Umrl je Jurij Souček

V 95. letu starosti je umrl slovenski dramski, filmski in televizijski igralec Jurij Souček, ki je slovensko gledališko umetnost obogatil z več kot 150 vlogami, dragoceno dediščino pa zapustil tudi na malih zaslonih in radijskih valovih. Za svoje delo je leta 1994 prejel Borštnikov prstan.

Rodil se je leta 1929 v Ljubljani. Diplomiral na trgovski akademiji, nato pa leta 1953 še na ljubljanski akademiji za igralsko umetnost v razredu Vide Juvanove. Po diplomi se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal vse do leta 1989.
Njegov gledališki opus obsega več kot 150 vlog. Od prvih igralskih korakov so mu ustrezali ostreje izrisani dramski tipi. Med drugim je bil Kreon v Smoletovi Antigoni, Hoederer v Sartrovih Umazanih rokah, Martin Luther v istoimenski Osbornovi drami, George v Albeejevi Kdo se boji Virginie Woolf?, Cesar v Arrabalovem Arhitektu in asirskem cesarju, pa Profesor v Ionescovi Učni uri ter številni drugi liki.

Desetletja je deloval tudi na televiziji, kjer je bil igralec in interpret, avtor besedil, priredb in včasih tudi režiser. Cela vrsta rodov otrok pozna njegov glas, s katerim je oživil neštete prepoznavne in priljubljene like iz risank in otroških radijskih iger. Radijska dediščina je po njegovi zaslugi bogatejša za okoli 600 radijskih iger, kar pomeni, da je nedvomno eden najobsežnejših v zgodovini slovenskega radia. Njegov prispevek k radiofonski umetnosti je neprecenljiv, tako po obsežnosti kot po raznovrstnosti opusa.

Součkovi prvi televizijski nastopi segajo v leto 1958, takrat je zaigral v prvih skečih s Franetom Milčinskim – Ježkom. S prav tako legendarnim Ježkom sta si bila tudi sicer blizu in sta se glede marsičesa strinjala: "Oba sva, zgleda, optimista glede politike. 40 let si misliš, da bo bolje, potem greš v pokoj in misliš, da bo bolje, še zdaj mislim, da bo bolje," je dejal Souček nekoč.

Souček je nato postal eden najprepoznavnejših obrazov in glasov slovenske televizije. Nastopil je tudi v več filmih, med drugim v klasiki Ne čakaj na maj (1957) Frančiška Čapa, ter v mladinski pravljični seriji Čisto pravi gusar (1987). Igral je tudi v televizijski seriji Waitapu (1990).

Dobitnik številnih nagrad
Za svoje delo je prejel številne nagrade - leta 1961 Sterijevo nagrado v Novem Sadu, leta 1994 Borštnikov prstan, 2005 viktorja za življenjsko delo in 2019 priznanje zlati glas Združenja dramskih umetnikov. Leta 2022 je postal častni meščan Ljubljane. Svoj dragocen televizijski in radijski prispevek je leta 2018 zaokrožil z Ježkovo nagrado za življenjsko delo. V utemeljitvi so tedaj zapisali, da je Souček postal emblematična osebnost slovenske medijske kulturne krajine in pri tem omenili njegovo sijajno gledališko kariero. "Tako kot je h gledališču z žarom nenehnega raziskovalca pristopil zavzeto in premišljeno, je sprejel tudi nove medije in se že na začetku osebne kariere pridružil ustvarjalcem v različnih skupinah na nacionalnem radiu, ki so gradile specifično zvočno podobo izvirne radijske igre in podobno tudi na začetku delovanja slovenske televizije, še v času njenega eksperimentalnega in poskusnega delovanja pred več kot 60 leti."

Letos bo pri založbi Beletrina izšla njegova avtobiografija z naslovom Glej ga, Součka!