vesna Milek, sodelovali pa bodo Livija Pandur, Ksenija Mišič, Branko Šturbej in Livio Badurina. V Medetaži SNG Maribor bo na ogled razstava *Iskanje in definiranje lepote*, ki skozi gledališko fotografijo in arhivsko gradivo predstavlja šest Pandurjevih uprizoritev iz obdobja njegovega umetniškega vodenja Drame SNG Maribor med letoma 1989 in 1996. Pripravili smo jo skupaj z Dramo SNG Maribor in Umetnostno galerijo Maribor, kjer je aprila doživela prvo postavitev.

Na ogled bosta tudi dokumentarni film *Nebo nad Madridom* in uprizoritev *Immaculata*, za katero sta besedilo po romanu *Marijin testament* Colma Tóibína pripravila Tomaž Pandur in dramaturginja Livija Pandur.

Večerni program bodo tudi letos obogatili **glasbeni dogodki** v ambientu mariborskih Minoritov, kjer se bodo pod hrastom srečevali gledališče, poezija, šanson in sodobne glasbene poetike. Trije koncertni večeri prinašajo izrazito avtorske projekte ustvarjalk in ustvarjalcev, ki vsak na svoj način prepletajo glasbo, besedo in performativnost.

**Študentsko gledališče** bo letos še posebej bogato, saj bodo svoje produkcije predstavili prav vsi letniki, čaka nas tudi prilagojena festivalska verzija 4. Performativnega dne, tematsko navdihnjena z 80-letnico UL AGRFT. Obletnici bo namenjena tudi posebna okrogla miza, odprli pa bomo tudi spletno razstavo, ki nastaja v ta namen. Študentke dramaturgije bodo pripravljale Borštnikov blog in moderirale pogovore po tekmovalnih uprizoritvah, duo Bert&Nasi za študente in druge zainteresirane pripravljata delavnico, ki sloni na spoznavanju zreduciranega in minimalističnega uprizarjanja na presečišču performansa, plesa in gledališča.

Program uprizoritev bodo tudi letos dopolnjevali strokovni dogodki, pogovori o predstavah, predstavitve strokovne literature, razstave in okrogle mize.

Umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje Aleš Novak je na novinarski konferenci razkril **letošnjega prejemnika Borštnikovega prstana**. Strokovna žirija v sestavi Gregor Butala, Nataša Barbara Gračner, Melita Forstnerič Hajnšek, Diego de Brea in Aleš Novak je najpomembnejšo slovensko igralsko nagrado podelila igralcu **Alešu Valiču**.

**Aleš Valič** bo prstan prejel na **sklepni slovesnosti s podelitvijo nagrad** v režiji Jaše Kocelija, ki bo na sporedu v nedeljo, 21. junija, ob 20. uri. Prireditev, ki jo bo povezovala igralka Gaja Filač, si bo mogoče ogledati tudi v neposrednem prenosu na TV Slovenija.

### Prejemnik Borštnikovega prstana je Aleš Valič

URL: https://borstnikovo.si/novice/prstan-alesu-valicu

_Datum: 2026-05-27_

> »*Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco. *« 
> Zapisali predlagatelji v nominacijah.

Žirija za podelitev Borštnikovega prstana podeljuje najvišje slovensko igralsko priznanje** Alešu Valiču za njegov izjemni igralski opus, ki že več desetletij pomembno zaznamuje slovenski gledališki prostor, pa tudi radio, film, televizijo in pedagoško področje**. S svojo umetniško integriteto, izjemno izrazno širino ter prepoznavno igralsko poetiko je ustvaril eno najobsežnejših in najbolj raznovrstnih igralskih poti svoje generacije.    

Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco.  

Po študiju dramske igre in umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, ki ga je zaključil leta 1977, ter diplomi iz umetniške besede leta 1979, je svojo poklicno pot začel v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, nato pa postal eden ključnih igralcev ljubljanske Drame, kjer je deloval do leta 2004. V tem obdobju je ustvaril vrsto izjemnih vlog klasičnega in sodobnega repertoarja ter se uveljavil kot eden osrednjih protagonistov slovenskega gledališča. 

Posebno mesto v njegovem ustvarjanju zavzema tudi sodelovanje z Dramo Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je po letu 2004 ustvaril vrsto izrazitih vlog, ki so pomembno zaznamovale umetniško podobo gledališča. S premišljenim igralskim izrazom, z izostrenim občutkom za dramsko strukturo in izjemno govorno kulturo je vedno znova ustvarjal kompleksne, večplastne odrske osebnosti. Njegove vloge so bile pogosto nosilke uprizoritvene atmosfere in eden ključnih elementov njihove umetniške celovitosti. Njegov opus zaznamujejo tako velike dramske figure kakor tudi izrazito subtilne karakterne vloge, pri katerih je zmeraj znova dokazoval izjemen razpon igralskih registrov.    

Njegovo umetniško delo je bilo skozi desetletja večkrat nagrajeno z najpomembnejšimi slovenskimi gledališkimi priznanji. Že zgodaj je prejel Borštnikovo nagrado za vlogo Moritza Stiefla v Pomladnem prebujenju, kasneje pa še več Borštnikovih nagrad za vrhunske igralske stvaritve, med njimi za vlogi Janka v Dedalusu, Orphulsa v Evropejcih in Jaga v Othellu. Prejel je tudi nagrado Prešernovega sklada ter nagrado Sklada Staneta Severja, njegove igralske stvaritve pa so bile prepoznane tudi na festivalih komedije in monodrame. Ta niz priznanj ne govori zgolj o kontinuirani umetniški odličnosti, temveč o igralcu, ki je skozi desetletja ostal ustvarjalno relevanten, raziskovalen in odprt za umetniško tveganje.  

Izjemen pečat je Aleš Valič pustil tudi kot pedagog. Kot dolgoletni profesor, predstojnik Gledališkega oddelka in Katedre za umetniško besedo na UL AGRFT, nekdanji dekan Akademije in prorektor Univerze v Ljubljani je pomembno vplival na razvoj številnih generacij igralcev in igralk. S svojim znanjem, etičnim odnosom do umetniškega dela ter visokimi profesionalnimi merili je soustvarjal prostor igralske pedagogike, ki temelji na odgovornosti do jezika, misli in odrske prisotnosti. Njegov vpliv zato daleč presega zgolj njegove lastne vloge; trajno je zaznamoval tudi način razumevanja igralskega poklica v slovenskem prostoru.  

Borštnikov prstan Alešu Valiču zato ne pripada zgolj za niz vrhunskih igralskih stvaritev, temveč za celovit umetniški opus, ki je s svojo intelektualno močjo, igralsko subtilnostjo, izrazno kultiviranostjo in etično držo pomembno zaznamoval slovensko gledališče zadnjih desetletij. Njegova umetnost ostaja zgled igralske predanosti, ustvarjalne doslednosti in globokega razumevanja gledališča kot prostora človeške refleksije in skupne izkušnje.

### Vabilo na novinarsko konferenco pred začetkom 61. Festivala Borštnikovo srečanje

URL: https://borstnikovo.si/novice/vabilo-na-novinarsko-konferenco-pred-zacetkom-fbs

_Datum: 2026-05-20_

Festival Borštnikovo srečanje v **sredo**, **27. maja 2026**, ob **11. uri**, vabi na novinarsko konferenco, na kateri bomo predstavili letošnji festivalski program ter razglasili prejemnika Borštnikovega prstana, najuglednejše slovenske nagrade za igralsko ustvarjalnost. Novinarska konferenca bo pred **Kazinsko dvorano SNG Maribor**. Program 61. Festivala Borštnikovo srečanje bo predstavil **Aleš Novak, umetniški direktor,** na novinarski konferenci pa bo **spregovoril tudi letošnji prejemnik Borštnikovega prstana**.

> *Festival Borštnikovo srečanje tudi v svoji 61. izvedbi ostaja prostor srečevanja različnih estetik, produkcijskih modelov in generacij ustvarjalk in ustvarjalcev ter pomembna platforma za refleksijo stanja slovenskega gledališča v širšem evropskem kontekstu. Festival ne želi ponujati enoznačnega pogleda na slovensko gledališko ustvarjalnost, temveč spodbujati razvoj, odpirati vprašanja in omogočati poglobljen dialog med uprizoritvami, strokovno javnostjo in občinstvom.*
>
> — Aleš Novak, umetniški direktor

Borštnikovo srečanje bo med **8.** in** 21. junijem** ponudilo kuriran pregled aktualne slovenske gledališke produkcije, ki jo bodo dopolnila tudi izbrana tuja gostovanja in spremljevalni program, namenjen strokovni refleksiji, dialogu ter razmisleku o sodobnih uprizoritvenih praksah. Osrednja pozornost bo namenjena dvanajstim izbranim uprizoritvam slovenskih gledališč v tekmovalnem programu, ki jih je izbrala **Kaja Novosel**. Letošnje slavnostno odprtje festivala bo pospremila uspešnica evropskih gledaliških odrov ***Sonoma***, plesnogledališka stvaritev mednarodno uveljavljenega koreografa Marcosa Moraua.

[--> NOVINARSKE AKREDITACIJE <--](https://form.jotform.com/260852560622354)

Po predstavitvi bodo medijem na voljo fotografije za takojšnjo objavo. Za izjave bosta na voljo umetniški direktor Aleš Novak in aktualni prejemnik Borštnikovega prstana.

Vabljeni!

### Z avtobusi Marprom odslej brezplačno na Festival Borštnikovo srečanje!

URL: https://borstnikovo.si/novice/z-avtobusi-brezplacno

_Datum: 2026-05-15_

Med **8. in 21. junijem 2026** se lahko obiskovalci Festivala Borštnikovo srečanje na festivalske dogodke in domov odpeljete **brezplačno z mestnimi avtobusi**, če ob vstopu na avtobus predložite veljavno festivalsko vstopnico za predstavo tistega dne. Ugodnost bo veljala na vseh linijah mariborskega mestnega potniškega prometa - v obeh smereh in ob kateremkoli času.


S tem Marprom iz Skupine JHMB in Mestna občina Maribor zagotavljata prijazen, enostaven in trajnosten prihod na kulturne dogodke, hkrati pa prispevata k manjši prometni obremenitvi in večji dostopnosti mestnega središča.

Pridružite se nam na festivalu – brez skrbi glede prevoza ali parkiranja.

[VOZNI RED MARPROM](https://vozniredi.marprom.si/)

### Gostovanji hrvaških gledališč na 61. Festivalu Borštnikovo srečanje

URL: https://borstnikovo.si/novice/hrvaska-gledalisca

_Datum: 2026-05-04_

**Gostovanji hrvaških gledališč na 61. Festivalu Borštnikovo srečanje61. Festival Borštnikovo srečanje bo junija v Mariboru gostil tudi dve odmevni uprizoritvi hrvaških gledališč, ki vsaka na svoj način odpirata vprašanja sodobne identitete, časa, spomina, gledališkega jezika in človeške izkušnje. Na festivalskem programu bosta gostovali predstava *****Max, Mischa *****in***** Tetovska ofenziva***** v izvedbi Zagrebškega gledališča mladih ter avtorski projekt *****Zares***** v izvedbi Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu.**

Prva med njima, monumentalna odrska priredba romana norveškega pisatelja Johana Harstada v režiji Ivice Buljana, je velika pripoved o odraščanju, migracijah, izgubah, vojni, umetnosti in času, ki človeka nenehno potiska med preteklost in prihodnost.

Druga, intimnejša in konceptualno izbrušena predstava Tomislava Šobana pa izhaja iz ideje eksperimenta in raziskuje, kaj se zgodi, ko gledališče prevzame logiko znanstvenega opazovanja, a jo hkrati izmakne ponovljivosti in gotovosti. Obe gostovanji potrjujeta ustvarjalno moč sodobnega hrvaškega gledališča in njegovo sposobnost, da z raznolikimi estetikami odpira kompleksna vprašanja današnjega časa.

### Kepler-452: A place of safety – Potovanje v osrednje Sredozemlje

URL: https://borstnikovo.si/novice/kepler-452

_Datum: 2026-04-28_

Gostovanje nagrajene italijanske predstave

**V ponedeljek, 8. junija 2026, ob 20.00 bo v Dvorani Frana Žižka SNG Maribor v okviru 61. Festivala Borštnikovo srečanje gostovala predstava Kepler-452: *****A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje***** v produkciji Emilia Romagna Teatro ERT / National Theatre. Večjezična uprizoritev, ki poteka v italijanščini, angleščini, španščini in portugalščini s slovenskimi in angleškimi nadnapisi, je nastala na presečišču dokumentarnega gledališča, raziskovalnega procesa in neposredne izkušnje sredozemske migracijske poti.**

Italijanska gledališka skupina Kepler-452 se je z reševalnim plovilom Sea-Watch 5 podala v osrednje Sredozemlje, da bi od blizu spoznala, kaj se dogaja na eni najnevarnejših migracijskih poti današnjega sveta. V skoraj petih tednih plovbe je posadka rešila 156 ljudi, ki so jih nato izkrcali v pristanišču La Spezia, izbranem kot *place of safety*. Iz tega potovanja je nastala uprizoritev, ki ne govori le o reševanju na morju, temveč predvsem o Evropi, o njenih mejah, slepih pegah in moralnih protislovjih.

Predstava je rezultat terenskega raziskovanja, ki se je začelo z intervjuji, nadaljevalo z rezidenco na Lampedusi in se nato preselilo na samo sredozemsko migracijsko pot. Na odru se stikajo gledališka ekipa in ljudje, ki so se odločili del svojega življenja posvetiti civilnemu reševanju na morju. *A place of safety* je pretresljiv, a natančno premišljen odrski premislek o tem, kakšna Evropa želi biti, kakšna ni in kakšna bi lahko postala.

Predstava je prejela nagrado UBU za najboljšo italijansko gledališko predstavo leta 2025, nagrado Franco Enriquez za dramaturgijo 2025 in nagrado Le Maschere del Teatro za najboljše italijanske nove avtorje 2025.

### Mednarodno odmeven gledališki spektakel Sonoma španske skupine La Veronal v koreografiji Marcosa Moraua

URL: https://borstnikovo.si/novice/sonoma-otvoritev

_Datum: 2026-04-23_

Otvoritvena predstava 61. Festivala Borštnikovo srečanje

**V petek, 12. junija 2026, ob 20.00 bo v Dvorani Ondine Otta Klasinc SNG Maribor občinstvo doživelo hipnotično gledališko izkušnjo, ki združuje gib, glasbo, besedo in vizualno umetnost. Predstava, ki od premiere leta 2020 navdušuje občinstva po vsem svetu, raziskuje razmerje med telesom, zvokom in instinktom ter odpira prostor med realnostjo in sanjami.**

V času, ko svet pospešeno drvi naprej in se zdi, da izgubljamo stik z lastnim telesom, predstava ***Sonoma*** deluje skoraj kot ritualni klic k vrnitvi k bistvu. Njeno ime združuje grški *soma* (telo) in latinski *sonum* (zvok) – telo, ki zveni, in zvok, ki postane telo.

Koreograf **Marcos Morau**, eden najizvirnejših ustvarjalcev sodobnega plesa v Evropi, v tej predstavi ponovno izkazuje svojo fascinacijo nad nadrealizmom in svetom Luisa Buñuela. Njegova estetika ni zgolj plesna, temveč izrazito interdisciplinarna: na odru se prepletajo vplivi likovne umetnosti, filma, religioznih ritualov in ljudskih tradicij.

***Sonoma*** je zasnovana kot kolektivna izkušnja devetih plesalk, ki skozi natančno strukturirano, skoraj mehansko, a hkrati eruptivno gibanje ustvarjajo hipnotični odrski organizem. Njihova telesa vibrirajo med redom in kaosom, med kolektivnim in individualnim, med disciplino in instinktivnim izbruhom.

Navdih črpa iz španskih pogrebnih in verskih procesij, pa tudi iz aragonske tradicije bobnov, ki v predstavi dosežejo svoj vrhunec v finalu, ki skorajda prehaja v trans. Zvok – od Clauda Debussyja do Richarda Wagnerja in sodobnih zvočnih krajin – ni spremljava, temveč gonilo gibanja.

V središču predstave je krik. Krik kot upor, kot dokaz živosti, kot odgovor na svet, ki nas sili v hitrost, površinskost in digitalno odtujenost. ***Sonoma*** je zato tudi politična – toda ne v eksplicitni naraciji, temveč se političnost izrazi skozi telo, ki vztraja, čuti in se upira.

Posebnost predstave je njena kolektivna ženska energija: devet plesalk ustvarja skupnost, ki skozi rituale, ponavljanja in transformacije raziskuje meje identitete, svobode in telesnosti. Njihova prisotnost na odru deluje kot starodavni obred in hkrati kot sodobni manifest.

Festival Borštnikovo srečanje s plesno predstavo ***Sonoma*** jasno signalizira svojo usmeritev: povezovanje gledališča s sodobnimi uprizoritvenimi praksami ter odpiranje prostora za mednarodno relevantne umetniške jezike.

Vstopnice so že v prodaji pri gledališki blagajni SNG Maribor ter preko spleta in mobilne aplikacije 61. FBS. Oblikujete pa lahko abonma po svoji želji! Ponujamo:

20 % popusta pri nakupu treh ali več vstopnic za tri različne predstave,

25 % popusta pri nakupu štirih ali več vstopnic za najmanj štiri različne predstave,

30 % popusta pri nakupu pet ali več vstopnic za najmanj pet različnih predstav.

**Vabimo prostovoljce**

Priprava in izvedba festivala prinašata priložnosti za pridobivanje izkušenj, spoznavanje novih ljudi in razvoj kompetenc. Vabimo vse, ki bi želeli postati del festivalske ekipe, spoznati zakulisje ter soustvarjati izvedbo Borštnikovega srečanja. Rok za prijavo: 18. maj 2026.

**Festival na dlani: mobilna aplikacija 61. FBS**

Za spremljanje festivalskih novic, programa in lažje načrtovanje ogledov predstav ter drugih festivalskih dogodkov smo tudi letos pripravili mobilno aplikacijo. Izkoristili smo vse sodobne funkcionalnosti, ki vam bodo olajšale dostop do informacij: pregled festivalskega programa po izbranih kriterijih, predstavitve dogodkov, video vsebine in možnosti prenosa v vaš koledar in nenazadnje – preprost nakup vstopnic! Za Androide na GooglePlay in za iOS na AppStore!

### Festival na dlani: mobilna aplikacija 61. FBS

URL: https://borstnikovo.si/novice/mobilna-aplikacija

_Datum: 2026-03-30_

Za spremljanje festivalskih novic, programa in lažje načrtovanje ogledov predstav ter drugih festivalskih dogodkov smo tudi letos pripravili mobilno aplikacijo. Izkoristili smo vse sodobne funkcionalnosti, ki vam bodo olajšale dostop do informacij: pregled festivalskega programa po izbranih kriterijih, predstavitve dogodkov, video vsebine in možnosti prenosa v vaš koledar, in nenazadnje - preprost nakup vstopnic!

Prenesite mobilno aplikacijo tukaj: za Androide na [GooglePlay](https://play.google.com/store/apps/details?id=pappiga.borstnikovo) in za iOS na [AppStore](https://apps.apple.com/us/app/61-fbs/id1392972330)!

### Poslanici ob svetovnem dnevu gledališča 2026

URL: https://borstnikovo.si/novice/poslanici

_Datum: 2026-03-27_

**Slovenska poslanica **

Gledališče mi je na stežaj odprlo vrata že v zgodnjem otroštvu. V garderobi moje mame so se rojevale številne izmišljene zgodbe o nesrečnih kraljičnah, začaranih žabah, hudobnih škratih, pametnih ježkih, radovednih lastovkah – skratka, moja otroška domišljija bi poletela v nebo, če ta mamina garderoba ne bi imela stropa! Ena želja pa nikakor ni hotela iz garderobe – ni hotela odleteti nikamor: želja, da bi tudi sama enkrat imela garderobo, in tako sem enkrat tudi sama imela garderobo. V njej se sicer niso sprehajale princese in spletične, niti niso letale lastovke, pač pa so potihem vstopale najrazličnejše usode deklet, žena, mater ...

Gledališče mi je še enkrat na stežaj odprlo vrata v svojo brezčasnost. Znašla sem se na dolgem potovanju skozi zgodovino človeškega hrepenenja, sovraštva, ljubezni, nestrpnosti, pohlepa, solz in smeha, spletkarstva in laži. Z vsako novo vlogo sem se vedno znova učila razumeti in začutiti vse te labirinte človeške duše. Na tem desetletja dolgem popotovanju iz luči v temo in iz teme v luč sem na odru stala skupaj z izjemnimi igralci: z Majdo Potokar, Dušo Počkaj, Poldetom Bibčem, Štefko Drolc, Lojzetom Rozmanom, Rudijem Kosmačem, in se od njih naučila, da v tem poslu ni ne bližnjic ne sprenevedanja ne cenenosti – hvaležna sem jim za to.

Spoznala sem tudi moč besede in brezčasnost gledališča. Davno napisane besede grških klasikov zvenijo tako sodobno. V monodrami Nemško življenje govorim besede Goebbelsove tajnice izpred 80 in več let, ki zvenijo prav srhljivo današnje.

 Ničesar se nismo naučili, ker preteklost ni naučila sedanjosti, da bi razumela prihodnost. In v tem času, ko padajo vrednote, ko kot razumna bitja izgubljamo kompas – je treba govoriti, kričati z vseh odrov tega sveta ... Samo ne molčati!

Jaz, ki ta oder zapuščam, in tisti mladenič, ki nanj šele stopa, sva enaka, sva na istih okopih. Gledališče se ne bojuje ne s puškami ne z bajoneti ne z medcelinskimi raketami in droni – bojuje se z besedo, ki se je ne da ne sestreliti ne razstreliti!

Jaz nisem govorec ali pisatelj ali politik – sem samo igralka, ki zapušča ta oder, kateremu sem dala vse in še več, pa tudi dobila vse in še več od njega.

In za slovo naj zaželim: vztrajaj v svojem poslanstvu gledališče, ljubezen moja.

**Marijana Brecelj**, dramska igralka

**\*\*\***

**Svetovna poslanica**

Sem igralec, znan predvsem kot filmski igralec. Toda moja igralska pot se je začela v gledališču. Med
letoma 1977 in 2003 sem bil član newyorške gledališke skupine The Wooster Group. Na odru gledališča
The Performing Garage v New Yorku smo ustvarjali izvirna dela in s predstavami gostovali po vsem
svetu. Sodeloval sem tudi z Richardom Foremanom, Robertom Wilsonom in Romeom Castelluccijem.
Danes sem umetniški direktor Beneškega gledališkega bienala. Ta priložnost in odgovornost, dogodki v
svetu ter želja po vrnitvi h gledališkemu delu so močno utrdili moje prepričanje v izjemno moč in pomen
gledališča.


V času mojih skromnih začetkov z The Wooster Group so bile nekatere predstave zelo slabo obiskane.
Predstavo bi lahko odpovedali, če bi bilo nastopajočih več kot gledalcev v dvorani, a se to ni nikoli
zgodilo. Številni med nami niso imeli gledališke izobrazbe; ljudje z različnimi izkušnjami smo se združili
pri ustvarjanju gledališča, zato “the show must go on” pravzaprav ni bila naša mantra. Naša
odgovornost je bila, da vzdržujemo srečevanja z občinstvom.


Pogosto smo čez dan vadili, zvečer pa predstavljali dela v nastajanju. Včasih smo to počeli več let,
medtem pa smo se preživljali z gostovanji starejših produkcij. Večletno delo na eni predstavi je bilo
zame pogosto naporno in vaje so bile včasih zahtevne, vendar so bile predstavitve del v nastajanju
vedno vznemirljive – tudi kadar je bilo maloštevilno občinstvo skoraj obsojajoč odraz ravni zanimanja za
naše početje. Ta izkušnja me je ozavestila, da so gledalci, ne glede na njihovo število, priče, ki
gledališču dajejo pomen in življenje.


Tako kot pravi napis v igralnici: “DA LAHKO ZMAGAŠ, MORAŠ BITI TU.” Skupna ustvarjalna izkušnja
v realnem času, čeprav je strukturirana in oblikovana, je vedno drugačna – in prav v tem je nedvomno
moč gledališča. V družbenem in političnem smislu gledališče še nikoli ni bilo tako pomembno in ključno
za naše razumevanje sebe in sveta okoli nas.


Očitna, a zamolčana resnica, so nove tehnologije in socialna omrežja, ki obljubljajo povezanost, a se
zdi, da so ljudi med seboj razdvojile in osamile. Tudi sam vsakodnevno uporabljam računalnik. Na
družabnih omrežjih nisem aktiven, sem pa na spletu poiskal informacije o svoji igralski karieri in se
posvetoval z umetno inteligenco. A človek je lahko resnično slep: tvegamo, da bo človeški stik
nadomestil odnos z napravami. Nekatere tehnologije so lahko koristne, a velika težava je, da ne vemo,
kdo je na drugi strani, kar poglablja krizo resnice in občutka za resničnost. Internet lahko odpira
vprašanja, a le redko je to razmislek, ki ga poraja gledališče – čudenje, ki temelji na pozornosti,
vključenosti in spontani skupnosti tistih, ki so prisotni v krogu dejanja in odziva.


Kot igralec in gledališki ustvarjalec ostajam zvest moči gledališča. V svetu, ki postaja vse bolj razdeljen,
nadzorovan in nasilen, je za gledališke ustvarjalce velik izziv, da gledališče ne postane zgolj zabava, ki
odvrača pozornost, ali suhoparen institucionalni varuh tradicij. Okrepiti moramo njegovo moč –
medčloveško, skupnostno in kulturno povezanost. Predvsem pa si moramo zastaviti vprašanje, kam
gremo …


Pomembna gledališka umetnost je v svojem bistvu izziv za naš način razmišljanja; spodbuja nas, da si
predstavljamo, k čemu stremimo.


Ljudje smo družbena bitja, naša vključenost v družbo je biološko pogojena. Vsa naša čutila so vrata v
novo srečanje. S temi srečanji jasneje prepoznavamo, kdo smo. S pripovedovanjem zgodb, estetiko,
jezikom, gibom in scenografijo – gledališče kot vseobsegajoča umetnost nam omogoča, da se zazremo
v preteklost, da vidimo sedanjost in da si predstavljamo, kakšen bi lahko bil naš svet.

**Willem Dafoe**, igralec in gledališki ustvarjalec (ZDA)

### Postani del festivalske ekipe 61. FBS

URL: https://borstnikovo.si/novice/prostovoljci

_Datum: 2026-03-26_

**Pridruži se nam kot prostovoljec_ka!**

**Festival Borštnikovo srečanje** je osrednji slovenski gledališki festival, ki bogati slovenski gledališki in kulturni prostor. Poteka junija v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Program obsega izbor predstav slovenskih institucionalnih in nevladnih producentov v tekmovalnem in spremljevalnem programu, povabljene gledališke predstave iz tujine, študentsko gledališče ter strokovne dogodke v sodelovanju s slovenskimi in tujimi soorganizatorji. Traja štirinajst dni, obiščejo ga številni domači in tuji gostje, med slednjimi tudi selektorji tujih festivalov, umetniški in programski direktorji, novinarji ter druga zainteresirana in strokovna javnost.

** **

**Priprava in izvedba prireditve ponujata številne priložnosti za pridobivanje izkušenj in novih znanj, spoznavanje novih vsebin in ljudi, z vsem tem pa tudi razvoj osebnih kompetenc.** Zato tudi letos k sodelovanju vabimo prostovoljce\_ke, ki bi bili\_e pripravljeni\_e postati del festivalskega dogajanja in okrepiti festivalsko ekipo, s tem pa dobiti vpogled v skrivnosti zaodrja ter festivalskih priprav in izvedbe.

**Letošnji festival se bo odvijal med 8. in 21. junijem 2026** na različnih lokacijah Maribora. Kot prostovoljci\_ke boste imeli\_e možnost različnega dela:

- pomoč pri izvedbi programa,
- usmerjanje in informiranje obiskovalcev,
- skrb za gostujoče umetnike,
- pomoč pri promociji festivala in distribuciji gradiv,
- asistenco pri tehnični izvedbi dogodkov,
- podporo pri logistiki in koordinaciji festivalskih lokacij.

Festivalsko dogajanje se odvija čez cel dan (večji del v popoldanskem času), kar pomeni, da je urnik dela prilagodljiv. Pomoč na festivalu bo potrebna že konec aprila in približno dva tedna pred začetkom festivala.

Pogoj za sodelovanje je starost nad 18 let.

Prostovoljcem\_kam ponujamo:

•  sklenjen dogovor o prostovoljskem delu,

•  potrdilo o opravljenem prostovoljskem delu z navedbo ur in opisa del, ki ga lahko uporabite kot referenco,

•  mentorsko podporo in pomoč,

•  povrnjene potne stroške v višini mesečne vozovnice za mestni avtobusni prevoz − 36 € (pogoj so opravljeni vsaj štirje termini dela),

•  povrnjene stroške za prehrano v višini 7,40 € v primeru več kot štiriurnega neprekinjenega dela na dan,

•  brezplačen ogled nekaterih gledaliških predstav v okviru festivalskega programa,

•  brezplačno udeležbo na ostalih aktivnostih festivala, druženje ter izkušnjo, ki vam bo zagotovo ostala v spominu.

[Prijave](https://docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQLSf2nRQfnjZYOtyj84ixiHVFInQtB0jvNimnSC5jMhO8RZZ0wQ/viewform?usp=header) zbiramo ponedeljka, 18. maja.

Za vsa morebitna vprašanja in informacije smo vam z veseljem na voljo na elektronskem naslovu [**prostovoljci@borstnikovo.si**](mailto:prostovoljci@borstnikovo.si).

### Nagrade ZDUS

URL: https://borstnikovo.si/novice/nagrade-zdus

_Datum: 2026-03-24_

Za življenjsko delo nagrajena Vlado Novak in Barbara Stupica

**Igralska nagrada Marije Vera za življenjsko delo gre letos v roke Vladu Novaku, nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo prejme Barbara Stupica, stanovske nagrade za dveletno obdobje pa Mojca Funkl, Žan Koprivnik in Maja Borin.  **

Dolgoletni prvak Drame SNG Maribor **Vlado Novak** prejme nagrado Marije Vera za vrhunske igralske dosežke na področju gledališča, filma in televizije. Je eden najprepoznavnejših slovenskih igralcev, ki je s svojim izjemnim opusom zaznamoval tako gledališče kot film. Njegova igra, ki subtilno prepleta komiko, grotesko in tragičnost, ostaja prepoznavna po natančnosti, iskrenosti in izraziti karizmi, je zapisano v utemeljitvi nagrade.

**Barbara Stupica**  prejme nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo za vrhunske dosežke na področju scenografije, kostumografije in oblikovanja lutk. Stupica se svojega dela loteva drzno, preudarno, celovito. "Je umetnica, ki vešče suka tako čopič, oglje in svinčnik kot šivanko, dleto in žago. Obvladuje in prepleta široko paleto slogov, od razkošnega baroka in bogatega rokokoja prek spontanega naturalizma ponovne rabe predmetov do izčiščenega klasicizma, vselej s pretanjenim občutkom za barve in detajl. A vendar je forma – izbor sloga in lutkovne tehnologije, ki slog narekuje – zgolj organsko nadaljevanje Barbarinega temeljitega raziskovanja besedila in uprizoritvenega koncepta ter njenega poznavanja tekstilij, materialov in postopkov; odvisna je tudi od najdb v naravi, v trgovinah z rabljenimi oblačili, na bolšjakih ali v gledaliških fundusih," je med drugim zapisala komisija. 

**Mojca Funkl **prejme igralsko nagrado Duše Počkaj za dveletno obdobje za vlogi Erne v uprizoritvi *Kazimir in Karolina* Ödöna von Horvátha ter Katarine v uprizoritvi *Ex Mariusa von Mayenburga*. Kot je zapisala komisija je Mojca Funkl vsestransko nadarjena umetnica, ki jo odlikujejo tako odličen smisel za komedijo kot izjemni nastopi v resnejših žanrih in značajskih ter psihološko zapletenih vlogah, kjer se izkaže kot izrazita dramska igralka, ki svoje like upodablja živo in plastično.

**Žan Koprivnik** prejme igralsko nagrado Duše Počkaj za dveletno obdobje za vlogi Wolfganga Amadeusa Mozarta v uprizoritvi *Amadeus* Petra Shafferja ter Valentina v uprizoritvi *In ljubezen tudi* Draga Jančarja. V utemeljivi piše, da se je Žan Koprivnik v zadnjih dveh letih dokazal v dveh precizno oblikovanih, večplastnih igralskih kreacijah, ki ju zaznamujeta premišljeno, nadzorovano in niansirano delo ter nenehno iskanje lastne avtorske poetike.

Dramaturginja **Maja Borin** pa je prejemnica nagrade Marka Slodnjaka za dveletno obdobje za dramaturgijo uprizoritev *Toxic* in *Toxic vol. 2*, za dramaturgijo in priredbo besedila uprizoritev *Kot noč in dan *in “*Lav iz in di er*” ter štirih literarno-gledaliških dogodkov. Komisija v utemeljitvi izpostavlja njen poglobljen, interdisciplinaren pristop ter pomemben prispevek k sodobnemu gledališkemu ustvarjanju.

Podelitev nagrad **Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS)** bo 27. marca, na svetovni dan gledališča in dan odprtja Tedna slovenske drame v Prešernovem gledališču Kranj. Komisijo za nagrade so letos sestavljali **Jera Ivanc** (predsednica), **Mateja Pucko** in **Blaž Setnikar**.

### Odprte prijave za Sarajevo Theatre Showcase 2026

URL: https://borstnikovo.si/novice/odprte-prijave-showcase-sarajevo

_Datum: 2026-03-10_

**11. do 13. september 2026**

**Sarajevo Theatre Showcase** odpira prijave za **Showcase program 2026**, ki bo potekal **med 11. in 13. septembrom 2026 v Sarajevu**.

Program je namenjen **sodobnim gledališkim produkcijam iz jugovzhodne Evrope**, ki izkazujejo jasno umetniško identiteto ter potencial za **mednarodno gostovanje**. Showcase predstavlja platformo za povezovanje regionalne gledališke scene z **mednarodnimi selektorji festivalov, producenti in predstavniki gledališč**, ki aktivno iščejo nove predstave za gostovanja in koprodukcije.

Prijave so odprte za **profesionalne produkcije** iz naslednjih držav:
**Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Kosovo, Črna gora, Severna Makedonija, Srbija in Slovenija.**

**Programska usmeritev:
**- produkcije z močno in prepoznavno umetniško identiteto,
- jasna dramaturška in konceptualna struktura,
- profesionalni produkcijski standardi,
- realen potencial za mednarodna gostovanja.

**Rok za prijavo je 20. april 2026 do 23.59**, rezultati selekcije pa bodo objavljeni **najkasneje do 5. junija 2026**.

Vse pogoje, druge informacije ter **spletni prijavni obrazec** najdete na** **[**--> tukaj**](https://sts.ba/event-item/open-call-for-showcase-program/)**.**

**Vabljeni!**

### Tekmovalni program 61. FBS

URL: https://borstnikovo.si/novice/tekmovalni-program

_Datum: 2026-02-05_

po izboru selektorice **Kaje Novosel**

(v časovnem zaporedju premier)

1.       Katarina Morano: ***Zakaj sva se ločila
***Režiser Žiga Divjak. Mestno gledališče ljubljansko, premiera 16. januarja 2025.

2.       Avtorski projekt: ***1973
***Režiser Tomi Janežič. Slovensko narodno gledališče Nova Gorica in GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture Nova Gorica-Gorica, premiera 1. februarja 2025.

3.       Jonas Hassen Khemiri: ***≈ \[približno enako kot\]
***Režiserka Maša Pelko. Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor, premiera 21. februarja 2025.

4.       Rrose Sélavy: ***Nafta
***Režiser Jan Krmelj. Mini teater, premiera 28. februarja 2025.

*5.       *Avtorski projekt: ***1974
***Režiser Tomi Janežič. Slovensko mladinsko gledališče in GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture Nova Gorica-Gorica, premiera 22. marca 2025.

6.       Robert Icke: ***Zdravnica
***Režiser Martin Kušej. Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, premiera 17. aprila 2025.

7.       Avtorski projekt: ***Inkubator
***Režiser Oliver Frljić. Slovensko mladinsko gledališče, premiera 16. maja 2025.

8.       Avtorski projekt: ***55. člen
***Režiserka Tjaša Črnigoj. Slovensko mladinsko gledališče, premiera 24. maja 2025.

9.       Avtorski projekt: ***Anhovo
***Režiser Žiga Divjak. Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, premiera 28. maja 2025.

10.   Alessandro Barrico: ***Ocean morje
***Režiser Ivan Loboda. Gledališče Koper, premiera 3. oktobra 2025.

*11.   *Ivan Cankar, Varja Hrvatin, Bor Ravbar: ***In mnogi drugi …
***Režiser Bor Ravbar. Slovensko ljudsko gledališče Celje in Prešernovo gledališče Kranj, premieri 3. oktobra 2025 (SLG Celje) in 12. novembra 2025 (PG Kranj).

12.   William Shakespeare: ***Kralj Lear
***Režiser Jernej Lorenci. Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, premiera 8. novembra 2025.

### Predstavili tekmovalni program 61. Festivala Borštnikovo srečanje

URL: https://borstnikovo.si/novice/predstavili-tekmovalni-program

_Datum: 2026-02-05_

Na Malem odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je danes potekala konferenca za medije, na kateri smo predstavili izbor slovenskih uprizoritev v tekmovalnem programu [Festivala Borštnikovo srečanje](chatgpt://generic-entity?number=1). Program sta predstavila umetniški direktor festivala **Aleš Novak** in selektorica tekmovalnega programa **Kaja Novosel**.

61. Festival Borštnikovo srečanje bo med 8. in 21. junijem ponudil osredotočen pregled aktualne slovenske gledališke produkcije, dopolnjen z izbranimi tujimi gostovanji ter s spremljevalnim programom, namenjenim strokovni refleksiji, izmenjavi pogledov in razmisleku o sodobnih uprizoritvenih praksah, tudi v dialogu z mlajšo generacijo ustvarjalk in ustvarjalcev.

Osrednja pozornost bo namenjena izboru slovenskih uprizoritev, ki se bodo potegovale za festivalske nagrade, ponovno jih bo 12, izbrala pa jih je selektorica **Kaja Novosel**, ki si je v koledarskem letu 2025 ogledala nekaj več kot sto uprizoritev. Od tega je bilo približno tri četrtine institucionalne produkcije, približno četrtina pa neinstitucionalne. »*Približno petinsedemdeset od ogledanih uprizoritev so režirali režiserji, preostalo četrtino pa režiserke (oziroma avtorice zasnove, avtorice koncepta ipd.). Ta okvirna, a dovolj povedna statistika kaže že ustaljene in še vedno težko premagljive strukturne vzorce tako marginalne pozicije nevladne scene kot tudi neenakovredne zastopanosti spolov v slovenskem gledališču*,« pravi selektorica. »*Leto je prineslo raznolike teme in žanre, ki segajo v vse pore človeške izkušnje življenja, zato jih ni smiselno zvesti na ohlapen skupni imenovalec; pri problemsko zastavljenih uprizoritvah so bili sicer bolj pogosti premisleki o položaju (in glasu) posameznice\_ka v raztelešeni, vedno bolj socialno tesnobni družbi in v podivjanem, okrutnem svetu, v katerem se seznami umrlih vsak dan nekoliko podaljšajo. V povezavi s tem je bilo opaziti več prevpraševanj krhanja posameznice\_ka, zavračanje nestabilnosti v nestabilnem svetu ter opozarjanje na krivice in sistemsko nasilje, ki največkrat prizadene najbolj ranljive družbene člene. Nič manj umestne in tehtne pa niso intimnejše slemenitve uprizoritev, ki so premišljevale izzive sodobnega človeka: osamljenost, izgubljenost, pomanjkanje motivacije ter samorefleksivno soočanje s takšnimi in drugačnimi izgubami,*« ugotavlja selektorica.

O izbranih uprizoritvah je v svoji utemeljitvi zapisala: »*Posebej izstopajoča je dimenzija kolektivnosti in medsebojne skrbi ustvarjalnih oziroma, ožje, igralskih zasedb, kar je v času vedno večjega individualizma in stremljenja k zgolj lastnim koristim zagotovo tolažeče in opogumljajoče. Kot možna rdeča nit (čeprav naj to tematsko izhodišče ne služi kot vodilo k presoji) vseh tekmovalnih uprizoritev se kaže vprašanje minljivosti in minevanja: uprizoritve so zmožne argumentirano ujeti tisto, kar odhaja, propada, zapušča, in se pogumno vprašati, zakaj je temu tako, ali je to smiselno in kaj bi se zgodilo, če bi ta nekdo ali to nekaj o(b)stal(o). Odgovori so različni – naj jih vsaka od teh na svoj način presežnih predstav ponovno poišče še na festivalu.«*

Umetniški direktor festivala **Aleš Novak** je povedal, da izbor predstav slovenskih gledališč v tekmovalnem programu ostaja osrednji fokus letošnjega festivalskega dogajanja, in izrazil pričakovanje, da bo ob slovenskih gledalcih ta segment programa privabil tudi goste iz tujine. Poudaril je, da Festival Borštnikovo srečanje tudi v svoji 61. izvedbi ostaja prostor srečevanja različnih estetik, produkcijskih modelov in generacij ustvarjalk in ustvarjalcev ter pomembna platforma za refleksijo stanja slovenskega gledališča v širšem evropskem kontekstu. Po njegovih besedah festival ne želi ponujati enoznačnega pogleda na slovensko gledališko ustvarjalnost, temveč spodbujati razvoj, odpirati vprašanja in omogočati poglobljen dialog med uprizoritvami, strokovno javnostjo in občinstvom.

Letošnje slavnostno odprtje festivala bo v petek, 12. junija, zaznamovala predstava *Sonoma*, plesnogledališka stvaritev koreografa **Marcosa Moraua** in skupine La Veronal (Španija). Delo, ki telo postavi v središče uprizoritvenega mišljenja, se z izrazito fizično in simbolno govorico odziva na stanje sodobnega človeka, zaznamovanega s pospešenim ritmom časa, digitalno posredovano izkušnjo in razrahljanim odnosom do izvornih kulturnih in telesnih referenc. Sonoma sodi med prepoznavnejše evropske plesno-gledališke produkcije zadnjih let in je bila predstavljena na številnih pomembnih evropskih festivalih, tudi v Avignonu, kjer je bila prepoznana kot izjemno gledališko delo, presegajoče nacionalne okvire v univerzalna vprašanja sodobne človeške izkušnje.

### Vabilo na novinarsko konferenco

URL: https://borstnikovo.si/novice/vabilo-novinarska-konferenca

_Datum: 2026-01-28_

Predstavitev tekmovalnega programa 61. Festivala Borštnikovo srečanje

**61. Festival Borštnikovo srečanje **bo letos potekal med **8. **in** 21. junijem**, ko bomo predstavili izbor **vrhunskih gledaliških uprizoritev **slovenskih in tujih producentov, raznolik spremljevalni program s **strokovnimi srečanji**, razstavami in pogovori ob knjigah, z refleksijo gledališkega dogajanja in zanimivimi **študentskimi vsebinami**. Gostili bomo slovenske in tuje gledališke ustvarjalce, novinarje, kritike in teatrologe. Maribor bo ponovno **središče vznemirljivega gledališkega dogajanja** in praznovanje slovenske gledališke ustvarjalnosti.

Vabimo vas na predstavitev **izbora uprizoritev slovenskih producentov, ki se bodo potegovale za festivalske nagrade. **Letos je izbor pripravila selektorica **Kaja Novosel**.

**Srečanje s predstavniki medijev bo v četrtek, 5. februarja 2026, ob 11. uri na Malem odru SNG Maribor.**

Sodelovala bosta **Aleš Novak**, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje, 

in **Kaja Novosel**, selektorica tekmovalnega programa.

Predstavitvena gradiva bodo po dogodku dostopna na spletni strani.

Predstavitev celotnega programa 61. Festivala Borštnikovo srečanje bomo pripravili v drugi polovici maja, o čemer vas bomo pravočasno obvestili.

Veselimo se srečanja!

### Gregor Butala je selektor tekmovalnega programa 62. FBS

URL: https://borstnikovo.si/novice/gregor-butala-je-selektor-tekmovalnega-programa-62-fbs

_Avtor: Festival Borštnikovo srečanje · Datum: 2025-12-04_

Umetniški direktor Aleš Novak je po predhodnem pozitivnem mnenju strokovne skupine za selektorja 62. Festivala Borštnikovo srečanje imenoval novinarja, gledališkega kritika in publicista **Gregorja Butalo**. 

Novo obdobje izbora se začenja s 1. januarjem 2026 in se bo zaključilo s koncem koledarskega leta, 31. 12. 2026.


**Gregor Butala **(1975, Ljubljana) je novinar, gledališki kritik in publicist. Po izobrazbi je filozof in sociolog kulture, od leta 2000 pa deluje v kulturni redakciji časopisa Dnevnik, kjer je bil nekaj let (2009–2015) tudi urednik. Novinarsko se ukvarja predvsem s področjem gledališča oziroma širših scenskih umetnosti, občasno tudi s kulturno politiko, filmom in literaturo; ob tem je objavljal še v različnih specializiranih in strokovnih publikacijah, pisal za gledališke liste ter festivalske kataloge, nekaj tovrstnih izdaj je tudi uredil. V preteklosti je prevajal, večinoma esejistiko in filmsko teorijo.

Bil je član različnih strokovnih skupin, komisij in žirij (tudi FBS), ravno tako je bil v preteklosti že selektor Festivala Borštnikovo srečanje (2010, 2011) in Tedna slovenske drame (2014, 2015, 2016). V obdobju 2012–2016 je bil predsednik Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.

Kontakt: gregor.butala@borstnikovo.si

### Vabilo za posredovanje nominacij za Borštnikov prstan za leto 2026

URL: https://borstnikovo.si/novice/vabilo_za_borstnikov_prstan

_Datum: 2025-11-10_

Nagrada Borštnikov prstan je najvišje priznanje za igralsko ustvarjalnost v Republiki Sloveniji. Festival Borštnikovo srečanje prstan podeli vsako leto, in sicer izmenično igralki in igralcu, na sklepni prireditvi ob zaključku festivala. **Prihodnje leto bo prejemnik igralec**, letos ga je prejela Nataša Barbara Gračner.

Nominacijo za Borštnikov prstan 2026 lahko podajo posamezniki in pravne osebe s področja uprizoritvenih umetnosti in s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v Republiki Sloveniji ter SSG Trst, prav tako jo lahko na podlagi lastne presoje podajo člani vsakokratne žirije za podelitev Borštnikovega prstana. 

Nominacija mora vsebovati: 
•  podatke o kandidatu: ime in priimek, rojstni datum, naslov, telefon in e-naslov; 
•  podatke o pobudniku nominacije: ime in priimek oziroma naziv pravne osebe, kontaktno osebo, naslov, telefon in e-naslov; 
•  strokovno utemeljitev nominacije (z morebitnimi prilogami, kot so seznam vlog, kritike, dodatna strokovna mnenja ipd). 
  
**Nominacije za Borštnikov prstan za leto 2026** nam pošljite do **vključno 15. januarja 2026** v zaprti ovojnici s pripisom "Nominacije za Borštnikov prstan 2026 – ne odpiraj!" na naslov: 
SNG Maribor, Festival Borštnikovo srečanje, Slovenska 27, 2000 Maribor.

Za pravilno oddano bo štela tudi nominacija posredovana na e-naslov: [info@borstnikovo.si](javascript:void(location.href='mailto:'+String.fromCharCode(105,110,102,111,64,98,111,114,115,116,110,105,107,111,118,111,46,115,105))).


Aleš Novak,
umetniški direktor FBS


Maribor, 10. november 2025

### Nagrajenci 60. Festivala Borštnikovo srečanje

URL: https://borstnikovo.si/novice/nagrajenci-60-festivala-borstnikovo-srecanje

_Datum: 2025-06-15_

**Zaključno poročilo strokovne žirije 60. Festivala Borštnikovo srečanje**

V tekmovalni program letošnjega festivala so bile uvrščene predstave zelo raznorodnih vsebinskih, estetskih in uprizoritvenih modusov. Neposredno angažiranih projektov z jasno razvidno topiko in kritično noto je bilo sorazmerno malo, zato pa toliko več premišljeno strukturiranih refleksij. Te so ob bolj subtilno razdelani družbeni kritičnosti iz historičnega ali aktualnega vidika manifestirale današnje stanje univerzalne bivanjske travme, stiske in negotovosti. Pri tem so bile uporabljene najrazličnejše uprizoritvene strategije: od inventivne izbire lokacij, izrazite emocionalne vključenosti, ironične distance, preizpraševanja samega gledališkega medija in položaja igralca oziroma igralke v njem do ultimativnega fizičnega utelešenja izvedbenega akta v smislu performansa. Ne gre spregledati tudi domiselnih inscenacij del klasične slovenske literature, ki so ob izvirnih režijskih, dramaturških in koreografskih prijemih ter predvsem izjemnih igralskih stvaritvah predstavljala pomemben del festivalskega repertoarja. Ti projekti tudi s participacijo najmlajših generacij gledaliških ustvarjalcev pričajo o vitalnosti slovenskega gledališča in odličnih obetih za prihodnost. Vse nagrade je žirija podelila soglasno. 

Mojca Jan Zoran, Tomislav Zajec, Maria Säkö, Peter Rak, Evelin Bizjak.

Velika Borštnikova nagrada za najboljšo predstavo
***Kazimir in Karolina ***v režiji Nine Rajić Kranjac v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega

Predstavo zaznamuje izjemna kompleksnost igralskih, koreografskih in scenskih prvin, kombiniranih z neštetimi natančno sinhroniziranimi detajli, kar tako protagoniste kot občinstvo od prvega prizora posrka v frenetičen vrtinec dogajanja. Preforsirani in karikirani liki učinkovito ilustrirajo znano sintagmo o banalnosti zla, tovrstni odrski narativ pa se še nevsiljivo dokumentarno potrjuje s kratkimi audio inserti same avtorice te sintagme – Hannah Arendt. Sugestivnost uprizoritve se stopnjuje tudi z občasnim izstopom protagonistov iz odrske iluzije, da bi se že v naslednjem trenutku celoten igralski ansambel spet pognal vanjo in s seboj potegnil tudi občinstvo.


Borštnikova nagrada za režijo
**Nina Rajić Kranjac **za režijo predstave *Kazimir in Karolina *v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega

Režiserka Nina Rajić Kranjac je dramsko predlogo *Kazimir in Karolina* uspela na radikalen način razstaviti in ponovno sestaviti v navidezno kaotičen tempo dogajanja, ki pa kljub izjemni dinamiki in številnim zastranitvam ohranja svojo notranjo koherentnost in nagovarja z določenimi družbenimi vprašanji tako iz historičnih kot aktualnih premis. Izpostavlja predvsem fenomen manipuliranih in manipulatorjev, ki očitno eksistira kot univerzalen in brezčasen pojav. Pri tem ne ostaja na abstraktni generalni ravni, temveč reflektira tudi in predvsem osebne in intimne človeške šibkosti, slabosti  in naivnosti.


Borštnikova nagrada za scenografijo

**Igor Vasiljev** za scenografijo v predstavi *Nebesje *v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

Scenografija Igorja Vasiljeva v predstavi *Nebesje *je hkrati odrska instalacija, ki s svojim notranjim življenjem prinaša reminiscenco nedolžnosti, in grozeča arena, ki jo za zgodbo o boju proti ženski represiji boleče dolgo pripravljajo same protagonistke. Na prizorišču, ki se spreminja v obliko nekakšnega mrtvaškega stola, se odvija sojenje ženski, ki si je upala najti svoj lastni glas. Znotraj kontrasta ledene arene in klavstrofobične narave Vasiljev oblikuje prostor, ki je živ in neusmiljen ter jasno določa gabarite te predstave, ki tudi prek scenografije izjemno natančno prinaša podobo sveta, v katerem živimo še danes.


Borštnikova nagrada za izvirno dramsko besedilo

**Tibor Hrs Pandur **za besedilo** **predstave *Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije *v produkciji Slovenskega ljudskega gledališča Celje

Tibor Hrs Pandurjev tekst *Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije* je drzen in neukrotljiv potop v brutalnost Shakespearovih kraljevskih iger skozi sodobno perspektivo. Gre za tvegano dejanje, ki v skoraj esejistični formi združuje številne elemente in na odru izriše prerez psihozgodovine tistih, ki imajo oblast. Večgeneracijsko delo povezuje Shakespearove kraljevske drame z dogodki iz angleške zgodovine in jim dodaja sodobno perspektivo. Ponudi skupni prostor in igrišče tako gledališkim ustvarjalcem kot občinstvu, kjer lahko merijo Shakespeara in njegove uvid(e) soočajo s sodobno resničnostjo. Besedilo ne moralizira, temveč vsakomur ponuja čustveni in miselni prostor za poskus zaznave sodobne politike skozi gledališko igro.


Borštnikova nagrada za mlado igralko
**Živa Selan **za igro v predstavi *Boj na požiralniku *v produkciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj

V pretresljivem svetu tega slovenskega klasika, kjer je vprašanje preživetja hkrati tudi vprašanje notranje moči, je izvedba Žive Selan v predstavi *Boj na požiralniku* performativno čista v svoji zadržanosti ter čustveno prisotna in pretresljiva v izvedbi. Skozi izjemno težko nalogo igralske vzdržljivosti v minimalističnem uprizoritvenem okviru je igralka našla natančno in globoko občuteno mero med stoično prisotnostjo in čustvenostjo. Dozira ju z minimalnimi, a izjemno preciznimi igralskimi sredstvi, s čimer na zanimiv način postaja osrednja točka celotne predstave.


Borštnikova nagrada za igro

**Polona Juh **za igro v predstavi *Prah *v produkciji Društva dveh

 V predstavi *Prah* Polona Juh v intimnem prostoru odigra izjemno zahtevno vlogo matere, ki je izgubila otroka. Gledalce brez zadržkov popelje v najtemnejše globine obupa, pri tem pa se v celoti izogne patosu ali ceneni melodrami. Kompleksno besedilo, prežeto z literarnimi in filmskimi aluzijami, je zahtevno in večplastno, a Juh se po vseh njegovih ravneh giblje suvereno, brez da bi za trenutek izgubila osredotočenost ali stik z bolečino. Človeka prikaže razgaljenega in neskončno kompleksnega v trenutku največje izgube, pri tem pa subtilno in kirurško natančno zajame tudi najnežnejše odtenke občutenja – od vsakdanje otopelosti do krika izgube.

Borštnikova nagrada za igro

**Klemen Kovačič **za igro v predstavi *Agmisterij (zadnjič)* v produkciji Bunker Ljubljana in Klemen Kovačič

Klemen Kovačič v osemurnem solo performansu *Agmisterij* združuje besedo, buto, sodobni ples, arhetipsko govorico gibanja in precizno upravljanje s časom in prostorom. Njegova igralska kreacija presega konvencionalno razumevanje igre in jo uresničuje kot telesni ritual, duhovno prakso in umetniško disciplino. Igralska umetnost se v tej uprizoritvi razširi v celostno avtorsko dejanje: Kovačič s svojo zbranostjo, natančnostjo in radikalno predanostjo oblikuje izkušnjo, ki aktivira celoten zaznavni aparat gledalca ter razpira prostor kontemplacije, senzorične občutljivosti in notranje transformacije. Gre za svež in samosvoj igralski izraz, ki se vrača h gledališču kot obrednemu prostoru kolektivne prisotnosti.


Borštnikova nagrada za igro

**Darja Reichman** za igro v predstavi *Boj na požiralniku* v produkciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj

Darja Reichman v predstavi *Boj na požiralniku* ustvarja odrsko prezenco, ki je veliko več kot zgolj pripovedovanje zgodbe. Brez zunanjih pripomočkov, zgolj v sozvočju s soigralci in z igralnim prostorom, gradi vzdušje zadušljivega brezupa, teže in brezizhodnosti. Pogled, gib, dih, roke, telo, statične poze, korake, obraz, zven … združuje v igralski izraz, ki brez besed, a z neizprosno igralsko povednostjo izraža vso grozo, krutost in hkrati lepoto Vorančevega besedila.


Borštnikova nagrada za igro

**Ivan Peternelj **za igro v predstavi *Kje mi živimo* v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara

 Ivan Peternelj v predstavi *Kje mi živimo* ustvari izčiščene igralske miniature. Z igralskim minimalizmom, v katerem ni prostora za odvečnosti, oblikuje prepričljive aktivne dramske like, med katerimi izstopa lik starke, ujete v bivanjsko brezizhodnost. Peterneljevi živi liki so sposobni polje individualnosti, predstavljeno z osebnimi zgodbami posameznika, učinkovito prevesti v polje univerzalnosti pereče družbene problematike in zahtevajo ukrepanje.


Borštnikova nagrada za kostumografijo

**Marina Sremac** za kostumografijo v predstavi *Kazimir in Karolina* v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega

Kostumografija Marine Sremac v predstavi *Kazimir in Karolina* gradi izrazito večplastno, ironično in vizualno nasičeno podobo sveta, ki deluje groteskno, karnevalsko, a hkrati prepoznavno in otipljivo stvarno. S premišljenim plastenjem tekstur, bleščic, umetnega krzna, retro krojev in neujemajočih se modnih kodov ustvarja polje, v katerem se razkrivajo razredne razlike, osebne krize in absurdi družbenega vzdušja. Kostumografsko celoto dopolnjujejo lasulje, ki učinkujejo kot hibrid med preobrazbo in masko, komični poudarek in orodje identitetne razgradnje, ob tem pa igralcem omogočajo drzno in večregistrsko igro.


Borštnikova nagrada za koreografijo

**Klemen Kovačič, Nik Žnidaršič **in** Maša Radi Buh***** ***za koreografijo v predstavi *Agmisterij (zadnjič) v * produkciji Bunker Ljubljana in Klemen Kovačič

 Koreografski prispevek trojice ustvarjalcev se na presečišču buta in sodobnega plesnega jezika uresničuje kot utelešena praksa, ki izhaja iz visceralnega, arhetipskega in izkustvenega. Kot samostojen nosilec ritma, atmosfere in pomena, je *Agmisterij* strukturiran kot ritual, ki preobraža – tako izvajalca kot tudi prostor in gledalca. V subtilni napetosti med ponovitvijo in variacijo, med zadržanostjo in eksplozijo se telo Klemna Kovačiča na odru uresničuje kot dinamična pokrajina, ki notranje impulze z natančno fizično artikulacijo prevaja v kompleksen gibalni jezik. Nenehno oscilira med osebnim in univerzalnim, med čutnim in simbolnim, med življenjem in smrtjo; in tako ustvari enkratno kompozicijo večplastnega utelešenja.


Borštnikova nagrada za posebni dosežek po presoji žirije za poglobljen pristop h konceptu in izvedbi predstave

Ustvarjalci predstave ***Balada o trobenti in oblaku***** **v režiji Žige Hrena v produkciji Mini teatra in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani

*Balada o trobenti in oblaku* je poglobljena interpretacija enega najpomembnejših slovenskih romanov druge polovice preteklega stoletja. Ustvarili so jo najmlajši gledališki ustvarjalci, za katere sta čas in problematika romana zgodovina, ki je niso živeli. Ustvarjalci predstave s premišljenostjo, poglobljenostjo, predanostjo ter z iskreno in emocionalno izvedbeno energijo gradijo avtorski odrski izraz, ki presega dani okvir in obeta odličnost slovenske gledališke prihodnosti.

**\***\*\*

Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije  za najboljšo uprizoritev preteklega leta (2024) prejme uprizoritev ***Agmisterij ***v avtorski zasnovi, režiji in izvedbi Klemna Kovačiča, v produkciji Klemna Kovačiča in zavoda Bunker Ljubljana. 

*Uprizoritev *Agmisterij *predstavlja obračun performerja s samim seboj. V osemurnem performansu, ki uprizarja celoten cikel človeškega življenja – od rojstva do smrti – se Klemen Kovačič izkaže z izjemno mero natančnosti, predanosti in ranljivosti. Na videz vsakdanja pripoved o odraščanju in bivanju postane prostor premišljevanja o temeljih posameznikove identitete, pri čemer se Kovačič  zavestno izogne idealizaciji izjemnih figur ter svojo pozornost usmeri k univerzalnosti človeškega izkustva. Nedvomno največja odlika uprizoritve pa je širok ustvarjalni razpon Klemna Kovačiča, ki sega od dramske pisave preko igre do buta. Vse troje je ustvarjalna ekipa združila v celovito in presežno umetniško delo.*

### Prejemnica Borštnikovega prstana je Nataša Barbara Gračner

URL: https://borstnikovo.si/novice/prstan-natasi-barbari-gracner

_Datum: 2025-06-15_

> »*Njena sposobnost odrske ekonomije – da z drobno gesto, s pogledom ali premorom ustvari emocionalno napetost – sodi med redke igralske vrhunce. Njena igralska metoda temelji na poglobljeni dramaturški analizi, organski emocionalni odzivnosti in izjemnem občutku za tempo-ritem vloge. S tem uspešno sobiva z zelo različnimi režijskimi poetikami, obenem pa vedno ostaja samosvoja umetnica, vlogi vdihne notranjo logiko in zven, ki presega okvire režijske zasnove. Kot zanesljiva partnerka na odru zna obenem voditi predstavo in jo napolniti s svojo prezenco, ne da bi zadušila soprisotnost soigralcev.*« 
> Zapisali predlagatelji v nominacijah.

**Borštnikov prstan za leto 2025** prejme igralka **Nataša Barbara Gračner**, ena najizrazitejših igralskih osebnosti sodobnega slovenskega gledališča. Njena umetniška pot se razteza čez več kot tri desetletja in vključuje izjemno raznolik, poglobljen in umetniško presežen opus vlog v gledališču, na filmu, radiu in televiziji.

Za svoje delo je prejela najpomembnejše nagrade: **nagrado Prešernovega sklada**, **nagrado Staneta Severja**, **Župančičevo nagrado**, **dve vesni**, več tujih priznanj (Gavellovi večeri, Marulićevi dnevi, Zlati lev) ter **devet Borštnikovih nagrad za posamezne igralske stvaritve**, kar jo umešča med najpogosteje nagrajene igralske umetnice na Slovenskem.

Borštnikov prstan za leto 2025 Nataši Barbari Gračner je poklon igralski veličini, ki z umetniško doslednostjo, emocionalno prepričljivostjo in miselno ostrino že tri desetletja uteleša najvišje vrednote gledališke umetnosti. Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa prisotnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem smislu.

### Sklepna slovesnost s podelitvijo nagrad 60. Festivala Borštnikovo srečanje v režiji Valentine Turcu

URL: https://borstnikovo.si/novice/sklepna-slovesnost-s-podelitvijo-nagrad

_Datum: 2025-06-11_

**Ko festival, kot je Borštnikovo srečanje, doseže častitljivih šestdeset let, ne praznujemo zgolj jubileja – proslavljamo čas. Čas, ki ga merimo z uprizoritvami, s prizori, z interpretacijami in ki se je skozi desetletja razvil v osrednji forum slovenskega gledališča. Festival ni zgolj institucija, temveč je živ organizem, ki diha z vsako generacijo umetnic in umetnikov. V tem duhu bo tudi letošnja sklepna slovesnost v nedeljo, 15. junija 2025, ob 20. uri v Dvorani Ondine Otta Klasinc Slovenskega narodnega gledališča Maribor več kot zgolj protokolarni dogodek – bo refleksija, poklon in pogled naprej.**

Slovesnost bo zaznamovana z močno umetniško vizijo ene najvidnejših ustvarjalk sodobnega slovenskega in evropskega prostora **Valentine Turcu**, ki se podpisuje kot režiserka, koreografinja in avtorica glasbenega koncepta jubilejne sklepne prireditve, s katero se poklanja šestdesetletni zgodovini festivala ter izpostavlja njegove ključne mejnike in ustvarjalke ter ustvarjalce.

V umetniškem delu slovesnosti, ki ga bo povezoval igralec  Drame SNG Maribor **Petja Labović**, bodo nastopili baletne plesalke in plesalci **Catarina de Meneses, Olesja Hartmann, Monja Obrul, Beatrice Bartolomei, Mina Radaković, Ionut Dinita, Sytze Jan Luske, Davide Buffone, Christopher Thompson, Matteo Magalotti, Lucio Mautone **in **Aleksandar Trenevski **– v kostumih **Alana Hranitelja** na scenografiji **Marka Japlja**. Scenarij je pripravil **Aleš Novak**.

Video oblikuje **Martin Svobodnik**, luč **Tomaž Premzl**, zvok **Gorazd Vever**, asistentka kostumografa je **Ana Janc**. Umetniško podobo dogodka je zasnoval Nenad Cizl (Trampolin Studio), portret letošnje prejemnice Borštnikovega prstana pa **Vilma Štritof**. Produkcijo vodi **Mojca Kolar**.

Vrhunec večera bo podelitev Borštnikovega prstana igralki **Nataši Barbari Gračner**, prvakinji ljubljanske Drame, ki s svojo igralsko prezenco že desetletja soustvarja vrhunske gledališke trenutke. Podeljene bodo tudi nagrade letošnjega festivala, o katerih odloča mednarodna strokovna žirija, ki jo sestavljajo Mojca Jan Zoran, Tomislav Zajec, Maria Säkö, Peter Rak in Evelin Bizjak.

Šestdeseta obletnica festivala je hkrati trenutek spomina in odgovornosti. Čas za vprašanje, kako ohranjati njegovo izvirno poslanstvo – biti prostor umetniške odličnosti, prostor dialoga, refleksije, premikov in novih poetik. Zato letošnja sklepna slovesnost ne bo le obeležitev preteklosti, temveč tudi poklon vitalnosti gledališke umetnosti danes – in vabilo v prihodnost.

Zaključno slovesnost bo v neposrednem prenosu prenašala Televizija Slovenija.

### Festival Borštnikovo srečanje član Evropskega združenja festivalov (EFA)

URL: https://borstnikovo.si/novice/efa

_Datum: 2025-05-09_

V Edinburgu je konec aprila potekalo srečanje EFA, na katerem se je zbralo več kot 200 festivalskih ustvarjalcev in strokovnjakov iz 44 držav. Na štiridnevnem dogodku so razpravljali o vlogi festivalov v sodobni družbi ter izmenjali poglede o trajnosti, ustvarjalnosti, vključenosti in mednarodnem sodelovanju. Direktorica Edinburškega mednarodnega festivala Nicola Benedetti je srečanje odprla s ključnim nagovorom o svojih izkušnjah ob prevzemu vloge direktorice ter poudarila pomen ravnotežja med globokim spoštovanjem preteklosti in ustvarjanjem plodnih pogojev za drzne inovacije, tveganja in nebrzdano ustvarjalnost.

Ob vključitvi v mednarodno mrežo je umetniški direktor **Aleš Novak** povedal: “*Festival Borštnikovo srečanje bo v prihodnje krepil povezave in sodelovanja v mednarodnem prostoru, tudi s ciljem promocije in uveljavitve slovenske gledališke ustvarjalnosti v Evropi. Sodelovanje v EFA je hkrati tudi priložnost za izmenjave izkušenj, krepitev naše mednarodnje pozicije in nova sodelovanja*."

[Fotogalerija -->](https://www.facebook.com/media/set/?vanity=EuropeanFestivalsAssociation&set=a.1130671029104952)

## Dogodki

### 1973

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/1973

_Termini: 2026-06-18T18:00:00+02:00 – 2026-06-18T22:30:00+02:00_

Premiera 1. 2. 2025, Mali oder SNG Nova Gorica


Predstava traja 4 ure in 30 minut ter ima dva odmora. 
Slovenski, italijanski in angleški jezik z italijanskimi, angleškimi in slovenskimi nadnapisi * *


Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.

Režiser in dramaturg **Tomi Janežič**

Scenograf  **Branko Hojnik**

Kostumografka **Marina Sremac**

Avtor glasbe **Samo Kutin**

Avtor videa **Carlo Zoratti**

Asistentki režije **Tjaša Črnigoj, Mojca Madon**

Asistentki scenografije **Katarina Prislan, Lara Reichmann**

Asistentka kostumografije **Slavica Janošević**

Svetovalka za jezik  **Anja Pišot**

Oblikovalca svetlobe **Tomi Janežič, Branko Hojnik**

Oblikovalec zvoka **Gašper Torkar**

Snemalec videa **Stefano Giacomuzzi**

Snemalec zvoka za video **Renato Rinaldi**

Svetovalka za znakovni jezik **Tina Strel**

Zasedba

**Tamara Avguštin **k. g.*,*** Ana Facchini, Arna Hadžialjević, Patrizia Jurinčič Finžgar, Anuša Kodelja **k. g.,** Helena Peršuh, Matija Rupel, Marjuta Slamič, Žiga Udir**

V uprizoritvi so uporabljene tudi avtorske skladbe zasedbe Mulčer (Samo Kutin, Andrej Fon in Szymon Gasiorek) in skladbe Sama Kutina v soavtorstvu z Enjo Grabrijan.

Ostali glasbeniki, ki sodelujejo s Samom Kutinom pri glasbi za *Dodekalogijo 1972–1983*, so Jure Boršič, Kaja Draksler, Jošt Drašler, Vid Drašler, Andrej Fon, Szymon Gasiorek, Iztok Koren, Ana Kravanja, Dejan Lapanja, Eduardo Raon in Tea Vidmar.

Uporabljena je tudi glasba s plošče *Odpotovanja* Tomaža Pengova in druga glasba iz leta 1973.

* *

Leta 1973 Jugoslavija postane evropski prvak v košarki, Fellini posname *Amarcord*, Pink Floyd izdajo *The Dark Side of the Moon*, Pengov pa svojo nepozabno ploščo v stranišču. Ameriško psihiatrično združenje umakne homoseksualnost iz svojega priročnika duševnih motenj, konča se ameriško posredovanje v vietnamski vojni, v New Yorku se zgodi prvi klic z mobilnim telefonom in naslednji dan odprejo World Trade Center. Ustanovljena je gobarska družina Nova Gorica, Atletski klub Nova Gorica pa praznuje prvih deset let delovanja. Nova Gorica gosti športne igre delavcev lesne industrije Socialistične Republike Slovenije …

Predstava *1973* je transgeneracijska dokumentarna fikcija, ki temelji na osebnih zgodbah ustvarjalk\_cev. Pripovedi iz sedemdesetih let rastejo iz takratnih stanovanj ter se povezujejo s številnimi lokalnimi in globalnimi dogodki. Predstava je del gledališke dodekalogije 1972–1983, orisuje mrežo življenjskih usod, ki se raztezajo skozi čas, zaznamovane s potovanji in selitvami. Predvsem pa je to omnibus o gledališču samem.

### Mačka na vroči pločevinasti strehi  

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/macka-na-vroci-plocevinasti-strehi

_Termini: 2026-06-16T20:30:00+02:00 – 2026-06-16T22:30:00+02:00_

Predstava traja 2 uri in ima odmor. 



Režiser **Lucas Carboni Kopše**

Dramaturginja **Manca Tea Devetak**

Scenografka **Živa Brglez**

Kostumografka **Eva Rogl Mežnar**

Oblikovalec zvoka **Lucas Carboni Kopše**

Oblikovalca svetlobe** Lucas Carboni Kopše, Živa Brglez**

Prevod **Tina Mahkota**

Producentka **doc. Mija Špiler**

Zasedba 

**Ivan Vastl, Jaša Savnik, Špela Lovrec, Ela Potočnik, Robert Kladnik, Matic Žust Šprah, Ajda Kostevc, Nace Korošec**

Mentorice in mentorji 

Dramska igra in gledališka režija **doc. Nina Rajić Kranjac, prof. Branko Šturbej, Ivica Buljan**

Scenografija **prof. mag. Jasna Vastl, asist. Sara Slivnik**

Kostumografija* ***izr. prof. mag. Tina Kolenik, asist. Nina Čehovin**

Dramaturgija **prof. dr. Tomaž Toporišič, doc. dr. Blaž Lukan**

Jezik in govor **asist. Martin Vrtačnik**

**Oblikovanje svetlobe Jaka Šimenc**

Williamsova *Mačka na vroči pločevinasti strehi* je natančen psihološki prerez nekega večera v dozdevno popolni ameriški družini. Gledalcu dovoli skoraj voajerski vpogled v razkrajanje skrbno konstruirane družbene podobe. Ameriške sanje, bajno bogastvo, rodovitna bombažna polja in kopica otrok, ki se podijo po hiši, se izkažejo za iluzijo, ki se v drami stopnjuje do skoraj antično tragičnih razsežnosti.

Na praznovanju 65. rojstnega dne Velikega očka, kjer se zberejo vse tri generacije družine Pollitt, se razkrijejo do jedra razjedeni odnosi. Ob soočenju z njegovo boleznijo na površje privrejo pohlep, ljubosumje in prikrivanje, razkrije pa se tudi zlaganost sveta, v katerem ti liki živijo. Zlagane podobe tako presežejo konkretno družinsko situacijo in se razpirajo v širšo, univerzalno človeško izkušnjo.

### AGRFT 80

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/agrft-80

_Termini: 2026-06-20T18:00:00+02:00 – 2026-06-20T19:30:00+02:00_

Moderatorka **Manca Lipoglavšek**

Avtorica koncepta* ***Simona Ješelnik**

Avtorji razstave in gostje** Simona Ješelnik, Ana Jerman Obreza, Miha Grum, Matej Tomažin**

Avtor zasnove, oblikovalec, programer spletne razstave **Matej Tomažin**

Avtorica ilustracij* ***Sara Jagodic**

* *

Ob jubileju Akademije bo pogovor osvetlil njen razvoj, pomen in vlogo v izobraževalnem, gledališkem in filmskem prostoru. Skozi spomine in premisleke sodelujočih bo začrtana pot od njenih začetkov do danes, z vpogledom v ključne dosežke, ambicije in izzive, ki so jo oblikovali. Jubilej tako ni le priložnost za obujanje preteklosti, temveč tudi za razmislek o njenem sedanjem položaju in prihodnjih usmeritvah.

Spletna razstava ta pogled dopolnjuje z izborom arhivskega gradiva, ki razkriva njene preobrazbe skozi čas. Posebej izpostavlja prostorske pogoje, ki so Akademijo bistveno zaznamovali, saj je desetletja delovala v neustreznih razmerah frančiškanskega samostana. Prav soočenje z lastno zgodovino – tudi z njenimi manj izpostavljenimi plastmi – odpira vprašanja o identiteti institucije danes in njenem razvoju v prihodnje.

Razstava bo od 8. junija 2026 dostopna na spletni strani [www.agrft80.si](https://agrft80.si/).

### ≈ [približno enako kot]

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/priblizno-enako-kot

_Termini: 2026-06-15T18:00:00+02:00 – 2026-06-15T20:15:00+02:00_

Naslov izvirnika *≈ \[ungefär lika med\]*

Premiera 21. 2. 2025, Mali oder SNG Maribor
Predstava traja 2 uri 15 minut in nima odmora.
Nadnapisi v angleščini

Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.


Režiserka* ***Maša Pelko
**

Prevajalka **Mita Gustinčič Pahor**

Dramaturginja **Luna Pentek**

Scenograf **Lin Japelj**

Kostumografka **Tina Bonča**

Skladatelj **Val Fürst**

Koreografka **Bojana Robinson**

Lektorica **Mojca Marič**

Oblikovalec svetlobe **Andrej Hajdinjak**

Asistentka lekture (študijsko)* ***Zala Reich**

Vodja predstave **Uroš Kus**

Šepetalka **Karmen Živko**

Zasedba 

**Blaž Dolenc, Petja Labović, Liza Marijina/Ana Urbanc, Minca Lorenci, Kristijan Ostanek**

Simbol ≈ v matematiki zaznamuje pomenskost približnega enačaja oziroma dobesedno pomeni *približno enako kot*, kar je definicija, s katero besedilo preizprašuje medčloveško vrednost in jo primerja z močjo kapitala. Khemiri s tekstom uresniči strašno, a ekstremno vsakdanjo predpostavko: kaj če bi lahko prav vse, kar doživimo, kar nas obdaja, kar pričakujemo in kar obžalujemo, prevedli na ekonomske formule prihodka in ultimativnega dobička?

Pripoved in perspektivo zgodbe si izmenjuje več kot dvajset dramskih oseb, ki zajemajo vse od predavanj znanstvenikov z začetka devetnajstega stoletja do direktnih nagovorov publike. Uprizoritev je ves čas na tanki meji med absurdnimi, vsem znanimi humornimi sekvencami našega življenja na eni strani ter kruto, brutalno in temno platjo družbenega in socialnega sistema, ki ga živimo, na drugi. Z mešanico teoretske, dokumentarne in fiktivne naracije ustvarja precizno in premišljeno diagnozo naše aktualnosti.

### Sen kresne noči 

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/sen-kresne-noci

_Termini: 2026-06-15T18:00:00+02:00 – 2026-06-15T20:00:00+02:00_

Predstava traja 2 uri. 


Režiserke **Doroteja Drevenšek, Ivona Furlan, Džana Porić**

Dramaturginje **Lara Kerznar, Karin Winkler, Mia Skomina**

Scenografki **Eva Pušnik, Lina Eva Poženel**

Kostumografki **Zala Jenček, Zarja Černe**

Zasedba

**Jan Gerl Korenč, Hela Beltram, Tine Ugrin, Muhamed Kulauzović, Julija Soban, Laura Prajs, Izidor Vogrinec, Eneja Štemberger, Luka Kotnik, Indija Stropnik**

Mentorice in mentorji

Dramska igra in gledališka režija **doc. Barbara Cerar, prof. Matjaž Zupančič**

Scenografija* ***prof. mag. Jasna Vastl, asist. Sara Slivnik**

Kostumografija **izr. prof. mag. Tina Kolenik, asist. Nina Čehovin**

Jezik in govor* ***asist*****. *****Martin Vrtačnik**

Dramaturgija * ***prof. dr. Tomaž Toporišič**

Gib* ***prof. mag. Uršula Teržan**

Oblikovanje svetlobe* ***Gregor Kuhar**

*Sna kresne noči* ni treba posebej predstavljati. Gre za pastoralno komedijo, prežeto z vilinskim, transcendentnim, pa tudi izrazito stvarnim svetom. Kot eno najbolj priljubljenih del Williama Shakespeara odpira temeljna vprašanja razmerja med resničnostjo in sanjami, med družbenimi normami in njihovim vplivom na posameznika. V procesu ustvarjanja je bil poudarek na izzivu oblikovanja uprizoritvenega sveta, ki bi besedilo, nastalo pred več kot 500 leti, približal sodobnemu gledalcu. Pri tem je bilo ključno iskanje ravnotežja med ohranjanjem njegovega izvornega bistva ter umeščanjem v povsem drugačen sodobni kontekst. Posebno pozornost odpira vprašanje, kako danes uprizarjati vilinski svet in kako ga misliti znotraj sodobne gledališke poetike.

### Anhovo

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/anhovo

_Termini: 2026-06-14T20:00:00+02:00 – 2026-06-14T23:40:00+02:00_

Premiera 28. 5. 2025
Veliki oder SNG Nova Gorica

Predstava traja 3 ure in 40 minut ter ima odmor.
Nadnapisi v angleščini.


Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.


Režiser **Žiga Divjak**

Avtorja besedila * ***Žiga Divjak, Katarina Morano**

Dramaturginja **Katarina Morano**

Strokovni sodelavki **Jasmina Jerant, Monika Weiss**

Lektorica **Anja Pišot**

Scenograf **Igor Vasiljev**

Kostumografka **Tina Pavlović**

Avtor glasbe **Blaž Gracar**

Oblikovalec svetlobe **Aleksandar Čavlek**

Oblikovalec zvoka **Vladimir Hmeljak**

Asistentka scenografije **Katarina Prislan**

Zasedba 

**Iztok Drabik Jug **k. g.,** Ana Facchini, Lara Fortuna, Miha Nemec, Ivana Percan Kodarin, Urška Taufer, Marjuta Slamič, Timon Šturbej **k. g.

*Zahvaljujemo se Društvu EKO Anhovo in dolina Soče, Bogomirju in Slavki Bavdaž, Heleni Markič, dr. Metodi Dodič Fikfak, Milovanu Bertotu, Lilijani Pulec, Branku Skoku, dr. Nevenki Mlinar, dr. Nadi Merljak, Zlatku Kumarju, Anji Medved, Sabini Maver, Mojci Dumančič in vsem, ki so z nami delili svoje zgodbe.*

V naši širši okolici bi težko našli kraj, kjer se je magični obet industrializacije in napredka bolj boleče obrnil v svoje nasprotje. Kar je zanosno dajalo kruh, se je kasneje izkazalo za strup. Eno samo vlakno je dovolj, da človek zboli. Azbest je vzel veliko življenj in jih desetletja po prepovedi uporabe še vedno jemlje. Vendar se tragična zgodba Anhovega ne zaključi pri proizvodnji salonita. To je v devetdesetih nadomestila proizvodnja prav tako rakotvornega stirena. Kmalu so sledili še sosežig strupenih odpadkov, masovni izkop rudnine iz lokalnega kamnoloma ter neurejen vodovod, v katerega je nedavno vdrla s težkimi kovinami zastrupljena voda. Toda *Anhovo* ni samo zgodba o mnogih oblikah ekološkega uničenja in prevladi kapitala nad zdravjem ljudi. Je tudi zgodba o uporu, pogumu, trdoživosti, solidarnosti in vztrajnosti.

### Peršman (študija) 

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/persman-studija

_Termini: 2026-06-20T20:00:00+02:00 – 2026-06-20T22:00:00+02:00_

Predstava traja 1 uro in 30 minut. 



Premiera* *8. 6. 2026, UL AGRFT

Režiserka **Julija Urban**

Dramaturginja **Tajda Lipicer**

Scenografka **Lucija Zucchiati**

Kostumografka  **Nina Gorišek**

Skladatelj **Pavel Panon Raščan**

Oblikovalec svetlobe **Domen Lušin**

Sodelavke v procesu * ***Tuva Holen, Inga Berger Schou, Henriette Humlekjaer, Emilie Andrea Solvang-Ellefsen**

**(Kristiania University College, Oslo)**

Zasedba

**Aleksander Jovanovski, Čarna Lampret, Jakob Podjavoršek, Jure Šimonka, Maksim Mičković, Marko Rafolt, Nejc Kravos, Neža Dvorščak, Peter Podgoršek, Urban Brenčič**

**Petja Golec Horvat, Katarina Kolar, Milica Krnjaja, Ajka Poljanšek Zorn, Erin Bregar Sabolić, Urban Švigelj, Adrian Grošelj (Študentje 1. letnika dramske igre in gledališke režije)**

Mentorice in mentorji 

Dramska igra in gledališka režija  **prof. Nataša Barbara Gračner, prof. mag. Sebastijan Horvat**

Scenografija **prof. mag. Jasna Vastl, asist. Sara Slivnik**

Jezik in govor **asist. Martin Vrtačnik**

Kostumografija  **izr. prof. mag. Tina Kolenik, asist. Nina Čehovin**

Dramaturgija **prof. dr. Aldo Milohnić**

Producentka **doc. Mija Špiler**

1. napotek: April, 1945. Vojna se bliža koncu, samo nekaj dni še. Ponekod že praznujejo osvoboditev: veselje, vznesenost, sreča. Medtem se drugje, kolikor je to sploh še mogoče, stopnjuje nasilje. 

2. napotek: Permanova domačija, dom družin Sadovnik in Kogoj, vzhodno od Železne Kaple, leži visoko pod Peco. V njej živi sedemnajstčlanska družina. Na domačiji pogosto bivajo partizani. Dan pred tem je tretji partizanski bataljon zaposlen, da rekvirira vola. 

3. napotek: v zgodnjih jutranjih urah, 25. aprila 1945 policijski polk SS umori družino civilistov.

4. napotek: osemdeset let kasneje na istem mestu poteka mladinski antifašistični tabor. 

5. napotek: Avstrijska policija izvede obsežno racijo tabora, ki traja več ur. Policija posreduje zaradi domnevnega kršenja zakona o varstvu narave in kampiranju. Sodelujejo tudi uslužbenci Deželnega urada za državno varnost in boj proti ekstremizmu. 

Uprizoritev preko dokumentarističnih principov odpira vprašanja o kontinuiteti avtoritarizma — o tem, kako se v sodobni Evropi pojavljajo nacionalistični vzorci, avtoritarni refleksi in fašistoidne pojavne oblike, oziroma kako so te preoblikovane v implicitnejše avtoritarne mehanizme, kot so birokratski postopki, sklicevanje na administrativne predpise in razširjena infrastruktura nadzora.

### Prizori iz vsakdanjega življenja

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/prizori-iz-vsakdanjega-zivljenja

_Termini: 2026-06-19T19:30:00+02:00 – 2026-06-19T21:30:00+02:00_

Predstava traja 3 ure in 30 minut ter ima odmor. 

Premiera* *4. 6. 2026



Študentke in študenti

Gledališka in radijska režija * ***Katarina Kolar, Voranc Mandić, Tia Rozman**

Dramaturgija in scenske umetnosti * ***Maša Mramor, Nana Novak**

Zasedba 

**Erin Bregar Sabolić, Petja Golec Horvat, Adrian Grošelj, Puja Gruban Pohar, Josip Kadič, Milica Krnjaja, Ajka Poljanšek Zorn, Urban Švigelj, Pavle Vastl**

Mentorja 

Dramska igra **doc. Branko Jordan**

Gledališka režija **prof. Jernej Lorenci**

Produkcija nastaja iz vsakdanjega: iz življenjskih situacij, odnosov in trenutkov, ki jih pogosto spregledamo.

»Miza za dva z izpraznjenima kavnima skodelicama z usedlino na dnu, steklena kozarca in prazna steklenica martinija, dogorela sveča, samo še vosek na krožničku, zmečkan košček papirja ... Nekdo je bil tukaj in je odšel.«

Ti dve zgovorni povedi izpod peresa Georgija Gospodinova sta bili intonacija, razpoka v semester, katerega rezultat je nastajal na podlagi improvizacij in predstavlja vstopno točko v iskanja lastnega odrskega jezika študentk in študentov.

### Steklena menažerija

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/steklena-menazerija

_Termini: 2026-06-17T19:00:00+02:00 – 2026-06-17T21:00:00+02:00_

Predstava traja 1 uro in 30 minut.  



Režiser **Luka Ravnik**

**Avtorja priredbe Luka Ravnik, Tilen Oblak**

Dramaturg **Tilen Oblak**

Scenografka **Sara Kastelic**

Kostumografki **Zarja Černe, Zala Jenček**

Oblikovalca svetlobe **Luka Ravnik, Sara Kastelic**

Prevod **Tina Mahkota**

Producentka** doc. Mija Špiler**

Zasedba 

**Borut Petrović, Brina Rakun, Mila Peršin, Filip Žunić**

Mentorice in mentorji 

Dramska igra in gledališka režija **doc. Nina Rajić Kranjac, prof. Branko Šturbej, Ivica Buljan**

Scenografija **prof. mag. Jasna Vastl, asist. Sara Slivnik**

Kostumografija* ***izr. prof. mag. Tina Kolenik, asist. Nina Čehovin**

Dramaturgija **prof. dr. Tomaž Toporišič, doc. dr. Blaž Lukan**

Jezik in govor **asist. Martin Vrtačnik**

AMANDA: Nekega nedeljskega popoldneva v Sinji gori − je vajina mati sprejela − sedemnajst! − častilcev, ki so prišli na obisk! O, včasih nismo imeli niti dovolj stolov, da bi vse posedli. Zamorca smo morali poslati v župnišče po zložljive stole ... Dragica, pojdi raje v sobo vadit strojepisje. Ali pa uri stenografijo. Bodi sveža in lepa! − Vsak čas bodo začeli prihajati na obisk naši gospodje. Kaj praviš, koliko jih bomo gostili danes popoldne?

LAURA: Mama, mislim, da ne bo nikogar na obisk.

### Dis Lecture On Something Very Special

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/dis-lecture-on-something-very-special

_Termini: 2026-06-10T19:00:00+02:00 – 2026-06-10T19:50:00+02:00_

Uprizorjeno predavanje

Premiera: 17. 2. 2021, Novi Sad (RS), 9. 10. 2021, Berlin (GE)

Avtor **Dalibor Šandor
**Umetniški sodelavci **Marcel Bugiel, Frosina Dimovska, Saša Asentić
**Partner **Per.Art (RS)
**Zahvala* ***Olivera Kovačević Crnjanski, Galerija Matica Srpska (RS)**

Jezik: angleščina 


»Oseba mora biti pogumna, da nastopa v javnosti, a to je edini način, da doseže spremembo, po kateri hrepeni.« Dalibor Šandor

*Dis Lecture on Something Very Special* je uprizorjeno predavanje, ki raziskuje družbeni odnos do oseb z invalidnostjo. Dalibor Šandor se v okviru procesa priprav na predstavo *We are not monsters* poda v sodelovalni proces z dramaturgom Marcelom Bugielom (Dr. Aculo) ter umetniškima sodelavcema Frosino Dimovsko (Sylphino) in Sašo Asentićem (Dark Lordom).

Uprizorjeno predavanje je nastalo kot del projekta *DIS\_Lecture* – serije uprizorjenih predavanj, ki jih ustvarjajo umetniki z učnimi težavami, povabljeni, da format prilagodijo po svoje in kritično preučijo družbena izključevanja in predsodke do oseb z invalidnostjo. Skupaj s svojimi dolgoletnimi sodelavci si umetniki ponovno prisvajajo prostor, iz katerega so bili zgodovinsko izključeni: diskurz o plesu in performansu. Projekt *DIS\_Lecture* je Saša Asentić oblikoval kot dostopen format, ki spodbuja kritično razmišljanje in solidarnost v plesni umetnosti.

Performans je na programu v sklopu konference Maske Ljubljana *Cripping Performansa* v sodelovanju z Maska Ljubljana in Platformo sodobnega plesa, Zavod MOJA KREACIJA, Maribor.


\**Slika prikazuje umetnika Daliborja Šandorja, ki sedi na tleh v performativnem prostoru, drži list papirja in bere. Na ušesu ima mikrofon. Poleg njega stoji prazen črn stol. Okolje je preprosto, z svetlim lesenim podom in nevtralno steno v ozadju. Vzdušje deluje kontemplativno in namiguje na intimno predavanje-performans.*

**Dalibor Šandor** je izvajalec in član skupine Per.Art. Zanimajo ga videoigre, fantazijski in grozljiv žanr ter razmišljanje o družbeni realnosti invalidnih oseb v Srbiji. Je avtor ideje za predstavo *»Nismo pošasti«*.

### Bert in Nasi: Manj delavnica

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/manj-delavnica

_Termini: 2026-06-20T11:00:00+02:00 – 2026-06-20T16:00:00+02:00_

Bert in Nasi sta sodobni performativni duo, ki se je spoznal leta 2015. Od takrat sta v času nacionalnih in mednarodnih varčevalnih ukrepov ustvarila celoten repertoar predstav. Temu ustrezno je njuno delo zreducirano in minimalistično, čeprav obravnava kompleksne ideje in čustva. Njune predstave se gibljejo na presečišču performansa, plesa in gledališča, vendar bi sama najverjetneje rekla, da ustvarjata gledališče.

V vsaki predstavi slavita srečanje z občinstvom ter dekonstruirata model žive izvedbe. Vedno si prizadevata ustvariti iskren in intimen stik z gledalci. Njune predstave zaznamuje nostalgičen občutek starega prijateljstva, za katerega niste vedeli, da obstaja.

S svojimi predstavami sta nastopila na številnih mednarodnih festivalih, med drugim na PuSh International Performing Arts Festival, Festival de Otoño, MESS International Theatre Festival, Adelaide Festival, InTeatro Festival, Festival d’Avignon in MITsp - Mostra Internacional de Teatro de São Paulo. Leta 2020 sta prejela nagrado Forced Entertainment Award in memory of Huw Chadbourn, ki slavi sodobne umetnike, ki na nove načine in za nova občinstva preoblikujejo gledališče in performans.

Delavnica poteka v SNG Maribor. Zbirno mesto pred vhodom na Slovenski 27. 
Jezik:  angleščina
Število mest je omejeno. Prijave so odprte do 16. junija na: [mojca.kolar@borstnikovo.si](mojca.kolar@borstnikovo.si)

---

**DELAVNICA**
V tej praktični delavnici Bert in Nasi raziskujeta ideje nestrinjanja, frustracije, sovraštva in sprave – zlasti v odnosu do sodobne družbe – pri čemer oder razumeta kot prostor umetniškega in političnega pogajanja.

Njuna praksa se vrti okoli vprašanj, kot so:

- Kako dati prednost preprostosti, ko govorimo o zelo kompleksnih temah?
- Kako dejstvom vdahniti občutek?
- Kako narediti manj?

Bert in Nasi bosta udeležencem podrobneje predstavila svoj ustvarjalni proces ter pokazala, kako nastajajo njune predstave – od začetnih idej in razvoja materiala do njegove analize, urejanja in končne izvedbe na odru.

Pri svojem delu izhajata iz načel preprostosti, minimalizma, zadržanosti, predanosti in natančnega občutka za čas.

Delavnica je namenjena raziskovanju različnih vidikov ustvarjalnega procesa, med drugim:

- kako kritično ovrednotiti lastno delo,
- kako razvijati samokritičen odnos do ustvarjanja,
- kako se upreti »notranjemu performerju« ter na odru ohraniti preprostost in iskrenost,
- kako prepoznati in izbrati prave trenutke pri skupnem nastopu z drugo osebo,
- kako v ustvarjalnem procesu stremeti k večji preprostosti oziroma k ideji »narediti manj«.

Program bo združeval pogovor, improvizacijo in delo ob glasni glasbi ter udeležencem ponudil neposreden vpogled v način sodelovanja Bert in Nasija ter v postopke, s katerimi razvijata svoje avtorske predstave.

### Knjige na Borštniku

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/knjige-na-festivalu

_Termini: 2026-06-08T18:00:00+02:00 – 2026-06-21T20:00:00+02:00_

Gledališče je široko in poglobljeno polje znanja, veščin in razmislekov, utemeljeno na večtisočletni tradiciji. Gledališka zgodovina, teorija, kritika, analiza in refleksija se ohranjajo in razvijajo v strokovni literaturi. Slovenski gledališki inštitut, Knjižnica MGL, SNG Drama Ljubljana, Festival Borštnikovo srečanje, UL AGRFT, Maska Ljubljana in Emanat – povezani pod skupno znamko Slovenski gledališki založniki – tudi letos v času festivala predstavljajo izbor najnovejših knjižnih izdaj, strokovne periodike in referenčnih publikacij, namenjenih tako gledališkim ustvarjalcem kot zainteresirani širši javnosti.

Publikacije so na voljo po znižanih festivalskih cenah vsak dan pol ure pred začetkom predstav v SNG Maribor.

### Borštnikov performativ (#80letAGRFT)

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/borstnikov-performativ

_Termini: 2026-06-18T12:00:00+02:00 – 2026-06-18T20:00:00+02:00_

**Trajanje **12:00 – 20:00
Performansi in postavitve so na ogled ves čas.
*S seboj prinesite slušalke.*

Na dogodku bodo sodelovale študentke in študenti različnih letnikov in smeri:

**Nika Šoštarič, Manca Lipoglavšek, Petja Golec Horvat, Muhamed Kulauzović, Maša Mramor, Čarna Lampret, Zala Dobovšek in Jasmina Godec.**

Mentorica* ***doc. dr. Zala Dobovšek**

*Borštnikov performativ (#80letAGRFT)*, prilagojena festivalska verzija *4. Performativnega dne*, je nastala v okviru predmeta Performans* *na drugostopenjskem magistrskem študijskem programu Dramaturgija in scenske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Izhodiščni motiv si prizadeva razpreti uprizoritvene potenciale onstran klasičnih oziroma dramskih normativov ter študentkam in študentom ponuditi ustvarjalni prostor, ki omogoča umetniško avtonomijo, angažirano raziskovanje, eksperiment in predvsem realizacijo lastnih kritičnih stališč.

4. izvedba *Performativnega dneva* je bila tematsko zaznamovana in inspirirana z 80-letnico UL AGRFT.

### Kultura in trajnost - kje smo in kam gremo

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/kultura-in-trajnost

_Termini: 2026-06-09T09:30:00+02:00 – 2026-06-09T15:00:00+02:00_

Konferenca je zaključni dogodek projekta *Zeleni korak za kulturo* in odpira prostor za srečanje ustvarjalcev, producentov in organizatorjev na področju kulture ter vseh drugih, ki jih zanima pomen trajnosti v kulturi.   

Skozi predstavitve dobrih praks, pogovore in izmenjavo izkušenj bo konferenca ponudila vpogled v trajnostne usmeritve, ki že spreminjajo načine delovanja organizacij na področju kulture, in v prihodnje priložnosti zanje. V ospredju bodo konkretni pristopi in rešitve, ki nastajajo v slovenskem kulturnem prostoru, tudi v okviru pobud Ministrstva za kulturo za zeleni prehod v kulturi, in lahko služijo kot navdih za nadaljnje delo. Dogodek bo udeležencem predstavil uporabne usmeritve in ideje, ki jih bodo lahko postopoma in smiselno vključevali v lastno delovanje.

Finančna podpora **Ministrstvo za kulturo RS iz Sklada za podnebne spremembe 
**

**Program konference**

**9:30 - 10:00 **Registracija udeležencev

**10:00 - 10:30 **Uvodni nagovori

●     **Marja Guček**, MKC Maribor

●     **Davorka Pregl**, podžupanja Mestne občine Maribor

- **Aleš Novak**, Festival Borštnikovo srečanje

**10:30 - 11:35 **Predstavitev dobrih praks v okviru razpisa, 1. del

●    ** Alja Pfeifer,** Galerija Božidar Jakac

●     **Mateja Lazar**, MOTOVILA

●     **Tamara Bračič Vidmar**, BUNKER zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev

●     **Maja Vardjan**, Muzej za arhitekturo in oblikovanje

**11:35 - 11:55 **Odmor 

***11:35 - 11:50**** Izjave za medije*

**11:55 - 12:40 **Predstavitev dobrih praks v okviru razpisa, 2. del

●     **Ana Markežič**, Kulturno izobraževalno društvo Pina     

●     **Anja Pirnat**, Slovensko mladinsko gledališče

●     **Maja Vunšek**, Mestna knjižnica Kranj

●     **Špela Pavli Perko**, Zavod za kulturo Delavski dom Trbovlje

**12:40 - 12:55 Katja Sreš**,** **Ekologi brez meja: Zeleni standardi in ne standardi v kulturi

**12:55 - 13:40** Okrogla miza: Potencial trajnosti v kulturi - vizija za prihodnost

●     **Katja Sreš**, Ekologi brez meja,

●     **Anita Hrast**, IRDO

●     **Irena Ivanuš**, ZRS Bistra Ptuj

●     **Danica Sretenović**, Krater

**13:40 - 13:55** **Petra Plošnik**, ENERGAP: Predstavitev orodja za izračun ogljičnega odtisa
**13:55 - 14:00 **Zaključni pozdrav
**14:00 - 15:00 **Pogostitev

Pridržujemo si pravico do spremembe programa.

### Cripping performansa II

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/cripping-performansa-ii-pogovor-ob-izidu-nove-stevilke-revije-maska

_Termini: 2026-06-10T17:00:00+02:00 – 2026-06-10T18:00:00+02:00_

Pogovor v organizaciji zavoda Maska Ljubljana. 
Dogodek bo potekal v angleščini.


Moderatorja* ***Saša Asentić, Jaka Bombač
**Kurator programa okrogle mize** Saša Asentić
**Gostje **Milesa Milinković, Diana Anselmo, Daniel Bongioanni**

Prvo izdajo Cripping performansa sta so-uredila* ***Saša Asentić, Pia Brezavšček**.

Pogovor ob izdaji nove številke revije *Maska* bo posvečen temi *cripping *performansa. Spregovorilo se bo o načinih razmišljanja o telesu, jeziku in performativnosti, ki se odzivajo na različne potrebe, s poudarkom na dostopnosti in skrbi.

*Cripping performansa II* je druga številka *Maske* na temo dostopnosti, saj so sourednice\_\* sledile\_ konceptu *krip* *časa *(Kafer, 2013). Tako je nekaterim sodelujočim omogočenega več časa, ki ga potrebujejo zaradi različnih potreb vključenosti. *Maska* se s tem zavezuje k ustvarjanju prostora, ki goji vednost, prakso in izkušnjo ljudi z oviranostjo. 

Novo izdajo revije ponovno sestavljajo prispevki nevrodivergentnih, oviranih in gluhih umetnic\_, raziskovalk\_ in aktivistk\_ ter je tematsko razdeljena na tri podpodročja: *krip epistemologija*, *krip tehnika* in *krip solidarnost*.

*\*Slovnične oblike, zapisane v ženskem spolu z uporabo podčrtaja, so uporabljene kot nevtralne in vključujejo vse spole.*

Med dogodki v sklopu konference Maske Ljubljana Cripping Performansa sta tudi performansa [**Pas Moi**](https://borstnikovo.si/dogodki/pas-moi)  in [**Dis Lecture on Something Very Special.**](https://borstnikovo.si/dogodki/dis-lecture-on-something-very-special)

V sodelovanju z Maska Ljubljana in Platformo sodobnega plesa, Zavod MOJA KREACIJA, Maribor.

### Jaz, David

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/jaz-david

_Termini: 2026-06-19T17:00:00+02:00 – 2026-06-19T19:00:00+02:00_

Predstava traja 2 uri in ima odmor.
Nadnapisi v angleškem jeziku


Premiera 29. 11. 2025

Režiser **Gabrijel Lazić**

Dramaturginja **Nastja** **Uršula Virk**

Scenograf in kostumograf **Lovro Ivančić**

Avtorica glasbe **Sara Renar**

Oblikovalec svetlobe **Domen Lušin**

Zasedba

**Eneja Štemberger, Muhamed Kulauzović, Kaja Petrovič, Luka Kotnik**

Mentorja in mentorica

Gledališka režija **doc*****. *****Žiga Divjak, Dragan Živadinov**

Umetniška produkcija **doc. Mija Špiler**

Če je spol normativna kategorija, opredeljena s civilizacijskimi pričakovanji, potem implicira tudi obstoj teles onkraj – teles, ki se tako ali drugače ne uvrščajo v tisto, kar je definirano kot normativ. Ta telesa so izključena iz diskurza o tem, kaj naj bi spol bil. Prevladujoči diskurz v najboljšem primeru še vedno pozablja na telesa onkraj, v najslabšem pa jih patologizira in medikalizira. Nasilje nad telesi, ki na različne načine odstopajo od normativnega okvira, je vsakodnevni pojav, ki se pomembno izrisuje tudi v resnični zgodbi Davida Reimerja. *Jaz, David* poskuša prevprašati prevladujočo binarno dojemanje spola in pričakovanja, ki obstajajo znotraj binarne matrike moškosti in ženskosti.

### A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/a-place-of-safety-potovanje-v-osrednje-sredozemlje

_Termini: 2026-06-08T20:00:00+02:00 – 2026-06-08T22:00:00+02:00_

Premiera:* *27. 2. 2025, Teatro Arena del Sole, Bologna (IT)
Predstava traja 1 uro in 50 minut ter nima odmora.
Predstava poteka v italijanščini, angleščini, španščini in portugalščini s slovenskimi in angleškimi nadnapisi.

 
Avtor koncepta **Kepler-452
**Režiserja in dramaturga **Nicola Borghesi, Enrico Baraldi
**Avtorji besedila **Flavio Catalano, Miguel Duarte, Giorgia Linardi, Floriana Pati, José Ricardo Peña
**Asistentka režije* ***Roberta Gabriele
**Scenograf in kostumograf* ***Alberto Favretto
**Oblikovalec svetlobe* ***Maria Domènech
**Oblikovalec zvoka in avtor glasbe **Massimo Carozzi
**Svetovalec za gib **Marta Ciappina
**Avtor video projekta* ***Enrico Baraldi
**Dramaturški svetovalec* ***Dario Salvetti**

Emilia Romagna Teatro ERT / National Theatre (IT), Teatro Metastasio di Prato (IT), CSS Teatro stabile di innovazione del Friuli Venezia Giulia (IT), Théâtre des 13 vents CDN Montpellier (FR) 
V sodelovanju z Sea-Watch, EMERGENCY


Zasedba 
**Nicola Borghesi, Flavio Catalano, Miguel Duarte, Matilde Vigna, Floriana Pati, José Ricardo Peña**


Italijanska gledališka skupina Kepler-452 iz Bologne se z reševalnim plovilom Sea-Watch 5 poda v Sredozemlje, da bi neposredno ugotovila, kaj se dogaja na najnevarnejši svetovni migracijski poti. V skoraj petih tednih plovbe posadka rešijo 156 ljudi, ki jih nato izkrcajo v *Place of safety* – pristanišču La Spezia. 

Predstava je rezultat terenskega raziskovanja, ki se je začelo z intervjuji režiserjev Enrica Baraldija in Nicola Borghesija, nadaljevalo pa z rezidenco na Lampedusi in s kasnejšo odpravo na sredozemsko migracijsko pot. Med potjo so umetniki spoznali operaterje Life Support, reševalnega plovila EMERGENCY in organizacije Sea-Watch, ki so postali protagonisti uprizoritve v režiji Nicola Borghesija. *A place of safety* je zgodba o srečanju gledališke skupine z ljudmi, ki so se odločili posvetiti del svojega življenja reševanju na morju, hkrati pa tudi iskra pozornosti, ki osvetli kolektivno slepo točko našega kontinenta: dogajanje v Sredozemlju. V svojem jedru je predstava intimna refleksija tega, kakšna Evropa želi biti, kakšna ni in kakšna bi lahko postala.

Projekt je nastal s podporo finančne sheme Culture Moves Europe (Evropska unija in Goethe-Institut) in v okviru platforme Prospero NEW (program Ustvarjalna Evropa Evropske unije). Mnenja, izražena v projektu, nikakor ne odražajo uradnih stališč Evropske unije.

S podporo Italijanskega ministrstva za kulturo, Regione Emilia Romagna, Fondazione di Modena and Assicoop

NAGRADE
*Nagrada UBU za najboljšo italijansko gledališko predstavo leta 2025
Nagrada Franco Enriquez za dramaturgijo 2025
Nagrada Le Maschere del Teatro za najboljše italijanske nove avtorje 2025*

### Sonoma

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/sonoma

_Termini: 2026-06-12T20:00:00+02:00 – 2026-06-12T21:15:00+02:00_

Premiera: 24. 7. 2020, Museu Nacional d'Art de Catalunya (ES)
Predstava traja 1 uro in 15 minut ter nima odmora.
Nadnapisi: slovenski in angleški


Avtor zamisli in umetniški vodja **Marcos Morau
**Produkcijski vodja **Juanma G. Galindo
**Koreograf **Marcos Morau** v sodelovanju s plesalkami
Avtorji besedil **El Conde de Torrefiel, La Tristura, Carmina S. Belda
**Repetitorki **Estela Merlos, Alba Barral
**Umetniški in dramaturški svetovalec **Roberto Fratini
**Vokalna asistentka **Mònica Almirall
**Tehnični vodja in oblikovalec luči **Bernat Jansà
**Vodja predstave, oblikovalec rekvizitov in posebnih učinkov **David Pascual
**Avtor glasbe in oblikovalec zvoka **Juan Cristóbal Saavedra
**Vodja tona na turneji **Iñaki Varela
**Glas **María Pardo
**Scenografa **Bernat Jansà, David Pascual
**Kostumografka **Silvia Delagneau
**Šivilja **Mª Carmen Soriano
**Klobučarka **Nina Pawlowsky
**Oblikovalec maske **Juan Serrano – Gadget Efectos Especiales
**Izdelovalec velikih lutk **Martí Doy
**Rekviziter **Mirko Zeni 
**Producentki in vodji logistike **Cristina Goñi Adot, Angela Boix**


Zasedba
**Marina Rodríguez, Núria Navarra, Anna Soler, Àngela Boix, Laia Duran, Anna Hierro, Alba Barral, Julia Cambra, Sau-Ching Wong**


Koprodukcija Théâtres de la Ville de Luxembourg, Tanz im August/HAU Hebbel am Ufer, Grec 2020 Festival de Barcelona – Institut de Cultura Ajuntament de Barcelona, Oriente Occidente , Theater Freiburg, Contemporánea CondeDuque, Mercat de les Flors, Temporada Alta, Hessisches Staatsballett (Tanzplattform Rhein-Main), Sadler’s Wells

V sodelovanju z* *Graner – Fàbriques de Creació, Teatre L’Artesà

Projekt je sofinanciran v okviru čezmejnega projekta sodelovanja PYRENART, programa Interreg VA Španija–Francija–Andora POCTEFA 2014–2020 – Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR).

S podporo  Španskega ministrstvo za kulturo in šport (Ministry of Culture of Spain) in katalonskega inštituta za kulturo (Department of Culture of the Government of Catalonia).


V *Sonomi* deveterica plesalcev s svojo hipnotično močjo in natančno, hitropotezno plesno govorico popelje občinstvo na mistično potovanje v svet sanj. V čudovitem mikrokozmosu, navdihnjenem s tradicionalnimi pogrebnimi in verskimi procesijami nekdanje Španije, plesalci skušajo odvreči okove poznanega, preseči meje in se zanašati zgolj na svoje instinkte. Ples je mojstrsko združen z elementi arhitekture in umetnosti, z besedilom in glasbo: ob zvokih Debussyja in Wagnerja se občinstvo sreča z neobičajnim. 

Španski koreograf **Marcos Morau** in njegova skupina **La Veronal **ustvarjata fascinantna, obsežna odrska dela, polna nadrealističnih podob in fantastične lepote. La Veronal ni le plesna skupina, temveč poseben način razmišljanja, posvečen umetnosti in ustvarjalnosti. Marcos Morau je za koreografije plesnih skupin po vsem svetu prejel več plesnih priznanj, vključno z nacionalno plesno nagrado Španije. Leta 2023 je bil razglašen za koreografa leta po izboru revije *tanz*, od sezone 2023/24 pa je rezidenčni umetnik v Staatsballettu Berlin.

### bambus

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/bambus

_Termini: 2026-06-20T21:00:00+02:00 – 2026-06-20T22:30:00+02:00_

Zasedba

Interpretacija** Alja Pušič**

Bas kitara  **Gašper Drev**

Kitara **Jakob Podlesek**

Klaviature **Jakob Korošec**

Bobni **Tin Matuš**

*Kolektiv bambus* se primarno ukvarja z uglasbeno avtorsko poezijo, ki jo na svojevrsten način razvijajo v žanrsko raznoliko performativno-zvočno izkušnjo. Pričakujete lahko vse od rocka, metala, jazza, do improviziranih obratov med pesniškimi verzi. Kolektiv po Sloveniji nastopa od izdaje prvega albuma *neskončno dolgi pogovori, *julija 2024. Izšel je pri Dveh lunah, zavodu za poetizacijo sveta, v koprodukciji s KMŠ in KID KIBLA. Album vključuje avtorske skladbe in priredbo pesmi Ta stol Marka Breclja, s čimer sta se avtorja želela pokloniti dediščini uglasbene poezije pri nas. Mentorja *neskončno dolgih pogovorov* sta bila pesnica Nina Medved in glasbenik Samo Šalamon. Poleg Šalamona so na albumu sodelovali tudi Boštjan Gombač, Žan Cesar in drugi. Na začetku sta *duet bambus* sestavljala pesnica Alja Pušič in glasbenik Gašper Drev, avtorja albuma. V razširjeni zasedbi so se jima pridružili bobnar Tin Matuš, pianist Jakob Korošec in kitarist Jakob Podlesek.

Izvedba gostovanja v sodelovanju z **Lutkovnim gledališčem Maribor **in **KČ Minoriti**.

### Jure Ivanušič & NORDunk

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/jure-ivanusic-nordung

_Termini: 2026-06-09T20:00:00+02:00 – 2026-06-09T22:00:00+02:00_

Avtor projekta, kompozicije, besedila, vokal **Jure Ivanušič**

NORDunk:

**Andrej Antauer,** bas kitara

**Gregor Antauer**, klavir, hammond

**Bojan Logar**, klarinet, alt saksofon, tenor saksofon

**Tomaž Marčič**, harmonika

**Martin Rošer**, bobni

**Simon Šimat**, akustična kitara, električna kitara

Koncertni kabaret osnovan na albumu *Brezmejna* je omnibus izvirnih kratkih zgodb v obliki uglasbljene avtorske poezije igralca, režiserja, scenarista, glasbenika in šansonjerja Jureta Ivanušiča v sodelovanju z izvrstno zasedbo NORDunk.

Gre za vrhunski glasbeno-gledališki večer, kjer se skozi zbirko desetih šansonov intimni kabaret prepleta z rockersko energijo, filmsko atmosfero in simfoničnim razkošjem. Ivanušič pri njem sodeluje s skupino NORDunk, sam album na katerem je baziran performans, pa je posnel tudi s Simfoniki RTV Slovenija. Projekt je nastajal skoraj dve desetletji – del skladb je na novo dokončan, del povsem nov –, s šansonom iz njega pa so Ivanušič & NORDunk zmagali na Festivalu slovenskega šansona 2025.

Slišati Jureta Ivanušiča in NORDunk pomeni izkusiti porogljiv teater, poln ironije in satire, ki skozi različne uglasbljene kratke zgodbe obravnava teme, ki zadevajo sodobnega slehernika: od sodobnega suženjstva, zblefiranih odnosov, upora in konformizma, revščine in nasilja, do strahu pred življenjem in strahu pred zapravljenim življenjem. Pred nami se zavrti kalejdoskop občutkov, od ljubezni in strasti, sreče in bolečine do notranje tesnobe in neizživetih sanj.

Izvedba gostovanja v sodelovanju z **Lutkovnim gledališčem Maribor **in **KČ Minoriti**.

### Kralj Lear

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/kralj-lear

_Termini: 2026-06-13T17:00:00+02:00 – 2026-06-13T22:20:00+02:00_

Premiera 8. 11. 2025, Veliki oder SNG Drama Ljubljana

Predstava traja 5 ur in 20 minut ter ima dva odmora. 

Nadnapisi v angleščini



Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.

Režiser in dramaturg **Jernej Lorenci**

Prevajalec **Milan Jesih**

Asistent režije in oblikovalec zvoka **Žiga Hren**

Lektorica **Tatjana Stanič**

Scenograf **Branko Hojnik**

Kostumografinja **Belinda Radulović**

Avtor glasbe* ***Andraž Polič**

Koreograf in umetniški svetovalec **Gregor Luštek**

Oblikovalca svetlobe **Jernej Lorenci, Branko Hojnik**

Oblikovalec maske **Tomaž Erjavec**

Asistentka režiserja (študijsko) **Neža Dvorščak**

Asistentka dramaturga (študijsko) **Manca Tea Devetak**


Zasedba
**Janez Škof, Tamara Avguštin **k. g.**, Mina Švajger, Ivana Percan Kodarin **k. g.**, Gorazd Logar, Marko Mandić, Timon Šturbej, Domen Novak, Jure Henigman, Peter Podgoršek **k. g. 

Nekatere analize opozarjajo, da Learova norost, kot jo je vzpostavil Shakespeare, ni samo sprožilec dramskega dogajanja, temveč tudi ogledalo zgodovinskega trenutka, v katerem se je znašla takratna družba. Današnje branje *Kralja Leara* znova izrisuje sodobno družbeno realnost, spet na robu velikih političnih sprememb in delitev.

Ostareli kralj Lear se, potem ko spodi najmlajšo hčer Cordelio, odloči razdeliti kraljestvo med hčeri Goneril in Regan. Načrtuje, da bo živel nekaj časa pri eni, nekaj časa pri drugi, onidve, že utrujeni in razdraženi od njegove starosti in vzkipljivosti, pa mu postavljata ultimate, s katerimi mu odvzemata veljavo in moč. *Kralj Lear* je drama o nasilju, radikalna analiza družbenih in medčloveških odnosov, ki nastanejo v vakuumu tranzicije moči. To je Gramscijev *čas pošasti*, ko stari svet še ni umrl, novi pa se trudi, da bi se vzpostavil. Svet, v katerem stari bogovi nočejo oditi mirno in po lastni volji, temveč rajši sejejo norost in kaos.

### Zares

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/zares

_Termini: 2026-06-18T20:00:00+02:00 – 2026-06-18T21:00:00+02:00_

Premiera: 15. 10. 2023, Hrvaško narodno gledališče v Zagrebu (HR)
Naslov izvirnika*: Zbilja
*Predstava traja 1 uro ter nima odmora. 

Avtor besedila **Tomislav Šoban
**Soavtor besedila in dramaturg **Marin Lisjak
**Režiser in scenograf **Tomislav Šoban
**Kostumografka **Gabrijela Krešić
**Skladatelj **Miro Manojlović
**Oblikovalec luči **Luka Matić
**Sodelavka za odrski gib **Natalija Manojlović
**Asistentki kostumografije* ***Suzana Tkalčec, Nina Kovačević** (prostovoljka)
Vodja predstave **Antonio Mrzlić

**Zasedba
**Nina Violić, Livio Badurina**


Igralka in igralec izvajata svoj eksperiment v dvorani, namenjeni predvsem tonskemu snemanju. Prostor je urejen v modernističnem slogu 50. let prejšnjega stoletja, zgradba pa je bila zgrajena v času Avstro-Ogrske monarhije. Njun eksperiment so navdihnila predavanja fizika Richarda Feynman. 

V naravoslovju je eksperiment postopek nadzorovanega opazovanja in merjenja pojavov, ki nam pojasni, zakaj se fenomen dogaja in zakaj se ponavlja. Pomaga nam razlikovati pomembno od nepomembnega in videti znane pojave v novi luči. V naravoslovju eksperiment uspe, če vedno daje enak rezultat. A kako se to odraža v svetu gledališča in performansa? Predstava *Zares* raziskuje povsem drugačno postavitev. V umetnosti je eksperiment uspešen šele, ko se njegov izid nikoli ne ponovi. Inovativen in konceptualno pogumen avtorski projekt režiserja Tomislava Šobana je nastal v skupnem ustvarjalnem delu z dramaturgom Marinom Lisjakom, igralci in avtorsko ekipo.


NAGRADE
Nagrada za najboljšo predstavo na 34. Marulićevih dnevih (2024)
Nina Violić – nagrada za najboljši igralski dosežek na 34. Marulićevih dnevih (2024)
Livio Badurina – nagrada Mladen Crnobrnja za vlogo na 48. dnevih satire Fadil Hadžić (2024)
Nagrada za najboljšo režijo na 48. dnevih satire Fadil Hadžić (2024)
Velika nagrada na bienalu Stage Design – BiSD (2024)

### Pas Moi

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/pas-moi

_Termini: 2026-06-09T18:00:00+02:00 – 2026-06-09T18:55:00+02:00_

Premiera: 22. junij 2025, Theater Formen Festival (DE)
Predstava traja 50 min in nima odmora.
Italijanski znakovni jezik, slovenski znakovni jezik, slovenski in angleški nadnapisi

Koncept, izvedba, vizualije **Diana Anselmo**
Zvok, kompozicija **Antonio Dominelli**
Besedilo pesmi **Paddy Ladd**
Dramaturgija **Piersandra di Matteo**
Mentor, raziskovalec ter avtor performativnega gradiva **Saša Asentić**


Koprodukcija Scuola Piccola Zattere, TheaterFormen Festival, Gessnerallee Zürich, Fuorimargine Centro di Produzione di Danza e Arti Performative della Sardegna

Podprto s strani mreže R.O.M (Residencies On the Move) na Reykjavik Dance Festival na povabilo Santarcangelo Festival. R.O.M podpira Evropska unija v okviru programa Creative Europe, Conseil des arts de Montréal in Conseil des arts et des lettres du Québec

Podprto s strani Istituto Italiano di Cultura di Oslo, Istituto Italiano di Cultura di Berlino, MIC - Ministero della cultura, DANAE Festival

Del projekta LANDING, ki ga podpira Ministrstvo za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje in ga izvaja Santarcangelo Festival. **
**

ZASEDBA
 **Diana Anselmo, Daniel Bongioanni, Antonio Dominelli**


*Pas Moi*, novo uprizorjeno predavanje Diane Anselmo in zadnje poglavje dokumentarnega in izkustvenega raziskovanja, razpleta mrežo moči in dominacije, vtkano v prevladujoče zgodovinske narative. Že performans *Je Vous Aime* je pokazal, kako so prve gibljive podobe preoblikovale načine učenja in vzgoje, *Pas Moi* pa nadaljuje v podobni smeri ter z vidika gluhih in znakovnega jezika raziskuje genezo prvih instrumentov za snemanje, prenos in reprodukcijo zvoka.

Skozi drobne arhive, alternativne zgodbe in kontekstualno znanje, ki se prenaša od telesa do telesa, se razkriva, da so slavne naprave, ki so zaznamovale filmsko in glasbeno industrijo, v resnici orodja, zasnovana z avdiocentričnim in fonocentričnim namenom: *pozdraviti *gluhoto. Gluhota se kaže kot bolezen, ki naj bi jo izkoreninili ali pregnali iz mreže slišečega sveta, namesto da bi bila prepoznana kot identiteta, kultura s svojim jezikom in skupnostjo. *Pas Moi *skuša umisliti, kam lahko pelje izhodišče v drugem – onkraj *pomanjkljivosti sluha* proti novim obzorjem in možnostim.

Performans je na programu v sklopu konference Maska Ljubljana *Cripping Performansa II *v sodelovanju z Maska Ljubljana in Platformo sodobnega plesa, Zavod MOJA KREACIJA, Maribor.

### Račun, prosim / L'Addition

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/laddition

_Termini: 2026-06-19T20:30:00+02:00 – 2026-06-19T21:40:00+02:00_

Premiera: julij 2023, Festival d’Avignon (FR)
Predstava traja 70 min in nima odmora.
Nadnapisi: slovenski 

Režiser **Tim Etchells
**Avtor besedila **Tim Etchells **v sodelovanju z** Bertrandom Lesco in Nasijem Voutsasom
**Oblikovalec svetlobe **Alex Fernandes
**Avtor glasbe in oblikovalec zvoka **Graeme Miller
**Producent **Khenory Sok**
Organizator gostovanja **Jessica Barber**
Tehnični direktor **Enrico Aurigemma**

Snovalca in performerja **Bertrand Lesca, Nasi Voutsas**

Angleška različica francoske predstave v produkciji Festivala d’Avignon, 2023.

Koprodukcija – izvirna različica: Grrranit Scène nationale de Belfort, Centre culturel André Malraux, Scène nationale de Vandoeuvre-lès-Nancy, Théâtre de la Manufacture CDN Nancy Lorraine, CCAS, Théâtre Silvia Monfort , La Vignette Scène conventionnée Université Paul-Valéry , Théâtre du Bois de l’Aune,Théâtre Cinéma de Choisy-le-Roi, Théâtre Alibi

Rezidence: Centre social Espace Pluriel-salle de la Barbière, The Coronet Theatre, Battersea Arts Centre, Toynbee Studios 
Mednarodna turneja – koprodukcija Here and Now – performans, ustvarjen v Angliji


Dva umetnika, ujeta v eni sami sceni: gost natakarju naroči pijačo. Nato stvari uidejo nadzoru. Scena se ponavlja znova in znova in se spiralno zavrti v neobvladljiv kaos. Ali spremljamo spiralo nočne more ali groteskno farso? Vloge se nenehno menjavajo: kdo streže in kdo je strežen?

Predstava je nastala pod režijsko taktirko umetniškega direktorja Tima Etchellsa iz skupine Forced Entertainment ter v sodelovanju z izjemnim duetom Bert & Nasi. Iz preprostih materialov ustvarjajo kompleksno, duhovito in eksplozivno uprizoritev; raziskujejo mehanizme gledališča in odnose moči – a na koncu nekdo vedno plača račun.

### Max, Mischa in Tetovska ofenziva

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/max-mischa-in-tetovska-ofenziva

_Termini: 2026-06-09T19:00:00+02:00 – 2026-06-09T22:35:00+02:00_

Premiera:* *17. 10. 2025, Dvorana ISTRA, Zagrebško gledališče mladih (HR)
Predstava traja 3 ure in 35 minut ter ima en odmor.
Nadnapisi: slovenski 
Naslov izvirnika *Max, Mischa i ofenziva Tet*


Režiser **Ivica Buljan
**Avtor dramatizacije in dramaturg **Vid Hribar
**Scenograf **Aleksandar Denić
**Kostumografka **Ana Savić Gecan
**Skladatelj in pisec besedil **Darko Rundek
**Umetniški sodelavec **Robert Waltl
**Oblikovalka videa **Toni Soprano Meneglejte
**Oblikovalec luči* ***Sonda 13
**Asistent dramaturgije **Patrik Sečen
**Asistentke kostumografije **Tina Spahija, Nika Čuić, Marija Čop
**Kondicijski trener in mentor za odrski boj **Antonio Grabić
**Prevajalka romana **Anja Majnarić**, Založnik hrvaške izdaje Naklada OceanMore


ZASEDBA 
**Ugo Korani, Hrvojka Begović, Ivan Jurković, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Frano Mašković, Sreten Mokrović, Vedran Živolić, Nataša Dangubić, Dado Ćosić, Barbara Prpić, Milivoj Beader, Milica Manojlović, Rok Juričić, Luka Knez, Toma Medvešek** 


*Max, Mischa in Tetovska ofenziva* je predstava o odraščanju, družini, migracijah, gibanju in predvsem o času. Po eni strani čas počne to, kar zna – teče naprej. Po drugi strani pa se občasno spremeni v nevihto. Včasih ta nevihta dobi apokaliptične razsežnosti, meteorološke, pa tudi intimne in politične. Selitve, vojne, odkritja naftnih ploščadi, razpadi prijateljstev, recesije, ljubezenski brodolomi v centrifugi Maxovih spominov postanejo zgodba o stalni človeški potrebi po prilagajanju in premikanju naprej. Predstava po romanu Johana Harstada se osredotoča na gledališkega režiserja Maxa Hansena, nekoč Norvežana, zdaj brezdomca, razpetega med ameriške avtoceste, gledališko turnejo, lastne spomine in negotovo prihodnost. S tega položaja Max pred nami proustovsko razgrinja svoje življenje v vseh smereh, v upanju, da bo nekega dne dosegel dom, kjerkoli in kadarkoli že to bo.

Predstava zastavlja vprašanje, ki si ga prej ali slej postavi vsakdo, ki je kdaj odšel: koliko časa moraš biti odsoten, da postane prepozno za vrnitev domov.

### O estetiki dostopnosti

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/o-estetiki-dostopnosti

_Termini: 2026-06-09T11:00:00+02:00 – 2026-06-09T14:00:00+02:00_

Trajanje: 3 ure z odmori
Pogovor bo potekal v angleščini. 

Avtor koncepta in vodja seminarja **Saša Asentić**


Seminar raziskuje, kako lahko orodja dostopnosti delujejo kot umetniške metode, pri čemer se osredotoča na pristop Saše Asentića k t. i. estetiki dostopnosti. Udeleženci bodo spoznali njegov sodelovalni ustvarjalni proces, ki izhaja iz izkušenj oseb z oviranostjo in obravnava dostopnost kot temeljni pogoj, ki oblikuje estetiko umetniškega dela in predstavlja samo jedro umetniškega ustvarjanja. S tem izziva tradicionalne dramaturške pristope in nas spodbuja k razmisleku o praksah, osvobojenih normativnih okvirjev, ki pogosto izključujejo oviranost iz uprizoritvenih umetnosti.

Asentić bo odprl vprašanja, kot so: kako vizualna dostopnost hkrati razširi koreografski izraz in omogoči njegovo preslikavo v druge medije? Kakšen dramaturški učinek imata prevod govora in koncept *krip* časa v plesu? Kako se v plesni umetnosti udejanjata poetika znakovnega jezika in performativnost? In kakšen vpliv imajo nadnapisi na narativno strukturo ter izraznost plesa?

Del dogodkov v sklopu konference *Cripping Performansa II* sta tudi performansa [***Pas Moi***](https://borstnikovo.si/dogodki/pas-moi)  in [***Dis Lecture on Something Very Special.***](https://borstnikovo.si/dogodki/dis-lecture-on-something-very-special)

V sodelovanju z Maska Ljubljana in Platformo sodobnega plesa, Zavod MOJA KREACIJA, Maribor.

### Polnočno sonce

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/polnocno-sonce

_Termini: 2026-06-13T21:00:00+02:00 – 2026-06-13T22:00:00+02:00_

Avtorica projekta, kompozicije, besedila, vokalistka in elektroničarka **Zvezdana Novaković ZveN**

Godalni kvartet 
Violinistki **Ana Mezgec, Mojca Batič**
Violistka **Barbara Grahor Vovk**
Violončelistka **Zala Vidic**

Glasbenik na elektroniki in modularnih sintetizatorjih, producent* **** *****Lukas Stepančič**

*Če ne poslušamo svoje žalosti, kdo postanemo? In kdo postanemo, če sploh ne poslušamo? Kdaj si nazadnje resnično poslušal\_a nekoga ... in kdaj si nazadnje resnično poslušal\_a sebe, brez obsojanja in predsodkov?*

V novem projektu *Polnočno sonce* je pevka in avtorica projekta Zvezdana Novaković ZveN pripravila glasbeni odsev naravnega arktičnega fenomena, ko sonce vztrajno sije čez nočno nebo. Glasba tega projekta vabi k soočenju z lastnimi notranjimi labirinti, obenem pa ponuja upanje, da najdemo mir in svetlobo tudi v najbolj skritih sobanah človeške duše.

Z Zvezdaninim vokalom, godalnim kvartetom in elektroniko se rišejo krajine tople svetlobe v noči in brezčasnost dneva neskončnega svita.

Izvedba gostovanja v sodelovanju z **Lutkovnim gledališčem Maribor **in **KČ Minoriti**.

### Pandurjevo gledališče: »Postoj, trenutek, kako si vendar lep!«

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/pandurjevo-gledalisce

_Termini: 2026-06-11T18:00:00+02:00 – 2026-06-11T19:30:00+02:00_

Moderatorka **Vesna Milek**
Gostje **Livija Pandur, Ksenija Mišič, Branko Šturbej, Livio Badurina**

Ob desetletnici odhoda gledališkega režiserja Tomaža Pandurja, ki je s svojim umetniškim opusom zaznamoval slovensko in svetovno gledališče, bodo njegovi najtesnejši soustvarjalci govorili o njegovi prepoznavni gledališki poetiki, drznosti in strasti pri ustvarjanju gledaliških svetov ter o spremembah, ki jih je sprožil v slovenskem gledališkem prostoru. Pandur je v gledališče vstopil leta 1989 z režijo kultne *Šeherezade* v Slovenskem mladinskem gledališču in istega leta postal umetniški vodja Drame SNG Maribor. Njegove predstave, zaznamovane z avtorskim slogom, simboliko in mitološkimi podobami, so pritegnile široko občinstvo. Pozneje je ustvarjal na številnih evropskih odrih, med drugim v Hamburgu, Madridu in Zagrebu.

V sklopu dogodkov, posvečenih Tomažu Pandurju.

### Nemško življenje

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/nemsko-zivljenje

_Termini: 2026-06-13T20:00:00+02:00 – 2026-06-13T21:00:00+02:00_

Predstava traja 1 uro in nima odmora.

Režiser **Alen Jelen**

Prevajalka **Alenka Klabus Vesel**

Dramaturg **Matjaž Briški**

Lektorica **Tatjana Stanič**

Scenografka **Urša Vidic**

Kostumograf **Claudi Sovre**

**Zasedba**

**Marijana Brecelj**

Nemško življenje je besedilo, ki odpira eno najtežjih poglavij evropske zgodovine. To je nemško predvojno in vojno obdobje, ki je bilo zaradi strašljivih dejanj za dolgo časa potisnjeno v kolektivni molk. Ta molk ni prinesel pozabe, temveč se je nepreklicno zlil z občutkom krivde, ki ga nosijo generacije.

In vendar se ne moremo slepiti: »O čemer nočemo govoriti, moramo molčati« – a prav ta molk je postal neznosna senca, ki se vrača in zahteva, da se z njo soočimo.

Pripoved odpira pogled v zakulisje nemškega življenja tistega časa – v mišljenje, občutenje in predvsem v mehanizme prilagajanja, ki so omogočili, da je zlo postalo vsakdan. Hkrati pa opozarja, da vprašanje odgovornosti ni le stvar preteklosti, temveč tudi sedanjosti in prihodnosti.

Bistvo teh spominov presega zgodovinski okvir. Ne govori le o tedanjem nemškem narodu, temveč nas opozarja na univerzalnost človeške izbire – na nevarnosti slepega sledenja, na krhkost morale in na odgovornost vsakega posameznika. V tem je delo hkrati literarni zapis, intervju in pretresljiv opomin.

Je ogledalo, ki ga ne držimo le preteklosti, temveč tudi sedanjosti in prihodnosti. Zrcalo, v katerem lahko uzremo sami sebe in se vprašamo: kako bi ravnali mi? In – še pomembneje – kako ravnamo danes?

### Gledališče in žalovanje 

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/gledalisce-in-zalovanje

_Termini: 2026-06-16T18:00:00+02:00 – 2026-06-16T19:00:00+02:00_

Moderatorka **Lana Krmelj**

Gostje **Jernej Gašperin, dr. Blaž Lukan, dr. Petra Pogorevc
**

Na odru umirajo kralji, zaljubljenci, junaki, občinstvo pa to *fikcijo* spremlja z varne razdalje. A kaj se zgodi, ko smrt zares poseže v igralski ansambel? Ko za umrlo igralko, igralcem ostane praznina, ki jo zapolni žalovanje? Kako je mogoče to uprizoriti na gledališkem odru?

Avtorica v knjigi, ki je nastala na osnovi njene doktorske disertacije, izhaja iz petih primerov sodobnih uprizoritev. Žalovanje ter njegova pridružena pojma spominjanje in poslavljanje se v njih pojavljajo kot odziv na izgubo ter narekujejo fokus in modus odrskega uprizarjanja.

Knjiga *Gledališče in žalovanje* je posvečena spominu na igralca Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, ki sta se oba mnogo prezgodaj poslovila leta 2017 ter v Mestnem gledališču ljubljanskem in SNG Drami Ljubljana za sabo pustila veliko človeško in repertoarno vrzel.

### Na mladih svet stoji: mladi arhitekti v prostoru odrske scenografije

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/na-mladih-svet-stoji

_Termini: 2026-06-08T19:00:00+02:00 – 2026-06-08T20:00:00+02:00_

Razstavljavci **Nika Curk Nagode, Gašper Grebenšek, Matic Gselman, Lin Martin Japelj, Matic Kašnik, Larisa Kazić, Ženja Maher, Maruša Mali, Eva Petruna, Ana Marija Snoj, Sara Slivnik**

Kuratorke **Ana Lovrec Medved, Vesna Perovnik, prof. mag. Jasna Vastl, Damjana Zaviršek Hudnik**

Avtor naslovne fotografije **Peter Uhan** (prizor iz predstave *Čriček in temačni občutek*)

Avtor fotografij  **Blaž Jamšek**

Finančna podpora **Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana**

Razstava raziskuje ustvarjalni proces oblikovanja odrskega prostora in nevidno plat tehničnih rešitev, kakor jih vidijo in razvijajo arhitekti mlajše generacije, ki delujejo na področju scenografije. Medtem ko so v gledališču v ospredju igralci in režiserji, scenografi in tehnični ustvarjalci v zakulisju soustvarjajo ključne prostorske pogoje, v katerih nastajajo odrske zgodbe.

Skozi dela enajstih mladih arhitektov razstava razkriva različne pristope k razumevanju prostora, materialnosti in dramaturgije odra ter postopke, s katerimi nastajajo gledališki svetovi. Predstavljeni ustvarjalci delujejo tako v Sloveniji kot v mednarodnem prostoru, na področjih dramskega in lutkovnega gledališča, opere, sodobnega plesa ter baleta. Njihova dela pričajo, kako oder postaja prostor eksperimenta, prilagodljivosti in raziskovanja odnosov med prostorom, telesom in zgodbo.

*V sklopu gostovanja razstave bo v ponedeljek, 15. junija 2026, ob 18.30 v preddverju Kazinske dvorane potekal pogovorni večer s povabljenimi scenografi.*

### Pogovorni večer o scenografiji

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/pogovorni-vecer-o-scenografiji

_Termini: 2026-06-15T18:30:00+02:00 – 2026-06-15T19:30:00+02:00_

Moderatorka** Ana Lovrec Medved**
Gostje ...

Pogovorni večer s povabljenimi scenografi, po izobrazbi arhitekti, bo odprl diskusijo o pomenu scenografije v predstavah, delovanju v zakulisju ter pomenu prostora v konceptih predstav. Dogodek bo razprl razmislek o odnosu med prostorom, arhitekturo in scenografijo kot odgovoru na družbena vprašanja, ki se porajajo v predstavah in realnosti. Sogovorniki bodo osvetlili tudi ozadje scenografskega ustvarjanja kot bistvenega dela Festivala Borštnikovo srečanje.

*Okrogla miza poteka v sklopu gostujoče razstave *Na mladih svet stoji: mladi arhitekti v prostoru odrske scenografije*, ki bo na ogled od 8. do 21. junija 2026 v preddverju Kazinske dvorane.*

### Tomaž Pandur – Nebo nad Madridom

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/tomaz-pandur-nebo-nad-madridom

_Termini: 2026-06-11T21:30:00+02:00 – 2026-06-11T22:20:00+02:00, 2026-06-12T18:30:00+02:00 – 2026-05-12T19:20:00+02:00_

Režiserka* ***Dragica Petrovič**

Film je nastal v sodelovanju med Regionalnim RTV centrom Maribor in Uredništvom dokumentarnih filmov Televizije Slovenija.

Dokumentarni film *Nebo nad Madridom* je zasnovan kot večplasten portret gledališkega ustvarjalca in hkrati razmišljujočega, senzibilnega človeka – režiserja Tomaža Pandurja, ki je s svojim prepričanjem v ritualno moč gledališča že kot mlad avtor izrazito zaznamoval slovenski gledališki prostor, pozneje pa tudi mednarodnega. Film ne osvetljuje le ključnih mejnikov njegove ustvarjalne poti, temveč razpira tudi miselni in estetski horizont, ki je oblikoval njegovo gledališko poetiko. Pandurjeva pot se je začela v gimnazijski gledališki skupini Tespisov voz, nadaljevala z danes že kultno uprizoritvijo *Šeherezada* v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani ter se razvejila v evropski gledališki prostor. 

* V sklopu dogodkov, posvečenih Tomažu Pandurju.*

### Iskanje in definiranje lepote 

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/iskanje-in-definiranje-lepote-javno-vodstvo

_Termini: 2026-06-12T19:30:00+02:00 – 2026-06-12T20:00:00+02:00_

Avtorice razstave **Livija Pandur, Tanja Lužar, Živa Kleindienst**

*»Umetnost je iskanje in definiranje lepote. To je bistvo našega bivanja in obstoja.«
Tomaž Pandur*

Razstava *Iskanje in definiranje lepote* z gledališko fotografijo in drugim arhivskim gradivom predstavlja šest uprizoritev Tomaža Pandurja iz obdobja njegovega umetniškega vodenja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor (1989–1996). Osrednje mesto na razstavi pripada črno-belim fotografijam fotografa Angela Božca, ki so prepričljiv dokument Pandurjeve ustvarjalne vizije, njegove neizmerne strasti do ustvarjanja novih svetov in le njemu lastne poetike, ki ji je bil zvest do konca svoje ustvarjalne poti.

Pandur je že kot mlad režiser pokazal nesporno obvladovanje izjemne moči vizualnega simbolnega jezika, s katerim je klasična besedila preoblikoval v drzne in sugestivne odrske svetove z inovativnimi scenskimi postavitvami, neustavljivo privlačnimi za občinstvo po vsem svetu. Uprizoritve, ki jih je Pandur v sedmih letih postavil na oder mariborske Drame, so premikale meje gledališke umetnosti, vznemirjale in tudi razburjale. Predstave *Faust*, *Hamlet*, *Carmen*, *La divina commedia* (*Inferno*, *Purgatorio* in *Paradiso*), *Ruska misija* in *Babylon* so nedvomno zaznamovale mariborsko in slovensko gledališče in ga postavile na svetovni gledališki zemljevid.

Odprtje razstave: 11. 6. ob 19.30 
Javno vodstvo: 12. 6. ob 19.30 

Razstava je med 12. aprilom in 5. junijem na ogled tudi v Umetnostni galeriji Maribor.

*V sklopu dogodkov, posvečenih Tomažu Pandurju.*

### Sklepna slovesnost s podelitvijo nagrad

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/sklepna-slovesnost

_Termini: 2026-06-21T20:00:00+02:00 – 2026-06-21T21:00:00+02:00_

V pripravi.

### Iskanje in definiranje lepote

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/iskanje-in-definiranje-lepote

_Termini: 2026-06-11T19:30:00+02:00 – 2026-06-11T20:00:00+02:00_

Avtorice razstave **Livija Pandur, Tanja Lužar, Živa Kleindienst**

*»Umetnost je iskanje in definiranje lepote. To je bistvo našega bivanja in obstoja.«
Tomaž Pandur*

Razstava *Iskanje in definiranje lepote* z gledališko fotografijo in drugim arhivskim gradivom predstavlja šest uprizoritev Tomaža Pandurja iz obdobja njegovega umetniškega vodenja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor (1989–1996). Osrednje mesto na razstavi pripada črno-belim fotografijam fotografa Angela Božca, ki so prepričljiv dokument Pandurjeve ustvarjalne vizije, njegove neizmerne strasti do ustvarjanja novih svetov in le njemu lastne poetike, ki ji je bil zvest do konca svoje ustvarjalne poti.

Pandur je že kot mlad režiser pokazal nesporno obvladovanje izjemne moči vizualnega simbolnega jezika, s katerim je klasična besedila preoblikoval v drzne in sugestivne odrske svetove z inovativnimi scenskimi postavitvami, neustavljivo privlačnimi za občinstvo po vsem svetu. Uprizoritve, ki jih je Pandur v sedmih letih postavil na oder mariborske Drame, so premikale meje gledališke umetnosti, vznemirjale in tudi razburjale. Predstave *Faust*, *Hamlet*, *Carmen*, *La divina commedia* (*Inferno*, *Purgatorio* in *Paradiso*), *Ruska misija* in *Babylon* so nedvomno zaznamovale mariborsko in slovensko gledališče in ga postavile na svetovni gledališki zemljevid.

Odprtje razstave: 11. 6. ob 19.30 
Javno vodstvo: 12. 6. ob 19.30 

Razstava je med 12. aprilom in 5. junijem na ogled tudi v Umetnostni galeriji Maribor.

*V sklopu dogodkov, posvečenih Tomažu Pandurju.*

### Immaculata

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/immaculata

_Termini: 2026-06-11T20:00:00+02:00 – 2026-06-11T21:10:00+02:00_

Premiera* *23. 9. 2016, Dvorana Frana Žižka SNG Maribor
Predstava traja 1 uro in nima odmora.
Nadnapisi v angleščini


Avtorja dramatizacije **Tomaž Pandur, Livija Pandur
**Prevajalka, režiserka in dramaturginja  **Livija Pandur
**Kostumograf **Leo Kulaš
**Scenograf **Marko Japelj
**Lektor **Janez Bostič
**Avtorja glasbe **Boris Benko, Primož Hladnik** (Silence)
Oblikovalka svetlobe* ***Vesna Kolarec**


Zasedba 
**Nataša Matjašec Rošker**


Režiser Tomaž Pandur je s svojim umetniškim opusom zagotovo zaznamoval gledališče, do konca zvest svojemu ustvarjalnemu credu, svojemu izvirnemu rokopisu je svoje vizije, sanje, samote, strahove, navdušenja nesebično delil s sodelavci in sopotniki in bi tudi v mariborski Drami odprl sezono 2016/17 s predstavo *Immaculata* ter se *vrnil *tja, kjer se je začelo. Vendar se je njegova življenjska pot aprila 2016 nesrečno zaključila. 

Predstava po romanu Colma Tóibína je izoblikovana v štirinajst miselnih pokrajin Marijine poti, v oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti. *Immaculata* (Brezmadežna) je ženska, zlorabljena v podobo, dogmo, instrument vere. Je pričevanje ženske, izbrisane iz zgodovine in potvorjene v podobo, da bi služila vzpostavitvi oblastne religije, ki je prav tako potvorila izvorni nauk Kristusa v sredstvo za tiranizacijo množic.


Nagrade
Nataša Matjašec Rošker za najboljšo igralko na Festivalu Mittelfest, Čedad, Italija, 2021

V sklopu dogodkov, posvečenih Tomažu Pandurju.

> Brezmadežna predstava, prežeta z iskanjem lepote in arhetipskosti, ki sta bili modus operandi režiserja Pandurja; kot da bi se želel z evociranjem lepote dotakniti transcendentnega in s to lučjo osvetliti tuzemskost na globlji način.
>
> — M. Horvat, Mladina, 30. 9. 2016

### (Brez)časni Brecht

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/brezcasni-brecht

_Termini: 2026-06-17T16:00:00+02:00 – 2026-06-17T17:30:00+02:00_

Moderatorka **Tanja Petrič**

Gostje** Urška Brodar, Urška P. Černe, Jakob Ribič
**

Ob 70. obletnici smrti velikega nemškega dramatika, pesnika in gledališčnika Bertolta Brechta (1898–1956) bo okrogla miza posvečena novim in starim prevodom Brechtovih dramskih besedil in njihovim uprizoritvam na slovenskih odrih v zadnjih letih – od *Malomeščanske svatbe, Svete Ivane Klavniške* in *Opere za tri groše* do dokumentarne drame *Življenje in časi Bertolta Brechta*. Beseda bo tekla o tem, kako Brechta prevajati, interpretirati in uprizarjati danes in kakšen vpliv ima na vse omenjeno tudi njegovo teoretično delo.

*Dogodek je del programa literarnih prireditev, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.*

### Zaodrje 60. Festivala Borštnikovo srečanje

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/zaodrje-bostjan-lah

_Termini: 2026-06-08T17:30:00+02:00 – 2026-06-21T22:00:00+02:00_

Boštjan Lah predstavlja 25 fotografij zaodrja lanskega, jubilejnega 60. Festivala Borštnikovo srečanje. Dolgoletni fotograf dokumentira mestni, ulični in umetniški utrip Maribora ter pod okriljem Lutkovnega gledališča Maribor in SNG Maribor fotografira priprave predstav, delo igralcev, režiserjev in odrskih delavcev. Njegove dinamične fotografije, prepojene z občutkom kolektivnosti in posameznikove izraznosti, gledalca aktivirajo k iskanju pomenov. Zaodrje razkriva prehod, napetost in ustvarjalno energijo begotnih trenutkov. Lah s sodobnim vizualnim izrazom, ki izhaja iz ulične fotografije, oživlja gib, svetlobo in čustvo ter prepleta intimnost gledališča z neposrednostjo ulice.

Razstava je na ogled vsak dan v času festivala.

### Festival Borštnikovo srečanje 2025 

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/fbs-2025

_Termini: 2026-06-20T10:00:00+02:00 – 2026-06-20T11:00:00+02:00_

Spletna fotografska razstava

Koordinator projekta **Samo M. Strelec**

Kustosinji in vnašalki podatkov  **Daša Šprinčnik, Mojca Kolar**

Avtor računalniške zasnove **Gregor Matevc**

Urednica avtorskih pravic **Tamara Matevc**

Prevajalki v angleški jezik ** Mojca Kolar, Barbara Skubic**

Partnerske institucije  **Slovensko narodno gledališče Maribor, Mestno gledališče ljubljansko, Mini teater, Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, Mestno gledališče Ptuj, Gledališče Koper, Slovensko stalno gledališče, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani**

Festival Borštnikovo srečanje že štirinajsto leto zapored pripravlja spletno razstavo, s katero digitalizira najvišje dosežke slovenskega gledališča in igralstva, jih arhivira, hkrati pa jih preko svetovnega spleta približa širšemu krogu občinstva. 

Tudi letošnja razstava je zasnovana v treh sklopih: v prvem so na ogled fotografije z jubilejnega 60. Festivala Borštnikovo srečanje; drugi sklop je posvečen uprizoritvi *Kazimir in Karolina*, ki je prejela Veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo, v režiji Nine Rajić Kranjac in produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega; tretji fotografski sklop zajema igralski opus Nataše Barbare Gračner, prejemnice Borštnikovega prstana 2025. 

Razstava bo od 8. junija 2026 dostopna v slovenskem in angleškem jeziku na spletnih straneh [www.sigledal.org](http://www.sigledal.org) in [www.borstnikovo.si](http://www.borstnikovo.si).

### 1974

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/1974

_Termini: 2026-06-20T18:00:00+02:00 – 2026-06-20T22:30:00+02:00_

Transgeneracijska dokumentarna fikcija

Premiera 22. 3. 2025, Slovensko mladinsko gledališče, spodnja dvorana

Predstava traja 4 ure in 30 minut ter ima dva odmora. 

Nadnapisi v angleščini

Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci. 

Režiser in dramaturg **Tomi Janežič**

Oblikovalec besedila na podlagi zgodb ustvarjalk\_cev predstave **Tomi Janežič**

Scenograf **Branko Hojnik**

Kostumografka **Marina Sremac**

Avtorja glasbe **Samo Kutin, Enja Grabrijan**

Avtor videa **Carlo Zoratti**

Oblikovalec zvoka ** Silvo Zupančič**

Oblikovalca svetlobe **Tomi Janežič, Branko Hojnik**

Asistentka in asistent režije **Brina Klampfer Merčnik, Gabrijel Lazić**

Asistentka kostumografije  **Slavica Janošević**

Video snemalec **Stefano Giacomuzzi**

Snemalec zvoka za video **Renato Rinaldi**

Vodja predstave **Liam Hlede**

Zasedba

**Lina Akif, Damjana Černe, Nataša Keser, Klemen Kovačič, Anja Novak, Robert Prebil, Matej Recer, Blaž Šef, Stane Tomazin, Matija Vastl, Vito Weis**

Zahvaljujemo se Nedi R. Bric, Daši Doberšek, Linnu Julianu Koletniku, Janu Krmelju, Vorancu Mandiću in Dragi Potočnjak.

Leta 1974 Marko Brecelj izda znameniti *Cocktail*, Jugoslavija v nogometu z 9 proti 0 premaga Zair (kar skoraj privede do diplomatskega škandala), japonski narednik Hiroo Onoda po tridesetih letih skrivanja na Filipinih izve, da je druge svetovne vojne konec, Muhammad Ali v dvoboju onesposobi Foremana in znova osvoji naslov boksarskega prvaka, ABBA zmaga na Evroviziji, turška vojska zasede več kot tretjino Cipra in postavi razmejitev, ki je v veljavi še danes, ekspresni vlak se na poti iz Beograda v Zagrebu iztiri, pri čemer umre 153 ljudi, z Revolucijo nageljnov se konča fašistična diktatura na Portugalskem ...

Predstava *1974* je transgeneracijska dokumentarna fikcija, ki temelji na osebnih zgodbah ustvarjalk\_cev. Pripovedi iz sedemdesetih let rastejo iz takratnih stanovanj ter se povezujejo s številnimi lokalnimi in globalnimi dogodki. Predstava orisuje mrežo življenjskih usod, raztegnjenih skozi čas, zaznamovanih s potovanji in selitvami. Predvsem pa govori o gledališču samem.

### Ladje

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/ladje

_Termini: 2026-06-20T18:00:00+02:00 – 2026-06-20T19:20:00+02:00_

Premiera 8. 8. 2025, Park Pečno, Kanal

Predstava traja 1 uro in 25 minut in nima odmora. 

*Ker predstava poteka v gozdu, priporočamo primerna oblačila in obutev.* 

*V primeru dežja bo predstava odpovedana. *

Režiserka **Mojca Madon**

Scenografa **Mojca Madon, Andrej Vrhovnik**

Kostumograf **Andrej Vrhovnik**

Avtor glasbe **Luka Ipavec**

Oblikovalec zvoka **Jure Mavrič**

Dramaturški svetovalec **Jernej Potočan**

Zasedba **Anuša Kodelja, Marjuta Slamič, Nejc Cijan Garlatti, Mojca Madon**

Predstava *Ladje* ne bi bila mogoča brez skupnosti, ki jo je pomagala oblikovati na najrazličnejše načine. Hvala za veter v jadra Zavodu za turizem, kulturo, mladino in šport Kanal, Slovenskemu narodnemu gledališču Nova Gorica, Gledališkemu društvu Kontrada Kanal, Jožefu Kodelji, Doroteji Kodelja, Tanji Lemut, Miroslavu Madonu, Anici Madon, Silvestru Jakopiču, Jasmini Jakopič, Maji Simoneti, Anki Garlatti, Egonu Cijanu, Polonci Cijan, Matevžu Cijanu, Ines Cijan, Ivanu Jederliniču, Tatjani Kolenc, Sašu Štihu, Medei Novak, Bojanu Peršetu, Barbari Fajdiga Perše, Klemnu Korbarju, Neži Perše, Matiji Peršetu, Lei Korbar, Ivanu Križniču, Ireni Križnič, Niki Šimac, Petru Mignozziju, Nadi Likar Lazovski, Dragiju Lazovskemu, Barbari Mlinar, Lijani Jurečič, Primožu Kožuhu, Matejki Bucik in Gorazdu Ipavcu.

Avtorska gledališka predstava *Ladje* temelji na resničnih zgodbah slovenskih izseljencev, predvsem tistih, ki so v različnih zgodovinskih obdobjih odšli v Avstralijo in Argentino. Izhaja iz izkušenj ljudi, ki so zaradi ekonomskih stisk, političnih pritiskov in strahu pred vojsko zapuščali dom ter se podajali na negotovo pot čez gozdove, meje in oceane. Uprizoritev preizprašuje pojem doma ter oblikovanje identitete in pripadnosti skupnosti. Osredotoča se na trenutek odločitve za pogosto nepovraten odhod – čez mejo, na drug kontinent, na drugo poloblo – ter na točko slovesa, kjer skuša razumeti okoliščine in notranje razloge odhoda.

Besedilo prepleta citate iz knjige *Med srečo in svobodo* Brede Čebulj-Sajko ter izpovedi tistih, ki so odšli, in tistih, ki so ostali. Iz omenjene knjige so v predstavi citirana pripovedovanja Marte Obleščak, Andreja Obleščaka, Pavle Gruden, Vinka Ovijača, Billa Mariniča in Frida Mavka.

### U!-BU?

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/u-bu

_Termini: 2026-06-14T20:00:00+02:00 – 2026-06-14T20:50:00+02:00_

Premiera* *1. 11. 2025, Palac Akropolis, Praga

Predstava traja 50 minut in nima odmora. 

  
Režiser, avtor glasbe, soavtor **Matija Solce**

Avtorica likovne podobe, scenografka in kostumografka* ***Larisa Kazić**

Avtor zaključnega songa* ***Filip Šebšajevič**

Oblikovalca svetlobe* ***Matija Solce, Larisa Kazić**

Izdelovalka lutk **Polona Černe**

Izdelovalke scene in rekvizitov **Sandra Birjukov, Polona Černe, Larisa Kazić**

Zasedba **Filip Šebšajevič, Tines Špik, Miha Arh, Miha Razdrih, Matija Solce**

Finančna podpora Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana 

Na presečišču političnega gledališča, teatra objektov, groteskne ždrekoperete in dadaističnega koncerta je v režiji Matije Solceta nastala nova gledališko-glasbena kompozicija po motivih slavne epopeje Alfreda Jarryja. *Kralj Ubu* danes ne potrebuje aktualizacije, saj smo primorani amoralne, izprijene, požrešne, presrane, podrepne in pohlepne samozvane *kralje* prenašati na vsakem koraku. Za razliko od drame, ki je konec 19. stoletja zaradi svoje kontroverznosti vnesla nemir v francosko družbo, so v novi predstavi besede postavljene v funkcijo zvočnih impulzov, označevalcev in hkrati razdiralcev besedila, ki se včasih sprevrže v lajež, drugič v glasbo, spet kdaj v prdosimfonijo ali poetično masovno eksekucijo. V svet UBU-izma, patafizike in ironične družbene kritike nas potegne peterica dadalitikov, ki z nekaj straniščnimi ščetkami, mimičnimi lutkami, bobni, klaviaturo, basom, tremi zadnjicami in dvema trebuhoma ubesedijo ter izvedejo to, česar si danes želimo vsi: služiti idiotu. Ekscentrično-dinamični kabaret gledalca nenasilno in nedemokratično prepriča v svoj edini prav.

### Boško in Admira

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/bosko-in-admira

_Termini: 2026-06-13T19:00:00+02:00 – 2026-06-13T20:50:00+02:00_

Premiera 31. 1. 2026, Dvorana Pošta, Slovensko mladinsko gledališče

Predstava traja 1 uro in 50 minut in nima odmora.

Režiserka **Živa Bizovičar**

Dramaturg **Nik Žnidaršič**

Scenograf in avtor videa **Dorian Šilec Petek**

Kostumografka **Nina Čehovin**

Avtor izbora glasbe in oblikovalec zvoka **Gašper Lovrec**

Oblikovalec svetlobe **Andrej Hajdinjak**

Lektorica **Mateja Dermelj**

Avtor grafitov **Dorijan Šiško**

Vodja predstave **Urša Červ**

Zasedba **Primož Bezjak, Nataša Keser, Boris Kos, Kaja Petrovič** k. g. **Stane Tomazin**

Zahvaljujemo se Marku Turku in Boštjanu Videmšku.

Nagrada občinstva na festivalu Fast Forward (2025)

Izhodišče projekta je fotografija objetega mrtvega para na mostu Vrbanja. Muslimanka Admira Ismić in pravoslavec Boško Brkić sta leta 1993 poskušala zbežati iz obleganega Sarajeva, vendar ju je malo pred mejo ustrelil ostrostrelec. Dva Američana, fotograf Mark H. Milstein in novinar Kurt Schork, sta par poimenovala *Sarajevska Romeo in Julija* in iz tragične smrti dveh mladih ljudi ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa podobo ljubezni, ki jo je pokosila vojna. V fotografiji se tako skriva cel kup vprašanj brez odgovorov, vprašanj o tem, kako se javnost odziva na tovrstne podobe in ali so nekatere zgodbe, nekatera življenja pomembnejša od drugih. Onkraj konkretnega posnetka se odpira širša problematika vojne fotografije: njenega namena, cilja, etičnosti, učinkovitosti, zmožnosti šokiranja. Ko je tako razpeta med poveličevanje vojnega nasilja in opozarjanje na vojne grozote, je v podobnem položaju kot predstava – govori o tem, česar ni mogoče ubesediti.

### Dežela žalostnih psov(k)

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/dezela-zalostnih-psovk

_Termini: 2026-06-11T20:00:00+02:00 – 2026-06-11T21:45:00+02:00_

Premiera 16. 10. 2025, Tunel, Lutkovno gledališče Ljubljana

Predstava traja 2 uri in nima odmora

Avtorja zamisli in zasnove* ***Filip Štepec, Jaka Smerkolj Simoneti**

Koreograf **Filip Štepec**

Dramaturg **Jaka Smerkolj Simoneti**

Oblikovalka prostora in svetlobe **Petra Veber**

Kostumografka **Tina Pavlin**

Oblikovalec zvoka **Gašper Lovrec**

Svetovalka **Mojca Madon**

Svetovalka za gib **Ana Romih**

Avtorja inštalacije luči **Danilo Korelec, Klemen Sašek**

Vodja predstave **Stanko Božanić**

Producentka **Alja Cerar Mihajlović/Katra Krsmanović**

Lučni vodja **Klemen Sašek**

Scenski tehnik **Kliment Petkukjeski**

Vodja delavnic **Zoran Srdić**

Izdelovalci scene, rekvizitov in kostumov **Polona Černe, Iztok Bobić, Žiga Lebar, David Klemenčič, Sandra Birjukov, Zoran Srdić, Lorena Bukovec, Laura Krajnc, Marjeta Valjavec, Danilo Korelec, Olga Milić**

Zasedba **Filip Štepec**

*Dežela žalostnih psov(k)* je popotovanje po krajinah odnosa med sinovi in materami. Na razpotjih se srečujeta dve telesi, mladost in starost, mesto in vas, moški in ženska. Med poslavljanjem in vračanjem, podrejanjem in osvobajanje se vedno znova na razpotjih iščeta mama in sin.

Predstava ne govori z besedami, temveč kolažira podobe, artefakte in gibalne fraze, da bi ubesedila občutke, ki prevevajo poglede, dotike in zamolke med materjo in sinom. To je zgodba o odraščanju in brazgotinah, ki nam jih odraščanje zapusti. Zgodba o neznosnosti bremen, ki nam jih nalaga družina. Zgodba o dveh telesih, ki neizčrpno lajata drug na drugega, da bi na samem koncu lahko prišla skupaj.

### Izrekanja

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/izrekanja

_Termini: 2026-06-10T20:00:00+02:00 – 2026-06-10T21:30:00+02:00_

Premiera 19. 6. 2025, Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana

Predstava traja 1 uro in 25 minut in nima odmora.  

Nadnapisi: angleški

Koreografka in režiserka **Maja Delak** 

Prevajalec **Pino Pograjc**

Programer ter oblikovalec zvoka in glasbe **Luka Prinčič**

Scenografka **Urša Vidic**

Dramaturg **Benjamin Zajc**

Lektorica **Tjaša Pirnar**

Oblikovalec svetlobe **Janko Oven**

Kostumograf **Andrej Vrhovnik**

Grafični oblikovalec **Mauricio Ferlin**

Programer Raspberry Pi **Jurij Podgoršek**

Foto dokumentalistka **Nada Žgank**

Video dokumentalist **Vid Hajnšek**

Izvršni producentki in organizatorki **Maja Delak, Tamara Pepelnik**

Izvedba gostovanja v sodelovanju z **Društvom NAGIB, Maribor**

Zasedba 

**Nataša Živković, Mark Jacob Cavazza, Staša Popovič, Leon Marič, Loup Abramovici**

Partner Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana 

Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije 

Zahvale: Lutkovno gledališče Ljubljana *Ljubljana Puppet Theatre*, Maruša Freya Voglar, Anja Bornšek, Jana Jevtović, Žarko Prinčič, Samo Kovač, [www.1240.si](http://www.1240.si/)[\[TB1\]](applewebdata://9A17949F-3B44-4673-ACB2-B954AE1BC04B#_msocom_1) 

Predstava *Izrekanja* je bila v režiji Jordana Tannahilla premierno uprizorjena leta 2018 v produkciji torontskega gledališča Canadian Stage. Slovenska uprizoritev je nastala z dovoljenjem agencije Playwright and Marquis Literary (Colin Rivers) www.MQlit.ca. 

 Zlata strela za izstopajoč dogodek ustvarjalni ekipi predstave *Izrekanja* (sezona 2024/2025)


»To je to,« je prvi izrek markantnega Jordana Tannahilla v dramskem besedilu *Izrekanja*, ki ga je leta 2018 spisal na letalu skorajda v enem šusu. *Enfant terrible* kanadskega gledališča se v uprizoritvi Maje Delak slovenskemu občinstvu predstavlja prvič. Slovenski krst se osmišlja ob njegovem čustveno najbolj nabitem besedilu, v odprtem formatu, ki vsakič znova zahteva snovanje novega asociativnega polja, tako nastopajočih kot tudi občinstva.

Uprizoritev se snuje kot gibalna kompozicija, utelešenje prostora žalovanja, ki zdaj v gibu, zdaj v besedi brezkompromisno naseljuje pet nastopajočih. Njihova telesa postanejo plovila spomina, žalovanja. Vsaka gesta, vsaka izrečena beseda deluje kot nekakšna invazija v neizprosnost tako osebne kot univerzalne izgube. Postavitev ne išče rešitev ali trdno zakodiranih koreografskih elementov, temveč vztraja v prostoru odsotnosti, s tem pa tudi odprtosti, ki sega po tistem, kar je že izginilo. Beseda prekinja gib in gib prekinja besedo – kot odmev v prazni sobi, kot odmev neizrečenega.

Partner **Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana**

Finančna podpora **Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije**

Zahvale **Lutkovno gledališče Ljubljana, Maruša Freya Voglar, Anja Bornšek, Jana Jevtović, Žarko Prinčič, Samo Kovač, **[**www.1240.si
**](http://www.1240.si)


Predstava *Izrekanja* je bila v režiji Jordana Tannahilla premierno uprizorjena leta 2018 v produkciji torontskega gledališča Canadian Stage. Slovenska uprizoritev je nastala z dovoljenjem agencije Playwright and Marquis Literary (Colin Rivers) www.MQlit.ca.

Nagrade

Zlata strela za izstopajoč dogodek ustvarjalni ekipi predstave *Izrekanja* (sezona 2024/2025).

### Nafta

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/nafta

_Termini: 2026-06-19T20:00:00+02:00 – 2026-06-19T23:00:00+02:00_

Avtorski projekt režiserja Jana Krmelja

Premiera 28. 2. 2025, Mini teater

Predstava traja 3 ure in ima odmor. 

Slovenski in angleški jezik s slovenskimi in angleškimi nadnapisi.

Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci. 

 Režiser in avtor glasbe **Jan Krmelj**

Avtorji besedila **Jan Krmelj, Jernej Potočan, Jernej Gašperin, Diana Kolenc, Mojka Končar, Gašper Lovrec, Lucija Ostan Vejrup, Filip Mramor**

Dramaturg **Jernej Potočan**

Scenograf **Lin Japelj**

Scenaristi animacije objektov **Jan Krmelj, Jernej Potočan, Jernej Gašperin, Diana Kolenc, Mojka Končar, Gašper Lovrec, Lucija Ostan Vejrup**

Kostumografka in avtorica vizualne podobe **Brina Vidic**

Avtor video intervencij **Filip Mramor**

Zasedba

**Jernej Gašperin, Diana Kolenc, Mojka Končar, Gašper Lovrec, Lucija Ostan Vejrup**

*Nafta* je performativni mozaik, ki združuje postopke predavanja, dokumentarnega gledališča, zvočne instalacije in manifesta. Predstava raziskuje prepletene svetove podatkovnega kapitalizma, črpanja nafte in radikalnih kolektivnih akcij. Uprizoritev skozi dva dela, *Antropocen* in *Pirocen*, črpa iz obsežnega arhiva, v katerem se glasovi subverzivnega podkasta (*O.I.L.*) prepletajo z življenji in deli članic in članov umetniškega kolektiva R.Mutt.

Nafta je produkt geološkega naključja. Ni naključje, da je to tudi zgodba dokumentarista, povezanega z naftno industrijo, ruske nevrologinje, razdvojene zaradi vojne, premožne poljske anarhistke, ki se je odpovedala svoji preteklosti, nemškega glasbenika, ki sproti briše lastno glasbo, in danske umetnice, katere performans nehote omogoči vzpon dejanskih skrajnežev.

*Nafta* je zgodba o zavetjih v času konca sveta, o utopiji v času, ki na videz ne dopušča alternativ. Avtonomna cona znotraj sveta, ki gori in se seseda sam vase.

### Now, Suddenly, I Was a Creature of Vice

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/now-suddenly-i-was-a-creature-of-vice

_Termini: 2026-06-08T18:00:00+02:00 – 2026-06-08T19:35:00+02:00_

Premiera 25. 4. 2025, Ljubljana (Osmo/za)

Predstava traja 1 uro in 35 minut in nima odmora. 

Avtorica koncepta in besedila, režiserka in intervjuvarka **Lučka Neža Peterlin**

Soavtorica besedila **Besarta Zimeri**

Soavtorici **Lea Aymard, Ajda Pirtovšek**

Soavtorici in asistentki dramaturgije **Lana Krmelj, Manca Tea Devetak**

Montažer zvoka **Tschimy Aliage Obenga**

Glasovi **Lina Akif, Diana Kolenc, Klara Kuk, Mila Peršin, Darja Reichman, Angela Steiner, Miranda Trnjanin**

Fotografka **Asiana Jurca Avci**

Grafična oblikovalka **Angela Steiner**

Sodelavka za PR **Urška Comino**

Producentka **Nastja Minik Kotnik**

Tehnični vodja in oblikovalec luči **Igor Remeta**

Zasedba **Lea Aymard, Ajda Pirtovšek**

Partner Zavod Delak

Finančna podpora Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana

Posebna zahvala gre vsem anonimnim osebam, ki so bile pripravljene deliti svoje izkušnje.
  

Dokumentarni performans* Now, Suddenly, I Was a Creature of Vice* izhaja iz pogovorov z ženskami z izkušnjo spolnega dela v Sloveniji. Spolno delo obravnava kot legitimno obliko dela, hkrati pa razkriva načine, kako družbeni sistemi stigme, nadzora in moralne presoje posameznice zaznamujejo dolgoročno in ne glede na njihove dejanske izbire ali okoliščine. Zbrane zgodbe ne ponujajo enotne podobe, temveč nizajo fragmente, protislovja in pozicije, ki se upirajo poenostavitvam. Dokumentarni material se v nekonformistični multimedijski formi premika med izpovedjo, pričevanjem in gledališko konstrukcijo ter s tem odpira vprašanje, kdo govori, kdo posluša in pod kakšnimi pogoji je govor sploh mogoč. Performans ne razlaga in ne presoja, temveč vzpostavlja prostor slišnosti in prikazuje, kako so telesa, delo in glasovi različno vrednoteni znotraj obstoječih družbenih razmerij moči.

**Opozorilo o občutljivi vsebini: **V performansu so omenjene teme spolnega nasilja in zlorabe, izkoriščanja in trgovine z ljudmi, fizičnega in psihičnega nasilja, drogiranja in zasvojenosti, spolno prenosljivih bolezni, samopoškodovanja in samomorilnih misli.

### 55. člen

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/55-clen

_Termini: 2026-06-17T21:00:00+02:00 – 2026-06-17T22:25:00+02:00_

Dokumentarna proslava

Premiera 24. 5. 2025, Slovensko mladinsko gledališče, spodnja dvorana 

Predstava traja 1 uro in 20 minut. 
Nadnapisi v angleščini


Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.

Avtorica zamisli, scenaristka in režiserka **Tjaša Črnigoj**

Umetniška sodelavka, scenografka in kostumografka **Tijana Todorović**

Soavtorice scenarija **Tamara Avguštin, Anja Novak, Katarina Stegnar, Miranda Trnjanin**

Dramaturginji **Urška Brodar, Tjaša Črnigoj**

Avtor glasbe in oblikovalec zvoka **Tomaž Grom**

Oblikovalka videa **Ana Čigon**

Oblikovalec svetlobe in videa **Borut Bučinel**

Asistentka dramaturgije **Helena Šukljan**

Asistentka scenografije, kostumografije in videa **Lene Lekše**

Vodja predstave **Urša Červ**

Lektorica **Mateja Dermelj**

Intervjuvanke **Mojca Dobnikar, Vlasta Jalušič, Mateja Kožuh Novak, Sonja Lokar, Metka Mencin, Tanja Rener, Mirjana Ule, Živa Vidmar**

Zasedba 

**Tamara Avguštin **k. g.,** Anja Novak, Katarina Stegnar, Miranda Trnjanin **k. g. 

Partnerica uprizoritve je RTV Slovenija. 


Uprizoritev *55. člen* se podaja v osemdeseta in začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja. Rekonstruira obdobje, ko se je socialistični sistem bližal koncu in so v regiji naraščale nacionalistične težnje, obenem pa so ta čas močno zaznamovala nova družbena gibanja in feminizem. Kot socialistična republika je imela Slovenija že od leta 1974 v ustavi zapisano pravico do odločanja o rojstvih otrok, ko se je osamosvajala, pa je bila ta pravica znova postavljena pod vprašaj. Pri oblikovanju nove ustave je največ polemik sprožal prav člen, ki je zadeval reproduktivne pravice žensk. Nekatere\_i so predlagale\_i, da bi ga preprosto izpustile\_i. Ženske oziroma feministične skupine so se odločno uprle in vztrajale, da morajo te pravice ostati zapisane v ustavi.

Predstava temelji na arhivskem gradivu, zapisih o tistem času in pogovorih z akterkami tega boja. Osvetljuje pripoved o povezovanju, podpori in zavezništvu, zaradi katerih je pravica do izbire v Sloveniji danes zaščitena z ustavo.

### Ocean morje

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/ocean-morje

_Termini: 2026-06-17T18:00:00+02:00 – 2026-06-17T20:30:00+02:00_

Naslov izvirnika *Oceano mare
*

Premiera 3. 10. 2025, Gledališče Koper

Predstava traja 2 uri in 30 minut ter ima odmor. 
Nadnapisi v angleščini


Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.

Režiser in scenograf **Ivan Loboda**

Prevajalka **Maja Gal Štromar**

Avtorji dramatizacije **Anja Drnovšek, Ivan Loboda, Helena Šukljan**

Dramaturginja **Helena Šukljan**

Kostumografka **Tina Kolenik**

Avtor glasbe **Sašo Fajon**

Oblikovalec svetlobe in avtor videa **Domen Lušin**

Lektor* ***Martin Vrtačnik**

Asistentka režije **Ivona Furlan**

Zasedba 

**Sara Gorše, Zala Djuric, Igor Štamulak, Rok Ličen, Luka Cimprič, Lara Komar, Rok Matek, Mak Tepšić, Blaž Popovski**

Uprizoritev je nastala po romanu italijanskega pisatelja Alessandra Baricca *Ocean morje* (1993), ki s svojo fragmentarno strukturo in estetsko razsežnostjo danes velja za ključno delo sodobne italijanske literature. Tako kot roman tudi predstava dogajanje postavlja v oddaljeno in osamljeno letovišče Almayer, pomemben, čeprav začasen dom številnim namernim in naključnim gostom – prišli so z upanjem, da jih bo morje kot zadnje zdravilo rešilo njihovih *bolezni*.

Zgodbe teh nenavadnih prebivalcev – prežete z izgubljenimi ljubeznimi, razočaranji, brodolomi in večnimi vprašanji – se najprej le rahlo dotikajo druga druge. Prihod skrivnostnega mornarja in pozneje zdravnika razkrije, kako globoko so njihove usode med seboj prepletene, vse pa neizbrisno zaznamuje morje. Morje kot simbol in protagonist postane nenehno spreminjajoča se kulisa, ki odseva in preizprašuje čustvena stanja in preobrazbe.

### Zdravnica

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/zdravnica

_Termini: 2026-06-16T20:00:00+02:00 – 2026-06-16T22:45:00+02:00_

Premiera 17. 4. 2025, Veliki oder SNG Drama Ljubljana

Predstava traja 2 uri in 45 minut ter ima odmor.
Nadnapisi v angleščini

Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.

Režiser **Martin Kušej**



Prevajalka **Tina Mahkota**

Dramaturginja **Diana Koloini**

Lektorica **Tatjana Stanič**

Scenografinja  **Jessica Rockstroh**

Kostumografinja **Ana Savić Gecan**

Skladatelj **Aki Traar**

Asistent režiserja **Herbert Stöger**

Asistentka scenografinje **Karin Knez**

Asistentka kostumografinje **Ana Janc**

Oblikovalec svetlobe **Stefan Pfeistlinger**

Oblikovalka maske **Julija Gongina**

Zasedba

** Nataša Barbara Gračner, Irena Yebuah Tiran** k. g.,** Timon Šturbej, Bojan Emeršič,
Aleš Valič** k. g.**, Uroš Fürst, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Tina Vrbnjak, Marko Mandić, Maša Derganc/Nina Valič**

V uprizoritvi nastopa Ana Pribošič. 

V igri *Zdravnica* (2019) je večkrat nagrajen britanski dramatik in gledališki režiser Robert Icke medicinsko etiko postavil nasproti verskim in drugim nazorskim prepričanjem, populizmu in strupu javnega mnenja. Do izraza prihajajo kompleksne povezave in vprašanja medicinske etike, ekonomskih pritiskov, identitetnih politik in toksičnih javnih diskurzov. Dramo *Zdravnica* je Icke avtorsko naslonil na komedijo Arthurja Schnitzlerja *Profesor Bernhardi* iz leta 1912, protagonista spremenil v protagonistko in problem poglobil s prestavitvijo v sodobnost. Poleg Schnitzlerjeve kritičnosti do dunajskega antisemitizma je Icke v *Zdravnico* vpeljal vrsto novih motivov in se osredotočil na vprašanje identitete v širšem, filozofskem smislu. Nastala je vznemirljiva politična in družbenokritična igra, ki ni od Schnitzlerjevega časa niti malo manj aktualna in eksplozivna.

### Inkubator

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/inkubator

_Termini: 2026-06-16T18:00:00+02:00 – 2026-06-16T19:25:00+02:00_

Uspavanka za otroke, ki so se, še preden so znali govoriti, naučili gramatike smrti.

Premiera* *16. 5. 2025, Slovensko mladinsko gledališče, zgornja dvorana

Predstava traja 1 uro in 15 minut. 
Nadnapisi v angleščini


Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.

Režiser **Oliver Frljić**

Avtorji besedila **ustvarjalke\_ci predstave** 

Dramaturg **Goran Injac**

Scenograf  **Igor Pauška**

Kostumografka  **Slavica Janošević**

Asistent režije **Bor Ravbar**

Asistent scenografije **Demijan Pintarič**

Svetovalka za gib **Dragana Alfirević**

Oblikovalka svetlobe **Kristina Kokalj**

Avtor izbora glasbe **Oliver Frljić**

Oblikovalec zvoka **Sven Horvat**

Lektorica **Mateja Dermelj**

Vodja predstave **Liam Hlede**

Zasedba 
**Lina Akif, Daša Doberšek, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak **k. g.**, Matej Recer, Blaž Šef, Vito Weis**

Zahvaljujemo se Bojani Piškur in Eriku Valenčiču.



Inkubator, nepogrešljivo orodje za reševanje prezgodaj rojenih otrok, simbolizira predanost varovanju vsakega človeškega življenja, tudi tistega, ki še ni biološko samozadostno. Z natančnim uravnavanjem temperature, vlažnosti in kisika ter zmanjševanjem zunanjih dražljajev inkubatorji poustvarjajo razmere v maternici in bistveno prispevajo k preživetju in zdravemu razvoju prezgodaj rojenih otrok. Gledališka raziskava povezuje simboliko inkubatorjev in brutalno sedanjost vojne v Gazi. Prizori inkubatorjev brez elektrike v bolnišnici Al Šifa in novorojenčkov, nagnetenih skupaj, da bi jim bilo toplo, odpirajo vprašanje meja (ne)človeškosti.

Oliver Frljić je poskušal podoben projekt ustvariti v Nemčiji, kjer v zadnjem času največ deluje, vendar zaradi tamkajšnjega zatiranja vsakršnih propalestinskih glasov to ni bilo mogoče. Tako se je znova povezal s Slovenskim mladinskim gledališčem, v katerem je poprej ustvaril nekaj svojih najbolj odmevnih (in kontroverznih) projektov.

### Zakaj sva se ločila

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/zakaj-sva-se-locila

_Termini: 2026-06-15T20:30:00+02:00 – 2026-06-15T22:45:00+02:00_

Premiera 16. 1. 2025, Mestno gledališče ljubljansko

Predstava traja 2 uri in 15 minut. 
Nadnapisi v angleščini


Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.

Režiser **Žiga Divjak** 

** 
**

Dramaturginja **Katarina Morano**

Scenograf **Igor Vasiljev**

Kostumografka **Tina Pavlović**

Avtor glasbe **Blaž Gracar**

Lektorica **Maja Cerar**

Asistentka dramaturgije (študijsko) **Nejka Jevšek**

Oblikovalec svetlobe **Borut Bučinel**

Oblikovalec zvoka **Sašo Dragaš**

Zasedba 
**Jana Zupančič, Matej Puc**

Če bi dolgoletni odnos med dvema človekoma lahko prečno prerezali in ga opazovali kot nekakšno materijo, bi se pred nami verjetno izrisali koncentrični kolobarji, podobni tistim, ki jih ugledamo, ko posekamo drevo – pokazal bi se nanos plasti, ki so se skozi leta nalagale druga na drugo ali druga ob drugo. To so bila leta in leta in leta občutkov, dogodkov, upov, pričakovanj, načrtov, presenečenj, lahkotnosti, teže, pritiskov, sprememb, mirovanj, vzponov, padcev, prepirov in sprav.

V drami *Zakaj sva se ločila* nas mož in žena popeljeta preko svojih *letnic* – vsak s svoje perspektive nas vodita preko ključnih in naključnih točk iz zgodovine svojega sobivanja, da bi lahko razumela, kaj se jima je zgodilo. Z uprizoritvijo najnovejšega besedila Katarina Morano in Žiga Divjak z občutljivo natančnostjo razgrinjata in raziskujeta najintimnejši zemljevid partnerskega odnosa dveh sodobnih ljudi.

### In mnogi drugi … 

URL: https://borstnikovo.si/dogodki/in-mnogi-drugi

_Termini: 2026-06-14T18:00:00+02:00 – 2026-06-14T19:20:00+02:00_

Premiera 3. 10. 2025, Veliki oder SLG Celje

Premiera  12. 11. 2025, Prešernovo gledališče Kranj


Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora.

Nadnapisi v angleščini.



Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci.


Soavtor dramatizacije in režiser* ***Bor Ravbar**

Soavtorica dramatizacije in dramaturginja **Varja Hrvatin**

Scenografka **Urša Vidic**

Kostumografka **Nina Čehovin**

Avtor glasbe* ***Branko Rožman**

Oblikovalec svetlobe **Domen Lušin**

Koreografka **Lada Petrovski Ternovšek**

Lektorica* ***Živa Čebulj
**

Zasedba
**Luka Bokšan **k. g.**, Vesna Pernarčič, Aljoša Ternovšek, Barbara Medvešček, Aljoša Koltak, Mojka Končar, Lucija Harum, Eva Stražar, Rastko Krošl, Tarek Rashid, Damjan M. Trbovc**

Uprizoritev *In mnogi drugi …* se vključuje v diskurz o revščini in socialnem sramu. Izvira iz motivov črtice *Mater je zatajil*, drugih Cankarjevih pripovedi o položaju delavca in razredni dinamiki ter sodobnih teoretskih del, ki obravnavajo delavski razred in sram. Vstopa v Cankarjeva besedila skozi raziskovanje motivov revščine, njihovega odtisa v sodobnem postkapitalističnem kontekstu in skozi soočanje z zmedo pri razumevanju ideologije delavskega razreda danes. Uprizoritev odpira vrsto vprašanj: kakšen je naš odnos do revščine in razrednega položaja? Kako se revščina danes vidi – in zakriva? Kdo sploh je delavski razred v sodobnem času? Pod drobnogled postavlja odnos otrok in staršev do lastne ekonomske pozicije ter razkriva, kako se prav te razredne kategorije vtisnejo v medosebne odnose in jih oblikujejo.

## Sporočila za javnost

### Nagrajenci 61. Festivala Borštnikovo srečanje

URL: https://borstnikovo.si/sporocila-za-javnost/nagrajenci

_Datum: 2026-06-21_

**NAGRADE STROKOVNE ŽIRIJE 61. FESTIVALA BORŠTNIKOVO SREČANJE**

Borštnikova nagrada za celosten dramaturški koncept

**Tomi Janežič **za uprizoritvi** ***1973 *v produkciji* *Slovenskega narodnega gledališče Nova Gorica in** ***1974 *v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča obe v koprodukciji z GO! 2025 – Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica-Gorica

** **

Tomi Janežič v uprizoritvah *1973 *in *1974 *skozi potovanje v času vzpostavi izjemno kompleksen in trden dramaturški ustroj, v katerem se intimne usode protagonistov organsko prepletajo z družbenopolitično stvarnostjo obravnavanega obdobja. S poglobljeno in natančno psihologizacijo dramskih oseb uprizoritvi presežeta raven zgodovinske rekonstrukcije ter postaneta hkrati odtis časa, ki ga uprizarjata, in časa, v katerem nastajata. V večplastnem prepletu osebnega in kolektivnega, preteklosti in sedanjosti, ustvarjata trdno dramaturško strukturo, v kateri se zgodovinska in čustvena dediščina skupnosti preobraža v univerzalno izkušnjo, v epopejo *navadnega* človeka.

Borštnikova nagrada za raziskavo in razvoj besedila  

**Žiga Divjak, Katarina Morano, Jasmina Jerant **in** Monika Weiss **za uprizoritev *Anhovo *v produkciji* *Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica

** **

Dokumentarno dramsko besedilo uprizoritve *Anhovo* prek fragmentacije in ponavljanja predstavi tragično usodo skupnosti iz spodnje Soške doline. V prepričljivem prepletu pričevanj, dokumentarnega gradiva in statističnih podatkov vzpostavlja trden spoj med raziskovanjem dejanskih zgodb ter njihovim umetniškim posredovanjem. S premišljeno dramaturško strukturo izkušnje dotične skupnosti umešča v širši družbeni in politični kontekst ter odpira prostor za razmislek o odgovornosti, sistemskem nasilju in posledicah industrijskega onesnaževanja. Besedilo pri tem dosledno ohranja ravnotežje med informativnostjo in čustveno močjo, zaradi česar uspe preseči lokalno okolje in se vzpostavi kot univerzalno opozorilo, ki uspeva prav zaradi natančne, secirajoče raziskave ter obdelave izbranega materiala. Procesualna narava besedila ostaja razvidna tudi v predstavi, kot sled temeljitosti, premišljenosti in visokega nivoja umetniške ter raziskovalne prečiščenosti, ki uprizoritvi daje posebno avtentičnost in prepričljivost. 

Borštnikova nagrada za odrski gib

**Gregor Luštek** za uprizoritev *Kralj Lear* v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

Koreograf Gregor Luštek v uprizoritvi *Kralj Lear* ključ gibalnega jezika išče v priklonih in klečeplazenju, s čimer prek preprostih, ponavljajočih se gest ustvarja močno in jasno atmosfero. Nastopajoči že zgolj prek gibanja naznanjajo družbeno hierarhijo, njene premike, padce in vzpone, odrski gib pa tako postane pomemben nosilec pomena. Z natančno odmerjenimi gibalnimi intervencijami v uprizoritev vnaša subtilnost in zgoščenost, hkrati pa učinkovito podpira osrednje tematske poudarke uprizoritve ter poglablja razmerja med dramskimi osebami. Posebno vrednost zasnovi giba daje njen nenehni dialog s scenografijo, saj gibanje organsko izhaja iz prostorskih danosti in jih hkrati soustvarja, s čimer se Luštkov odrski gib vzpostavlja kot ključni deležnik celovite odrske govorice.

Borštnikova nagrada za scenografijo
**Branko Hojnik** za uprizoritvi *1973 *v produkciji* *Slovenskega narodnega gledališče Nova Gorica in *1974 *v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča obe v koprodukciji z GO! 2025 – Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica-Gorica

Branko Hojnik v uprizoritvah *1973* in *1974* oblikuje dve odslikavi dovršenega scenografskega prostora, ki se ves čas gibljeta na meji med abstrahiranjem in hiperrealizmom. Scenografske rešitve ne izhajajo zgolj iz potreb zgodbe, temveč v svoj premislek aktivno vključujejo tudi arhitekturo odrskega prostora, ki postane enakovreden element scenografske zasnove. S premišljenim vpenjanjem gledališkega prostora v uprizoritveni svet ustvarja večplastno prostorsko govorico, ki presega funkcionalnost ter postane pomemben nosilec pomenov in osrednji gradnik atmosfere obeh uprizoritev. Scenografija tako vzpostavlja dinamičen dialog med gledališčem in uprizoritvijo, med fikcijo in njenim uprizoritvenim okvirom, med zgodovinsko pripovedjo in sodobnim trenutkom njenega uprizarjanja. 

Borštnikova nagrada za mlado igralko

**Mina Švajger **za vlogo Regan v uprizoritvi *Kralj Lear *v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

Mina Švajger v vlogo Learove srednje hčere Regan vstopi subtilno, z odmerjeno mero ostrine, ki se postopoma razkriva v svoji kompleksnosti. Z natančno igralsko gradnjo uteleša samozavest, preračunljivost in hinavščino, obenem pa v liku ohranja sledi naklonjenosti in človeške ranljivosti. Njena Regan ne dominira z izrazitimi izbruhi, temveč svojo moč vzpostavlja postopoma in vztrajno. Švajger natančno obvladuje razmerje med izrečenim in zamolčanim, pri čemer z drobnimi premiki v glasu, pogledu in telesni drži ustvarja lik, ki ostaja ambivalenten in izrazito živ. Prav v tej zadržanosti in premišljenosti se skriva prepričljivost njene interpretacije, ki ključno soustvarja kompleksen prikaz družinskih in oblastnih razmerij ter večplastnost uprizoritve.  

Borštnikova nagrada za igro

**Timon Šturbej **za vlogo Edgarja v uprizoritvi *Kralj Lear*** **v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

Timon Šturbej v vlogo Edgarja vstopa izrazito telesno, pri čemer notranje pretrese, bolečino izdaje in postopno preobrazbo lika dosledno prevaja v natančno oblikovano odrsko prezenco. Njegovo telo postane primarni nosilec čustvenih stanj, vendar telesna ekspresivnost nikoli ne deluje sama sebi namenjena, temveč jo z enako intenzivnostjo spremljata glasovna interpretacija in psihološka izgradnja lika. Šturbej prepričljivo izriše pot od zaupljivega sina do človeka, ki ga izkušnja krivice in izobčenja spremeni. V njegovi igri se fizična vzdržljivost in tehnična natančnost organsko združujeta s čustveno odprtostjo, zaradi česar se Edgar dvigne nad vlogo spremljevalca dramskega dogajanja in postane eden njegovih bolj pretresljivih likov.

Borštnikova nagrada za igro

**Janez Škof **za vlogo Kralja Leara v uprizoritvi *Kralj Lear*** **v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

Lear Janeza Škofa predstavlja osrednjo os uprizoritve, okoli katere se vzpostavljajo in prelamljajo njeni simbolni, metafizični in čustveni pomeni. Škof vlogo gradi z izjemno igralsko avtoriteto in odrsko prezenco, pri čemer prepričljivo uteleša vladarja, ki se oklepa moči in lastne podobe, čeprav se mu svet nezadržno izmika iz rok. V njegovi interpretaciji se neizprosna potreba po nadzoru nenehno prepleta s človeško ranljivostjo in inercijo, ki ju lik vztrajno potiska na rob zavesti. Prav napetost med oblastjo in nemočjo, oholostjo in strahom, odločnostjo in razkrojem ustvarja večplasten portret človeka, ki se ob soočenju z izgubo postopoma razgalja do svojih najglobljih eksistencialnih resnic. Škof tako ne upodobi zgolj propada kralja, temveč potovanje posameznika skozi razpad identitete, dostojanstva in iluzij o samem sebi.

Borštnikova nagrada za igro

**Ana Facchini **za vlogi v uprizoritvah *Anhovo *v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica ter *1973 *v produkciji* *Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in GO! 2025 – Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica

** **

Ana Facchini se v uprizoritvah *Anhovo* in *1973* izkaže kot pripovedovalka z izrazito organsko in neposredno igralsko maniro, prek katere zgodbe vsakdanjih ljudi pridobijo moč velikih gledaliških pripovedi. Njena interpretacija temelji na natančnem občutku za mero, zaradi česar upodobljeni liki in njihove usode nikoli ne zdrsnejo v sentimentalnost, smiljenje ali pokroviteljsko obravnavo. Zadržanost njenega izraza omogoča, da se čustvena moč zgodb razkriva postopoma in pristno, tudi v najbolj pretresljivih trenutkih ohranja dostojanstvo svojih likov ter jim namenja polno človeško kompleksnost, s čimer v obeh uprizoritvah ustvarja prostor identifikacije in empatije. 

Borštnikova nagrada za igro

**Marjuta Slamič** za vlogo v uprizoritvi *1973 *v produkciji* *Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in GO! 2025 – Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica

Marjuta Slamič v svojo vlogo vstopa z visokim nivojem avtentičnosti in tenkočutnega razumevanja družbenega ter zgodovinskega konteksta. S prepričljivo in poglobljeno interpretacijo presega zgodbo posamezne ženske, ki je bila zaradi ekonomskih razmer prisiljena oditi s trebuhom za kruhom, ter njeno usodo vzpostavlja kot vseobsegajočo zgodbo vztrajnosti in odrekanja. Njena igra temelji na notranji trdnosti in psihološki natančnosti, ki čustvenih stanj ne razlaga in ne poudarja deklarativno, temveč jih razkriva skozi prisotnost, držo in odnos do sveta, ki ga nosi v sebi. Prav v tej subtilnosti se skriva moč njene interpretacije, s katero ustvari pretresljiv in prepričljiv portret ženske, ki jo oblikujejo delo, odgovornost in skrb za bližnje, s svojo igralsko prezenco pa ključno soustvarja sporočilno os celotne uprizoritve.

Nagrada Tomaža Pandurja za izjemno uprizoritveno vizijo

**Ustvarjalni kolektiv** uprizoritve *Nafta *v produkciji Mini teatra

** **

Ustvarjalni kolektiv uprizoritve *Nafta *oblikuje celovito in prepoznavno uprizoritveno vizijo, v kateri se vizualna podoba, zvočna krajina, dramaturgija, režijski prijemi in igralska prezenca zlivajo v izjemno usklajeno odrsko celoto. S premišljenim prepletom distopičnih elementov in psevdodokumentarističnih strategij ustvarja svet, ki deluje hkrati oddaljeno in zaskrbljujoče blizu. Uprizoritev svojih tem ne artikulira zgolj skozi pripoved, temveč predvsem skozi same uprizoritvene mehanizme, ki postanejo nosilci pomena in refleksije, s čimer kolektiv vzpostavlja gledališki jezik, ki suvereno nagovarja sodobne slovenske in evropske uprizoritvene tokove, ne da bi pri tem izgubil lastno avtorsko prepoznavnost. Uprizoritev tako eno najbolj perečih problematik sodobnega človeka naslavlja z izrazito gledališkimi sredstvi in dokazuje, da lahko prav uprizoritvena forma postane enako pomemben nosilec družbene refleksije kot vsebina sama.

Borštnikova nagrada za režijo

**Jernej Lorenci** za režijo uprizoritve *Kralj Lear* v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

Jernej Lorenci se kanonskega Shakespearovega dramskega besedila loteva s svojo prepoznavno režijsko poetiko. V uprizoritvi jo nadgradi z dovršeno uporabo meditativnih in performativnih postopkov, ki postanejo organski del uprizoritvenega tkiva, skozi katerega se razkrivajo temeljni konflikti dramskega sveta. Lorenci uspe ustvariti gosto atmosfero grotesknega vojnega stanja, v katerem nasilje, razpad družbenih vezi in erozija človečnosti niso zgolj značilnosti Shakespearovega univerzuma, temveč tudi odmev sodobnega sveta. Z natančnim občutkom za ritem, snovanje kolektivne igre in odrsko podobo vzpostavlja uprizoritev, ki klasičnega besedila ne aktualizira na deklarativni ravni, temveč njegove teme prevede v močno in neposredno izkušnjo sedanjega trenutka. Prav v tej sposobnosti vzpostavljanja dialoga med kanonom in sodobnostjo se razkriva izjemna moč njegove režijske vizije.

Velika Borštnikova nagrada za najboljšo predstavo

***Kralj Lear*** v režiji Jerneja Lorencija v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

** **

*Kralj Lear* je udarna uprizoritev, v kateri se vsi ustvarjalni postopki združujejo v jasno, premišljeno in umetniško dovršeno celoto. Izhajajoč iz Shakespearove tragedije ustvarjalna ekipa vzpostavi uprizoritveni jezik, ki klasičnega besedila ne obravnava kot literarnega spomenika, temveč kot živ material za razmislek o mehanizmih moči, razpadu družbenega reda in krhkosti človeškega obstoja. Posamezni gradniki uprizoritve ne snujejo vzporednih pomenov, temveč skupaj oblikujejo enoten odrski organizem, v katerem je vsak uprizoritveni znak premišljen del širše kompozicije. Uprizoritev z izjemno disciplino in formalno natančnostjo ustvarja svet nenehnih premikov, padcev in prerazporejanj razmerij, v njem se intimne usode posameznikov neprestano prelamljajo skozi širše družbene in zgodovinske sile.

**Zaključno poročilo strokovne žirije 61. Festivala Borštnikovo srečanje**

Ogled tekmovalnega programa 61. Festivala Borštnikovo srečanje potrjuje, da je slovensko gledališče vitalen in družbeno odziven prostor. Gre za gledališče, ki se aktivno vpenja v aktualne slovenske in svetovne polemike, jih preizprašuje, analizira, problematizira, vrednoti ter se do njih jasno opredeljuje. Kadar je pri tem uspešno, vzpostavlja potencial javnega dialoga, ki ga v sodobni družbi izgubljamo z nepredstavljivo hitrostjo.

Izbrane uprizoritve pričajo tudi o vse večji zavesti ustvarjalk in ustvarjalcev o skupnostih, ki jih nagovarjajo. Predstave praviloma izhajajo iz jasno prepoznavnih družbenih, generacijskih, lokalnih ali interesnih kontekstov, pri čemer ne izgubljajo ambicije po širšem umetniškem in družbenem nagovoru. Prevladujoči ustvarjalni princip tekmovalnega programa je snovalno gledališče. Posebej je izstopal dokumentaristični pristop, saj vrsta uprizoritev izhaja iz raziskovanja konkretnih družbenih in mikrodružbenih okolij. Predstave se posvečajo političnim, ekonomskim, okoljskim in družinskim razmerjem ter pogosto nastajajo na podlagi obsežnih raziskovalnih procesov. Obravnavajo svetovne in lokalne pojave, vidne in spregledane katastrofe, humanitarne in ekološke krize, genocid, vzpon klerofašizma ter druge simptome sodobnega časa, ob tem pa izpostavljajo moč posameznic in posameznikov, skupnosti ter pomen solidarnosti. Mednarodni članici in člana žirije je posebej nagovorila in hkrati presenetila izrazita neposrednost političnega govora v slovenskem gledališču ter pripravljenost ustvarjalk in ustvarjalcev, da se do družbenih vprašanj opredeljujejo jasno, argumentirano in brez večjih zadržkov.

Čeprav so bila izhodišča predstav pogosto raznolika, jih je povezoval soroden uprizoritveni pristop. Prevladujoča je bila pripovedovalska forma, ki je v številnih primerih ostala osrednji ustvarjalni princip. Žirija ob tem ugotavlja, da ta pristop ni vedno nadgrajen z enako premišljenimi dramaturškimi, režijskimi ali drugimi uprizoritvenimi postopki. Predstav, ki bi vse svoje elemente povezale v kompleksno, večplastno in formalno dovršeno umetniško celoto, ni veliko, prav zato pa so najbolj izstopajoče med njimi še toliko močneje zaznamovale letošnji tekmovalni program.

Izbrane predstave je povezovala tudi uporaba ozvočenja in mikrofonov, ki so se pojavili v enajstih od dvanajstih uprizoritev. Žirija opaža, da takšna odločitev le redko izhaja iz jasno artikuliranih estetskih ali vsebinskih razlogov, saj pogosto predstavlja samostojen uprizoritveni postopek, katerega funkcija znotraj celote ni jasno razvidna. Njihova skoraj samoumevna prisotnost pa razkriva širši uprizoritveni trend, v katerem posredovani glas vse pogosteje nadomešča neposredno igralsko komunikacijo.

Pa vendar letošnji festival ponovno potrjuje, da ima slovensko gledališče trdne temelje in dovolj ustvarjalne moči za nadaljnji razvoj. Ostaja prostor, ki zna suvereno misliti sebe in svet, v katerem nastaja, ter vztrajno iskati nove načine umetniškega izraza in družbenega delovanja.

Snježana Abramović Milković, Matija Ferlin, Karolina Sadlauskaitė, Petra Vidali, Benjamin Zajc

[GALERIJA FOTOGRAFIJ -->](https://borstnikovo.si/galerija/nagrajenci)

### Poklon Tomažu Pandurju in razmislek o dostopnosti v umetnosti

URL: https://borstnikovo.si/sporocila-za-javnost/poklon-tomazu-pandurju

_Datum: 2026-06-09_

*Cripping Performansa II in niz dogodkov ob deseti obletnici Pandurjeve smrti med osrednjimi poudarki spremljevalnega programa FBS*

61. Festival Borštnikovo srečanje tudi letos bogati obsežen dodatni program, ki spodbuja refleksijo o sodobnih uprizoritvenih praksah, dostopnosti v umetnosti in dediščini izjemnih gledaliških ustvarjalcev. Med osrednjimi poudarki letošnjega programa sta mednarodna konferenca *Cripping Performansa II* ter niz dogodkov, posvečenih deseti obletnici smrti mednarodno uveljavljenega mariborskega režiserja **Tomaža Pandurja**.

V okviru konference Cripping Performansa II bo v **torek, 9. junija**, na Malem odru SNG Maribor seminar ***O estetiki dostopnosti***, ki ga bo vodil koreograf, performer in raziskovalec **Saša Asentić**. Seminar bo raziskoval dostopnost kot umetniško metodo ter predstavil ustvarjalne prakse, ki izkušnje oseb z oviranostjo postavljajo v samo jedro umetniškega ustvarjanja. Udeleženci bodo spoznali koncept estetike dostopnosti, ki presega razumevanje dostopnosti kot tehnične prilagoditve in jo obravnava kot ustvarjalno izhodišče sodobnih uprizoritvenih umetnosti.

Konferenca se bo nadaljevala v **sredo, 10. junija**, s pogovorom ob izidu nove številke revije *Maska*, posvečene temi cripping performansa. Gostje bodo spregovorili o telesu, jeziku, performativnosti, dostopnosti in skrbi ter o novih načinih razmišljanja o umetnosti, ki vključujejo izkušnje nevrodivergentnih, gluhih in oviranih umetnic in umetnikov.

Del programa Cripping Performansa II sta tudi performansa ***Pas Moi*** umetnice Diane Anselmo ter ***Dis Lecture On Something Very Special*** avtorja Daliborja Šandorja, ki vsak na svoj način raziskujeta vprašanja identitete, dostopnosti in družbene vidnosti.

Posebno mesto v spremljevalnem programu imajo tudi dogodki, posvečeni **Tomažu Pandurju**, enemu najvplivnejših slovenskih gledaliških režiserjev. V **četrtek, 11. junija**, bo potekala okrogla miza ***Pandurjevo gledališče: »Postoj, trenutek, kako si vendar lep!«***, na kateri bodo njegovi najtesnejši sodelavci in življenjski sopotniki spregovorili o ustvarjalni poetiki, viziji in vplivu, ki ga je Pandur pustil v slovenskem in mednarodnem gledališkem prostoru.

Istega dne bo odprta tudi razstava ***Iskanje in definiranje lepote***, ki skozi fotografije in arhivsko gradivo predstavlja Pandurjeve mariborske uprizoritve iz obdobja umetniškega vodenja Drame SNG Maribor med letoma 1989 in 1996. Razstava osvetljuje ustvarjalno energijo in estetsko drznost predstav, ki so pomembno zaznamovale slovensko gledališče.

Večer bo sklenila predstava ***Immaculata***, nastala po umetniški zasnovi Tomaža in Livije Pandur, v kateri Nataša Matjašec Rošker v pretresljivi interpretaciji Marije odpira teme ljubezni, izgube, vere in samote. Dogajanje, posvečeno temu mariborskemu gledališkemu ustvarjalcu, bo sklenila projekcija dokumentarnega filma ***Tomaž Pandur – Nebo nad Madridom***, ki osvetljuje njegovo ustvarjalno pot in njegov vpliv na slovenski ter evropski gledališki prostor.

Dodatni program letošnjega festivala obiskovalcem ponuja vpogled v aktualna premišljevanja o dostopnosti in vključevanju v umetnosti, hkrati pa ohranja živ spomin na ustvarjalca, ki je trajno zaznamoval zgodovino slovenskega gledališča.

### Maribor v pričakovanju odprtja festivala z mednarodno festivalsko uspešnico Sonoma

URL: https://borstnikovo.si/sporocila-za-javnost/maribor-v-pricakovanju

_Datum: 2026-06-09_

Prvi festivalski dnevi 61. Festivala Borštnikovo srečanje bodo v znamenju mednarodnih gostovanj, ki v Maribor prinašajo vrhunske ustvarjalce sodobne evropske uprizoritvene umetnosti. Občinstvu se bodo predstavile predstave, ki odpirajo vprašanja migracij, identitete, telesnosti in spomina, največ zanimanja pa je za slavnostno odprtje festivala s predstavo ***Sonoma***, ki bo v **petek**, **12. junija**, ob **20. uri **v Dvorani Ondine Otte Klasinc v SNG Maribor.

V **ponedeljek**, **8. junija**, bo mednarodni program uvedla predstava *A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje *italijanske skupine Kepler-452 v produkciji Emilia Romagna Teatro ERT / National Theatre. Dokumentarna večjezična uprizoritev izhaja iz neposredne izkušnje ustvarjalcev na reševalni ladji Sea-Watch 5 v osrednjem Sredozemlju ter skozi resnične zgodbe ljudi, rešenih na morju, odpira vprašanja evropskih meja, solidarnosti in odgovornosti sodobne Evrope.

Dan pozneje bo na festivalu gostovalo Zagrebško gledališče mladih z monumentalno uprizoritvijo *Max, Mischa in Tetovska ofenziva *po romanu norveškega avtorja Johana Harstada in v režiji Ivice Buljana. Predstava skozi zgodbo gledališkega režiserja Maxa Hansena raziskuje teme odraščanja, migracij, vojne, umetnosti in izgubljene pripadnosti ter ustvarja obsežno gledališko fresko sodobnega človeka, razpetega med jeziki, državami in spomini.

Vrhunec uvodnega tedna bo v **petek**,** 12. junija**, ko bo festival uradno odprla mednarodno odmevna plesna predstava *Sonoma* španske skupine La Veronal v koreografiji Marcosa Moraua, enega najprepoznavnejših evropskih koreografov mlajše generacije.

*Sonoma* je od svoje premiere leta 2020 navdušila občinstva na najpomembnejših svetovnih odrih in velja za eno najizrazitejših sodobnih plesnih produkcij minulih let. Predstava raziskuje razmerje med telesom, zvokom, ritualom in instinktom ter odpira prostor med realnostjo in sanjami. Njeno ime združuje grški besedi *soma* (telo) in *sonum* (zvok), kar simbolno povzema osrednjo idejo predstave – telo, ki zveni, in zvok, ki postane telo.

Marcos Morau v predstavi črpa navdih iz nadrealističnega sveta Luisa Buñuela, španskih verskih procesij in aragonske tradicije bobnov. Na odru devet plesalk ustvarja hipnotično kolektivno izkušnjo, v kateri se prepletajo red in kaos, disciplina in instinkt, individualnost in skupnost. Gibanje, glasba in vizualna podoba se združujejo v sugestivno odrsko celoto, ki gledalca nagovarja predvsem na čutni in intuitivni ravni.

V času hitrega tehnološkega razvoja in digitalne prenasičenosti predstava deluje kot močan opomnik na pomen telesne prisotnosti, čutnosti in neposredne človeške izkušnje. V njenem središču je krik – kot izraz upora, živosti in vztrajanja v svetu, ki posameznika pogosto oddaljuje od samega sebe.

Mednarodni program se bo nadaljeval tudi v drugem festivalskem tednu. Hrvaško narodno gledališče v Zagrebu bo v **četrtek**, **18. junija,** gostovalo z avtorskim projektom *Zares *režiserja Tomislava Šobana, ki skozi logiko znanstvenega eksperimenta raziskuje meje gledališke ponovljivosti in igralske prisotnosti. Dan pozneje bo na sporedu predstava *Račun, prosim / L’Addition* v režiji Tima Etchellsa, umetniškega vodje britanske skupine Forced Entertainment, ki iz preproste vsakdanje situacije razvije duhovito in absurdno gledališko spiralo ponavljanja, menjavanja vlog in razpada vsakdanje realnosti.

Mednarodni program bo občinstvu ponudil vpogled v raznolike uprizoritvene pristope sodobnega evropskega gledališča ter ustvaril prostor dialoga med slovensko gledališko ustvarjalnostjo in širšim evropskim prostorom.

### Prejemnik Borštnikovega prstana 2026 je Aleš Valič

URL: https://borstnikovo.si/sporocila-za-javnost/ales-valic-prstan

_Datum: 2026-05-28_

[**UTEMELJITEV-->**](https://www.datocms-assets.com/121363/1779792710-ales-valic-prstan_lekt.docx)**                                     **[**FOTOGALERIJA-->**](https://borstnikovo.si/galerija/ales-valic)

Žirija za podelitev Borštnikovega prstana podeljuje najvišje slovensko igralsko priznanje** Alešu Valiču za njegov izjemni igralski opus, ki že več desetletij pomembno zaznamuje slovenski gledališki prostor, pa tudi radio, film, televizijo in pedagoško področje**. S svojo umetniško integriteto, izjemno izrazno širino ter prepoznavno igralsko poetiko je ustvaril eno najobsežnejših in najbolj raznovrstnih igralskih poti svoje generacije.

Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco.

Po študiju dramske igre in umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, ki ga je zaključil leta 1977, ter diplomi iz umetniške besede leta 1979, je svojo poklicno pot začel v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, nato pa postal eden ključnih igralcev ljubljanske Drame, kjer je deloval do leta 2004. V tem obdobju je ustvaril vrsto izjemnih vlog klasičnega in sodobnega repertoarja ter se uveljavil kot eden osrednjih protagonistov slovenskega gledališča.

Posebno mesto v njegovem ustvarjanju zavzema tudi sodelovanje z Dramo Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je po letu 2004 ustvaril vrsto izrazitih vlog, ki so pomembno zaznamovale umetniško podobo gledališča. S premišljenim igralskim izrazom, z izostrenim občutkom za dramsko strukturo in izjemno govorno kulturo je vedno znova ustvarjal kompleksne, večplastne odrske osebnosti. Njegove vloge so bile pogosto nosilke uprizoritvene atmosfere in eden ključnih elementov njihove umetniške celovitosti. Njegov opus zaznamujejo tako velike dramske figure kakor tudi izrazito subtilne karakterne vloge, pri katerih je zmeraj znova dokazoval izjemen razpon igralskih registrov.

Njegovo umetniško delo je bilo skozi desetletja večkrat nagrajeno z najpomembnejšimi slovenskimi gledališkimi priznanji. Že zgodaj je prejel Borštnikovo nagrado za vlogo Moritza Stiefla v Pomladnem prebujenju, kasneje pa še več Borštnikovih nagrad za vrhunske igralske stvaritve, med njimi za vlogi Janka v Dedalusu, Orphulsa v Evropejcih in Jaga v Othellu. Prejel je tudi nagrado Prešernovega sklada ter nagrado Sklada Staneta Severja, njegove igralske stvaritve pa so bile prepoznane tudi na festivalih komedije in monodrame. Ta niz priznanj ne govori zgolj o kontinuirani umetniški odličnosti, temveč o igralcu, ki je skozi desetletja ostal ustvarjalno relevanten, raziskovalen in odprt za umetniško tveganje.

Izjemen pečat je Aleš Valič pustil tudi kot pedagog. Kot dolgoletni profesor, predstojnik Gledališkega oddelka in Katedre za umetniško besedo na UL AGRFT, nekdanji dekan Akademije in prorektor Univerze v Ljubljani je pomembno vplival na razvoj številnih generacij igralcev in igralk. S svojim znanjem, etičnim odnosom do umetniškega dela ter visokimi profesionalnimi merili je soustvarjal prostor igralske pedagogike, ki temelji na odgovornosti do jezika, misli in odrske prisotnosti. Njegov vpliv zato daleč presega zgolj njegove lastne vloge; trajno je zaznamoval tudi način razumevanja igralskega poklica v slovenskem prostoru.

Borštnikov prstan Alešu Valiču zato ne pripada zgolj za niz vrhunskih igralskih stvaritev, temveč za celovit umetniški opus, ki je s svojo intelektualno močjo, igralsko subtilnostjo, izrazno kultiviranostjo in etično držo pomembno zaznamoval slovensko gledališče zadnjih desetletij. Njegova umetnost ostaja zgled igralske predanosti, ustvarjalne doslednosti in globokega razumevanja gledališča kot prostora človeške refleksije in skupne izkušnje.

### Borštnikovo srečanje je tik pred vrati

URL: https://borstnikovo.si/sporocila-za-javnost/borstnikovo-pred-vrati

_Datum: 2026-05-28_

[**GRADIVO ZA MEDIJE -->**](https://www.datocms-assets.com/121363/1779792710-61-fbs-gradivo-za-medije-maj_final_lekt.docx)

Danes je v SNG Maribor potekala novinarska konferenca, na kateri je umetniški direktor festivala **Aleš Novak **podrobneje predstavil program 61. Festivala Borštnikovo srečanje: *»Tudi letos smo v Maribor pripeljali vrhunske slovenske in tuje gledališke predstave ter občinstvu ponudili obsežen in raznolik festivalski program, ki vključuje tudi strokovna srečanja, pogovore, koncerte in druge dogodke. V več kot šestih desetletjih svojega obstoja se je Borštnikovo srečanje uveljavilo kot referenčen nacionalni festival, ki podeljuje najpomembnejše nagrade na področju gledališča, hkrati pa tudi kot pomemben prostor mednarodnega povezovanja, izmenjave idej in refleksije sodobnih uprizoritvenih praks.«*

Borštnikovo srečanje bo v Mariboru potekalo med **8. in 21. junijem**, programsko jedro festivala predstavlja **dvanajst zelo različnih vrhunskih slovenskih uprizoritev**, ki jih je izbrala selektorica **Kaja Novosel**, in se bodo potegovale za **festivalske nagrade**. O izbranih tekmovalnih uprizoritvah je selektorica v utemeljitvi zapisala: *»Posebej izstopajoča je dimenzija kolektivnosti in medsebojne skrbi ustvarjalnih oziroma, ožje, igralskih zasedb, kar je v času vedno večjega individualizma in stremljenja k zgolj lastnim koristim zagotovo tolažeče in opogumljajoče. Kot možna rdeča nit (čeprav naj to tematsko izhodišče ne služi kot vodilo k presoji) vseh tekmovalnih uprizoritev se kaže vprašanje minljivosti in minevanja: uprizoritve so zmožne argumentirano ujeti tisto, kar odhaja, propada, zapušča, in se pogumno vprašati, zakaj je temu tako, ali je to smiselno in kaj bi se zgodilo, če bi ta nekdo ali to nekaj o(b)stal(o). Odgovori so različni – naj jih vsaka od teh na svoj način presežnih predstav ponovno poišče še na festivalu.«*

Tekmovalni program zaokrožuje **izbor slovenskih in tujih uprizoritev v spremljevalnem programu, ki ga je zasnoval umetniški direktor Aleš Novak**: *»Spremljevalni program letošnjega festivala odpira prostor različnim uprizoritvenim poetikam, estetikam in produkcijskim kontekstom, ki pomembno zaznamujejo sodobno slovensko in evropsko gledališče. Izbrane predstave niso ilustracija neke naključno izbrane skupne festivalske teme ali ideje, izbor je večplasten zemljevid sodobnih uprizoritvenih praks – od izrazito intimnih in osebnih gledaliških estetik do politično angažiranih in formalno drznih projektov. Festival tako tudi letos vzpostavlja prostor srečevanja slovenskega gledališča z mednarodnim kontekstom ter spodbuja razmislek o gledališču kot prostoru umetniške svobode, kritične refleksije in naše skupne izkušnje.«*

**Slavnostna otvoritev festivala** bo v petek, 12. junija, ob 20. uri z mednarodno odmevnim gledališkim spektakel ***Sonoma*** španske skupine La Veronal v koreografiji Marcosa Moraua, ki raziskuje razmerje med telesom, zvokom in instinktom ter odpira prostor med realnostjo in sanjami. V goste prihaja še nekaj odmevnih mednarodnih uprizoritev z evropskih gledaliških odrov in festivalov. Italijanska predstava ***A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje*** skozi dokumentarno gledališče odpira temo migracij in humanitarne krize v Sredozemlju ter premišljuje, kakšna Evropa smo in kakšna bi lahko postali. Zagrebško gledališče mladih z monumentalno uprizoritvijo ***Max, Mischa in Tetovska ofenziva ***raziskuje vprašanja identitete, migracij in časa skozi zgodbo režiserja brez doma. Hrvaška predstava ***Zares*** raziskuje idejo eksperimenta v umetnosti in gledališču, britansko-francoska koprodukcija ***Račun, prosim*** pa skozi absurdno ponavljajočo se situacijo duhovito razkriva mehanizme moči, nadzora in gledališke iluzije.

Eden izmed pomembnejših vsebinskih poudarkov letošnjega festivala bo sklop dogodkov, posvečen temi ***cripping performansa*** v sodelovanju z zavodom Maska in Platformo sodobnega plesa (Zavod Moja kreacija). Štirje dogodki – seminar, pogovor, predstava in uprizorjeno predavanje – bodo skozi umetniške in teoretske prakse raziskovali, **kako lahko umetnost preseže normativne okvire in vzpostavlja bolj vključujoče, solidarne in občutljive prostore skupnosti**. V ospredju sklopa je koncept *crip* perspektive, ki oviranosti ne razume kot pomanjkljivost, temveč kot izkušnjo, identiteto in vir vednosti, iz katerega lahko nastajajo nove estetike, jeziki in umetniške forme. Program tako odpira vprašanja telesa, časa, komunikacije in reprezentacije ter opozarja na pomen dostopnosti kot ustvarjalnega, ne zgolj tehničnega ali organizacijskega vprašanja.

Deset let po smrti **Tomaža Pandurja** festival s pogovorom, razstavo, predstavo in dokumentarnim filmom osvetljuje njegovo prelomno umetniško dediščino, ki je Maribor in slovensko gledališče postavila na svetovni zemljevid. Na pogovornem večeru bodo njegovi tesni sodelavci razmišljali o njegovi dediščini, prepoznavni gledališki poetiki in vplivu, ki ga je imel na slovenski gledališki prostor. Pogovor bo moderirala Vesna Milek, sodelovali pa bodo Livija Pandur, Ksenija Mišič, Branko Šturbej in Livio Badurina. V Medetaži SNG Maribor bo na ogled razstava *Iskanje in definiranje lepote*, ki skozi gledališko fotografijo in arhivsko gradivo predstavlja šest Pandurjevih uprizoritev iz obdobja njegovega umetniškega vodenja Drame SNG Maribor med letoma 1989 in 1996. Pripravili smo jo skupaj z Dramo SNG Maribor in Umetnostno galerijo Maribor, kjer je aprila doživela prvo postavitev.

Na ogled bosta tudi dokumentarni film *Nebo nad Madridom* in uprizoritev *Immaculata*, za katero sta besedilo po romanu *Marijin testament* Colma Tóibína pripravila Tomaž Pandur in dramaturginja Livija Pandur.

Večerni program bodo tudi letos obogatili **glasbeni dogodki** v ambientu mariborskih Minoritov, kjer se bodo pod hrastom srečevali gledališče, poezija, šanson in sodobne glasbene poetike. Trije koncertni večeri prinašajo izrazito avtorske projekte ustvarjalk in ustvarjalcev, ki vsak na svoj način prepletajo glasbo, besedo in performativnost.

**Študentsko gledališče** bo letos še posebej bogato, saj bodo svoje produkcije predstavili prav vsi letniki, čaka nas tudi prilagojena festivalska verzija 4. Performativnega dne, tematsko navdihnjena z 80-letnico UL AGRFT. Obletnici bo namenjena tudi posebna okrogla miza, odprli pa bomo tudi spletno razstavo, ki nastaja v ta namen. Študentke dramaturgije bodo pripravljale Borštnikov blog in moderirale pogovore po tekmovalnih uprizoritvah, duo Bert&Nasi za študente in druge zainteresirane pripravljata delavnico, ki sloni na spoznavanju zreduciranega in minimalističnega uprizarjanja na presečišču performansa, plesa in gledališča.

Program uprizoritev bodo tudi letos dopolnjevali strokovni dogodki, pogovori o predstavah, predstavitve strokovne literature, razstave in okrogle mize.

Umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje Aleš Novak je na novinarski konferenci razkril **letošnjega prejemnika Borštnikovega prstana**. Strokovna žirija v sestavi Gregor Butala, Nataša Barbara Gračner, Melita Forstnerič Hajnšek, Diego de Brea in Aleš Novak je najpomembnejšo slovensko igralsko nagrado podelila igralcu **Alešu Valiču**.

**Aleš Valič** bo prstan prejel na **sklepni slovesnosti s podelitvijo nagrad** v režiji Jaše Kocelija, ki bo na sporedu v nedeljo, 21. junija, ob 20. uri. Prireditev, ki jo bo povezovala igralka Gaja Filač, si bo mogoče ogledati tudi v neposrednem prenosu na TV Slovenija.

### Gostovanji hrvaških gledališč na 61. Festivalu Borštnikovo srečanje

URL: https://borstnikovo.si/sporocila-za-javnost/hrvaska-gostovanja

_Datum: 2026-05-04_

**61. Festival Borštnikovo srečanje bo junija v Mariboru gostil tudi dve odmevni uprizoritvi hrvaških gledališč, ki vsaka na svoj način odpirata vprašanja sodobne identitete, časa, spomina, gledališkega jezika in človeške izkušnje. Na festivalskem programu bosta gostovali predstava *****Max, Mischa *****in***** Tetovska ofenziva***** v izvedbi Zagrebškega gledališča mladih ter avtorski projekt *****Zares***** v izvedbi Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu.**

Prva med njima, monumentalna odrska priredba romana norveškega pisatelja Johana Harstada v režiji Ivice Buljana, je velika pripoved o odraščanju, migracijah, izgubah, vojni, umetnosti in času, ki človeka nenehno potiska med preteklost in prihodnost.

Druga, intimnejša in konceptualno izbrušena predstava Tomislava Šobana pa izhaja iz ideje eksperimenta in raziskuje, kaj se zgodi, ko gledališče prevzame logiko znanstvenega opazovanja, a jo hkrati izmakne ponovljivosti in gotovosti. Obe gostovanji potrjujeta ustvarjalno moč sodobnega hrvaškega gledališča in njegovo sposobnost, da z raznolikimi estetikami odpira kompleksna vprašanja današnjega časa.

[**GRADIVO ZA MEDIJE --> 

**](https://www.datocms-assets.com/121363/1777873989-gostovanji-hrvaskih-gledalisc-na-fbs.docx)

### Gostovanje nagrajene italijanske predstave Kepler-452: A place of safety – Potovanje v osrednje Sredozemlje

URL: https://borstnikovo.si/sporocila-za-javnost/kepler-452

_Datum: 2026-04-28_

**V ponedeljek, 8. junija 2026, ob 20.00 bo v Dvorani Frana Žižka SNG Maribor v okviru 61. Festivala Borštnikovo srečanje gostovala predstava Kepler-452: *****A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje***** v produkciji Emilia Romagna Teatro ERT / National Theatre. Večjezična uprizoritev, ki poteka v italijanščini, angleščini, španščini in portugalščini s slovenskimi in angleškimi nadnapisi, je nastala na presečišču dokumentarnega gledališča, raziskovalnega procesa in neposredne izkušnje sredozemske migracijske poti.**

Italijanska gledališka skupina Kepler-452 se je z reševalnim plovilom Sea-Watch 5 podala v osrednje Sredozemlje, da bi od blizu spoznala, kaj se dogaja na eni najnevarnejših migracijskih poti današnjega sveta. V skoraj petih tednih plovbe je posadka rešila 156 ljudi, ki so jih nato izkrcali v pristanišču La Spezia, izbranem kot *place of safety*. Iz tega potovanja je nastala uprizoritev, ki ne govori le o reševanju na morju, temveč predvsem o Evropi, o njenih mejah, slepih pegah in moralnih protislovjih.

Predstava je rezultat terenskega raziskovanja, ki se je začelo z intervjuji, nadaljevalo z rezidenco na Lampedusi in se nato preselilo na samo sredozemsko migracijsko pot. Na odru se stikajo gledališka ekipa in ljudje, ki so se odločili del svojega življenja posvetiti civilnemu reševanju na morju. *A place of safety* je pretresljiv, a natančno premišljen odrski premislek o tem, kakšna Evropa želi biti, kakšna ni in kakšna bi lahko postala.

Predstava je prejela nagrado UBU za najboljšo italijansko gledališko predstavo leta 2025, nagrado Franco Enriquez za dramaturgijo 2025 in nagrado Le Maschere del Teatro za najboljše italijanske nove avtorje 2025.

[GRADIVO ZA MEDIJE --> ](https://www.datocms-assets.com/121363/1777369575-a-place-of-safety.docx)

### Mednarodno odmeven gledališki spektakel Sonoma španske skupine La Veronal v koreografiji Marcosa Moraua

URL: https://borstnikovo.si/sporocila-za-javnost/sonoma

_Datum: 2026-04-23_

**V petek, 12. junija 2026, ob 20.00 v Dvorana Ondine Otta Klasinc SNG Maribor bo občinstvo doživelo hipnotično gledališko izkušnjo, ki združuje gib, glasbo, besedo in vizualno umetnost. Predstava, ki je od premiere leta 2020 navdušila občinstva po vsem svetu, raziskuje razmerje med telesom, zvokom in instinktom ter odpira prostor med realnostjo in sanjami.**

V času, ko svet pospešeno drvi naprej in se zdi, da izgubljamo stik z lastnim telesom, predstava ***Sonoma*** deluje skoraj kot ritualni klic k vrnitvi k bistvu. Njeno ime združuje grški *soma* (telo) in latinski *sonum* (zvok) – telo, ki zveni, in zvok, ki postane telo.

Koreograf Marcos Morau, eden najizvirnejših ustvarjalcev sodobnega plesa v Evropi, v tej predstavi ponovno izkazuje svojo fascinacijo nad nadrealizmom in svetom Luisa Buñuela. Njegova estetika ni zgolj plesna, temveč izrazito interdisciplinarna: na odru se prepletajo vplivi likovne umetnosti, filma, religioznih ritualov in ljudskih tradicij.

***Sonoma*** je zasnovana kot kolektivna izkušnja devetih plesalk, ki skozi natančno strukturirano, skoraj mehansko, a hkrati eruptivno gibanje ustvarjajo hipnotični odrski organizem. Njihova telesa vibrirajo med redom in kaosom, med kolektivnim in individualnim, med disciplino in instinktivnim izbruhom.

Navdih črpa iz španskih pogrebnih in verskih procesij, pa tudi iz aragonske tradicije bobnov, ki v predstavi dosežejo svoj vrhunec v finalu, ki skorajda prehaja v trans. Zvok – od Clauda Debussyja do Richarda Wagnerja in sodobnih zvočnih krajin – ni spremljava, temveč gonilo gibanja.

V središču predstave je krik. Krik kot upor, kot dokaz živosti, kot odgovor na svet, ki nas sili v hitrost, površinskost in digitalno odtujenost. ***Sonoma*** je zato tudi politična – toda ne v eksplicitni naraciji, temveč se političnost izrazi skozi telo, ki vztraja, čuti in se upira.

Posebnost predstave je njena kolektivna ženska energija: devet plesalk ustvarja skupnost, ki skozi rituale, ponavljanja in transformacije raziskuje meje identitete, svobode in telesnosti. Njihova prisotnost na odru deluje kot starodavni obred in hkrati kot sodobni manifest.

Z odprtjem Festivala Borštnikovo srečanje s plesno predstavo ***Sonoma*** festival jasno signalizira svojo usmeritev: povezovanje gledališča s sodobnimi uprizoritvenimi praksami ter odpiranje prostora za mednarodno relevantne umetniške jezike.


[GRADIVO ZA MEDIJE --> ](https://www.datocms-assets.com/121363/1776941338-sonoma.docx)

Vstopnice so že na prodaj pri gledališki blagajni SNG Maribor ter preko spleta www.borstnikovo.si in sistema mojekarte.si.



**Abonma po svoji želji**

Vstopnice za 61. Festival Borštnikovo srečanje so po znižani ceni že v predprodaji. Oblikujete pa lahko abonma po svoji želji! Ponujamo:

20 % popusta pri nakupu treh ali več vstopnic za tri različne predstave,

25 % popusta pri nakupu štirih ali več vstopnic za najmanj štiri različne predstave,

30 % popusta pri nakupu pet ali več vstopnic za najmanj pet različnih predstav.

**Vabimo prostovoljce**

Priprava in izvedba festivala prinašata priložnosti za pridobivanje izkušenj, spoznavanje novih ljudi in razvoj kompetenc. Vabimo vse, ki bi želeli postati del festivalske ekipe, spoznati zakulisje ter soustvarjati izvedbo Borštnikovega srečanja. Rok za prijavo: 18. maj 2026.

**Festival na dlani: mobilna aplikacija 61. FBS**

Za spremljanje festivalskih novic, programa in lažje načrtovanje ogledov predstav ter drugih festivalskih dogodkov smo tudi letos pripravili mobilno aplikacijo. Izkoristili smo vse sodobne funkcionalnosti, ki vam bodo olajšale dostop do informacij: pregled festivalskega programa po izbranih kriterijih, predstavitve dogodkov, video vsebine in možnosti prenosa v vaš koledar in nenazadnje – preprost nakup vstopnic! Za Androide na GooglePlay in za iOS na AppStore!

### Predstavili tekmovalni program 61. Festivala Borštnikovo srečanje

URL: https://borstnikovo.si/sporocila-za-javnost/tekmovalni-program-61-fbs

_Datum: 2026-02-05_

Na Malem odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je danes potekala konferenca za medije, na kateri smo predstavili izbor slovenskih uprizoritev v tekmovalnem programu [Festivala Borštnikovo srečanje](chatgpt://generic-entity?number=1). Program sta predstavila umetniški direktor festivala **Aleš Novak** in selektorica tekmovalnega programa **Kaja Novosel**.

61. Festival Borštnikovo srečanje bo med 8. in 21. junijem ponudil osredotočen pregled aktualne slovenske gledališke produkcije, dopolnjen z izbranimi tujimi gostovanji ter s spremljevalnim programom, namenjenim strokovni refleksiji, izmenjavi pogledov in razmisleku o sodobnih uprizoritvenih praksah, tudi v dialogu z mlajšo generacijo ustvarjalk in ustvarjalcev.

Osrednja pozornost bo namenjena izboru slovenskih uprizoritev, ki se bodo potegovale za festivalske nagrade, ponovno jih bo 12, izbrala pa jih je selektorica **Kaja Novosel**, ki si je v koledarskem letu 2025 ogledala nekaj več kot sto uprizoritev. Od tega je bilo približno tri četrtine institucionalne produkcije, približno četrtina pa neinstitucionalne. »*Približno petinsedemdeset od ogledanih uprizoritev so režirali režiserji, preostalo četrtino pa režiserke (oziroma avtorice zasnove, avtorice koncepta ipd.). Ta okvirna, a dovolj povedna statistika kaže že ustaljene in še vedno težko premagljive strukturne vzorce tako marginalne pozicije nevladne scene kot tudi neenakovredne zastopanosti spolov v slovenskem gledališču*,« pravi selektorica. »*Leto je prineslo raznolike teme in žanre, ki segajo v vse pore človeške izkušnje življenja, zato jih ni smiselno zvesti na ohlapen skupni imenovalec; pri problemsko zastavljenih uprizoritvah so bili sicer bolj pogosti premisleki o položaju (in glasu) posameznice\_ka v raztelešeni, vedno bolj socialno tesnobni družbi in v podivjanem, okrutnem svetu, v katerem se seznami umrlih vsak dan nekoliko podaljšajo. V povezavi s tem je bilo opaziti več prevpraševanj krhanja posameznice\_ka, zavračanje nestabilnosti v nestabilnem svetu ter opozarjanje na krivice in sistemsko nasilje, ki največkrat prizadene najbolj ranljive družbene člene. Nič manj umestne in tehtne pa niso intimnejše slemenitve uprizoritev, ki so premišljevale izzive sodobnega človeka: osamljenost, izgubljenost, pomanjkanje motivacije ter samorefleksivno soočanje s takšnimi in drugačnimi izgubami,*« ugotavlja selektorica.

O izbranih uprizoritvah je v svoji utemeljitvi zapisala: »*Posebej izstopajoča je dimenzija kolektivnosti in medsebojne skrbi ustvarjalnih oziroma, ožje, igralskih zasedb, kar je v času vedno večjega individualizma in stremljenja k zgolj lastnim koristim zagotovo tolažeče in opogumljajoče. Kot možna rdeča nit (čeprav naj to tematsko izhodišče ne služi kot vodilo k presoji) vseh tekmovalnih uprizoritev se kaže vprašanje minljivosti in minevanja: uprizoritve so zmožne argumentirano ujeti tisto, kar odhaja, propada, zapušča, in se pogumno vprašati, zakaj je temu tako, ali je to smiselno in kaj bi se zgodilo, če bi ta nekdo ali to nekaj o(b)stal(o). Odgovori so različni – naj jih vsaka od teh na svoj način presežnih predstav ponovno poišče še na festivalu.«*

Umetniški direktor festivala **Aleš Novak** je povedal, da izbor predstav slovenskih gledališč v tekmovalnem programu ostaja osrednji fokus letošnjega festivalskega dogajanja, in izrazil pričakovanje, da bo ob slovenskih gledalcih ta segment programa privabil tudi goste iz tujine. Poudaril je, da Festival Borštnikovo srečanje tudi v svoji 61. izvedbi ostaja prostor srečevanja različnih estetik, produkcijskih modelov in generacij ustvarjalk in ustvarjalcev ter pomembna platforma za refleksijo stanja slovenskega gledališča v širšem evropskem kontekstu. Po njegovih besedah festival ne želi ponujati enoznačnega pogleda na slovensko gledališko ustvarjalnost, temveč spodbujati razvoj, odpirati vprašanja in omogočati poglobljen dialog med uprizoritvami, strokovno javnostjo in občinstvom.

Letošnje slavnostno odprtje festivala bo v petek, 12. junija, zaznamovala predstava *Sonoma*, plesnogledališka stvaritev koreografa **Marcosa Moraua** in skupine La Veronal (Španija). Delo, ki telo postavi v središče uprizoritvenega mišljenja, se z izrazito fizično in simbolno govorico odziva na stanje sodobnega človeka, zaznamovanega s pospešenim ritmom časa, digitalno posredovano izkušnjo in razrahljanim odnosom do izvornih kulturnih in telesnih referenc. Sonoma sodi med prepoznavnejše evropske plesno-gledališke produkcije zadnjih let in je bila predstavljena na številnih pomembnih evropskih festivalih, tudi v Avignonu, kjer je bila prepoznana kot izjemno gledališko delo, presegajoče nacionalne okvire v univerzalna vprašanja sodobne človeške izkušnje.

[POROČILO SELEKTORICE -->](https://www.datocms-assets.com/121363/1770117348-porocilo-selektorice-daljsa-verzija_lektorirano.pdf)

[TEKMOVALNI PROGRAM -->](https://www.datocms-assets.com/121363/1770284505-tekmovalni-program-61-festivala-borstnikovo-srecanje.pdf)

## Nagrajenci

### 2026 Aleš Valič

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2026-ales-valic

> *Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco. *
> 
> Zapisali predlagatelji v nominacijah

Žirija za podelitev Borštnikovega prstana podeljuje najvišje slovensko igralsko priznanje** Alešu Valiču za njegov izjemni igralski opus, ki že več desetletij pomembno zaznamuje slovenski gledališki prostor, pa tudi radio, film, televizijo in pedagoško področje**. S svojo umetniško integriteto, izjemno izrazno širino ter prepoznavno igralsko poetiko je ustvaril eno najobsežnejših in najbolj raznovrstnih igralskih poti svoje generacije.

Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z na videz zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco.

Po študiju dramske igre in umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, ki ga je zaključil leta 1977, ter diplomi iz umetniške besede leta 1979, je svojo poklicno pot začel v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, nato pa postal eden ključnih igralcev ljubljanske Drame, kjer je deloval do leta 2004. V tem obdobju je ustvaril vrsto izjemnih vlog klasičnega in sodobnega repertoarja ter se uveljavil kot eden osrednjih protagonistov slovenskega gledališča.

Posebno mesto v njegovem ustvarjanju zavzema tudi sodelovanje z Dramo Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je po letu 2004 ustvaril vrsto izrazitih vlog, ki so pomembno zaznamovale umetniško podobo gledališča. S premišljenim igralskim izrazom, z izostrenim občutkom za dramsko strukturo in izjemno govorno kulturo je vedno znova ustvarjal kompleksne, večplastne odrske osebnosti. Njegove vloge so bile pogosto nosilke uprizoritvene atmosfere in eden ključnih elementov njihove umetniške celovitosti. Njegov opus zaznamujejo tako velike dramske figure kakor tudi izrazito subtilne karakterne vloge, pri katerih je zmeraj znova dokazoval izjemen razpon igralskih registrov.

Njegovo umetniško delo je bilo skozi desetletja večkrat nagrajeno z najpomembnejšimi slovenskimi gledališkimi priznanji. Že zgodaj je prejel Borštnikovo nagrado za vlogo Moritza Stiefla v Pomladnem prebujenju, kasneje pa še več Borštnikovih nagrad za vrhunske igralske stvaritve, med njimi za vlogi Janka v Dedalusu, Orphulsa v Evropejcih in Jaga v Othellu. Prejel je tudi nagrado Prešernovega sklada ter nagrado Sklada Staneta Severja, njegove igralske stvaritve pa so bile prepoznane tudi na festivalih komedije in monodrame. Ta niz priznanj ne govori zgolj o kontinuirani umetniški odličnosti, temveč o igralcu, ki je skozi desetletja ostal ustvarjalno relevanten, raziskovalen in odprt za umetniško tveganje.

Izjemen pečat je Aleš Valič pustil tudi kot pedagog. Kot dolgoletni profesor, predstojnik Gledališkega oddelka in Katedre za umetniško besedo na UL AGRFT, nekdanji dekan Akademije in prorektor Univerze v Ljubljani je pomembno vplival na razvoj številnih generacij igralcev in igralk. S svojim znanjem, etičnim odnosom do umetniškega dela ter visokimi profesionalnimi merili je soustvarjal prostor igralske pedagogike, ki temelji na odgovornosti do jezika, misli in odrske prisotnosti. Njegov vpliv zato daleč presega zgolj njegove lastne vloge; trajno je zaznamoval tudi način razumevanja igralskega poklica v slovenskem prostoru.

Borštnikov prstan **Alešu Valiču** zato ne pripada zgolj za niz vrhunskih igralskih stvaritev, temveč za celovit umetniški opus, ki je s svojo intelektualno močjo, igralsko subtilnostjo, izrazno kultiviranostjo in etično držo pomembno zaznamoval slovensko gledališče zadnjih desetletij. Njegova umetnost ostaja zgled igralske predanosti, ustvarjalne doslednosti in globokega razumevanja gledališča kot prostora človeške refleksije in skupne izkušnje.

### 2025 Nataša Barbara Gračner

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2025-natasa-barbara-gracner

> *Njena sposobnost odrske ekonomije – da z drobno gesto, s pogledom ali premorom ustvari emocionalno napetost – sodi med redke igralske vrhunce. Njena igralska metoda temelji na poglobljeni dramaturški analizi, organski emocionalni odzivnosti in izjemnem občutku za tempo-ritem vloge. S tem uspešno sobiva z zelo različnimi režijskimi poetikami, obenem pa vedno ostaja samosvoja umetnica, vlogi vdihne notranjo logiko in zven, ki presega okvire režijske zasnove. Kot zanesljiva partnerka na odru zna obenem voditi predstavo in jo napolniti s svojo prezenco, ne da bi zadušila soprisotnost soigralcev.*
> 
> Zapisali predlagatelji v nominacijah

Borštnikov prstan za leto 2025 **Nataši Barbari Gračner** je poklon igralski veličini, ki z umetniško doslednostjo, emocionalno prepričljivostjo in miselno ostrino že tri desetletja uteleša najvišje vrednote gledališke umetnosti. Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa prisotnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem smislu.

Za svoje delo je prejela najpomembnejše nagrade: **nagrado Prešernovega sklada**, **nagrado Staneta Severja**, **Župančičevo nagrado**, **dve vesni**, več tujih priznanj (Gavellovi večeri, Marulićevi dnevi, Zlati lev) ter **devet Borštnikovih nagrad za posamezne igralske stvaritve**, kar jo umešča med najpogosteje nagrajene igralske umetnice na Slovenskem.

### 2024 Branko Šturbej

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2024-branko-sturbej

> Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako »naivnostjo« in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni »tehnični« virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino. Njegova igra vselej prihaja, kot je bilo nekoč zapisano, »iz resničnega epicentra gledališča".
> 
> Blaž Lukan v utemeljitvi žirije za Borštnikov prstan

Igralec Branko Šturbej je v slovenskem gledališču prisoten že štirideset let. Takoj po zaključku študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se je leta 1985 zaposlil v SNG Drama Ljubljana, kjer je odigral prve vidne vloge in prejel tudi prve nagrade. Potem ko je režiser Tomaž Pandur prevzel ravnateljstvo mariborske Drame, se je Šturbej preselil nazaj v rojstno mesto, kjer je ostal ves čas Pandurjevega ravnateljevanja. Od leta 1990 je odigral vrsto izjemnih vlog v njegovih režijah (npr. Mefista v Faustu, Hamleta, Danteja v Božanski komediji in Miškina v Ruski misiji), pa tudi v uprizoritvah drugih režiserjev (npr. Vojčka, Karla Grossmana v Ameriki in Georgea v Kdo se boji Virginie Woolf?), ki pomenijo prvi vrhunec njegovega igralskega ustvarjanja; za omenjeni opus je leta 1996 prejel nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1997 naprej igralsko ustvarja v ljubljanski Drami in tudi v drugih slovenskih gledališčih (gostoval je skoraj v vseh), na neinstitucionalni sceni ter na televiziji in pri filmu, že dvajset let pa na UL AGRFT poučuje dramsko igro.

### 2023 Nataša Matjašec Rošker

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2023-natasa-matjasec-rosker

Profesionalno igralsko pot Nataše Matjašec Rošker sestavljata dve obdobji. Prvo traja med letoma 1995 in 2007, ko je bila kot samostojna ustvarjalka oziroma samozaposlena na področju kulture intenzivno vpeta v neodvisno sceno in je kot gostja nastopala v domala vseh gledališčih po Sloveniji ter sodelovala pri filmu. V devetdesetih letih je bila soustanoviteljica dveh neinstitucionalnih kulturnih zavodov, in sicer Zavoda projekt ATOL, ki ga je še kot študentka ustanovila skupaj z režiserjem Markom Peljhanom in z dramaturginjo Edo Čufer, nato pa je leta 1997 z režiserjem Sebastijanom Horvatom in s scenografko Petro Veber ustanovila E. P. I. center v želji, da gledališče postane prostor svobode in absolutnih možnosti, čas neskončnosti in vseobsežnosti, ekstrakt živosti in intimna zadeva, katere edino merilo (za ustvarjanje in percepcijo gledališča) je senzibilnost. "Neodvisna scena me je privlačila s svojo drzno, pogumno, tudi nesramno, raziskujočo vnemo, ki je bila vedno podvržena tveganju in eksperimentiranju," pravi sama. Kot svobodnjakinja je igrala v več kot tridesetih gledaliških uprizoritvah, približno toliko pa jih je nanizala tudi v svojem drugem obdobju, tj. od leta 2007 do danes, kot članica igralskega ansambla Drame SNG Maribor. Za svoje igralske kreacije v gledališču in na filmu je bila nagrajena s številnimi domačimi in tujimi nagradami.

> Esenca njene igre je neulovljiva, izmika se kategoriziranju, saj se v svojem igralskem iskanju nikoli ne ustavi, pač pa neprestano išče nove igralske poti in izrazna sredstva. Slednjega se ne poslužuje zaradi drugačnosti per se, pač pa z iskanjem nekonvencionalnih rešitev prodira globlje v uprizoritev, igralsko kreacijo, vlogo, odnose, stanja … Svoj igralski modus operandi oblikuje do perfekcionističnih nians, detajlov, na novo izumlja oblike, ki jih gradi na stičišču raznovrstnih umetniških polj. In čeprav je večji del svoje kariere posvetila najrazličnejšim zvrstem znotraj dramskega gledališča, so ji blizu eksperimentalne in laboratorijske forme, tudi lutkovno gledališče in film.
>
> — Maja Borin v utemeljitvi nominacije za prstan.

### 2022 Ivo Barišič

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2022-ivo-barisic

Ivo Barišič je umetniško pot pričel kot gledališki samouk, ki ga je k igralstvu pritegnil režiser in organizator Jože Babič, k njegovi umetniški rasti pa so pripomogli še zlasti režiserji Dušan Mlakar, Mile Korun, Vito Taufer, Janusz Kica in Diego de Brea. Član igralskega ansambla novogoriškega gledališča je bil vse od njegove profesionalizacije leta 1969. V Primorskem dramskem gledališču, leta 2004 preimenovanem v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, ter v drugih gledaliških hišah je nastopil v več kot 170 uprizoritvah, vidne vloge pa je – še zlasti v zadnjem desetletju – oblikoval tudi na filmu in televiziji. V začetku leta 2014 se je upokojil in zaključil gledališko kariero (zatem je leta 2016 oblikoval le še vlogo v Ondini), pred kamerami pa še zmeraj ustvarja. 

> Najznačilnejša poteza v ustvarjalnosti Iva Barišiča sta njegova predanost in odprtost – kot igralec vseskozi posodablja svoj način igre in ohranja radovednost za nov, drugačen gledališki in filmski jezik, zato z njim radi sodelujejo tako izkušeni, uveljavljeni režiserji kot tudi ustvarjalci najmlajše generacije in tisti, ki odstopajo od ustaljenih teatrskih in filmskih praks. 
>
> — Ivo Barišič

Med nagradami, ki jih je prejel za svoje ustvarjanje, so tudi Borštnikova diploma in nagrada RTV Ljubljana za mladega igralca za vlogo Mortimerja v uprizoritvi Arzenik in stare čipke (1975), bronasta vrtnica za vlogo Sganarela v uprizoritvi Don Juan (1982), nagrada Sklada Staneta Severja za vlogi Harlekina v uprizoritvi Zmagoslavje ljubezni in Mitcha v uprizoritvi Tramvaj Poželenje (1992), priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za Clouta v uprizoritvi Ljubezen dobrega moža, Gospo Smith v uprizoritvi Plešasta pevka in Petra Morronskega v uprizoritvi Zaton sonca in slave (1996), diploma Mestne občine Nova Gorica za tri desetletja dela v PDG (1999), nagrada žlahtni komedijant skupini rokodelcev (skupaj s soigralci) v uprizoritvi Sen kresne noči (2003), primorska gledališka nagrada Tantadruj za igralski dosežek za vloge Barryja v sKurtu Dmitrija Vojnova, Finančnika in Boga v Sljehrniku Iztoka Mlakarja in Simona Gregorčiča v Kdor sam do večera potuje skoz svet (2012) ter za življenjsko delo (2021), odličje Marija Vera za življenjsko delo (2013), nagrada Vesna za vlogo Viktorja v filmu Ljubezen na koncu sveta (2015), nagrada Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev Ita Rina za življenjsko delo (2021).


Izsek iz utemeljitve nominacije, ki jo je za DGKTS pripravila mag. Tea Rogelj.

### 2021 Jette Ostan Vejrup

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2021-jette-ostan-vejrup

Jette Ostan Vejrup, rojena leta 1962 v Gørdingu na Danskem, izhaja iz mednarodne gledališke šole Jacquesa Lecoqa v Parizu, kjer je spoznala svojega kasnejšega soproga, dramskega igralca Borisa Ostana. Po vrnitvi iz Pariza je na Danskem poučevala gib in improvizacijo, režirala in igrala, se skupaj z Borisom pridružila londonski igralski skupini Theatre de Complicité in se z njo podala na mednarodno gostovanje. Leta 1989 je ponovno nastopala na Danskem, a je prvič kot igralka delala tudi v Sloveniji, in sicer v mini drami Železniške informacije v Eksperimentalnem gledališču Glej. Avtorska ekipa je za projekt leta 1989 prejela Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za posebne dosežke.

Jette od leta 1989 živi in ustvarja v Sloveniji. V 90. letih 20. stoletja je kot "svobodnjakinja" ustvarjala ter nastopala v slovenskih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih. Najprej je interpretirala vloge, v katerih ni veliko govorila, sčasoma pa je dobivala tudi takšne z vse več besedila. Med letoma 1994 in 1997 je v izjemno priljubljeni televizijski humoristični seriji Teater Paradižnik igrala Gudrun, Danko, ki se uči slovenščino, in z njo dosegla prepoznavnost v najširši slovenski javnosti. Med njeni avtorskimi projekti velja izpostaviti Palčico (Lutkovno gledališče v Ljubljani, 1999) in Grdega račka (Cankarjev dom v Ljubljani in Bunker, 2003).

> "Kako stati pred publiko in biti prepričljiva, da bodo vse te besede, ki pravzaprav niso moje, zazvenele kot moje?"
>
> — Jette Ostan Vejrup

Prelomnico njene gledališke kariere predstavlja februar 2004, ko je postala stalna članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega. Od takrat le izjemoma nastopa v drugih gledališčih, v matičnem gledališču pa praviloma pripravi po dve novi vlogi na sezono. Jette Ostan Vejrup je doživela priznanje tako slovenskega občinstva kot tudi kritike in strokovne javnosti. Ob že omenjeni Borštnikovi nagradi za Železniške informacije je prejela še tri Borštnikove diplome oziroma nagrade za igro (za Ivono v predstavi Ivona, princesa Burgundije, 1991; za Fräulein Schneider v Kabaretu, 2007; za Hero v Iliadi,2015), dve Zlati paličici (za vlogi Ogledala in Norca v predstavi Sneguljčica, 1998; za avtorstvo in izvedbo igralskega monologa Grdi raček, 2005) ter Dnevnikovo nagrado (za vlogo Harper Regan, 2011).

Jette Ostan Vejrup je s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje: s človeško toplino in z neulovljivo kompleksnostjo, igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja, z izkušnjo "tujke" v tem, kar se vsem ostalim lahko zdi "domače" ali "samoumevno", je slovensko gledališko krajino obogatila za nove odrske izkušnje, pri tem pa je slovenskemu gledalcu in gledalki ponudila možnost primerjave, širila meje poznavanja sveta okrog nas in na stežaj razprla prostor dialoga, ki je pravzaprav izhodiščni ustvarjalni impulz gledališke umetnosti.

### 2020 Peter Boštjančič

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2020-peter-bostjancic

Biti zunaj sistema je bilo njegovo stalno ustvarjalno vodilo, prav tako kot prepričanje, da je "biti igralec \[...\] najbolj samotna stvar na svetu",vendar je oboje hočeš nočeš treba razumeti kot paradoks, saj sam po drugi strani nenehno poudarja, da ni igre brez soigre in predvsem ne brez gledalca, ki je igralčev "zadnji sodnik". 

Podobnih ustvarjalnih paradoksov je v igralskem opusu Petra Boštjančiča še veliko. Svojo gledališko pot je začel v igralski šoli Jožeta Zupana, delujoči v okviru amaterskega gledališča Slava Klavora, a se po končani gimnaziji ni takoj odločil za študij dramske igre, temveč je vpisal primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Literatura, predvsem ruska klasika, ostaja njegova velika ljubezen, zato morda ni nenavadno, da se Dušana Pirjevca, profesorja na primerjalni, spomni veliko raje kakor mentorjev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kamor se je vpisal leta 1972.

Študij dramske igre je zaključil leta 1976 z vlogo jeznega mladeniča in upornika brez razloga Cliffa Lewisa v Osbornovi igri Ozri se v gnevu, ki ga je najbrž zaznamovala za vse življenje. Kritiki njegovih kasnejših vlog so namreč pogosto opozarjali prav na Boštjančičevo "poudarjeno jezno mladeništvo" (Mirko Topalović)pa na njegovo "notranjo mladeniško razrvanost" (Tom Wingfield),"eksplozivnost v nepotešenem hrepenenju" (Roman)in podobno.

### 2019 Marinka Štern

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2019-marinka-stern

"Gledališču pripada do popolnosti. Kdor jo pozna, ve, da ne bo zamudila nobene gledališke vaje, da svoje delo postavlja pred vse. Kadar ima pred seboj vlogo, se je loti odločno in študiozno, poišče vzporednice v resničnem življenju. Za enigmatičen monolog z minimalnimi avtorjevimi napotki, kot ga je mojstrsko ustvarila v Achternbuschevi Susn,študira paciente v psihiatrični kliniki ali zapornice v zaporu in zmodelira svojo vlogo kot kiparka svojo skulpturo, do zadnjih podrobnosti. Je suverena igralka, ki je vedno pripravljena iz neznanega narediti znano, povezati nepovezljivo, predvsem pa z natančno igralsko prezenco začarati in včasih kar uročiti gledalke in gledalce."

### 2018 Janez Škof

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2018-janez-skof

"Oblikoval je tako glavne in nosilne like kot tudi številne miniature, like, ki jih morda v "običajni" interpretaciji sploh ne bi opazili, v dovršeni izvedbi Janeza Škofa pa postanejo nepozabni in zaznamujejo celotno uprizoritev in gradijo njeno atmosfero. Janez Škof je karizmatičen igralec, ki s svojo neusahljivo energijo, z močno odrsko prezenco, s pretanjenim občutkom za ritem in seveda z nezmotljivim komičnim čutom zna hkrati začarati gledalce in za seboj potegniti tudi soigralce. Zdi se, kakor da s svojo pojavnostjo ustvarja pogoje, ki omogočajo usklajeno, pogosto tudi razigrano ansambelsko igro."

### 2017 Saša Pavček

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2017-sasa-pavcek

"Zakaj igralka igra?" se sprašuje Saša Pavček v eseju z naslovom Igralka, objavljenem v uvodu v njeno knjigo Na odru zvečer. In si med drugim odgovarja: "Da njeno bivanje vsaj nekam pelje." To je skromen, na prvi pogled preskromen odgovor za igralko, ki prejema najvišje igralsko priznanje. A hkrati nenavadno iskren in dosleden."

### 2016 Dare Valič

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2016-dare-valic

"Odkritost in zastrtost, linearna površina in vrtoglava globina, simpatičnost in odpor, naivnost in dvom, preprostost in norost, resnoba in humornost – to so slogovnoestetski pari, s katerimi bi lahko zaobjeli – a še vedno ne do konca – Valičevo igralstvo. Odražajo se že na njegovem igralskem obrazu: ta je zaznamovan z nekakšno zagonetnostjo, morda samonezadovoljnostjo, ironično čemernostjo, stalno slabo vestjo, vendar hkrati z lucidnostjo in suverenostjo, čvrstim prepričanjem, ki pa ne sledi veri v red in prav, temveč ravno nasprotno, zavedanju prehodnosti, pomanjkanju smisla, celo absurdu."

### 2015 Ljerka Belak

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2015-ljerka-belak

"Biti zares pomeni v gledališču biti več kot samo dober. Pomeni, da za svojo kreacijo stojiš s krvjo, s stališčem, kot kompleten človek. Biti zares pomeni biti prepričljivejši in bogatejši od življenja. In to je igralka Ljerka Belak vedno zmogla. Do zadnje kaplje znoja in krvi je njen vulkanski talent, kot je nekdo zapisal, posvečen gledališču in igralski umetnosti. V Ljerkinem življenju ne obstaja življenje in ne obstaja gledališče. Obstaja samo gledališče in igralkino življenje v njem. Gledališču je posvetila in žrtvovala vse. In v tem je tudi skrivnost njene odličnosti."

### 2014 Vlado Novak

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2014-vlado-novak

"Vlado Novak je igralec, ki enakovredno obvladuje celoto in detajl. Ima neverjetno sposobnost vživljanja in transformacije, obenem pa zna, kadar tako zahtevata vloga in režijski koncept, ohranjati tudi zdravo distanco in prefinjen humor. Enako dobro zna biti intelektualno vzvišen in zajedljiv kakor tudi človeško topel in ranljiv. Razpon njegovih vlog priča o talentu zavidljivega formata."

### 2013 Olga Kacjan

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2013-olga-kacjan

"Zato lahko rečemo, da je Olga Kacjan kot daljni komet: zasije v polni svetlobi in izgine. Pravzaprav se le umakne, utihne, se pritaji, da bi se znova vrnila in znova zasijala. In tako že skoraj štirideset let. Je posebna igralka; nikdar ni v prvih bojnih vrstah, nikdar na naslovnicah, zdi se skoraj odsotna, biva v senci; o njej se ne govori veliko, zdi se, da sama tako hoče, o njej se ne piše pogosto, zdi se, da se je sama tako odločila, saj Olga Kacjan ne potrebuje govorjenja in pisanja o sebi, ne želi biti v središču pozornosti ne na naslovnicah, ni ji mar za tisto zgoraj, ne za vseprisotno, ne za stalno prisotno. Olga Kacjan zasije in se umakne. In tako v nedogled."

### 2012 Igor Samobor

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2012-igor-samobor

"Igralec kleše, obdeluje, lušči samega sebe, da lahko ustvari, zgradi, pričara Ojdipa ali Kalandra. Umetnost igre, katere visok svečenik je že dolgo Igor Samobor, je v tem, da se igralec, veščak svojega poklica in lastnik daru, lahko prelevi, transponira, prevede v dramski lik, ki je narejen izključno iz besed. Če je pri tem prisotna še bolj ali manj razvidna psihologija, mu je to le v (dodatno) pomoč, nikakor pa ni pogoj, brez katerega igralcu ne bi bilo moč oživiti lika. Igor Samobor je to dokazal velikokrat, ..."

### 2011 Milada Kalezić

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2011-milada-kalezic

*"Milada Kalezić je poglobljena, odgovorna, izobražena igralka, ki gledališče razume kot nekaj svetega. Pri svojem delu je prav kartezijansko stroga in dosledna, četudi se seveda vsak večer znova zaveda, da mora pridobiti in obvladati občinstvo, ki je prišlo od doma k daritvi, kakor v svojem prepričanju o gledališču kot o svetem sama doživlja odrsko umetnost. Gre sicer za strogo zaseben odnos, a ne pozabimo, da so Homer, Aishil, Sofoklej, Evripid … enako razumeli svet in iz takšnega razumevanja se je rodilo evropsko gledališče."*

### 2010 Janez Hočevar

URL: https://borstnikovo.si/nagrajenci/2010-janez-hocevar

*"Njegova odlika je pravzaprav to, da obvladuje vse zvrsti in žanre ne glede na medij, v katerem nastopa. Njegova karizmatična prezenca je gotovo rezultat njegovega dela, ki se zrcali v sposobnosti za "zbranost". Takrat zavestno prepleta dvoje ravni ustvarjalnega procesa: racionalno in emotivno. Njegov dar je radost najprej do življenja, potem do lika in seveda še njegova visoko razvita intuicija. Gradnje lika se loteva z nekakšno skepso, kar preprečuje prezgodnjo zadovoljitev z definicijo lika. Janez Hočevar skozi posamezne ponovitve uprizoritev lik razvija naprej in išče ključ do bistva stvari. Čeprav ga stroka po eni strani uvršča med izjemne komične igralce, kar nedvomno drži, pa po drugi strani ravno z naborom nadvse raznovrstnih vlog to podobo ruši, saj z načinom svoje igre dokazuje ne-enoznačnost, razpetost med vsemi dramskimi zvrstmi. Sem nedvomno sodi tudi njegova karakterna odlika - "otroška naivnost" ali sposobnost oziroma čut za "čudenje"."*

## Galerija

### Nataša Matjašič Rošker

URL: https://borstnikovo.si/galerija/natasa-matjasic-rosker

### Sklepna slovesnost s podelitvijo nagrad 2025

URL: https://borstnikovo.si/galerija/podelitev-nagrad-2025

### ≈ [približno enako kot]

URL: https://borstnikovo.si/galerija/priblizno-enako-kot

### 55. člen

URL: https://borstnikovo.si/galerija/55-clen

### Inkubator

URL: https://borstnikovo.si/galerija/inkubator

### 1974

URL: https://borstnikovo.si/galerija/1974

### In mnogi drugi ...

URL: https://borstnikovo.si/galerija/in-mnogi-drugi

### Boško in Admira

URL: https://borstnikovo.si/galerija/bosko-in-admira

### Anhovo

URL: https://borstnikovo.si/galerija/anhovo

### 1973

URL: https://borstnikovo.si/galerija/1973

### Dežela žalostnih psov(k)

URL: https://borstnikovo.si/galerija/dezela-zalostnih-psovk

### Nafta

URL: https://borstnikovo.si/galerija/nafta

### Sonoma

URL: https://borstnikovo.si/galerija/sonoma

### Ladje

URL: https://borstnikovo.si/galerija/ladje

### Now, Suddenly, I Was a Creature of Vice

URL: https://borstnikovo.si/galerija/now-suddenly-i-was-a-creature-of-vice

### Izrekanja

URL: https://borstnikovo.si/galerija/izrekanja

### Kralj Lear

URL: https://borstnikovo.si/galerija/kralj-lear

### Zdravnica

URL: https://borstnikovo.si/galerija/zdravnica

### Predstavili tekmovalni program

URL: https://borstnikovo.si/galerija/predstavili-tekmovalne-predstave

### Max, Mischa i ofenziva Tet

URL: https://borstnikovo.si/galerija/max-mischa-i-ofenziva-tet

### Zakaj sva se ločila

URL: https://borstnikovo.si/galerija/zakaj-sva-se-locila

### Ocean morje

URL: https://borstnikovo.si/galerija/ocean-morje

### Immaculata

URL: https://borstnikovo.si/galerija/immaculata

### Polnočno sonce

URL: https://borstnikovo.si/galerija/polnocno-sonce

### U!-BU?

URL: https://borstnikovo.si/galerija/u-bu

### A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje

URL: https://borstnikovo.si/galerija/a-place-of-safety-potovanje-v-osrednje-sredozemlje

### Zares

URL: https://borstnikovo.si/galerija/zares

### Račun, prosim

URL: https://borstnikovo.si/galerija/racun-prosim

### Pas Moi

URL: https://borstnikovo.si/galerija/pas-moi

### Nemško življenje

URL: https://borstnikovo.si/galerija/nemsko-zivljenje

### Dis Lecture On Something Very Special

URL: https://borstnikovo.si/galerija/dis-lecture-on-something-very-special

### Aleš Valič, prejemnik Borštnikovega prstana 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/ales-valic

### Novinarska konferenca z razglasitvijo prejemnika Borštnikovega prstana

URL: https://borstnikovo.si/galerija/novinarska-prstan

### 1. Festivalski dan, 8. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/prvi-dan

### 2. Festivalski dan, 9. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/drugi-festivalski-dan

### 3. Festivalski dan, 10. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/tretji-dan

### 4. Festivalski dan, 11. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/cetrti-dan

### 5. Festivalski dan, 12. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/peti-dan

### 6. Festivalski dan, 13. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/sesti-dan

### 7. Festivalski dan, 14. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/sedmi-dan

### 8. Festivalski dan, 15. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/osmi-dan

### 9. Festivalski dan, 16. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/deveti-dan

### 10. Festivalski dan, 17. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/deseti-dan

### 11. Festivalski dan, 18. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/enajsti-dan

### 12. Festivalski dan, 19. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/dvanajsti-dan

### 13. Festivalski dan, 20. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/trinajsti-dan

### Nagrajenci 61. Festivala Borštnikovo srečanje

URL: https://borstnikovo.si/galerija/nagrajenci

### Sklepna slovesnost s podelitvijo nagrad, 21. 6. 2026

URL: https://borstnikovo.si/galerija/sklepna-slovesnost

## Video

- [61. Festival Borštnikovo srečanje - napovednik](https://borstnikovo.si/video-galerija/61-festival-borstnikovo-srecanje-napovednik)
- [Tekmovalni program 61. FBS](https://borstnikovo.si/video-galerija/tekmovalni-program-61-fbs)
- [Spremljevalni program 61. FBS](https://borstnikovo.si/video-galerija/spremljevalni-program-61-fbs)
- [Kepler-452: A place of safety. Potovanje v osrednje Sredozemlje I Emilia Romagna Teatro ERT (IT)](https://borstnikovo.si/video-galerija/kepler-452-a-place-of-safety-potovanje-v-osrednje-sredozemlje-i-emilia-romagna-teatro-ert-it)
- [Johan Harstad: Max, Mischa in Tetovska ofenziva I ZKM (HR)](https://borstnikovo.si/video-galerija/johan-harstad-max-mischa-in-tetovska-ofenziva-i-zkm-hr)
- [La Veronal: Sonoma (ES) I Otvoritvena predstava 61. Festivala Borštnikovo srečanje](https://borstnikovo.si/video-galerija/la-veronal-sonoma-es-i-otvoritvena-predstava-61-festivala-borstnikovo-srecanje)
- [Diana Anselmo: Pas Moi (IT)](https://borstnikovo.si/video-galerija/diana-anselmo-pas-moi-it)
- [Avtorski projek Tomislava Šobana: Zares I HNK Zagreb (HR)](https://borstnikovo.si/video-galerija/avtorski-projek-tomislava-sobana-zares-i-hnk-zagreb-hr)
- [Tim Etchells / Bert and Nasi: L'Addition (UK/FR)](https://borstnikovo.si/video-galerija/tim-etchells-bert-and-nasi-laddition-ukfr)
- [Cripping performansa II, pogovor ob izidu nove številke revije Maska v sodelovanju z Masko Ljubljana](https://borstnikovo.si/video-galerija/cripping-performansa)
- [Pandurjevo gledališče: »Postoj, trenutek, kako si vendar lep!«, Okrogla miza v sodelovanju z Dramo SNG Maribor](https://borstnikovo.si/video-galerija/pandurjevo-gledalisce)
- [Pozdravni govor umetniškega direktorja Aleša Novaka na odprtju 61. Festivala Borštnikovo srečanje](https://borstnikovo.si/video-galerija/govor-novak)
- [Pozdravni govor ministrice za kulturo dr. Ignacije Fridl Jarc na odprtju 61. Festivala Borštnikovo srečanje](https://borstnikovo.si/video-galerija/govor-fridl-jarc)
- [Pozdravni govor župana MOM Aleksandra Saše Arsenoviča na odprtju 61. Festivala Borštnikovo srečanje](https://borstnikovo.si/video-galerija/govor-arsenovic)
- [Festivalski utrip ](https://borstnikovo.si/video-galerija/festivalski-utrip)
- [ AGRFT 80 - Pogovorni uvod v spletno razstavo v organizaciji Centra za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in tlevizijo UL](https://borstnikovo.si/video-galerija/agrft80)
- [Zaključek 61. Festivala Borštnikovo srečanje](https://borstnikovo.si/video-galerija/zakljucek)